poitnin* « gotovini. 1931 ŽENSKI CIST. VIGRED, ženski list z Modno in Krojno ter Vzorčno prilogo. — Izhaja vsak mesec. — Naročnina znaša Din 25.—, z mesečno prilogo Din 50.—. Če se naroči 20 izvodov (brez priloge) pod enim naslovom, le Din 20.—, za inozemstvo Din 32.—, s prilogo Din 64.— Izdaja konzorcij Vigredi (Vida Masič) v Ljubljani, Masarykova cesta, 12. Uredništvo (odgovorna urednica Zora Poženel) in uprav-ništvo Masarykova cesta, 12, palača Vzajemne zavarovalnice. Tiska Misijonska tiskarna v Grobljah, za tiskarno odgovarja Jožef Godina C. M.— Telefonska štev. 3519. Sklep uredništva 10. prejšnjega meseca. Rokopisov uredništvo ne vrača, nenaprošenih prispevkov ne honorira. Rokopisi in vsi dopisi, ki se tičejo vsebine Vigredi, naj se naslove na uredništvo, vsi dopisi glede naročil, reklamacij in naročnine pa na upravništvo Vigredi, Masarykova c. 12, Ljubljana. VSEBINA Bela srca. (Lojze Zupanov). — Pomlad. (Ana Galetova). — Pomlad in velika noč v tujini. (Francka Zupančič). — Vstajenje (slika). — Naše orožje v boju življenja. (F. Zupančič). — Kar dan za dnem in že povsod. (Ana Galetova). — Dklica. (Evica). — Kdo se. (Mara Stepanova). — Beseda samo. (Ljubinica.) — Bolečina. (Ana Galetova). — Hiša v Grapi. (Venceslav Winkler). — Dorica, božji otrok. (Stanko Cajnkar). — Velikonočni običaji (slika). — Žena in delo. Dvojno zaslužkarstvo. (R. Smersu). Vprašanja in odgovori. Po svetu. — Kolodvorski misijon. Pismo iz Skop-Ija. — Po ženskem svetu. — Iz naših krogov. — V Rožnem domu. Njuna sobica. (Francka Gruden). — Gospodinjstvo. Vprašanja iz gospodinjstva. Kuhinja. Vprašanja iz zdravstva. Delo na vrtu. Nasveti za hišo in dom. — Za danes ali jutri. O negi zob. Kako naj peremo vezenine? Koliko naj solimo naše jedi? — Na ovoju: Dobre knjige. Vse one, ki so prejeli 1., 2. 3. in 4. številko, pa ne mislijo ostati naročniki, vljudno prosimo da vrnejo list. VIGRED LETO XII. LJUBLJANA, 1. APRILA 1934. - ŠTEV. 4. Lojze Županov: BELA SRCA. Povest učiteljice Majde. 5. Pričakovanje. (Nadaljevanje.) Vsa vas Brezovnik, kjer je učiteljevala Majda, je bila v prazničnem pričakovanju. Voglarji trinajstih vasi so vedeli, da se bo pod oknom prenekatero vedro izpilo, saj ste obe hiši, Miholjeva in Sum-čeva, gruntarski! Šeme so si skrivaj prirejale obleke za polnočen obisk, darovniki so pripravljali denar za nevesto in ženina; tovarišice Tončkine so pletle vence, a Tonetovi prijatelji so nabirali smodnik po vasi, zakaj tisti dan, ko bo Tone odhajal k fari kot fant in se vračal na dom kot mož, bodo možnarji stresali Vanji vrh. Nemir se je točil po Miholjevi in Šumčevi hiši, nemir po Tončkinem in Tonetovem srcu. Saj je bila vendar Tončka vase zagrenjeno dekle, ki je do danes iskalo zaslombe in ljubezni le pri materi, poslej pa ji bo mož ono oporišče, na katero se bo naslonila in se mu izpovedala v težkih dneh. Ali bo znal biti dober, ali jo bo razumel v njenih ženskih bridkostih, ali bosta znala voditi družino, kot sta jo znala njen oče in mati ? Do smrti ostane križ, ki ga jima bo župnik s štolo zavezali; v nebesa in peklo bo segla beseda: da! pa najsi bi se dvignila moževa pest nad njeno srečo še s tako silo! Dekliški dnevi beže kot jek zvona čez dobravo. Sen njenega življenja se bliža; a čim bliže je, tem večji nemir se budi. Da bi se že vse to končalo! je mislil Tone. To pripravljanje, lajanje starih bab in končno cerkev, da bi že bilo pri kraju! Saj nimam miru že dva meseca ne podnevi ne ponoči! Ženske pa so klale kokoši, koštrune, gosi, pekle pogače, prinašale iz kašče prekajene gnjati, pometale dvorišča, možakarji so točili vino v poseben sod za tiste dni, kupovali govedino, ubijali teleta ter pohajkovali po tnalu. Učiteljica Majda pa je sleherni dan tiho odhajala v šolo in se tiho vračala. Njene misli so bile daleč od svatbenih priprav. V samoti vaškega življenja se je oklenila Ankinega pripovedovanja o Ti-netu. Nikoli si ni ničesar želela s tolikim nemirom kakor Tinetovega prihoda. Pa brez posebnih misli. Zdelo se ji je pač, da bi ga mogla ona edina razumeti. In morebiti tudi on edini njo. Nič več. V toplem razumevanju se bosta pogovorila o teži življenja, o človekovem smotru, o samotnosti človeka, ki tiplje za svojo srečo, a ne ve, kje je skrita. Vprašanja bodo vrela in odgovori. Zdi se, da bo vse počasi in življenjsko zrelo odgovarjal. Mar ni šel skozi vse razpoke mladega življenja, skozi vse bridkosti razočaranj, a zdaj se preriva brez ljubezni in denarja skozi zagrebške ulice v vseučiliščni hram. Sam kot smokvino drevo, ki ga je Kristus preklel. »Tine, Tine, pridi, tako hrepeneče te čakam.« Ni se razumela, odkod tolik nemir za človekom, ki ga še videla ni. In vendar, mar ni prestrašilo, da se že nad leto dni grize človek, ki mu je domačija kot mati na srce prirastla, a ne more k njej. Mar ni vnebovpijoče, kar je pravil Anki Škalov Jože, ki je s Tinetom odhajal, kako je takrat bilo: sklonjen v gube je odhajal z doma, pač kot izgnanec. Vrh klanca se je še enkrat ozrl na domačo vas, na vso bridkost in prokletstvo, potem se je naglo okrenil in potisnil klobuk na oči. Zastor je padel. Njemu pa je zašepal korak, iz oči se mu je izvila samotna solza. Bil je mahoma star . . . Tine, Tine! »Anka, ali bo zares prišel? Komaj verjamem.« »Prišel bo, a se nič ne veselim. Saj ni več naš. V njem je nemir, ki ga ne potolaži ne knjiga ne veliko mesto ne dom. Mrk bo njegov obraz kot ob slovesu. In krivi smo mi, ker ga nismo razumeli ob svojem času. Zdaj pa je zaprt in nihče ga več ne bo ozdravil.« »Nihče, Anka?« »Nihče. Če ti danes po resnici povem, česar pa nihče ne ve razen mame in mene, se je Tine že dvakrat sredi noči prikradel domov in zopet sredi noči ga je odneslo v mesto. Koliko sva z mamo poskušali, da bi ga zjasnili. Smeha ni več na njegov obraz. Ko da je iz kamna. Tudi ne ostane več kot za dan, dokler se ne zvečeri. Nekoč je hodil med njive, v trtje, ljubil je polja in lože, vse, kar je prostrano. Zdaj se nikoli več ne ogleda v naš grunt. V gorenji hiši čepi in se ne premakne, dokler ne gre znova na vlak. Nimam več brata. Umrl je oni dan, ko je zapustil črno hišo . . .« »Ubožec!« Majda ni bila več sama. Tine je hodil z njo v šolo, po stezah, k maši. Ni je več pustil same. V šoli je pravila otrokom zgodbo o človeku, ki je neizrečeno ljubil dom, a ni smel vanj. Taval je po svetu brez sreče in pokoja. Bolan je bil od hrepenenja. Takrat se je odpravil. Po kolenih je drsal kot spokornik čez kamenje in trnje, dokler ni pritaval do vrha gore, zazrl se je spodaj v svoj ljubljeni dom in izdihnil . . . »Tine, dušo ti bom dala, če ti bo pomogla, da boš zdrav. Samo enkrat se naj zagledam v tvoje oči, v tvoj molk, da bom vedela, za čem mreš.« Še nekaj dni se bo pretočilo. »Tine!« so klicale ptičice pod Majdinim oknom. »Tine!« so šelestele trave ob potih, koder je šla. »Tine!« ji je pisala zasanjana roka po papirju. »Tine, moj Tine . . .« Niti v snu se ni več spomnila učitelja Jana . . . * »Vrnil se je!« je šlo od ušes do ušes, od veže do veže. »Tine!« so omahnile roke Majdi, ko je vezala šopke za svate. Tine! Kje ga bo videla? Brez misli in pameti je stekla v gorenjo hišo, kjer so kitili Tinko, nevesto. Od omare, kjer je pregledoval knjige, ga je pozvala Anka: »Tine, naša učiteljica Majda!« »V čast mi je!« je tiho dahnil in se obrnil nazaj h knjigam. S tem je končal razgovor, na katerega je Majda dolgi mesec mislila. To je Tine! Niti ozrl se ni vanjo. V tla je gledal. Mar je to zaslužila, ko je vendar toliko noči prečula zanj. Nič več se ni obrnil, ko da je sam na svetu.. In knjige z njim. Odšla je. Zaprla se je v svojo tesno izbico in se bridko zjokala. To so bile prve solze za Ti-neta. Nenadoma pa se razbesedi v pretrgani ihti: Ana Galetova: POMLAD Ste jo čutili? Prav zdaj je prišla. Z vetrom od juga je zadišala, sprožila deževno je kapljo na tla in s krili dveh ptic pod nebo se pognala. In že je povsod: V češnjinih brstih, v meževnih mladikah v otroških piščalkah in sredi srca. »Čemu jočem ? Kaj mi je on ? Tujec, ki ga danes prvič vidim. Moški med moškimi: brez srca. Nikomur nisem verjela, dasiravno so mi že tako dvorili. Tudi ti si človek, ki živiš v mestu hotnic in razuzdanosti. Mar si še čist? Kaj obračaš hrbet pred menoj?« Učiteljica Majda se je polagoma streznila: »Le zakaj se hudujem! Saj vendar on ne ve za me; prišel je mrk na svoj dom in bo morebiti mrk odvihral, ne da bi se v koga ozrl. Jaz, sebičnica! Ubožec, Tine! Moj Tine!« * Vriskajoči svatje, katerim je stal na čelu godec z veselo harmoniko, so se odpravili proti fari. Sleherni moški je imel na svoji levi družico, le Tine je stopal s prijateljem Škalovim Jožetom, kateri se je z njim vrnil iz Zagreba. Zanj ni bilo ženske, ki bi ji posvetil trohico pozornosti. Saj je vendar spoznal v svojih tovarišicah na univerzi prazne in čestokrat brezvestne duše, ki so mu upihnile poslednjo iskrico nekdanje vere v lepoto in milino dekliških src. Zanj je živela le ena žena, katere sijaj mu ni niti za trenutek otemnel, to je bila njegova mati. In radi te se je danes prvikrat po izstopu iz lemenata pokazal zvedavim očem klepetavih žensk in migujočih si mož. Enkrat za vselej hoče streti ta bedasti sram in se posmehniti celi fari v brk. Zatorej nima Tine danes upognjenega hrbta kot ob slovesu, marveč stopa ponosno in brez zadreg mimo radovednih oken in njiv kraj ceste. Saj je vendar prav tak poštenjak v sivi, kot je bil pred dvema letoma v črni obleki! »Kdo pa je ta lepa deklica, ki stopa pred nama?