ih.D -•» f VKif i> f 1 A Sjjwojv' Gregorčič Izbrane Pesmi V / SIMON GREGORČIČ IZBRANE PESMI ZA STOLETNICO PESNIKOVEGA ROJSTVA 1844 — 1944 1944 Izdal Odsek za prosveto pri Predsedstvu SNOS Tiskala „Partizanska tiskarna“ „ Ko je leta 1881. izšla prva knjiga Gregorčičevih poezij, je bila v par mesecih razprodana in Levec jo je v „Ljubljanskem, zvonu“ ves navdušen krstil za „zlato knjigo." Ta veliki, dotlej naravnost nečuveni uspeh ni samo znamenje za resnično narodno umetnost, temveč je tudi znamenje, kako silno je v tridesetih letih napredovala splošna kultura slovenskega naroda. Prešeren je bil še glas vpijočega v puščavi, Gregorčiča je že slišala masa narodova in ga je razumela. Narod ni bil več tista tenka skorja meščanskega in duhovniškega izobraženstva, ki je zagrinjala nemo gluho telo neukega ljudstva. Ljudstvo samo se je začelo prebujati, začelo je poslušati svoje glasnike, začenjalo jih je razumeti. Kolikor bolj je ljudstvo politično dozorevalo, kolikor bolj seje narodnostno zavedelo in socialno organiziralo, toliko bolj dovzetno je bilo duševni kulturi. Pisatelji so vedeli čemu in za koga pišejo. Politično nezrel, socialno zaostal in duševno len narod bi kljub Prešernu nikoli ne mogel roditi svoje samonikle begate književnosti . . Ivan Cankar. DNEVA NAM PRIPELJI ŽAR Kadar zora se čez göre nam prijazno prismehlja, rajski svit rumene zore z radostjo mi dah navda. Čez doline se razgrinja, venca glave naših gor, mene pa sladkö spominja: Tudi Slavi sije zor! S pasom zlatim dom ovija, temni mu jasni obraz, zlati up mi v dušo vlija, da nam lepši vstane čas. Zora! mlado tvoje lice nam ne skrij se nikedar, — ali pač! A čez gorice nam pripelji dneva žar! Z VENCEM TEM OVENČAM SLAVO Zlate zvezde se bliščijo jasno z nočnega neba, želje moje k njim kipijo iz gorečega srca: Slednjo noč med vami plava, svetle luči, to oko, žar vaš zlati obeudava, ki tako krasi nebo. Dol stopite, jasni sviti, kar naj lepše vas plamti, dajte v venec se poviti, kot ga svet še videl ni. Z vencem tem ovijem glavo devi, ki sem zanjo vnet, z vencem tem ovenčam Slavo, njo, najlepšo vseh deklet. ENO DEVO LE BOM LJUBIL Eno devo le bom ljubil, eni vedno zvest ostal, druge nikdar ne bom snubil, nikdar drugi srca dal. Lepše ni v okrogu zemlje, mila, ljuba je tako, da jo zlati zor objemlje, da smehlja se ji nebo. Čistost bela jo odeva, in zvestoba pas je njen, blago srčece ogreva ji ljubezni svet plamen. Njo le bom ves čas življenja ljubil iz srca globin: Ljuba moja je — Slovenja, jaz pa Slave zvest sem sin! NAŠA ZVEZDA Zvezda mila je migljala in naš rod vodila je; lepše nam ta zvezda zala, nego vse svetila je. Toda, oh, za goro utone, skrije se za temni gaj; svetle prašam milijone: Vrne li se še kedaj? A molče zvezdice jasne, odgovöra ne vedo. dol z neba višave krasne nemo na prašalca zro. Pridi, zvezda naša, pridi, jasne v nas upri oči, naj moj dom te zopet vidi, zlata zvezda srečnih dni! MOJO SRČNO KRI ŠKROPITE Mojo srčno kri škropite po planinskih sončnih tleh, kakor seme jo vrzite po doleh in po bregčh. Pomlad iz krvi rodila cvetke tisočere bo, ter prijazno mi gojila svoje nežne hčere bo. Beve zorne, dečki zali brali bodo rože te, v kite bodo jih spravljali, devali jih na srce. In srce jim bo ogrelo, cvetje vzraslo iz krvi, da za rod in dom plamtelo bode jim do konca dni. ) e ( ZJASNI ZVEZDE MU TEMNE Tiha polnoč zemljo krije, tožno mirna — plan in log, bledi mesec temno sije, spava, sanja vse okrog! A če vse odeva spanje, srce moje še bedi, njega ne blaže mi sanje, duh otožni moj ne spi. Tu klečim vrh griča v noči, lipa