Sedemdesetletnica Draga Mezeta
26. januarja 1996 je praznoval sedemdesetletnico dr. Drago Meze. Geografski vestnik, ki seje spomnil njegove šestdesetletnice (1986, str. 144-145), je tedaj na kratko orisal življenjsko pot dolgoletnega sodelavca Geografskega inštituta (kasneje GIAM in Gl AM ZRC SAZU), ki gaje raziskovanje konec petdesetih let zaneslo v Zgornjo Savinjsko dolino, v katero se je zaljubil. Študij reliefnega razvoja v zgornjem porečju Savinje mu je leta 1965 prinesel naslov doktorja geografske znanosti. Potem ko je to dolino že obdelal domala z vseh geografskih vidikov, se je lotil podrobne analize hribovskih kmetij. Tu pa mu je postala dolina pretesna. Začrtal je metodologijo za načrtno podrobno raziskovanje stanja in perspektiv tistih hribovskih kmetij na vsem slovenskem ozemlju, ki se raztezajo na nadmorski višini nad 600 m in so večje od 10 ha, ter si pridobil sodelavce. Pregled njegovih objav s to in drugo tematiko do leta 1986 iz 28. letnika G V tu ne bomo ponavljali. Kmetije so ostale glavna raziskovalna tematika tudi v njegovih šestdesetih letih plodnega življenja. Iz Geografskega zbornika 1987 zvemo za stanje številnih kmetij na Idrijskem in Cerkljanskem. V naslednjem zborniku (1988) nam jubilant razkriva podeželje na Šentviški planoti in v Trebuši. Iz poročil Geografskega inštituta (Letopisi SAZU), kjer slavljenec deluje od leta 1952, zvemo za nadaljevanje raziskav v sosednjih pokrajinah. Toda zbrano gradivo očitno še čaka na objave. Vmes so prišle naravne nesreče, s katerimi se načrtno ukvarja njegova ustanova. Jubilant se pojavi v reviji Ujma (1987) z opisom vrtinčastega viharja, ki je pri nas prava redkost in ki je nekaterim notranjskim krajem leta 1987 prizadel hudo razdejanje. Še večja naravna nesreča,
silovita povodenj 1. novembra 1990, jubilanta kot raziskovalca spet vrne v Zgornjo Savinjsko dolino. V Ujmi 1991 lahko preberemo njegov podrobni opis učinkov in škode med Lučami ter Mozirsko kotlinico. V isti reviji za naravne in druge podobne nesreče se prihodnje leto še enkrat oglasi, ko ugotavlja, kako počasi napreduje sanacija.
Da ne bi vzbudili napačnega vtisa o jubilantu, da je prispeval k slovenski geografiji samo boljše poznavanje Zgornje Savinjske doline in hribovskih kmetij, seje potrebno sklicevati na podrobnejše navedbe o njegovem delu v GV 1986. Manj sistematično seje loteval številnih drugih tem vse tja do kraške hidrografije in etnografije hribovskega stavbarstva (glej članek Spremembe v hribovski kmečki kulturni pokrajini. Dela 3 Oddelka za geografijo FF, 1988). Končno iz njegovih razprav o teh kmetijah ne zvemo samo za gospodarsko in socialno stanje. S širšo tematiko se je ukvarjal tudi v drobnih prispevkih k podeželski regionalni geografiji Slovenije nasploh. Ne gre prezreti tudi njegovega sodelovanja z Enciklopedijo Slovenije, predvsem pa njegovega urejevanja periodik. Vse do 34. letnika (1994) Geografskega zbornika je bil vrsto let sourednik. Še zlati ne smemo prezreti, da je bil glavni urednik šestih letnikov Geografskega vestnika (1979 1984).
Pred desetimi leti je GV na str. 145 o jubilantu zapisal, da si je “pridobil v javnosti ugled strokovnjaka za vprašanja hribovskega kmetijstva. Upamo, da bo jubilant to lahko potrdil še z zaključnim pregledom hribovskih kmetij na Slovenskem ...” Zdaj, ko se so se njegovi seznami hribovskih kmetij še precej povečali z vključitvijo novih predelov in ko računalniška obdelava bistveno olajša iskanje zvez, bo zaključni pregled lažji. Jubilantu želimo za to potrebnega zdravja in volje. Še en stavek iz GV 1986 moramo na koncu ponoviti: ‘‘Vsi mu tudi želimo trdnega zdravja in nadaljnjega plodnega strokovnega dela”. Po upokojitvi 30. marca 1992 jubilant tako spet zahaja v inštitut, kjer je bil od leta 1947 do 1952 kot honorarni pomožni asistent in nato asistent, strokovni in znanstveni sodelavec, znanstveni svetnik SAZU in v letih 1989-1992 njegov upravnik.
Ivan Gams