« sune Škalov Jože, zastaven medicinec in sosed Tinetov, v svojega prijatelja. »Menda tukajšnja učiteljica, kakor mi jo je predstavila sestra«, je suhoparno odvrnil Tine. »Ne bi bilo napačno malo poigrati se te dni. Saj nimava itak načesar v teh pustih domovih. Pa prav prikupno dekle je!« »Radi mene!« »Pustež! Vsaj te dni bi se malo razgibal! Ali je to njen oče?« »Menda.« »Lepo telo ima. Vraga, da bi se vsaj ozrla, da bi jo videl v obraz! Saj vendar ve, da korakava za njo midva, edina moža njene vrste v vasi.« Škalov Jože je veljal za čednega fanta, za katerim so se rade obračale dekliške oči. Sicer ni bilo na njem nobenih posebnosti, razen izredne moči in drznih nastopov v družbi. To pa je kajpada veljalo za korajžo, katera ima veliko ceno v dekliških srcih. Rad se je bahal, da se je doslej uklonilo pred njim že sleherno dekliško srce. Tineta je imel rad, saj sta si bila sošolca še iz ljudske šole in ga je zategadelj dodobra poznal. Toda ta Tinetova mračnost in ljudomržje zadnjih let je oba prijatelja precej oddvojila in Jože je sam hodil po svojih zabaviščih ter užival mlado življenje kot metulj, ki brezskrbno vasuje od cvetlice do cvetlice. Včasih pa si je tudi Jože zaželel miru in tedaj se ni odmaknil od Tineta po več dni. Molče sta se pogovarjala. »Tudi ta trdnjava se mi bo vdala,« je pomežiknil Jože prijatelju. »Sram te bodi, Jože, da niti doma ne daš ljudem miru!« Na trgu pred cerkvijo se je godec ustavil, pari so se raztrgali. Anka je pritegnila Majdo k Tinetu in jo predstavila Jožetu. S prešernim smehom in brezbrižno gotovostjo, da je gospodar trenutka, je pokroviteljsko vprašal: »Kako se počutite, meščanka, v naši zabiti vasi ?« »Mnogo bolj domače kot v Ljubljani ali kjerkoli drugod. Spoznavam, da je ravno vas z zdravimi družinami celica naroda.« »Glej, glej! to pa je nekaj posebnega, da se mlade deklice poglabljajo v take vrste problemov! Kaj pa bodo vaši ljubljanski fantje rekli na vaše obsodilne besede?« »Ne potrebujem fantov.« »Tudi nas kmetskih ne?« « Jožetu je zadnji naskok uspel, zakaj videl je, kako se je sunkoma obrnila k očetu, vsa zalita z rdečico. »Smo že skup,« si je dejal. Tine, ki je med pogovorom brezbrižno zrl proti smuškim brdom, je ob krepkih Majdinih odgovorih prisluhnil in se zagledal v njene sinje oči, kakršnih še ni videl v svojem življenju. Nekam ogrelo se mu je srce. Toda ob naslednjem zamolčanem odgovoru se mu je grenko utrgalo: »Taka je kot vse . . .« (Dalje prihodnjič.) Francka Zupančič: POMLAD IN VELIKA NOČ V TUJINI V mojem duhu, zavetišču težkih misli, se pojavi temen oblak, ki mi polagoma odkriva plašne, mučne slike resnice. Tresoči se starčki, upehani, blodeči po samotnih ulicah tužnih krajev; prosjaki in berači, tresoči se mraza in lakote, pod oboki palač in cerkva; bose nožice slabo-oblečenih otrok, ki bredejo po snegu; sestradani psi, medli vrabci ... In še, in še! Zapuščene gorske vasice; melanholične doline polne dušečega molka; sivo, mučno sivo nebo; gola, opustošena polja, žalostna pokopališča, kadeči se dimniki, zapuščene in osamljene kapelice, dolgočasne, mrtve ceste .. . Razprše se mračne slike, izginja temen oblak in zrem daleč . . .0, kak praznik, kaka harmonija! Vsa narava je harmonija! Vendar je vigred prišla! Blagoslovljena, blagoslovljena! Radost našega življenja, dobrodošla, sladka, vonjava! Zla zima je končala svoj besen srd ... 0, neskončna radost! Pomlad je danes, smeh, radovanje, žgolenje . . . Vse nam je poezija, vse nam priča in govori o ljubezni in o Bogu! ... V vonjavem vzduhu gostole lastovke. Solnce sije in ozlača stvarstvo,, ki je prerojeno. Zelena planjava je vsa pestra. Krasota jutranjih zarij, zahodov in noči! Pojte, pojte! Kvišku delavci in delavke, ki ste toliko trpeli v zimi! Radujte se! Kvišku mladina, vzdigni tvoj spev ljubezni! Nežen vonj narave te vabi. Kvišku deca! Poleti v rojih v gaje, v gozdove, kjer se razlega spev krilatcev, kjer je skritih toliko brlogov, gnezdeč . . . Radujte se! Čas je! Tekajte po logih in tratah polnih brstja in prvega cvetja . . , Pride sveti veliki teden . . . Četrtek. Po vseh cerkvah pripravljajo božje grobove. Jezus leži v poltemi na križu, med cvetjem. Zvonovi molče; svetišča so polna vernikov. Na nebu zablesti luna v neskončni tišini . . . Sanjava noč! . . . Petek. Po ulicah ide procesija. Žalostni Materi sledi krsta Sina: Zadaj mladenke, oblečene žalno in ogrnjene v pajčolane. Bleste zastave; vernikom sledi duhovščina, ki prepeva psalme. Sobota: Done zvonovi: Vstal je! Vrača se radost, slavlje. Nedelja: Aleluja! Aleluja! Dan poln sladkih spominov. Praznik otrok, kristjanov. Hozana done zvonovi. Hrepenenje in domotožje navdaja tujca v tujini . . . Ponedeljek: Nebo je še modrejše, še jasnejše kot sicer. Po svetem opravilu se zdi narava kakor očiščena. In vse hiti venkaj. Toda lep čas ne konča tu. Pride maj-nik poln rož, junij zlatoklasi. Kolik in kakov paradiž! Kako lep je svet! Radujte se! A jaz sem v tujini . . . SREČNO VELIKO NOČ ŽELI VSEM NAROČNICAM IN NAROČNIKOM, ČITA-TELJICAM IN ČITATELJEM, SOTRUDNICAM IN SOTRUDNIKOM VIGREDI UREDNIŠTVO IN UPRAVA, r Vemo: Kristus je res o:l mrtvih vstal.' Ti, o Kralj zmagoslavni, pa se nas usmili. Amen. Aleluja. (I: pesmi med berili na Velikonoč.) /'. Zupančič: NAŠE OROŽJE V BOJU ŽIVLJENJA Sv Katarina Sijenska (30. aprila) je pisala še mlada: »Vstopimo v celico lastnega spoznanja.« Tako srčna devica, svetnica Fontebrandska, ki ji je bilo vse življenje izza mladosti zgolj duševno življenje. Idimo tudi me same vase, to je, spoznavajmo same sebe; storimo se, da se spoznamo notranje, globoko, kajti potem šele se nam pokaže naše zlo in naše dobro, naše napake in naše kreposti; popravimo prve in pomnožimo slednje. To je bilo načelo vsega modrega življenja sv. Katarine Sijenske in jo je do-vedlo do popolnosti. Spoznavati sami sebe? Ni lahko, ne; kajti med nami in našo dušo je vedno zastorček, ki nam za-branja jasno videti resnico: tančica ponosa. Katera in kdo bi imel pogum očitno izpovedovati vse zlo nakopičeno v najglobljem lastnem »jazu«? In vendar so v človeškem življenju momenti, v kojih postane teža lastne mi-zerije neznosna in bi se je hoteli otresti, osvoboditi, da bi se lahko povzpele do čistejših, jasnejših višin. A ni nam mogoče, ker manjka moči naši slabi volji. In skoro si prizadeva tedaj spoznavati. .. druge in ponos kipi, in zlo drugih raste, presega istino ... Tako se sodi, obsoja na desno in na levo, se sklepajo obsodki, se analizirajo napake sosester, bližnjega, se rezervira nam samim ono brezmejno občudovanje, ki ga le ozkosrčno pripisujemo resnično vrednim . . . Spoznavati same sebe ... O, koliko boljše bi bile, če bi udejst-vile sladek in globok opomin svetnice Sijenske! In koliko bolj skromne in odkrite bi bile tudi, saj naše zlo lahko vzkipi od trenutka do trenutka, kakor prenapolnjena čaša strupa! Koliko mladenk, bahavih, hvalisavih je kot središče, krog kojega se vrti vse ve-soljstvo! In bolj ko obsojajo, presojajo, bolj vzcvita v njih nemirnih dušah njihova malenkost, bolj oddaljajo od sebe srca onih, ki ljubijo v mladini preprostost in dobroto, kajti ošabna bahavost in domišljavost so nevarljivo kazalo obsolutne moralne mizerie. Izjeme? . . . Morda. A manj je izjema ono, ki se zove abotnost, bedarija. Hotela bi, da se vse Vigrednice nauče ali vsaj poizkušajo spoznavati same sebe. In spoznavati sama sebe se pravi biti skromna, velikodušna, odkrita, usmiljena in Ana Galetova: KAR DAN ZA DNEM IN ŽE POVSOD.. . Bele stene, bele stene in za njimi Magdalene dan za dnem in že povsod. Deklica, prelepa si za črni greh! Pa saj čez dan, no, saj čez dan se še domisli božjih ran in joka, joka kot otrok. A ko je mrak in ko je noč, potisne misli za zastore, pod lastno težo obnemore kar dan za dnem in že povsod. Rešuj, Gospod! srčnopripravljena na vsako odpoved, na vsako žrtev bližnjim v dobro. Se pravi, biti končno vredno pripravljene vzgraditi novo žensko, kot jo hočejo novi časi, zavedajoč se lastnih dolžnosti in lastne mizerije, kot je bila Devica Sijenska, ki se je zoperstavila zlu in se je borila zoper mogočne, ona, najskromnejša hči barvarja iz Fontebranda. Kajti, sestre, življenje je boj, boj vsakega dne, vsake ure, v katerem se preizkušajo naše moči in naša vrednost. Boj napram bolesti, zalezovanju, uboštvu, trudu. Boj, ki upeha in ki užiga, a ki mora biti izvojevan, če je orožje dobro in močno. In orožje je v nas, v naši srčnosti, v naši poštenosti, v naši pravičnosti. Samo skrito je, kot pravi Devica Sdjenska: »v celici lastnega spoznanja.