nad menoj Šumija, k zvezdam zrem in dihi vroči vro iz duše do neba: To prošnjo le usliši Večni, oh, ne molim je za se, , molim jo za dom nesrečni: Zjasni zvezde mu temne! BRATJE V KOLO SE VSTOPIMO Bratje, v kolo se vstopimo, roke, srca k zvezi zdaj! In pri Slavi prisezimo Ijtibav si na vekomaj. Ena mati nas rodila, ena mati nas redi, da, Slovenja, mamka mila, vse v ljubezni nas g >ji. Naj je Soča nas zibala, Dravski ali Savski tok, vendar le v Slovenji stala zibka vseh je nje otrok! Torej v kolo se vstopimo, roke, srca k zvezi zdaj! Glasno tu si prisezimo ljubav bratsko vekomaj 1 NA SVETI VEČER Pod göro gre dekletce mlado, ko svet obhaja sveto noč, spoznalo bi v potoku rado, kaj višnja ji namenja moč. Na valih lunin svit trepeče, trepeče v deklici sreč, želeče pa in koprneče očesci upre na dno vode. In glej, iz dna valov pozdravi jo znan, krasan in ljub obraz, ki ji z nasmehom sladkim pravi, da tu je njiju združbe čas! K potoku vleče tudi mene, ko sveto noč proslavlja svet, tam morda tema se razžene, ki v njo neba je sklep odet. Prinagnil bodem se nad vodo, prisluškal, kaj bo val šumljal; ne svoje, naroda usodo v preročnih valih bom iskal. Kdaj srečno moje bo domovje? Rešitve njemu le še ni? Kaj mi razkrilo boš, valovje? Nadja srce se in — boji! ZNAMENJE Na polju znamenje stoji, podoba krasna v njem žari, ni slika blažene Device, svetnika ne in ne svetnice. Čeprav obraz svetnika ni, čeprav svetnice slika ni, podoba ta je meni sveta, časti jo moja duša vneta. Pred njo presvetlo luč gojim, lepö, zvestö za njo skrbim, naj sveti sonce, zvezde jasne, pred sliko moja luč ne ugasne. In cvetek, ki lepo cveto, s pobožno berem ji roko pred njo prekrasne vence devam in zraven glasne pesmi pevam,— Ni znamenje na polju to, to moje je srce gorkö,' in ta obraz prepoln miline je slika moje domovine. Ta svetla luč — moj srčni žar, le njej plamti in bo vsekdar, in z duše cvetjem plemenitim njo kitil bom, kot zdaj jo kitim. Njo prvi spev je moj slavil, poslednji njej se bo glasil, in zadnji glasi ti mi bojo: Bog čuvaj domovino mojo! SOČI Krasna si, bistra hči planin, breka v prirodni si lepoti, ko ti prozornih globočin nevihte divje srd ne moti, krasna si, hči planin! Tvoj tek je živ in je lehak, ko hod deklet s planine; in jasna si ko gorski zrak, in glasna si, kot spev krepak planinske je mladine, — krasna si, hči, planin ! Cad gledam ti v valove bodre, valove te zeleno-modre : temna zelen planinskih trav .in vedra višnjevost višav lepo se v njih je zlila ; na rosah sinjega neba, na rosah zelenih goni lepoto to si pila, — krasna si, hči planin! Ti meni si predraga znanka ! Ko z gorskih prišumiš dobrav, od doma se mi zdiš poslanka, nesoča mnog mi ljub pozdrav, Bog sprimi te tu sred planjav!. Kako glasno, ljubo, šumljaš, kako čvrsto, krepko skakljaš, ko sred gorä še pot imaš! A ko pridereš na ravnine, zakaj te živa radost mine? Kaj trudno lezeš in počasi, zakaj so tožni tvoji glasi? Težko se ločiš od hriböv, zibelke tvojega valovja? Mar veš. da tečeš tik grobov, grobov slovenskega domovja ? Obojno bol pač tu trpiš! V tej boli tožna in počasna, ogromna solza se mi zdiš, a še kot solza — krasna 1 Krasna si, bistra hči planin, brdkä v pri rodni si lepoti, ko ti prozornih bolečin nevihte divje srd ne moti 1 Pa, oh, siroti tebi žuga vihar grozan, vihar strašan; prihrumel z gorkega bo juga, divjal čez plodno bo ravan, gorje, da daleč ni ta dan 1 Nad tabo jasen bo obok, krog tebe pa svinčena toča, in dež krvav in solz potok, in blisk in grom — oh, bitva vroča Tod šekla bridka bodo jekla, in ti mi boš