Iz vrtčeve skrinjice
IZLET NA LJUBNIK
Vsako leto se veselimo izleta »Mariji-nega vrtca«. Lansko leto smo šli na Sveto Goro, letos pa na Ljubnik. Šlo nas je okoli sto. Z nami so šli gospod katehet, gospod upravitelj, dva gospoda učitelja ter dve gospodični učiteljici. Bilo je zelo prijetno. Ob 6. uri smo stopili na vlak in se odpeljali proti škofji Loki. V Ljub-ljani smo se presedli na gorenjski vlak. Hitro smo brzeli mimo postaj in ob osmih smo že prispeli na škofjeloško postajo. Tu smo izstopili in peš nadaljevali pot proti Loki. Ustavili smo se pri očetih kapucinih, kjer so imeli g. veroučitelj sv. mašo. Po končani sv. maši smo zunaj cerkvice malo posedli in privlekli na dan svoje zaloge, da smo lažje hodili po hribu. Dolga in precej strma je bila pot, a kaj to, saj so nas ob stezici vabile črne in rdeče maline. Gori smo šli mimo Starega gradu, nazaj pa čez »Kobilo«. S seboj smo imeli tudi tri muzikante, ki so izvrstno igrali na orgelce. Po poti nam torej ni bilo dolgčas, saj so večkrat zaigrali kakšno poskočno. Ko smo se bližali planinski ko-či, so še bolj zaorglali, da so vsi prišli ven gledat, kakšni planinci prihajajo. Okoli planinske koče so bile postavljene mize in mi smo jih hitro zasedli in začeli jesti in piti, da je bilo veselje. V planin-ski koči je bilo vse zelo drago; v začetku smo morali še vodo plačevati, a nazadnje so jo dajali zastonj. Z vrha se je krasno videlo proti Ljubljani, Kamniku in Kra-nju. Ob treh popoldne smo se poslovili in se počasi vračali v Škofjo Loko. Go-spod upravitelj so nam razkazali mesto. Nato smo odšli proti postaji, kjer smo spustili modro raketo. Kmalu je prispel vlak in še prekmalu smo zopet prišli v D. M. v Polje, kjer smo se poslovili in se razšli.
Z veseljem in hvaležnostjo se spominja-mo vseh, ki so nam pripravili dan, ki nam bo ostal še dolgo v nepozabnem spominu.
Zares je lep bil naš izlet, saj tak ni bil že mnogo let.
Iva Anžur,
učenka viš. lj. šole pri D. M. v Polju.
Težko sem čakala, da je zopet prišel >Vrtec«. Tako dolge so bile počitnice brez njega. Lansko leto smo bili r Stični men-da vsega skupaj samo trije naročniki. Letos pa nas bo lepo število. »Vrtec« na-zivljete častitljivi starček — pa je res kakor ded na zapečku, vedno založen z lepimi povesticami za nas otroke. Zelim si, da bi zadnja stran ne bila prazna. Tam bi se lahko naselile uganke, na predzadnji strani pa bi bila kaka daljša resnična povest.
Milena Škufca,
Gaberje 18, Stična.
Letos sem pridno nabiral v počitnicah gobe in jagode ter s tem zaslužil precej denarja. Zato sem naročil sam moj naj-ljubši list »Vrtec«. Najraiši berem pes-mice in Vam pošiljam tudi dve svoji na ogled.
Danica in piške.
Oj, piške moje male, le k meni pridite, jaz hočem natrositi vam drobne kašice.
Nič se me ne bojte, saj rada vas imam, za prav nobeno ceno nikomur vas ne dam.
Jožel Mihelič,
Dobrava pri Kropi.
MARIJANU IZ MOST
Napisal si, kako si preživel letošnje počitnice. Pa si se malo zmotil, ali ie pa naredil napako nagajivi tiskarski škrat. Praviš, da je sv. Volbenk na Bu-kovem vrhu. Na tem hribu ima Mati božja svojo cerkev. Sv. Volbenk ima pa svoj hrib. Vidiš, takole se vrivajo v knji-ge napake. Upam, da sva jo zdaj po-pravila.
Naj pri tej priliki omenim še nekaj. V naše učne knjige je zašlo ime Sava Bohinjka in Sava Dolinka. Pred tridese-timi leti so imenovali ljudje tam okrog Bleda Bohinjsko Savo S a v i c o. Savo, ki teče iz skrajnih krajev naše Gorenj-ske, pa kratko S a v a. Od sotočja, torej od Radovljice dalje, pa je tekla samo Sava. Dobro bi bilo ugotoviti, če ljudstvo še tako govori. To napako so naredili gotovo ljudje, ki ne poslušajo, kako naš narod v resnici govori.                   Lgh.
GLASOVI IZ TUJINE
Dunaj 26. VIII. 1938.
»Vrtec« me spominja na mlada leta, ko je bil temu listu urednik učitelj Tomšič,
če se dobro spominjam. Bil sem nekaj-krat pri njem. Stanoval je na Mestnem trgu pred ljubljanskim magistratom. Do-našal sem mu male doneske za list v letih od 1884. naprej. Sestavljali smo jih otroci in on nas je Dodril, naj le naprej kaj zapi-šemo, čeprav ni nič objavil. Bile so bajke, ki smo jih čuli od starih tet in mož in so se vse končavale: Potem so mi pa dali iz rešeta piti itd. — Rad bi pa še list videl in bral, pa tudi moj sin, ki je urad-nik. Danes imam skoraj 70 let, težko slovensko govorim in pišem, ker sem že 40 let tukaj. Prosim, pošljite mi list in račun.
Vdani in hvaležni Ljubljančan A. J.
Tudi iz Zagreba smo prejeli podobno pismo. V njem nas prosi odličen gospod, naj mu takoj pošljemo prvo in nadaljnje številke >Vrtcac ter pravi: »Spominjal me bo lepe mladosti, saj smo včasih rastli ob ,Vrtcu'.<
Pismi nam pričata, kako globoko se vcepi v človekovb dušo dober prijatelj izza mladosti, kamor prištevamo v prvi vrsti lepo knjigo ali list.