« ★ Evica: DEKLICA DEKLICA V SVOJI ROMANTIKI (Nadaljevanje.) Gre mimo znanca, ki jo ogleduje. Misli si: Išče pota v moje srce. Ne ve, kako bi začel. Gre mimo okna in se zave svoje lepote. Nekdo jo je opazil. Moral bi vzklikniti: Tako je ljubka, da bi jo kar poljubil. Gre po cesti. Ozirajo se za njo. Misli si: Občudujejo moje telo. Zardi in korak ji podrhteva. Gre mimo gruče znancev. Vnaprej zardeva in misli: Zdajle me bodo ogledovali. Iskali bodo mojih oči in moje rdečice. Potem se bodo obrnili in ogledovali mojo postavico, mojo hojo, mojo nerodno zadrego. Ob tej zadregi jim bo dobro . .. Židek pa bo zažvižgal in bo urejeval moj korak in ga bo še bolj zmešal. Znabiti se bom spotaknila. Ljudje bodo videli mojo zadrego. Ali: Šla bom mimo tega in tega znanca. Zardela bom. Mislil si bo, da si kaj domišljam. Naredila bom resen, brezbrižen obraz. Ali: Grem v novi obleki v mesto. O, to je pohod! Svetla obleka z modernimi raglan rokavci. Kako lepo mi pristoja! Grem mimo zadnjih hiš in čutim, da gledajo za menoj. Zavedajoč se sebe, stresem glavico, stegnem ali skrčim roko, drobim korak. Potem sem v mestu. Tudi se ozirajo za menoj. Ugibam njih misli. Tej in oni se zahoče take obleke. Mnogi gledajo na moje držanje in na moj korak, na mojo resnost in brezbrižnost v obrazu . . . Zganem ustnice kot v zadregi in grem mimo. Stopim spretno preko ceste, denem roko tik ob boku v zadregi in hitim dalje. Ob gorskem jezeru: Deklica, jezeru vidim dno, tvojim očem pa ne vidim dna. Povej! Povej! CIGANKA Zatekla sem se v samoto gozda. V drhtenju prirode sem zaslutila sebe. Zahotelo se mi je, da bi prišla ciganka in bi mi razodela skrivnosti življenja. Dala bi ji zlato verižico. PRIJATELJICA Nič ne bom tiho, kar vse bom povedala tebi, prijateljica, saj veš, kako prijetno je kramljati takole obraz ob obrazu in vse z imeni in kar jaz povem, ti izpopolniš in kar ti poveš, še jaz dovršim. Potem obe mnogo veva, pa vendar nobena ne ve to, kar ve druga. Vsaka s svojimi skritimi čuvstvi obarva sliko. Božanska nezaup-nost! Vendar je prav v tej nezaupnosti lepota in sladkost takega kramljanja, takega opravljanja. Kaj bi bilo, da bi ti meni povedala gola dejstva in jaz tebi prav tako gola in ne bi bilo v nas prav nič več drugega. Kje bi bil potem magnet, ki bi naju privlačeval? DEKLICA V SVOJI LJUBEZNI Ljubiti bi mogla Marjana, ker leži v njem tiha usoda ... Ljubiti bi mogla Bogdana, ker je duhovno bogat. Drugi ga ne vidijo in mu je Skrivaj bi me pustil stopiti v tempelj svojega duha. Mogla bi ljubiti Marka, ker je brezdomec. Hotela bi mu zbližati njegov po- v daljavo. Mogla bi ljubiti Petra, ker je v njem moč in nastop in povelje. Mogla bi se čutiti srečno ob njegvem ukazu in pogledu. Mogla bi ljubiti Mil ana, ker je čudna boječnost v njem pa mnogo skritih globin. Mogla bi ljubiti Uroša, ker je v njem zdržnost in odločnost. V njegovem hladu bi upokojila svoje vroče strasti. Mogla bi ljubiti Igorja, ker je v njem lepota. Mogla bi ljubiti Vojka, ker je v njem nesreča in neutešenost in brezdomje. Mogla bi ljubiti Francka, ker je v njem hrepenenje in nima nikogar in ni zanj nikogar. Mogla bi ljubiti tistega, ki se ozira za menoj in je plašen in vodi s svojimi očmi moje korake. Mogla bi ljubiti tistega, ki me z okna svoje sobe spremlja s pogledi. Mogla bi ljubiti tistega, ki me s pozdravi razveseljuje. Danes sem še kakor od vsakogar. Jutri bom znabiti še prav tako in potem še in še. Potem pa se bo eden sklonil k meni in bo združil v sebi bogastvo vseh, ljubezen do vseh, simbol vseh. Pomislite, kakšno življenje hočem! Da bi bili vsi pozorni name, da bi me ljubili in oboževali. Potem bi izvolila enega izmed mnogih in pozabila na druge, bi me zato zaničevali? In vendar bi bil samo ta izvoljen. Če bi ne bilo nikogar morda nekoč prišel samo eden. bi ne bil izvoljen. Kakor hočete! PRVI POIZKUSI Nič se še ne poznava. Samo to veva, da se srečava kot znanca, da je nekaj med nama. Nagajivo povesi oči, potem se zasmeje, potegne kučmo z glave in se prikloni. Potem se pozabiva. Ko se vrneva domov, se spomniva srečanja in nama je toplo. Vprašuje se, kdo sem. Jaz pa nič ne vprašam, samo mislim si, da name misli, da se bova srečala še in še, da bova iskala srečanj, da se bova našla nekoč ob besedi. V moje ude se razlije ljubezen. * V naši ulici se je naselil N. N. Ne poznam ga še. Ljudje pravijo, da je še mlad in neoženjen, da je dober. Našla ga bom sama. Srečala se bova pred hišo in se drug drugemu izognila. Potem se bo ozrl za menoj . .. Vsak dan me bo zapazil s svojega okna in me spremljal do vogala. Morda bo lahno zažvižgal ali pa ničesar. Potem bo ob srečanju nagajivo pogledal, kot bi ne upal pozdraviti. In potem ... Strašno! Pomislile, da ima že ljubico! * Nekoč sva se srečala ob solzah. Neslišno je stopil skozi vrata in je prisluhnil mojemu ihtenju. Videl me je. Kadar se srečava, naju spomin na to združi. Čutim se vezano, zakaj nekdo je odkril del moje notranjosti. * To je človek, ki me je srečal ob cesti. Ni vprašal po mojem življenju in ne po imetju — kar takole me je zagledal: svetlo krilo in jopič, rujavi čeveljci, rujav klobuček, zameglene oči, šobico, otožen izraz — pa se mu je zahotelo mene same, mene brez bogastva in slave, mene deklice, ki ima hrepenenje v očeh in nežnost v obrazu. Velik je in skoraj neprikupljiv moj znanec s ceste. Malo ga vidim na cesti, ne vem, kam se žariva ob popoldnevih, ko brzijo ljude mimo hiš. Samo kadar pridem jaz mimo, pribiti iz prvega nadstropja in se mi smehlja in ne vidi nikogar in ne misli ničesar. Iz mojih globin se dvigne ljubezen in razsvetli mračno, nepri-kupljivo lice. Dvignem se ob hišnem portalu lesno ob njegovi rami k njegovemu licu .. . S stopnic naju premoti sostanovalec. * S svojimi živimi rujavimi, zamišljenimi očmi je zmedel moj korak. Grem mimo, oklevam in zardim in grem počasi, ker čutim na sebi njegov pogled, ki me ljubeče in proseče gladi in mi vzbuja sladke mehke občutke . . . Potem mislim nanj, oziroma gledam vanj, v tiste oči, med dnevom ... Če sem vesela, postanem ob misli nanj še veselejša. Če sem žalostna, iščem njegovih oči. Če trpim, se zakopljem vanje in iščem dna z vso silo, da prevpijem bolečino. Če delam, čutim njegov pogled na sebi in polasti se me čudna marljivost. Ob moji duši se ustavi dvoje oči. Slaba beseda mi zamre v kali, slaba misel se obupno zvije in išče usmiljenja in pomoči ob njegovih očeh. V meni ni nič slabih navad. Tiste oči me tirajo k točnosti, redu, uslužnosti, prijaznosti, neutrudljivosti . . . To si ti, prijatelj? Glej, kako čudno! Čakala sem te ob jutrih in ob večerih, nemega in brez besed, pa si me presenetil sredi dela in si me ogovoril. Tak si, prijatelj ? PISMO Želela bi pisati svojemu fantku. Pisala bi si teden za tednom. Živela bi ob njegovih besedah. Kaj bi mu pisala? Nič o vremenu in o drugih ljudeh, samo o njem in o sebi. Z milimi vprašanji bi ga objela, potem pa bi se kakor oslonila obenj in bi mu govorila o sebi, kot bi hotela spojiti najini duši. Potem bi se kot za pozdrav dvignila k njegovemu licu in potem bi oddala pismo . .. (Dalje prih.) Mara Stepanova: KDO ŠE. ..? Kdo ie — kot jaz — v zarjo večerno, ko dan se k umiranju sklanja, ko srce v boli umirja se tiho, — o nečem minulem zasanja . . .? Kdo se — kot jaz — posluša utripe srca in misli in sanja in ljubi ...? Hrepeni li še kdo po daljni mu duši sorodni, dokler dan se počasi za gore izgublja .. .? Kdo še — kot jaz —■ pokoj najde svoj, ko zadnji sij zarje ugaša, ko na krilih temine prinaša noč tajen nerazrešenih soj . . .? 0, da Ii še kdo ima dušo kot jaz — da mi je vedeti to; tedaj — ali je srečen brezmejno, ali pa v sebi bol nosi strašno .. . Ljubinica: BESEDA SAMO... Ko so bila lani še s snegom pokrita naša polja, in se je v skrivnostni tišini sklanjal pod težko belo odejo gozd k materi zemlji, da ji pošepeta povest o dobrih in hudobnih, o veselih in žalostnih dušah, se je naselila v srce bol . .. Velika in strašna je, da, nedoumljiva — povzročena po besedi, zveneči še v snu. Ah, nepremišljena beseda, kako ranjaš mlado, po odpovedi hrepenečo dušo! Kako, da si morala biti izgovorjena, da si zamorila vso radost in srečo v mladem srcu? Da si ga oropala vere v dobroto in ljubezen; da si mu ubila otroškost, zaupanje in udanost? Kako, — zakaj?! Gozd je pošepetal materi zemlji bolest duše . . . Sneg se je odtalil ob dihu iz sinjih daljin prihajajoče vesne, troseče nežnih cvetk na pomladno zemljo; trate so ozelenele, drevje se je okrasilo z rožnatimi cvetovi. Zadonele so blagoglasne melodije v sladkih akordih prepevajočih ptičie in pisani metuljčki so se okopali v zlatih sončnih žarkih ... »Vesna priplula je v halji zeleni, cvetja nasula je v svet zapuščeni . ..« Ko sem strme občudovala vse to božje stvarstvo, sem nehote pomislila ... Ali odide vigred tiho, kakor je prišla? Ali bo vrgla tudi meni v naročje šopek cvetja? Kaj šopek! Kaj cvetje! A ene, samo ene tihe rože, razlivajoče svojo vonjavo v srca in duše, le želim! S pomladjo vred je gorelo vse do zadnjega dne v duši tudi upanje, dokler se ni nagnil tudi poslednji dan in se strnil v vroče poletje . .. Vroči dnevi, polni suše so sledili, z njimi pa je romala duša — v hladno jesen. Uvelo cvetje in prazne gredice so bile njen čar. Pred vratmi pa je že čakala zopet zima. da se ji umakne zadnji jesenski dan. Pri meni je bil mraz . . . Božična noč — noč spominov na dneve jasne sreče je bila mučna: grudi težke; Dete se ni smehljalo .. . A zdaj je sneg skopnel, in glej! —-Kaj je to? Jo j, vigred bo vstala! Upanje se je vnovič razlilo v bolno dušo .. . Polna ga je, prepolna že in pota niso več tako pekoča . . . Pomlad se vrne, poslala bo novih sončnih žarkov, polnih lepote in nad . . . Tedaj, edino tedaj bo lepo, kakor nekoč, ker bo zopet razlita v bolni duši dobrota in ljubezen, saj bo pozabljena beseda zveneča v sen ... Venceslav JVinkler: HIŠA V GRAPI Povest (Nadaljevanje.) Zjutraj navsezgodaj je prišel mimo hiše Simček. Poropotal je po vratih, pokukal v vežo in jo poklical, »Onegavi Andrej s Poljane mi je dal, naj ti nesem,« je rekel in izvlekel iz zamazanega žepa majhno pismo. »Andrej?« je osupnila. »Kaj mi hoče?