krvava tekla: kri naša te pojila bo, sovražna te kalila bo 1 Takrat se spomni, bistra Soča, kar gorko ti srce naroča: kar bode shranjenih voda v oblakih tvojega neba, kar vode v tvojih bo'pianinah, kar bode v cvetnih je ravninah, tačas prodrvi vse na dan, narasti, vzkipi v tok strašan ! Ne stiskaj v meje se bregov, srdita čez branove stopi, ter tujce zemlje lačne utopi na dno razpenjenih valov ! DOMOVINI O vdova tožna, zapuščena, ti mati toliko sirot, s krvjo, solzami napojena, ki bol poznaš le, nič dobrot, oj mati vdanega ti sina, oj, zlata mati, — domovina! Ti krasna si, krasnejše ni, kar jih obseva zarja dneva; krepostna si, vsa vredna ti, da krona venca te kraljeva. A trnjev le tvoj venec je, a rod tvoj rod — mučenec jc; sovražni svet te le prezira, prezira te in te zatira! Kdaj to gorje pač mine ti? Kdaj se oko ti ujasni kalno? Kdaj slečeš to obleko žalno, kdaj sonce zlato sine ti? O, da z močjo in srečo, slavo, ne s krono trnjevo, nebo ovilo bi ti sveto glavo, — kako bi ljubil te srčno, kako bi jaz ti pel glasnd! A ker nikdö ne šteje te, ker ves te svet tepta z nogami, jaz ljubim tem srčneje te, jaz ljubim tem zvesteje te, a ljubim te — s solzami! Oj mati moja domovina, ljubezen moja ti edina, ti moja skrb in bolečina, Bog čuvaj dobrotljivi te, Bog živi te, Bog živi te! V PEPELNIČNI NOČI Polnočni zvon z visokih lin krepko zaklenkal je! Potihnil glas je vijolin, strunar odbrenkal je! Plesišča in gledišča se povsod zapirajo, v odprta pa svetišča se zemljani zbirajo. Glej, božji hram tam sred poljan dviguje se v nebo, oj božji hram tako prostran in pa krasan tako! Kot reke v morje vanj nocoj krdela silna vro, svetišče polno je takoj — in duri se zapro. Tu v bagru ino svili vse nocoj košati se, diši ti po kadili vse in sveti v zlati se. Več biserov ko v dnu morja pred tabo se iskri, in več, ko zvezd je vrh neba, tu jasnih je oči. Tu gibki udje, vzorna rasf, tu let in lica cvet, tu zemlje slast, bogastvo, čast o ti presrečni svet! — A čuj! ... Nek duh zakliče mi „Kar zreš jih pred seboj, zapiši med mrliče mi s pepelom tem nocoj!“ In^stopil sem pred žrtvenik, kot bi duhovnik bil, pepel iz oljčnih je mladik nanj del cerkovnik bil. Pepela zdaj na teme sem najprvo sebi usul, vtopil se v misli neme sem, le Bog je sam jih čul. Pozval nato krdela sem in prišla so hrumeč, zaznamoval jim čela sem preteč in pa svareč: „Oj, grešniki maziljeni, proč krono in škrlat, saj boste vsi prisiljeni vkloniti smrti vrat. Sedaj vi narodom ste strah, strah tudi vas bo zmel, to žezlo prah, prestol bo prah, vi boste prah, pepel! Vi, ki zaklade zbirate iz bližnjikov krvi, ki reveže zatirate — prah boste tudi vi! Ti roj, ki noč in dan prežiš, da brata v past bi ujel, ti smrti v zanke se vloviš, prah bodeš in pepel! In ti, ki z umom cvetom let zdaj bahaš se vesel, glej, predno ti odpade cvet, prah bodeš in pepel! “ Prišel še mnog,- še mnog je trop, mar bo se kak otet? Nel Vsem podpisal sem pokop: „Prah boste in pepel!“ Na zadnje roj še priskaklja, neskrbnih jasnih lic, čist kakor angeli neba, in lepši od cvetic. Zapiakal nad tem krasom sem, češ: tudi ta bo strt! Še te . .. s tresočim glasom sem zaznamoval za smrt. . . Končano! — Ne! — Čuj, duri tam ječe zaškripljejo, in nove trume v božji hram skoz njč se vsipljejo. Na teh ni srebra ne zlata, in blesk jim je neznan, na licih tožnih se pozna le sled solza in ran. To pač je siromakov rod, molče je zunaj stal, in mirno čakal, da gospod prostora bi mu dal. Sedaj, ko prost mu je pristop, korak približa svoj, jaz pa spoznam trpinov trop, oh, bil je — narod moj! Odložil sem tedaj pepel, v klečeče uprl oko, za blagoslov sem roke vzpel ter kliknil sem krepko: „Le vstani, uborni narod moj, do danes v prah teptan, pepelni dan ni dan več tvoj, tvoj je — vstajenja dan!