France Bevk
Grešna duša
Živela je maii, ki je imela mnogo otrok. Vzgajala jih je v strahu božjem, pri tem pa je včasih pozabila skrbeti za fastno dušo. Zbolela je in umrla. Njeno telo še ni bilo na mrtvaškem odru, ko je njena duša že stala pred nebesi.
Potrkala je na vrata.
»Kdo je?« se je oglasil sveti Peter.
»Duša, ki bi rada gledala Boga.«
Sveti Peter je odprl, eledal in ni bil nič kaj zadovoljen. Duša ni bila tako čista in bela kakor sneg, da bi smela naravnost v nebeško kraljestvo.
»Joj!« je zavpila mati. >Kaj sem storila?«
»Treh grehov se nisi spovedala ne se zanje spokorila,c je odgo-roril sveti Peter.
>Oh, kaj bo zdaj z menoj?«
»V vice pojdeš za tisoč in še za tisoč let. Potem pridi in zopet po-Irkaj na vrata.«
Mati je bila potrta in žalostna. Toliko je na zemlji trpela in skrbela, težko čakala, da vidi Boga, zdaj pa mora v vice za tisoč in še za tisoč let.
Svetemu Petru se je zasmilila.
»Pojdi, grešna duša«, ji je rekel, >pojdi po lej stezi! Dospela boš do treh prepadov, ki so jih izkopali trije troji grehi. Ako jih pre-skočiš ali preletiš, prideš tudi v nebesa.«
Odšla je po stezi, ki ji jo je pokazal sv. Peter. Prišla je do prvega prepada, bil je globok in širok, ni ga mogla preskočiti, ne preleteti.
»Otroci moji!« je zavpila, ka-kor da jlh kliče na pomoč.
Tedaj se je čez prepad vzpela bela vrv. Spletena je bila iz misli njenih otrot, ki je niso pozabili.
Mati je siopila čez belo brv, šla je dalje po siezi, prišla do drugeea prepada. Ta je bil širji in globlji od prejšnjega. Ne bi ga mogla pre-skočiti ne preleteti.
Še preden je od žalosti znova zavpila, je že peljala čez prepad srebrna br\r. Nastala je iz solza njenih oirok, ki so za njo žalovali, ker so jo ljubili.
Hodila je in hodila, prišla je do tretjega prepada. Ta je bil Baj-širji in najgloblji. Ni mu bilo vi-deti do dna ne na dmgi breg.
Stala je ob njegovem robu in glej. že je držal na drugo stran zlat most. Postavila ga je molitev nje-nih otrok, ki so jo za blagor njene duše pošiljali pred večnega Boga.
11
Bila je rešena.                *    "T      .    ^.
Na drugi strani prepada se je širil krasen vrt, bil je raj. Sredi taja je stal zlai prestol, na njem je sedel Bog. V rokah je držal svei, okoli njega pa so stali angelci in igrali na harfe.
Mati je Bila vsa prevzeta od nebeškega sijaja. Stala je in gledala.
»Piidi!« ji je rekel Bog. »Veliko si trpela, deset otrok si lepo vzgojila, veseli se z namilc
In tedaj je mati pristopila, dvignila roke v zahvalo in z angelci zapela... Zdaj gleda Boga na rekomaj.