« »Mora že kaj biti,« je skomignil starec in odšel. Stlačila je pismo v žep in premišljevala, kaj bi z njim. Ali bi ga prebrala? Ali bi ga sežgala? Mogoče pa ni nič takega . . . In Matevž? Kaj poreče Matevž? . . . Vse dopoldne se je branila, opoldne pa ni zmogla več, umaknila se je v izbo, raztrgala ga in ga prebrala. Ana Galetova: BOLEČINA Med breze grem. Med brezami je mir doma — saj med ljudmi ga ni nič več. A kaj to tolče v tišino? In kar naprej in kar naprej ? Ojoj, poglej! Samotna breza je brez vej. Jeseni jih ji človek je porezal, v zaničevane metle jih povezal in jih prodal. In zdaj ji kapljejo iz ran solze in kri. Stojim in me boli, ko mislim, komu je podobna. Vsa zardela se je vrnila v kuhinjo . . . Marjetka je našla zemljo in poje, vsaj zdi se ji tako. Tiste težke misli so naenkrat izgubile svoj pomen, vsi dvomi so se umaknili, vsa vprašanja so izginila. Zdaj gre v mrzlem nedeljskem jutru proti Poljani in se ji zdi svet neizrekljivo lep. Nad vso dolino leži pričakovanje vzhajajočega sonca. Slana je sicer ožgala polja, skoraj pusta so, a je vendar v vsem toliko toplote in mehkobe, da ji plapola srce. S ceste vidi po vsej dolini globoko pod seboj, preprežena je z nerodnimi potmi, po njih se prav zdajle premikajo ljudje in vsi gredo proti Fari. Nedeljsko jutro jih vabi. Marjetka je našla zemljo in ko gre takole proti Fari, se ji zazdi, da tudi v Grapi ni tako hudo. Vsakdo izmed ljudi ima pač svoje težave, vsi ti, ki se pomikajo proti Fari, niso brez njih. Matevž se jezi na ves svet in si ne zna pomagati. Ali bo res kdaj kaj iz tega? Saj že naprej ve, da bosta spomladi odložila spet za eno leto. Od leta do leta bosta prekladala, dokler ne osivita . . . Od nekod se ji prikazuje druga, svetlejša podoba. Če pomisli nanjo, povesi glavo in nemirno odkima. Andrejevo pismo . . . Nikomur ni povedala o njem, tudi Matevžu ne. Temu še najmanj. Namrdnil bi se, se obrnil in odšel. Matevž je trd človek in noče razumeti, kaj je prav in kaj ni. »Sežgala ga bom, Bog ve, kaj bi vse zraslo iz tega,« ji je šinilo v glavo. Nikoli še ni dobila pisma. Tudi brali so v Grapi redkokdaj, kvečjemu molitvenike. »Knjige samo mešajo ljudi,« je pravil stari Petron, »odkar so knjige na svetu, so ljudje trmasti in svojeglavi, vsak tišči svojo, zato toliko vojska in prepirov.« Le Tonče je sem pa tja zašel med knjige. Skoraj skrivaj je prebral katero, a je bil zmeraj bolj nezadovoljen. »Saj je vse zlagano,« se je jezil. Rajši je poslušal Sinička, ki mu je pravil o svetu, kakršen je v resnici. Simčku je bilo doma dolgčas pa se je pozimi napotil k Petronu in po cele dneve preležal na peči. Petron se je jezil, češ, da samo ljudi meša, a Simček se je samo smejal in se ni umaknil s peči. Marjetka pa ni nikogar poslušala. Bila je sama za vse. Sem pa tja se je oglasil Matevž in le takrat jo je obšla skrb pred prihodu jostjo. Zdaj ji je pa postalo nekako vseeno. Nekako podzavestno je čutila, da ima človeka, na katerega se lahko nasloni. Ni si prav jasno predstavljala, čemu se je naenkrat prikazal Andrej s Poljane, ko dobro ve, da sta zmenjena z Matevžem. Fantje so pač muhasti. Dopad1^ se ji je, da je vse to Matevža nehote vznemirilo. »Zdaj vsaj vem, da mu je kaj do mene,« si je dejala. Ta adventna nedelja jo je napolnila z nekim veseljem. Toda, ko je klečala v Farni cerkvi sredi množice in se skušam potopiti v molitev, sta se ji ves čas povračali obe podobi, Matevževa in Andrejeva. Zdelo se ji je, da je Matevž še bolj mrk kot ponavadi, da stiska pesti in jeclja: »Spusti! Spusti!« Vsa vroča je trepetala in šepetala molitev za molitvijo. Vse je vrelo z usten kot bi šlo nekje mimo in bi se ne moglo dotakniti srca, ki je že vsega drugega polno. Bledo Matevževo lice se ji je zmeraj bolj bližalo, razumela je, da se mu je nemogoče izogniti in ustnice so se sredi molitve zganile: »Bom, bom . . .« Zdelo se ji je, da bo odslej laže. Sežgala bo pismo in vsega bo konec. Potem bo povedala Matevžu. »In kam si dala pismo?« bo vprašal. »Sežgala sem ga . . .« »Prav!« bo zamolklo pritrdil. Tako je mislila vse do konca in tudi potem, ko je hitela skozi Poljano proti domu. Le pri Gornikovih je dvignila oči. Neka svetla misel jo je spet objela. S silo jo je potlačila in stisnila ustnice. ,c se je odločila za Matevža. ★ Nedeljsko popoldne je pripeljalo Matevža. »Ne bo vzdržalo do večera,« je rekel, ko je stopil čez prag. »Od vseh strani se koplje slabo vreme. Mislim, da bo vrglo sneg.« Pozdravil je Marjetko in obstal za hip pri njej. »Pridna si,« je dejal zamišljeno. »Kakor je treba,« se ga je razveselila. Ko pa je videla, kako je tih, jo je zaskrbelo. »Kaj ti je?« je stopila k njemu. »Eh, nič takega!« se ji je izvil in stopil v hišo. Petron ga je takoj spoznal, s pipo med zobmi je pokimal in vprašal: »Ali še zmeraj manjka zemlje?« »Trikrat bolj kot zadnjič,« je začel fant. »Ne mislite, da jo bo kdo dal kar tako iz roke. Nobeden!« Petron se je dvignil s peči in skušal zlezti na klop. Uvelo lice mu je trepetalo, ni se mogel premagovati, kar naravnost je vprašal: »Tak, kaj si prinesel?« »Nič!« je siknil fant. »Vidim,« je zamomljal starec, »toda iz tega niča se bo še nekaj splelo. Ne skrivaj!« »Saj ni nič takega,« se je udal Matevž. Za njivo nad Grapo sem vprašal.« »In?« »Škoda besed!« Takrat je vstopila še Marjetka. Slišala je o njivi in jo je zaskrbelo. »Kaj so ti rekli?« Oče in hči sta zastrmela v fanta. »Tako«, je začel Matevž, »mislil sem, da bi že snoči vprašal, a je bilo toliko dela, da bi starega samo ujezil. Pa odložim, sem si mislil. Danes zjutraj pa je tako lepo stal na pragu in gledal po vremenu, da me je obšlo: Zdaj ali pa nikoli! Pa sem stopil in razložil, kar sem že ves teden premišljeval. Najprej se je nasmejal in sem že mislil, da bo vse dobro. Potem me je premeril od nog do glave pa se zarežal, kako mu bom odslužil. Povedal sem mu da, da se bom oženil. »A taka je ta stvar!« je vzkliknil. »Sraka ima mlade in ne ve, kam bi z njimi.« Pogrelo me je in bi kmalu odgovoril, a sem se še vzdržal. »Potem pa ne boš več moj hlapec?« je nadaljeval. Rekel sem mu, da najbrže ne, saj bom imel doma zadosti dela. Malo je pomomljal, da nisem prav razumel, kaj hoče, nato se je razkoračil: »Fant, zakaj se pa ženiš, če nič nimaš? Misliš, da je zemlja kar tako, da bi jo dajal vsakemu beraču? Kar premisli si!« »To je moja stvar,« me je ujezilo, »če mi je ne daste vi, jo poiščem drugod.« Pobledel je, gledal me nekaj časa, nato pa mirno razložil: »Saj boš tudi delal lahko drugod. 0 božiču lahko greš.« Kri mi je šinila v glavo, vem, da bi mu rekel kaj grdega, če bi še čakal, zato sem se obrnil in šel v hlev. To je vse. Nič posebnega ni in mislim, da se je prav zgodilo.« Tišina je legla med vse tri. Matevž je podprl glavo z rokami in se zagledal v tla, Marjetki se je zazdelo, da se ji smeje iz vseh kotov skrb. »Tako, tako, tako,« je godrnjal Petron. V sobi je rasel mrak, pripravljalo se je k snegu. Nekje zgoraj na zmrznjeni cesti je ropotal voz, prav blizu hiš so kričale vrane. Vsak glas je padel v Grapo kot krik od nekje onstran sveta in molčečim v sobi je bilo še huje. »Zima, mraz,« je premišljevala Marjetka. »To bi se še prestalo. Pa potem pride pomlad in Matevž ne ve, kje bi prijel za delo. Kmetje delajo z otroci, zraven godrnjajo, da ni hlapcev. V Ameriko ne more, v Francijo tudi ne. Tako daleč je do vsega.« Vse, o čemer je sanjala, se je odmeknilo nekam daleč. Pušta-larjeva koča je majhna, zemlje ni skoraj nič. »Bomo videli«, se budi Matevž, »mogoče bo pa le šlo.« Hvaležno se ozre vanj, saj Matevž nikdar ne obupa. »Nazadnje bosta morala pa kar v Grapi ostati,« razlaga Petron. »Saj se bosta privadila. Matevž bo pripravil kamro, časa bo imel zadosti, drugo bomo že kako uredili. Pozneje se bo pa kaj obrnilo. Če bo slabše, Bog pomagaj, saj bo vsem, ne samo vama.« Marjetka in Matevž pritrjujeta. To se da vse narediti. Takoj po praznikih bo Matevž začel. Zima bo dolga, marsikaj bo popravil in uredil. Nekoliko korajže je tudi treba, to se razume, sami od sebe ne bodo prišli boljši časi. Zdi se jima, da sta že vse presodila, nobena stvar ju ne more več premotiti. Od začetka sta sanjala sicer na kaj drugega, no, potem človek polagoma odnehava in nazadnje je zadovoljen s tem, kar ima. »Boš videla, da bo tudi lepo«, se tolaži Matevž. »Lepo, lepo«, se veseli dekle, »posebno takole na pomlad. Pridejo sicer lahko vode, kopno je pa na naši strani najprej.« »No, da bosta le zadovoljna«, vzdihne starec. Mlada dva se spogledata in se jima zdi, da sta srečna. Takrat nekdo zaropota pred vratmi. »Tonče je prišel«, pravi Marjetka in se ne zgane. Nekdo potrka. »Naprej!« zakričijo vsi trije in se spogledajo. Vrata se počasi odpro in vstopi Gornikov Andrej. Smehljaje pogleda po sobi, previdno zapre vrata in obstane. Marjetka čuti, da jo je nekaj zabolelo. Toliko začudenja ni bilo še nikoli v njenih očeh. Nemo sedi pri peči, niti zgane se ne. Tudi Matevžu ni všeč. »Kaj me je prišel klicat?« ga obide nezadovoljnost. Nekaj časa se vsi štirje spogledujejo, nato se oglasi Petron: »Cegav pa si, fante?« Andreja zalije kri, nerodno stopi korak bliže ter pravi ostro: »Gornikov s Poljane.« »No, no«, zamomlja starec. »Nič ne de, če Tončeta ni doma, bo kmalu prišel. Kar k peči sedi!« »Briga me Tonče!« se zasmeje fant. Marjetka hoče počasi vstati. Edino ona ve, kaj se bo zgodilo. Razločno čuti, kako se ji tresejo noge. Prav ta hip je moral priti. Matevž jo prime za roko in potisne na klop, Andreju pa pravi: »Kaj se boš prerekal, sem sedi, če ti je dolgčas, boš kaj povedal.