“ KMEČKI HIŠI Mogočna nisi, ne prostorna in stavil te umetnik ni, bolj kot bogata si uborna, preprosta selska hiša ti! In vendar ne palač ogromnih in njih blesku ne bom slavil; a tebi, dom Seljakov skromnih, nesmrten venec rad bi zvil. Pač res ubog si, mal, neznaten; a dasi mal in ne slovit, kako ti nam si blagodaten, kako za nas si znamenit 1 Pomnik le redek še se dviga, ki davnih nam je dni glasnik, ti naša si najstarša knjiga, pravečen, živ nam spomenik. Pravljice, zgodbe praviš davne, ti v rekih čuvaš pramidrost, pradede nam opevaš slavne, in src radest in njih bridkost. Ti šege stare si ohranil, deduje jih po oči sin; le ti naš jezik si ohranil, da ni zatrl nam ga tujčin. Kar čas nam dal je davna leta, največ občuval nam si ti; kar zdaj nam daje in obeta, Pod streho kmetsko nam zori. Ta hiša nam je mati krušna, domovju steber je častit, iz kmečkih hiš nam hrana dušna, iz kmečkih hiš omike svit! Ne v biš mogočnih jasnem sevi, ki marmornat jih krije krov, — pod nizko streho, v skrajni revi rojen rešnik je vseh rodov. In ne v dvoranah bogatinov, kjer blesk zakladov te slepi, — kjer dom seljaških je trpinov, rešitve zor se nam žari. Kar mož nebesa so poslala, da večnih nas otmo grobov, vse mati kmečka je zibala, iz kmečkih so izšli domov. Od tam nam misleci globoki, od tam klicarji k nebu nam, od tam nam pesniki—preroki, za dom borilci vsi od tam! In vem, da to jim srečno uspeje, da spone vse nam razdrobe, da dni nam pribore jasneje ter naše proslavč ime... Zato ti slava peta bodi, oj zibel naših boljših dm, nebo ti tisoč sreč prisodi, ves blagoslov na te razlij. Naj vedno mirno bi živela, noben ne vzburjaj te vihar, ogiblji se gromöv te strela, zanašaj grozni ti požar. Da srečno v vek si bivališče krepostnih žen, poštenih mož; daj Bog, ti slavnih mož rodišče, da zibel še slavnejših boš! naš narodni dom Naš sveti dom bil strt je v prah, vsi kamni razmetani; oh, raslo trnje, rasel mah po groblji je teptani. Plah lar.il preko razvalin je tujcem rob! — domači sin, in lil solze je vroče, solze v nebo vpijoče. Zdaj solze stran! Orodje v dlan! Dom znova vstati mora, Oj dom krasan, tako prostran, da bo za vse prostora: za brate naše rodne vse, zapadne in pa vzhodne vse, in s severa in juga — to krasna bo zadruga! Dovolj nam kamnov je pobral sovrag za svoje hrame; odslej pa z naših svetih tal ne enega ne vzame. Naš kamen slednji nam je svet in čuval bo Sloven ga vnet; naš dom naj z njim se viša, ne vragov naših hiša! Pač bo zagnal sovražnik hrum; a kaj nam srd sovraga! Razum naš, bratje, in pogum Sovrage vse premaga. Orodje v desni, v levi meč, svoj dom gradimo, se boreč, napadnik mora pasti, naš sveti dom pa vzrasti! Ne bo nas več tuj čin teptil, ne tlačil nas krvavo ; naš rod bo tu gospodoval, naš jezik, naše pravo ! Le vkup, le vkup kamnarji zdaj, na delo vsi zidarji zdaj, ime si proslavite, dom skupni nam zgradite! Učakal rad bi srečni dan, dan našega združenja, bi zrl kako en krov prostran čez dom se ves razpenja. Naš prapor bi na krov pripel, dom blagoslovil bi vesel: „Bog živi vse Slovene pod streho liiše ene!