« Andrej odloži klobuk in sede, a ne poleg Matevža, temveč na nasprotno stran k Marjetki. Marjetka se zgane, vsa zardela povesi glavo, dvakrat hoče vstati, a jo obakrat potisne Matevž na klop. »Sneg bo, sneg,« cmoka starec na peči. »Mogoče«, je kratek Andrej. Potem spet vsi štirje molčijo. Matevž prižge cigareto, gleda dolgo za oblački dima, kako izginjajo pod stropom, končno se ne more več vzdržati in malomarno vpraša: »Kaj pa imata s Tončetom?« »Midva?« vpraša Andrej. »Seveda,« tišči Puštalarjev. »Glej no, kaj misliš, da sem prišel zaradi Tončeta? Briga me otrok! K Marjetki sem prišel, fant, saj vidiš, kje sedim!« Marjetka je planila kvišku, lica so ji vzplamtela in presunljivo je kriknila: »Ni res! Ni res!« »Kako, da ni res? Saj sem Ti pisal!« Matevž je pobledel in se sunkoma dvignil. Stisnil je pesti in stopil tik k Andreju: »Kaj se ti blede? To je moja nevesta!« Gornikov je tudi vstal in dvomljivo skomignil z rameni. Pre-vo je pogledal Matevža in malomarno dejal: »Kaj postopaš po Grapi, hlapec? Doma te čaka delo!« Matevžu je zrasla jeza do vrha. Pogledal je Petrona. Starec je od začudenja spustil pipo iz ust in gledal mlade ljudi. Nekaj nerazumljivega je raslo pred njim. Mladi Gornik v nedeljski obleki je stal sredi sobe kot bi bil gospodar in se smejal Matevžu. V Pušta-larju je vrelo. Stopil je k Marjetki, prijel jo za ramena ter jo vprašal s hripavim glasom: »Ti je res pisal?« »Res«, je zaječala, »toda . . .« Matevž ni poslušal. Pljunil je pred dekletom, zaklel in se obrnil ter odšel. »Matevž!« je zakričala Marjetka in skočila za njim. Puštalar je bil že pred hišo. Ko jo je čutil za seboj, se je okrenil in dejal: »Kaj mi lažeš!« »Saj ni res, saj ni res!« je jokalo dekle. Svež zrak je streznil fanta, globoko je zasopel, ozrl se v rastoče megle na vseh koncih Grape ter zamolklo dokončal: »Ubijem ga!« »Poslušaj!« Fant ni poslušal. Težki čevlji so zaropotali na kamenju, napotil se je proti domači hiši. Marjetka se je naslonila na podboje vrat. Od Gore je rahlo pihljal veter. Dišalo je po snegu. Neka siva žalost je rasla iz vsega, kakor bi ves svet ugašal v pozni jeseni. Marjetka je to čutila bolj ko vse drugo. Ni mogla jokati, le trepetala je in čakala, da je Matevž izginil pri Puštalarjevih skozi vrata. »Mogoče se še vrne«, se je tolažila. Res se je kmalu prikazal na poti, in se obrnil proti cesti, ves upognjen, kakor bi tudi njega težila gasnoča jesen. »Ne pride!« je zašepetala. Zrla je za njim, dokler ni utonil med bregovi. Potem je ves večer presedela pri peči poleg Andreja. Fant je bil vesel, skoraj razposajen, pripovedoval je šaljive zgodbe in jo dražil. Bila je mrzla in tiha. Bog ve, na kaj je mislila. Skoraj v noči že je prišel Tonče. Hrupno je vstopil v sobo, ko pa je zagledal Andreja, je osupnil in se zmedel. »Kod si hodil?« je vstala od peči Marjetka. »Matevž vas vse lepo pozdravlja«, je zasmehljivo razložil fant. »Matevž?« je vprašal Andrej. »Kakopa. Eh, ko bi ga kdo poznal! . . .« Tonče je počasi odložil suknjo in se napotil v kuhinjo. Marjetka je prišla za njim. »Kaj zbadaš?« je dejala žalostno. »Nič«, je zarentačil fant, »ko se pa na vsakega obešaš. Kaj ti ni Matevž zadosti dober? Ta zelenec, čeprav je Gornikov, ni posebna terna. Na vseh koncih se ženi.« »Lažeš!« je kriknilo dekle. »Seveda, ko te resnica boli. Kar ženske vprašaj!« Jezen je odšel nekam ven. Marjetka se je naslonila na okno in srce ji je bilo polno vsega hudega. Iz sivega neba so se začele utrinjati snežinke, zvezdica za zvezdico, dokler niso narasle v plasti, v debele kosmiče. »Sneži, sneži,« je vzdihnila Marjetka. »Vse steze bo zamelo, vse bo zagrnilo.« In obšla jo je žalost, da se je bridko razjokala . . . (Dalje prihodnjič.) Stanko Cajnkar: DORICA BOŽJI OTROK Igra v treh dejanjih. (Nadaljevanje.) Dorica: Tudi kruha ne bom smela dati naj pošlje ob enajstih šoferja pred banko, drugim...? da pripelje ateja domov. Si razumela? Marta: Tudi to ti prepovedujem. Da Milena: Da, bom povedala. (Odide.) boš prišla k pameti. Marta: (si ogrne plašč in odide, ne da Dorica: Potem pa rajši pustim vso ju- bi se ozrla na Dorico). žino doma . . . Dorica (ostane nekaj časa sama. Na- Marta: Molči! Z mano si opravila. Po- enkrat zajoka tiho predse in pravi): Moj vem še ateju, da napravi red. Bog, kako je to hudo. Dorica: (molči). (Zdi se, kakor da ji Ivanka (pride v sobo): Kaj se je zgo- gre na jok. Vsede se na nizek stolček v dilo, Dorica? bližini Milene in skrije roke v dlaneh). Dorica: Nekaj strašnega je moralo biti. (Telefon zvoni) Mamico sem razjezila. Z doma me je za- Marta (Stopi nervozno k telefonu) : Ha- podila. lo! Jaz sem, da. Kaj pa hočeš?--Ivanka: Zapodila? Saj ni mogoče? Mislila sem, da boš vsak čas tukaj, da gre- Dorica: Vem, tega ni mislila resno. Vse, va. Na naju ne smejo čakati--Kaj kar je bilo lepega, mi je prepovedala. praviš? Ti ne moreš? Kako to, da ravno Ivanka: Le kaj se je zgodilo s teboj, nocoj ne moreš?--Težave, kakšne Dorica? težave?--Ah, kaj vse to mene briga. Dorica: Saj veš, Ivanka. Že dolgo veš. Imam doma dovolj skrbi z deco . . . Kako? Kako težko ostane pri nas človek dober. Izguba? Velika? No to se bo že popra- Milena je včasih tako čudna. Ako ji kaj vil°---— Torej ti ne prideš? Ne. Pa rečem, se izgovarja na mamo in ateja. — grem sama. — Da. da. Na svidenje, dragi! (Se zamisli) Ivanka, jaz bom res šla, Ka- (Se obrne k Mileni): Milena, ti poj- morkoli. Da ne bom svoje sreče zapra- deš takoj k teti Ani Tereziji in jo prosiš, vila. Ivanka: To ne bo šlo, Dorica. Kam pa hočeš sedaj na noč? Dorica: Vse gre. Noči se prav malo bojim. Veš kaj, Ivanka, k vam bom šla. Tvoja mama je dobra. Sestrice imaš. Čisto tiha in mirna bom pri vas. Ivanka: Težko ti bo. Naši so ubogi, slabo stanovanje imajo, slabo hrano. Oče zelo malo zaslužijo. Dorica: Košček kruha bodo imeli. Tako rada bi prišla k revnim in dobrim ljudem. Par dni me bodo že prenesli. Potem si poiščem kako mesto. Pasla bi lahko, na otroke pazila ali kaj pomagala. Ivanka: Dorica, to ne bo šlo. Dorica: Bo, boš videla, da bo. Ob osmih grem na vlak. Ob pol desetih sem pri vas. Vse vem. Potrkala bom na okno in povedala po kaj sem prišla. Ivanka: Tvoja mama bo strašno huda. Dorica: Vem. Pa ne morem drugače. In mama bo uvidela, da ni imela prav. Ko bo videla, da si upam za svoje mišljenje tudi kaj pretrpeti, bo vse še enkrat premislila. Ivanka: Ti si čuden otrok, Dorica. In jaz te imam strašno rada. Dorica: Jaz tebe še bolj. Glej, sedaj poberem par svojih stvari skupaj in potem zbogom. (Spravlja svoje stvari skupaj.) Ivanka: In kaj naj povem mami? Dorica: Da sem odšla, kakor mi je rekla. In da jo imam še vedno rada. In da bom molila zanjo. Ivanka: (Kakor, da se je nekaj važnega spomnila) : In kaj bo s šolo? Dorica: Hudo mi bo po njej ... A zdaj ni čas, da bi mislila o tem. Ivanka: In denar? Dorica: Da, denar . ..! Na to še pomislila nisem. Ivanka, ti mi boš posodila par dinarjev. Saj boš, kajne? Ivanka (ji daje denar) : Mater in sestre mi pozdravi! In se kmalu vrni. Dorica: Ko bo mamica hotela. Zbogom. Ivanka (se skloni k nji in jo poljubi na čelo): Bog naj te varuje, otrok dragi. Dorica (odide). Zastor pade. II. DEJANJE Dom delavke Terezije. Majhna borna kuhinja z revno opremo. V ozadju okno, ki razkriva del pustega, neprijaznega dvorišča. Terezija: (sedi na majhni mizi in nekaj krpa). Dorica (briše posodo in nekaj poje. Včasih pogleda k mizi, kjer sedi »teta Terezija«, kakor ona naziva svojo novo mamo). Dorica (prijazno — zaupno): Teta . . . Terezija: No, kaj bi rada, Dorica. Dorica: Teta, kako ste rekli, kdaj bomo sobo snažili? Terezija: Jutri, Dorica. Danes še nimam časa. Dorica: Ali boste kaj novega kupili, teta? Zavese so že zelo slabe. Doma smo vsak teden imeli kaj novega v sobah. Terezija: Vem, Dorica, pri nas pa ni tako. Ni denarja za take stvari. Dorica: Ali tukaj nimate nikake banke? Pri nas je atej kar v banki naročil, da je plačala trgovcem. Terezija: Vidiš, kar naročil je in je bilo plačano. Ne, Dorica tukaj nimamo take čudovite banke. Dorica: Mamica je rekla, da ima tisti, ki je priden in rad dela, vsega dovolj. Pomanjkanje trpijo samo tisti, ki ne marajo delati. Pri vas pa ste vsi tako pridni. Terezija: In vendar ničesar nimamo, si hotela reči. Veš, Dorica, tvoja mama se je strašno zmotila. Tisoč in tisoč je ljudi, ki bi radi delali, pa ne dobijo dela. In če delajo, dobijo tako malo plače, da težko, zelo težko živijo. Dorica: Nekateri pa imajo vendar tako lepe vile. In gospod ravnatelj ima avtomobil, kočijo, vrt, tenis — igrališče in vse polno drugega. Terezija: Da, da. Nekateri imajo . . . Dorica: Jaz sem mislila, da bi morali rudarji veliko zaslužiti. Saj tako težko delajo. Pod zemljo v nezdravem zraku. Pa lačni postanejo gotovo. In tudi lepa stanovanja bi morali imeti, lepa in zdrava, da bi se doma okrepili. In premog je pri nas v mestu tako drag. Vsaj mama je tako povedala . . . Kam pa potem gre ves ta denar? Terezija: Največ dobijo lastniki, gospodarji rudnika. Dorica: Torej gospod ravnatelj? Terezija: Ne, gospod ravnatelj je samo nastavljen za uradnika. Lastniki so drugi. Dorica: Pa kje so, teta? Saj tukaj nisem nikogar drugega videla. Terezija: Kje so? Bogve kje. V Pa- rizu, Milanu, v Ljubljani in drugod. Nik-do ne ve tega natančno. Dorica: Pa kako, da je to njihovo, če so tako daleč? Ali mogoče oni premog prevažajo po svetu? Terezija: Prevažajo? Kako misliš? Da bi bili kurjači, ali strojevodje ali kaj? Ne, ne. To so gospodje, ki imajo vile, svoje avtomobile, svoje banke in svoj denar. Dorica: To so pa gotovo zelo spretni in delavni ljudje. Tega pa vseeno ne razumem, kako so postali tako bogati in kako so prišli v te kraje? Terezija: Tudi jaz ne, Dorica. Tega midve še dolgo ne bova razumeli. Dorica: kam pa hodijo stric vsako jutro, teta? In tudi Slavke, Cilke in Štefice včasih ni nikjer več, ko se zjutraj zbudim. Terezija: Oče hodi v rudnik. Dvakrat na teden samo. Dorica: Zakaj pa ne večkrat? Ali je pretežko delo? Terezija: Ne, otrok dragi. Dela ni. Samo dvakrat na teden ga sprejme uradnik. Dorica: In druge dneve? Terezija: Druge dneve? Saj ti ni treba vsega vedeti, Dorica . . . (Nagne glavo. Do-rici se zdi kakor da joka). Dorica: Kaj je teta? Zakaj ste naenkrat umolknili. Ali sem vas užalila? Terezija: Ne, Dorica. Nisi me užalila. Zelo rada te imam. Skoraj bolj kakor svoje otroke. Le da hočeš vsega preveč vedeti. In ko zveš, si žalostna. Dorica: Kajneda teta, da sem v na-potje? Terezija: Ne, vsi te imamo radi. Dorica: Pa če ni dela? Povejte teta, kam hodijo stric zgodaj zjutraj in Slavka pa druge? Morate mi povedati. Zakaj me ne vzamejo s seboj? Terezija: To ni zate; preveč bi se utrudila, in zbolela. Dorica: Ne, saj sem čisto zdrava. Povejte teta! Terezija: Če že hočeš vedeti ... Oče gre vsak prost dan v planino, da tam seka drva pri nekem bogatem kmetu. Ko ni šole, gredo otroci z njim, da mu pomagajo. Dorica: Pa ni mrzlo v planini? Saj mora biti sneg tam gori. Terezija: Sneg ni najhujše. To je kakor sladkor na potici. Dorica (se nečesa spomni): Saj res, sneg je prijeten. Ko sem se učila smučanja, sem neštetokrat padla v sneg, in je bilo prav prijetno . . . Kakšne rokavice imajo stric, ko sekajo drva? Jaz sem imela pri smučanju zelo močne. Terezija (z nasmehom): Ne, Dorica, pri sekanju rokavice samo motijo. Dorica: Ali nič ne zebe? Terezija: Zebe že. Na to se človek navadi . . . Sedaj ne boš več silila z njimi v planine. Dorica: Pač ... Če Štefka ne zmrzne, tudi jaz ne bom. To ne gre, da bi samo drugi za mene delali. Terezija: Saj doma meni pomagaš. Dorica: Oh teta, to je samo tako radi lepšega. Vedno bolj vidim, da me čisto nič ne potrebujete. Samo tako se delate, da bi ne bila žalostna .. . Ne, ne to ne gre. Prihodnjič me boste zbudili zgodaj in bom šla z drugimi. Morate! Terezija: In če tvoja mama zve, kaj bo rekla? Dorica: Vam nima ničesar ukazovati. Prihodnjič grem z njimi, pa je. Terezija: Pustiva to, Dorica. — Ali na dom še kaj misliš? Dorica: Mislim. Terezija: Ivanka je pisala, da je gospa mama postala v zadnjem času zelo zamišljena. Včasih je imela solzne oči. Dorica: Tako rada jo imam. In vendar sem morala bežati pred njo. Po meni gotovo ne vprašuje. Užalila sem jo v dno duše. Sedaj čaka, da se skesana vrnem. Joj, kako je to hudo. Oh, ko bi pri nas doma postali ubogi, čisto ubogi . . . Mogoče bi bilo potem boljše. Terezija: Ti misliš, da je revščina zdravilo za vse. Dorica: Gospod katehet nam je rekel, da so bogati ljudje v vedni nevarnosti, da zapravijo svojo srečo . . . Terezija: To je res. Pa se ubogim ne godi nič drugače. Tudi velika revščina je nesreča. Vsak dan slišiš kletev, prepire in sovraštvo. Vsa kolonija je polna jeze. In koliko je solz? Koliko je trpljenja otrok. Koliko umorov. •— 0 vsem tem veš ti zelo malo. Mogoče tudi tvoj dobri katehet ni vedel, kako se nam godi v tej zakleti dolini, v teh črnih rovih . . . Dorica: Teta, vi bi bili radi bogati? Terezija: Ne, Dorica. Tega si ne želim. Samo toliko bi rada, da bi lahko živeli: da bi imeli kruh, snažno obleko in stano- vanje. In da bi ne bilo toliko muk in trpljenja. Pa zakaj ti vse to pripovedujem! Dorica: Ne, ne teta. Prav je, da mi vse to pripovedujete. Mama mi o tem ni nikoli govorila. In v šoli sem tudi zelo malo slišala. Same pripovedke, in vse se lepo končajo: 0 Pepelki, o Rdeči kapici, o Snegulčici, o Kralju Matjažu in Kraljeviču Marku. Kar vi pripovedujete, ni lepa pravljica. Pa je vendar več vredna kakor pravljica. Terezija: Dorica, ti si prečuden otrok. In mislim, da te ima Bog zelo, zelo rad. Dorica: Mislite, teta? Ko bi le bilo res! (Zunaj se zaslišijo veseli glasovi otrok.) Slavka, Cilka in Štefka (zelo revno a snažno oblečene prihite v sobo in vesele kličejo): Mati. mati, gospodična učiteljica je prišla. Helena (mlado, priprosto dekle vstopi): Dober dan. teta Terezija. (Ji daje roko.) Zopet sem prišla pogledat, kako se vam godi. Terezija (vstane): Hvala, gospodična Helena. Nič posebno novega ni pri nas. Živimo in poskušamo biti vsaj malo zadovoljni in včasih celo veseli. Helena (ugleda Dorico) : Kaj, Dorica, ti si še vedno tukaj? Ali te še ni domo-tožje odgnalo nazaj k mami? Dorica: Ne, gospodična učiteljica . . . Še vedno sem tukaj. Mama še vedno noče ničesar slišati o meni. Helena: Veš, Dorica, skoraj te zavidam za tvojo veliko srečo. Dorica: Kako srečo mislite, gospodična? Helena: Srečo, pristno, najlepšo srečo, ki je mogoča v tvojih letih. Dorica: Še vedno ne razumem, gospodična. Helena: Otrok, ali ni to sreča, da si pustila mater in očeta, dom in udobnosti, sestrico in šolo, ker si hotela ostati res dobra? Tako si boš za vse življenje zapomnila, da je Bog prvi in edini gospod naših src. In to je največ, Dorica. Otrok, to je sreča. Dorica: Pa mi je vseeno hudo. Za mamo, za ateja in za Mileno se bojim. Helena: Ako Bog da, boš ves svoj dom s svojo žrtvijo odkupila. Dorica (veselo): Potem bi se tudi moja zgodba veselo končala. Kakor pravljica o Rdeči kapici . .. Helena: Kakor pravljica? Mogoče kakor pravljica, a vendar povsem drugače. Kakor resnična pravljica o božjem otroku, ki je iskal srečo . .. Dorica: Kakšna pa je ta pravljica, gospodična? Tako rada bi jo slišala .. . Slavka, Štefka in Cilka: Res, gospodična učiteljica, pripovedujte pravljico. Vi znate tako lepo pripovedovati. Helena: Pa še ni napisana. Dorica: Pa jo vseeno pripovedujte, tako kakor bi jo vi napisali. Helena (se vsede): Ne vem, če bom mogla. (Otroci posedejo okrog nje. Dorica se vsede v ospredje na nizek stolček.) Dorica: Jaz že poslušam. Samo tega še ne vem. kako je lahko pravljica, ki je resnična, še pravljica? Helena: To gre, Dorica. Ime je pravljica, kraj tudi, pot tudi in še marsikaj drugega. Vsebina pa je resnična. Tisočkrat se je že tako prigodilo in tisočkrat se bo še .. . Božji otrok, ki je iskal srečo, je tako stara pravljica, da je radi svoje ogromne starosti kar vsa nova . . . Dorica: Dobro. Torej poslušajmo. »Bil je nekoč otrok« .. . Helena: Dobro. Čisto tako se začne: Bil je nekoč otrok. Njegov oče je bil gospod, kmet obrtnik in delavec. Njegova mati je bila gospa, kmetica, delavka in ne vem kaj še vse. Dorica: To je čudno. Pa bo že tako. V pravljici to pomeni, da je vseeno, kje se je to zgodilo. Helena: Da. Vseeno je, kje je bil ta otrok doma. V mestu ali na vasi, v rudniku ali ob plavžu. Povsod bi bil lahko rojen in povsod bi bil lahko živel ... In ta otrok je hotel najti srečo. To se pravi, da je hotel ostati dober. — Iskati dobroto se pravi iskati srečo. Tako je bilo in bo vedno. — Doma je bilo tako malo sreče. V bogati hiši je ni bilo radi bogas'vn, v revni pa ne radi revščine. Zato je oirok odšel z doma. Iskal je in vpraševal. Nekoč je srečal lepo mlado deklico. Vsa je bila v rožah in sama je bila kakor roža. Vprašal jo je, kje naj išče srečo in kako je tej sreči ime? Deklica je rekla, da se tej skrivnostni osebi pravi lepota. Več deklica ni povedala. Tudi za pot ni vedela. Potem je srečal mlado ženo. Z obraza se ji je bralo, da vse ve in vse razume. (Dalje prihodnjič.) POLETNO MODNO POROČILO Za letošnje poletje kaže moda zopet na letnih oblekah okraske v vezenini. Katera izmed Vigrednic si misli letno obleko okrasiti z vezenino, naj takoj prične z delom. Tak okras obleke je res lep, trpežen in učinkovit. Na današnji prilogi prinašamo šest takih modelov. V tej modi radi izbiramo posebno vezenino v raznih barvah, ki jo lahko izvršimo tudi v razni tehnikah, kakor nam najbolj ugaja. Na kako različnih mestih naše obleke lahko okrasimo z vezenino, nam kažejo prav današnje slike. Največkrat seveda namestimo vezenino na životku, pri vratni izrezi in na rokavih; v enakih motivih tudi lahko nameščamo v karirastih vzorcih. Važno je, da z vezeninastimi okraski lahko krasimo obleke najmodernejšega kroja, pa tudi najpreprostejšega, ker je učinek vezenine povsod enako lep. Vsaka naročnica Vigredi, ki ima veselje in spretnost za vezenje, se bo te modne novosti gotovo razveselila. Vzorci vezenine, katere prinaša modna priloga Vigredi št. 4. in ki jih je treba le z likanjem prenesti na blago, se dobe pri tvrdki Ant. Krisper, Ljubljana. Vsak izmed današnjih modelov je na svojski način prikupljiv in priporočljiv. Na vseh vidimo, da je moda posebno naklonjena vitkim postavam. V dolžini kril ne opazimo nikakih izprememb. Vse je prikrojeno na normalno srednjo mero. Seveda pa se ravna dolžina krila vselej po načinu izdelave obleke. Elegantna obleka je vedno daljša, delavna obleka pa krajša. Preprosta volnena obleka učinkuje vedno športno, elegantna popoldanska obleka pa je vse bolj izumetničena. Kakršnikoli inte-resantni modni učinek pa najdemo na vsakem modelu. Omeniti bi bilo: nabrane rokavce, položene gube na njih, veliki obramni ovratniki, ki rame primerno razširijo. Prav mnogo se nosijo tudi navzkriž zapeti prednji deli života, ki se večkrat v podaljšku zavezujejo v višini pasu na zadnjem delu. Ti modeli pristojajo vitkim, kakor