“ IZGUBLJENI CVET Sinoči je pela ko slavček ljubo, zakaj pa je danes rosno nje oko? Sinoči cvetoča, rdeča ko kri, zakaj pa ji danes obrazek bledi ? Imela je vrtec, oj vrtec krasa n, ko davi je vstala, bil cvet je obran. Oh, cvetje je rahlo, čez noč se ospe; a žal je še meni po njem, o dekle! Tja doli po polju pa stopa nekdö, on cvet je potrgal, zdaj — uka glasno NJEGA NI! Rože je na vrtu piela, pela pesemco glasno, živo v lice zarudela, ko je stopil on pred njo. „Daj mi cvetko, dete zalo, da na prsi jo pripnem, za spomin cvetico malo, predno v tuje kraje spem.“ Kito cvetja mu je dala, s cvetjem dala mu srce, sama v vrtu je ostala, on po svetu šel od nje. Rože je na vrtu piela, pesmi pela je glasno, — kaj, da vrta več ne dela, kaj ne poje več tako? Deklica glavo poveša, vene obraz, prej cvetoč, nekaj nje srce pogreša, solz ji potok lije vroč. Čez ograjo vrtno gleda, — mnogo mimo vre ljudi; — deva bleda, deva bleda, njega od nikoder ni! SVARILO Stara mati kara me : „Hčerka, hčerka mila, slabo sem te, žalibog, slabo izredila! Kjer so fantje, kjer je ples, tja zahajaš rada, božja služba, božji hram — to ti ne dopada. Le sosedovo poglej, ta v izgled ti bodi, pridno ona dan na dan k božji službi hodi. Kot zamaknjena kleči doli v prvem stoli, na oltar ti upre oči in pobožno moli.“ Skrbna mati dan na dan svoj pouk ponavlja, ter mi hčer sosedovo za izgled postavlja. Jaz pa se smehljam, ker vem, da soseda mlada mladega cerkovnika gleda srčno rada.— POGLED V NEDOLŽNO OKO Nikar, nikar se me ne boj, nedolžni, nežni angel moj, le semkaj k meni sedi, oko v oko mi gledi! Pogled ti čist, oko mirno, v njem seva celo ti nebo, in meni v njem leskeče odsev že davne sreče. Budi spomin mi krasnih dni, ko bil sem še, kot zdaj si ti, spominja me mladosti brez toge brez, bridkosti. Spominja me čarobaih let, ko bil je v cvetju ves mi svet enako vrtu v maju, ko živel sem ko v raju. Zgubljen je, oh, zgubljen moj raj, ne smem, ne morem vanj nazaj, zaklenjena so vrata, proč, proč je doba zlata. Pa ce zaprt je sreče raj, da gl e d am vanj, se zdi mi, vsaj, ko v tvoja zrem očesa, odprta v njih nebesa. Srce se v prsih mi topi zamaknjeno v nekdanje dni v presrečno dobo cveta — o zlata, ziata letal OHRANI BOG TE V CVETI Stoji v planini vas, tam rajska roža rase; za druge ne in zase, za me cvete nje kras. A meni v daljnem sveti življenje zdaj veni; ohrani Bog te v cveti, planinska roža ti 1 Cvetic prepoln je svet, a ni na njem krasnejše, ni meni je milejše, ko ta planinski cvet. A zdaj mi v daljnem sveti oko po njej rosi; ohrani Bog te v cveti, planinska roža ti 1 Prav zame pač nebo je rožo to vzgojilo, ker z neizmerno silo kopnim po njej samo. Pa oh, tu v daljnem sveti življenje mi veni; ohrani Bog te v cveti, planinska roža ti 1 Nad mano bel oblak po zračni visočini tja k roži na planini leti ko čoln lehak. A meni v daljnem sveti solze krope oči; / ohrani Bog te v cveti, planinska roža ti! In vetrček hladan čez gore sončne piha in roži moji diha v obraz tako cvetan. A meni v daljnem sveti srce po njej kopni; ohrani Bog te v cveti, planinska roža ti! Oj, drobni tiček moj, kam si razpel peroti? Če njej hitiš naproti, pozdrav ji moj zapoj! Oh, jaz tu v daljnem sveti živim prebridke dni; ohrani Bog te v cveti, planinska roža ti ! Pač srečen tiček ti, in srečni vi, oblaki, in veter lahki v zraki, tja k roži smete vi. A meni v daljnem sveti srce po njej medli; ohrani Bog te v cveti, planinska roža ti ! Tu meni znano ni, kako se roži gaja, če rosa jo napaja, če slana jo mori. Tu v daljnem, tujem sveti domov srce želi; ohrani Bog te v cveti, planinska roža ti! Oh, daj nebo mi, daj, da rožo vidim krasno, ji v lice gledam jasno enkrat, enkrat še vsaj. Če pa mi v daljnem sveti zatisne smrt oči, ohrani Bog te v cveti, planinska roža ti! TI MENI SVETLO SONCE Ti meni svetlo sonce, a jaz sem mesec tvoj, od tebe luč dobivam, od tebe ogenj svoj. Ko tvoja luč mi sije, svetal mi je obraz, ko žar mi tvoj zatone, obda me mrak in mraz. Za tabo vedno vije se misli mojih pot, začaran duh spremljuje te vedno in povsod! Neznanska moč me vleče do tebe, sladka stvar — doseči pa ne morem nikdar te, oh nikdar! KROPITI TE NE SMEM Kropiti te ne smem, ker dobro, dobro vem, da grenkih solz prikriti ne mogel bi ljudem. Ko videl bi mi kdo rosno za te oko, morda, morda še tebe bi sodil mi krivo. Sieno sem ljubil te, te ljubim — rajnko še ; a razodel se nisem ni tebi, oj dekle. Ljubezni vso sladkost sem čuval ko skrivnost. — naj tiho nosim tudi zdaj bolečin bridkost. Ne bom te jaz kropil, ljudem solze bom kril, na tihem pa po tebi do groba bom solzil 1 VASOVALEC „Sinoči sem posteljo pustil, ob zora domov sem prišel, oči od bedenja rdeče, na prsih sem šopek imel. Skrbljivo me mati pokara, pokara me oče ostro; očitanje njiju me užali, pri srcu je meni hudo. A moti se oče in mati ponočnih dolžeč me grehob; saj prišel sem z groba preljube, nikakor iz ljubinih sob. Na šopku ni jutranja rosa, od solz mi je šopek rosan, ni trgan na ljubinem oknu, na ljubinem grobu je ubran. “ SAM Gorje mu, ki v nesreči biva sam! A srečen ni, kdor srečo uživa sam! Imaš — li, brate, mnogo od nebes od bratov ne odvračaj mi očes ! Duh plemeniti sam bo nosil boli, a sreče užival sam ne bo nikoli. Odpri sreč, odpri rokč, otiraj bratovske solze, sirotam olajšuj gorje. Kedor pa srečo uživa sam, naj še solze preliva sam ! ŽIVLJENJE NI PRAZNIK Cvetočega lica, cvetočih še let zdaj prve korake namerjaš med svet, — nastlali na stezo so pisan ti cvet. Po poljskih cveticah te žive cvetice spremljajo, kot ženina mlade družice. In svatov prijateljskih radosten trop praznuje tvoj prvi v življenju ustop. In tebe — pač moti te cvetje na poti — to občno veselje se tudi poloti! Ne čutiš — naj srca ne vara te čut! — da vhod le v življenje je s cvetjem posut? Ne slutiš, da cvetje, na stezo nastlano, le trnje zakriva, da zvene ti rano? Prijatelj, ne bodeš za zlo pač mi vzel resnobne besede na praznik vesel: Ni praznik, predragi mi, naše življenje, življenje naj bode ti delaven dan! Od zore do mraka rosan in potan ti lajšaj in slajšaj človeško trpljenje! Ne plaši se znoja, ne straši se boja, saj moško dejanje krepčuje moža, a pokoj mu zdrave moči pokonča, dejanje ti ljubi, a boj se pokoja! Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan! Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi, a delo in trud ti nebo blagoslovi! OLJKI Drevo, rastoče v vinslsem bregu, lepo zeleno v belem snegu, oj drago oljkovo drevo, pozdravljam te, srčno srčno! Ko travnat otok v puščavi prijazno tukaj zeleniš; vojak ponosen se mi zdiš stoječ po bitvi na planjavi: le njega bojni grom ni strl, tovariše je vse podrl. Čemu je tebi smrtna sila življenja moč in kras pustila? Da živ nagroben spomenik iz mrtvih tal štrliš navpik? Nikakor! Marveč to zelenje oznanja novo nam življenje, ko spet se bo pomladil svet, ko nov razvil se bo nam cvet. Na tč iz golih tam grmičev zletava roj nam zvestih ptičev, in glasno v vejah žvrgoli meneč, da svet se že mladi. In, oj, kako mudi radö na tebi moje se oko! — Prijazno oljkovo drevo, pomnik nekdanjih dni cvetočih, prerok krasaejših dni bodočih, pozdravljam te, prosljavljam te! Ti v rane vlivaš nam zdravila, svetostna nam rodiš mazila, oživljaš nam telesno moč, preganjaš z lučjo temno noč. — Proslavljam te! — Miru podoba ljuba ti ljudem si že iz davnih dni. Naš rod se ves je bil pokvaril, in modri Bog se je kesal, da je človeško bitje