močnim postavam. Sedanja moda zopet zelo ljubi razne našive, ki so okrašeni ob robu s plisirano volanco (riš). Vsak narod, pa tudi vsak kraj ima svoje običaje. Zlasti ob velikih praznikih pride to posebno do izraza. Prelepih slovenskih običajev je toliko, da bi lahko z njimi napolnili cele knjige. Pa tudi drugi narodi imajo svoje šege in navade. Slika nam kaže razne običaje za veliko noč. Zgoraj levo »Umivanje potoka«, prastari običaj na veliki petek v Gornji šleziji. — Spodaj: »Križ trpljenja« nosijo v procesiji na veliki petek na Westfalskem. — Na desni: »Procesija sv. križa« na veliko soboto v Florenci. ★ ŽENA IN DELO R. Smersu: DVOJNO ZASLUŽKARSTVO Živimo v času splošne stiske. Brezposelnost z vsemi svojimi strašnimi moralnimi in socijalnimi posledicami narašča vedno bolj tudi med nami. Dan za dnem čitamo, kako podjetja radi gospodarske stiske odpuščajo delavce in delavke ter na- meščence in nameščenke. Dan za dnem pa se pojavljajo tudi predlogi kako ozdraviti težke razmere sedanjega časa. Eden teh predlogov, ki se po časopisih in revijah vedno bolj ponavlja in je za naše ženstvo velikega pomena, je: odpraviti in prepovedati dvojno zaslužkarstvo. Pod tem izrazom pa razumejo ljudje dvoje: Prvič: dvojno zaslužkarstvo obstoja v tem, da ima ena oseba več služb, čeprav bi mogla primerno živeti z eno samo. Drugič: dvojno zaslužkarstvo obstoja pa tudi v tem, da sta v službi mož in žena. Vsi smo za to, da se dvojno zaslužkarstvo v prvem smislu čimpreje odpravi. Država kot čuvarica splošnega blagra naj tu brez usmiljenja nastopi. Z zakonom naj se prepove dvojno službovanje vsem, ki imajo iz ene službe tolikšno plačo, da morejo z njo shajati. Pravtako naj bi upokojenci, ki uživajo zadostno pokojnino, ne odjedali s postranskimi službami kruha mlajšim delovnim močem. Seveda pa more to zadovoljivo rešiti edinole država z zakoni; priporočila in nasveti ne bodo odpravili brezposelnosti. Poglavje zase pa je dvojno zaslužkarstvo v drugem pomenu. Predvsem mo-iamo poudariti tole: S težko muko in z dolgimi boji si je ženstvo priborilo enakopravnost z moškimi, priborilo vstop v visoke šole in zavzelo odgovornejša mesta. Sedaj, ko smo v stiski -— brez dvoma ne po krivdi žena — pa naj žene rešujejo brezglavo politiko moškega spola, pa naj žene takorekoč čez plot vržejo vse svoje pravice, svojo enakopravnost in svojo svobodo. Zato je pri reševanju vprašanja dvojnega zaslužkarstva paziti, da se ne napravi krivice tam, kjer se je hotela deliti pravica. Dekleta se bore za neodvisno eksistenco v javnosti, ker morajo pač živeti. In tudi ogromna večina poročenih žen je v službi zato, da morejo one in njih družine živeti. Izjemni primeri niti v poštev ne pridejo. Ali mislite, da zakonska žena in posebno pa še mati ne čuti, kako njena služba v tovarni, v uradu in kjerkoli izven doma ogroža temelje srečnega zakonskega in družinskega življenja. 0, žene bi ostale prav rade doma pri družini, če ne bi bile prisiljene, da delajo izven doma bodisi, ker mož premalo zasluži, bodisi ker živi mož v večni negotovosti, da svojega bornega zaslužka ne izgubi i. t. d. Najpreje naj se rešijo ta vprašanja in potem bo službovanje poročenih žena samo po sebi rešeno. * VPRAŠANJA IN ODGOVORI Trinajsta plača. J. N. iz Lj. vprašuje: Ali ima nameščenec (uradnik) pravico do trinajste plače? Odgovor: Nameščenec ima samo tedaj pravico do trinajste plače, če je glede te sklenil z delodajalcem pogodbo ali če vlada običaj, da se daje trinajsta plača. Kakor glede drugih prejemkov, tako tudi glede trinajste plače ni potreben izrečen ali celo pismen dogovor, ampak zadostuje na dovolj jasen način objavljena volja strank, da naj spada trinajsta plača k prejemkom v službenem razmerju. Na tako voljo moremo sklepati pri rednem plačevanju trinajste plače. Pa tudi enkratno plačilo zadošča tam, kjer je trinajsta plača običajna in se da sklepati, da je bilo izplačilo izvršeno v smislu takega običaja. Zaradi običaja postane plača sestavni del nameščenskih prejemkov in zato nameščen-čeva pravica. Če seveda delodajalec v primeru pogodbe ali običaja trinajste plače noče izplačati, ga bo treba k temu s tožbo prisiliti. Odškodnina za, neizrabljen dopust. J. N. iz Lj. vprašuje: Kolika odškodnina pritiče nameščencu za neizrabljen dopust? Odgovor: Do dopusta ima nameščenec zakonito pravico. Obrtni zakon namreč pravi: Ako služi nameščenec pri istem podjetju neprekinjeno 6 mesecev, se mu mora dati v teku leta dopust najmanj 10 dni na leto, po 5 letih službe najmanj 2 tedna itd. Nameščenec ima pravico do prejemkov za čas dopusta. Dopust se mora izkoristiti v teku leta, prenosa dopusta na drugo leto se ne more zahtevata. Iz teh zakonitih določil sledi: Nameščenec, ki spada pod obrtni zakon, ima pravico do dopusta in to pravico mora v teku leta izkoristiti, sicer mu ugasne. Glede nastopa dopusta se mora seveda z delodajalcem dogovoriti. Če pa nameščenec dopusta ni izrabil in je torej delal tudi v dopustni dobi, dasi ni bil dolžan delati, ima pravico do plačila za to delo. Delodajalec je prejel od nameščenca več storitev, kot bi jih smel zahtevati; in te mora seveda nameščencu plačati. Plačilo za to delo znaša toliko kot za redno delo. Nameščenec more torej za čas neizrabljenega dopusta zahtevati dvojne prejemke. Zavarovalna obveznost dekle na kmetih. Ista vprašuje: Ali mora biti zavarovana pri Okrožnem uradu dekla na kmetih, ki opravlja poleti dela na polju in pri živini, pozimi pa dela tudi kaj malega v gospodinjstvu? Odgovor: Po zakonu o zavarovanju delavcev niso obvezno zavarovani poljedelski delavci in posli v poljedelskem delu. Pri tem ima zakon v mislih one delavce in posle, ki se pretežno bavijo s poljedelskim delom in jim je poljedelsko delo glavni poklic. Če je torej dekla na kmetih tudi pozimi pretežno t. j. preko polovice dneva zaposlena pri živini in pri kmečko-gospo-darskem delu, ne spada pod zakon o zavarovanju delavcev. Če pa je pretežno zaposlena v gospodinjstvu (kuhanje, čiščenje stanovanja, pospravljanje i. t. d.), kar se pa na kmetih le redko zgodi, tedaj mora seveda biti prijavljena Okrožnemu uradu. PO SVETU V Nemčiji je bilo v zadnjem času izdanih mnogo zakonov, ki zadevajo zaposlitev žena v zasebnih in javnih službah. S temi zakoni hoče nemška vlada doseči to, da se zmanjša število zaposlenih žena in se mesto teh zaposle brezposelne moške moči. V Pru-siji so prepovedali ženam delati v pogosti-teljski obrti ( v gostilnah, kavarnah, hotelih i. t. d.). Dalje so se uvedla tkzv. poročna posojila. To posojilo dobi žena, ki se poroči in zapusti službo. Ob rojstvu otroka se zmanjša posojilo za 25%. —• Pripravlja se zakon, ki bo odpravil dvojno za-služkarstvo. V veljavo pa je že stopil zakon, po katerem bo treba polagoma odpustiti iz javnih služb vse one poročene žene, katerih možje imajo stalne poklice in so primerno plačani. Na Kitajskem vladajo glede ženskega dela silno slabe razmere. Delovni čas v industriji zaposlenih žena znaša 12 do 15 ur dnevno. Delajo tudi ponoči. Ves mesec imajo samo dva prosta dneva. Plače so za polovico nižje, kot pri nas. Zdravstvenih predpisov ni, zato je večina delavnic in tovaren silno pomanjkljivo opremljena. Prostori so prenapolnjeni, slabo razsvetljeni in še slabše zračeni. Delavke imajo svoje otroke-dojenčke kar pri sebi na tleh. Bolezni, nesreče in umrljivost zelo naraščajo. Najslabše pa je to, da se za usodo teh delavk nihče ne briga. V Italiji je bil leta 1925. ustanovljen zavod za zaščito mater in otrok. Ta zavod je dosegel lansko leto posebno velik razmah. Vzdrževal je 2346 posvetovalnic za matere in otroke, 1236 posredovalnic za delo in 2047 otroških vrtcev za otroke od 2 do 3 let starosti. Skupno je bilo na ta ali drug način pomagano 294.938 ženam. V Indiji ni dosti boljše kot na Kitajskem. V velikih indijskih čajnih nasadih vladajo naravnost neznosne razmere. Umrljivost med delavkami v teh nasadih je desetkrat večja kot v Evropi. Glavna vzrok tega je slaba in pomanjkljiva hrana, številne bolezni in prevelik napor pri delu. V Čehoslovaški so izdali statistiko o zaposlitvi žena v posameznih gospodarskih panogah. Žene tvorijo tretjino vsega zaposlenega delavstva in nemeščenstva. V oblačilni in tekstilni industriji tvorijo celo dve tretjini, v nekaterih panogah so pa seveda slabše zastopane. Tudi pri nas je približno tako. Po podatkih Okrožnega urada v Ljubljani je znašal v letu 1933. pri nas odstotek zaposlenih žen 38. — Pri nas tvorijo torej žene več kot tretjino vsega zaposlenega delavstva in nameščenstva. KOLODVORSKI MISIJON Vsako podjetje, ki nima zgodovinskega ozadja, se nam sodobnikom zdi brezpomembno. Za velike stvari smatramo le one, ki jih zgodovina kot take omenja. V tem oziru seveda slovenski in jugoslovanski Kolodvorski misijoni niso nič velikega in nič važnega. Pa vendar se v tem tihem delu skriva kos katoliškega ženskega gibanja pri nas. Začetki, zlasti pa idejni začetki Kolodvorskega misijona segajo že kako desetletje nazaj v našem katoliškem ženskem gibanju. Saj vemo, da žensko usmiljenje vedno srečuje potrebo vsakokratnega časa. Zato lahko trdimo, da je karitativno vprašanje vprav sodobno vprašanje. In k temu vprašanju moramo pač prištevati tudi vprašanje Kolodvorskega misijona in vprašanje ženskega varstva, ki sta v tesni zvezi. Ugotoviti pa moramo vnaprej, da so se morale tega varstva lotiti žene same, ker noben paragraf še tako dobro zamišljenega javnega varstva ni bil