ustvaril. Zato pa vse ljudi končal v pregroznem, splošnem je potopu, zanesel malemu je tropu. Ves rešeni človeški rod tedaj en sam je nosil brod, kdo ve, če ta ubeži pokopu? Nad njim mračno, temno nebo, in krog in krog brezdanja voda, a resnega nikjeri proda, — strašno, strašno! Kdaj ta brezbrežna voda splahne? Kdaj srd neba se upokoji? Mar Bog na veke se jezi? 0 ne 1 Dih božji toplo dahne in voda gine, pada, sahne kakor pred soncem sneg kopni. In glej, iz vode se sušeče drevo priraste zeleneče, golobček bel se nanj spusti, na drevu kljuva, kljuv#, pika, in ko z drevesa odleti, v rdečem kljunu zeleni mu oljkova mladika. Kako je pač brodar vesel goloba z vejico sprejel! To vejo z < Ijčnega drevesa so do človeškega rodu poslala blažena nebesa v poroštvo sprave in miru. — Miru simbol si tudi nam! Glej, prišla oljčna je nedelja, in polne srčnega veselja vrvijo trume v božji hram. Odrasle zreš in otročiče nesoče oljkove snopiče, če ne, mladike oljčne vsaj, svetišče zdi se oljkov gaj. Skoz okna sonce božje lije v ta gaj svoj zlati žar z nebes, a bolj še sreče sonce sije otrokom z lic in iz očes skoz senco olj k ovili peres. Pristopi starček sivolas, in blagoslov nebeški kliče njegov srčndmoleči glas na »ijčne veje in snopiče, o, naj te oljke, kjer bi biie, bi blagoslov iu mir delile! Da, oljkove mladike te mir bodo in blagost rodile, ko hiše, vrte in polje blagoslovljaje pokrope. Glej po kropljenju njivo, trato, kako razvija njih se kras ! Kako se ziblje žito zlato, kako je poln pšenični klas. Pod srp že sili, sili v pas, — in drevje to — kako bogato! O srečni kmetje, srečna vas! Pa, oh, kaj se temni nebo? Pod njim se megle temnosive vale čez vrte, trate, njive grmeč groznö, preteč strašno. Pred selsko kočico kleče otroci, starčki in žene, z boječim, solznatim očesom k oblačnim, mračnim zro nebesom glasno ihteč, k Bogu moleč. A hiše skrbni gospodar mladike oljkove sežiga, da umiril grozni bi vihar: in sveti dim se k nebu dviga, in glej, preteči prej oblak na polja ulije dež krotak. — O, da bi ti, mladika mila, nevihto tudi utolažila, ki burno hruje med ljudmi, ki v srcu strastno nam besni, da meni vsaj bi jo umirila! Srce mi pravi, da jo boš, če prej ne, ko me boš kropila! ) Pred duhom vidim nizko sobo, a v sobi bledo sveč svetlobo; med svečami pa spava mož, bled mož, ogrnjen s plaščem črnim, ki s trakom je našit srebrnim; on trdno spi, nevzdramno spi, strudila ga je težka hoja. Moža pa množica ljudi z mladiko olj ko v o kropi želeč mu večnega pokoja. Oj, bratje, ko se to zgodi, tedaj končana pot bo moja, in konec bo težav in boja. Tedaj potihne za vsekdar srca mi in sveta vihar! SIROMAK Kar Bog mi je življenje dal, odkar sem se zavedel, pod svojo streho nisem spal, pri svojih nisem jedel. Svatuje dan za dnevom grad, po njem veselje vriska; a siromaka mraz in glad pod milim nebom stiska. Kedo z menoj spregovori besedico prijazno? Kedo, kedo razveseli srce, veselja prazno? Po svetu hodim čisto sam od praga pa do praga, nikdo ne praša: kod in kam? Z nevoljo vsak pomaga! To pa nadloga vseh nadlog, to hudo je najhuje, da, ker sem reven, ker ubog, me ljudstvo zaničuje. ) 4G j Kdor kruha ubranega ne je, ni skusil sirotenja, kaj je trpljenlje, on ne ve, on ne pozna življenja. Za vse je svet dovolj bogat, in srečni vsi bi bili, ko kruh delil bi z bratom brat prav s srčnimi čutili! SRCE ČLOVEŠKO SVETA STVAR Srce človeško — sveta stvar, ne šali z njim se mi nikar, v njem pekel naš je in naš raj, se srcem našim ne igraj! En sončen soj, en topel dan iz tal izvabi cvet krasan; en črn oblak, en nočni