dovolj prožen, da bi mogel pritd potrebi ženskega varstva blizu. Morebiti ne bo odveč, če si ogledamo nekoliko zgodovinsko ozadje začetkov varstva žena in deklet. Pred nekako 40 leti se je pokazala nujna potreba po varstvu žena lin deklet. To je bilo tedaj, ko je nujna potreba pognala ženo z doma, da si poišče dela in zaslužka, Icer ji ga dom ni mogel več dati. Marsikaj hudega je morala v tistih časih prestati žena, da je njena beda izzvala usmiljenje in zahtevala pomoč . Takrat je prihajala tozadevna pomoč le od posameznikov in le v poedinih slučajih. Kmalu pa se je začela ta pomoč organizirati, ponajveč v ženskih društvih, katerih članice so imele največ srca in usmiljenja za bedo svojih sester. Delovanje teh in takih društev se je kmalu združilo po deželah, da je poslalo bolj enotno, širše in čim večjemu številu potrebnih dostopno. Dokler se je to delo vršilo le kot stranska veja raznih ženskih organizacij, pa naj si je bilo tudi že organizirano po potrebah posameznih dežel, ni moglo pokazati vsestranskih uspehov. Treba je bilo to delo posplošiti, je postaviti na skupni temelj -s posebnimi pravili, ki naj bi usmerjala vse delo po vseh deželah v enotno smer. To se je zgodilo leta 1897., ko je bila ustanovljena internacionalna katoliška zveza društev za varstvo deklet. Do tedaj je delo v raznih deželah pokazalo lepe uspehe, da je nova zveza društev brez strahu stopila pred javnost. Ta internacionalna zveza je sestavljena iz društev za varstvo deklet po raznih ■deželah. Njen namen je, da združuje in seznanja med sabo že v isti namen obstoječa društva in jih zaradi uspešnejšega dela navaja k enotnemu in skupnemu delu, da v krajih, kjer še takih društev ni, daje pobudo za ustanovitev in skuša na ta način doseči moralno in materij alno varstvo žena in deklet. V tej zvezi včlanjena društva so v svojem delu povsem avtonomna. Svoja pravila sestavijo po potrebah dotične dežele in države ter usmerijo po svojih sredstvih •vse delo, pa najsi bi bilo katerekoli vrste, k istemu cilju, namreč varstvu žena in »deklet. Sredstva pa, ki jih društva uporabljajo za varstvo deklet vseh slojev pa so: ustanavljanje in vzdrževanje tečajev za poklicno nadaljno izobrazbo deklet in žena, strokovna izobrazba služkinj za njihov poklic, koristna zaposlitev brezposelnih, posredovanje dela in službe, ustanavljanje hranilnic in starostnega zavarovanja, boj prostituciji in zvodništvu, varstvo potujočega ženstva, skrb za ogrožena dekleta, moralni dvig padlih deklet, skrb za odpuščene kaznjenke i. t. d. Sedež internacionalne katoliške zveze društev za varstvo deklet je v Fribourgu v Švici. Do sedaj je v njej včlanjenih okoli 30 deželnih oziroma državnih zvez, ki šteje povprečno vsaka 4 do 5 krajevnih društev za varstvo deklet, ki vsa skupno in strnjeno nastopajo v javnosti s svojimi najrazličnejšimi ustanovami za skupni in enotni cilj: varstvo žena in deklet. Tudi po drugih mestih so se v isto svrho postavile dobre žene v gnečo veli-komestnih kolodvorov in so z bistrim očesom gledale za plahimi in neizkušenimi dekleti, ki jih je z druge strani morebiti že vabil ta ali oni na nepoštena pota, ter so jih s sestrsko dobroto sprejele v svojo oskrbo in jim tudi še naprej pomagale s svetom in z navodili. Kolodvorski misij on je namreč po vsem svetu razširjena ustanova. Vpliv njegovega blagoslovljenega dela se je pokazal tam, kjer je bil na pravem mestu: pri dekletih in potujočih ženah, samih in zapuščenih, sredi mestnega trušča. Tako tudi vidimo, da Kolodvorski misijon obhaja v mnogih krajih že lepe jubileje. Tako obstoja n. pr. v Švici že okoli 40 let, v Nemčiji 35 let, v Gradcu tudi že nad 20 let i. t. d. Smatrati ga je za najvažnejše udejstvovanje varstva deklet, za najmočnejši steber mednarodnega varstva ženstva sploh, za močan jez proti trgovini z dekleti, ki je na velemestnih kolodvorih večkrat naj živahnejša, ker se skriva v velikanskem dotoku tujcev in si cesto izbere poštena, delavna dekleta, ki nič hudega sluteč nasedejo sijajnim obljubam. V trenutku, ko bi Kolodvorski misijon to svoje delo opustil, bi šla ta trgovina v klasje. Da je tu opisana nevarnost za dekleta, res velika, je najboljši dokaz to, da so se prav za delo na kolodvoru odločile razne veroizpovedi, ne samo katoličani. Kolodvorski misijon lahko imenujemo prostovoljno združitev usmiljenih oseb, ki skromno in na tihem vrše dela ljubezni do bližnjega. Na tem področju nihče ne sme pričakovati velikih in sijajnih uspehov, ne slave in časti, še manj pa prijetnosti in zabave. O vsem tem se tu prav res ne da govoriti, a vendar nastajajo tu tihe dobrote, ki v globini srca zadovoljujejo. Kolodvorski misijon bi lahko imenovali »prostovoljno reševalno družbo«. Ta je takoj na mestu, če zasluti človeško življenje v nevarnosti. Kolodvorski misijon pa vsak dan vidi sto in sto deklet in žena, ki jim preti duševna in telesna nevarnost, pa jim pomaga neopaženo in tiho. Njegovo delo ni le delo človečanstva, humanosti, ampak je pravo samaritansko delo. Kakor usmiljeni Sama-rijan ni vprašal, kdo je ranjeni, ki mu je hotel pomagati, ampak mu je vlil olja v rane in je tudi še dalje zanj skrbel, tako tudi Kolodvorski misijon pomaga vsakomur, ki je pomoči potreben, brez ozira na vero ali narodnost — v božjem imenu in za božje plačilo. Delo Kolodvorskega misijona pa je tudi nujno potrebno socialno delo; kajti v dekliški duši je zapopadena ljudska duša in od moralne moči deklet in žena je odvisna moralna obnova ljudstva. V mnogih primerih Kolodvorski misijon prične svoje delo še preden pridejo dekleta v mesto. Najvažnejše točasno delo bi moralo biti, da odvrne vse one, ki nameravajo v negotovost mesta, in jih pridrži na domači grudi. To svarilo pred nepremišljenim odhodom v tujino, zlasti v mesto je tolike važnosti, da ga lahko ime- nujemo najučinkovitejše sredstvo, s katerim dekleta obvarujemo pred moralno pogubo. Ne smemo namreč pozabiti vseh blagodejnih vplivov doma in domače okolice, znane družbe, domačnosti sploh, ki jim je dekle, pa bodisi, da ni najboljša, izpostavljena v domačem kraju, ki jo vai z vso močjo priklepajo nase in na ono dobro, ki je v vsaki, — ki pa s prihodom v tuj kraj vsi hkrati prenehajo in je sirota kakor izruvana cvetka, presajena v puščavo. Zato ni brez pomena, če Kolodvorski misijon prosi vsa ženska društva, da s predavanji in z dokazi iz resničnega življenja preprečijo beg z dežele v mesto. Če se pa le tu pa tam primeri, da zapusti dekle svoj dom in odide v tujino za kruhom, tedaj Kolodvorski misijon prične s svojim neposrednim delom. To se kot delo internacionalne naprave lahko rečemo po vsem svetu enako vrši. Pri prihodu ali tudi odhodu vlakov vrši na kolodvoru službo gospa ali gospodična. ki ima na rokavu mednarodni odznak Kolodvorskega misijona, v belo-rumeni harvi z napisom Kolodvorski misijon. Zastopnica Kolodvorskega misijona, kolodvorska pomočnica, kolodvorska sestra je to. Nanjo se z zaupanjem vsakdo lahko obrne, ki potrebuje katerekoli informacije, nasveta ali pomoči. Ob pričetku delovanja Kolodvorskih misijonov se je povsod pokazalo, kakor da so namenjeni izključno le potujočemu ženstvu in varstvu deklet. Kmalu pa je potreba pokazala novo delo poleg starega in danes je delovanje Kolodvorskega misijona po vsem svetu kar se da vsestransko. Njegovo delo pa se še razširi, ko si vsakega, ki je bil pomoči deležen, tudi napiše, da ga ne pozabi, ampak zasleduje tudi še nadalje njegovo pot. Treba je oskrbeti naslove zaupnih oseb, zavetišč, uradov, javnih naprav in ustanov, njih uradne ure, sploh vse kar je potrebno. Da je treba opisati pot do tja, raztolmačiti železniške zveze, napisati priporočila za tuje Kolodvorske misij one, nasvetovati trgovine, zdravnike, oskrbeti varno spremstvo, rešilni avto in še mnogo drugega, to se seveda razume. Iz tega pa je razvidno, da mora biti kolodvorska pomočnica univerzalen človek, krepkih živcev, res kos svojemu delu, vsestranskim potrebam in zadevam, ki jo srečujejo vsak dan. Mnogotere teh lastnosti ji niso prirojene, ampak se jih mora še priučiti in privzgojiti. Zato se v centrali vsako leto v posebnih tečajih izobražujejo kolodvorske pomočnice, ki jim seveda ne dado vsega znanja, a vsaj zbude vse one značilne ženske zmožnosti, ki so pri delu na kolodvoru najnujnejše. Biti pa mora vsekakor odločna, prijazna, vešča oseba, ki vzbuja zaupanje. S prisotnostjo duha mora obvladati vsakokratni položaj in spoznati takoj, s kom ima opravka; seveda pa mora razpolagati tudi s finim taktom in nastopom, ki pa zopet izvira iz njene notranje blagosti. Samo zanimanje za stvar še ne zadostuje, imeti mora globoko razumevanje, čuteče srce in resnično željo pomagati. Tujo potrebo in bol mora občutiti kot svojo lastno in tudi prav tako z njo ravnati. Svoje delo mora smatrati za vestno dolžnost. Smelo trdim, da vse to sloni na trdnem in globokem verskem prepričanju in v zavesti, da dela za Boga in rešitev duš. * PISMO IZ SKOPLJA Kakor je Vigrednicam že znano, imamo služkinje svoj dom v »Domu sv. Marte«, Karadžordževa, 56. 28. januarja smo imele občni zbor našega društva. Zbralo se nas je 32 deklet, 30 Slovenk in 2 Hrvatici. Občnemu zboru je predsedoval preč. g. župnik Cepetič. Kot gost je bil navzoč dr. Joksimovič, sanitetni šef. Kratko poročilo o delu društva v letu 1933. bi bilo sledeče: T Sestankov ob nedeljah popoldne smo imele 8> J- vsak mesec eno nedeljo. 15. oktobra nas je obiskal naš prevzvišeni g. škof