mraz — in strt je cvet na večni čas. En gorek rek — srce odpre, en ljub pogled — srce se u žge, en hnd pogled — sreč mrjč, en trd izrek — srce se stre... Po cvetkah ti vesel frfraš, in sreblješ med iz sladkih čaš; a ko s cvetu na cvet hitiš — li slutiš, kak spomin pustiš ? Za tabo solz potok lijoč, oči gasnoče, cyet venoč, zgubljen pokoj, kesanja strup, v potrti duši črn obup. S človeškim srcem ne igraj, naš pekel v njem je in naš raj, se srcem eno žitje stres, se srcem eno bitje streš! ZAOSTALI PTIC In ti si edini še tukaj ostal, oj ptiček, od trume vesele? In nič po krilatih ti sestrah ni žal, ki splule so v južne dežele ? Oh, vidim, ni mogla te bolna perut čez morje široko prenesti, strl sredi je poti jo lovec ti krut, pri bregu si moral obsesti. Zapuščen, bolan zdaj na produ stojiš, perutco pobešaš krvavo, za družbo predrago, sirota, strmiš v daljavo čez morsko planjavo. Pač sanjaš o krajih kjer sonce toplo sestricam, družicam se smeje, kjer cvetje dišeče in sadje zlatö visi od citronove veje. Moj ptiček, jaz dobro umejem bolest, ki ubogo srce ti razriva; pa pojdi z menoj kot tovariš mi zvest in skupaj bolesti nosiva. Saj meni so tudi ti döli le prod, duh lepše, srečnejše mi sluti, — kako jaz do njih omedlevam od tod, a strte so meje peruti 1 UJETEGA PTIČA TOŽBA Oj zemlja širna, zemlja lepa, ti vsa si bila moja last; zdaj ozka kletka me zaklepa, ko ujel sem se v nesrečno past. Ostrigli, oh, so mi peroti, da ni mi moči v sinji zrak, čez hrib in dol — gorje siroti — ne nosi več me vzlet krepak. Ne nosi več me v log košati, kjer mnog prebiva zvest mi drug, ni moči mi v jeseni z brati s teh velih trat na cvetni jug. Z ognjenim jeklom umorili so mi nebeško luč oči, da božjih čud v prirode krili uživati mi moči ni. Oko siroti osljepljeni, oko edino je — spomin, a on ni vir tolažbe meni, spomin mi vir je bolečin. Za mano ure sončne sreče, pred mano groza temnih dni, krog mene stene večne ječe, pa naj spomin me veseli?! Zdaj senčni gaj se v cvet odeva oj senčni gaj, moj rojstni raj; glasno tam bratov zbor popeva, tu moj izgublja se vzdihljaj. Z družico drug tam prosto leta, izbral si gosto je drevo, in drobno gnezdo skrbno spleta, da spal bi nežni rod mehko. A meni svet je ves ocvetel, zaprt in slep sem samotar, nikdar ne bodem gnezda pletel, gojil mladičev nikedar. Mrje mi v ječi srce ubogo, brezcvetna gine mi mladost, . . . pač mnogo vzeli ste mi, mnogo, ko zlato vzeli ste prostost. A enega mi vzeli niste, pa mi ne vzamete nikdar: to pesmi so srebrno-čiste to je glasov nebeški dar. Samotno v kletki bom popeval, dokler ne poči to srce; vam dušo mrzlo bom ogreval, in sebi bom hladil gorje ! OJ Z BOGOM, TI PLANINSKI SVET! Na nebu zvezde sevajo, na vasi fantje pevajo, pojo glasnö, pojo lepö, pri srcu pa jim je hudd.j Kaj bi ne bilo jim hudö, kaj bi ne bilo jim bridkö, od doma se poslavljajo na vojsko se odpravljajo. Planine sončne, ve moj raj, jaz tudi ločim se sedaj; a Bog le ve, kaj tu pustim, in Bog le ve, kaj zdaj trpim. Tu narod biva še krepak, tu biva narod—poštenjak, ki svet ga še okužil ni, ki čas ga omehkužil ni. Tu rod je moj, tu moj je kraj, tu živel rad bi vekomaj, ni kraja mi krasnejšega, ni ljudstva mi milejšega. Kar sreče sem na svetu užil, sem jo v mladosti cvetu pil, sem pil vrh sončnih jo višin planine proste prosti sin. In zdaj planine, ve moj raj, od vas tja v tuji moram kraj; kako mi pa je to težko, le on tam gori ve samo, Oj zbogom, domovinski svet, oj zbogom, ti planinski cvet, nebeški čuvaj te vladar, ne zabim te nikdar, nikdar 1 NAZAJ V PLANINSKI RAJ Pod trto bivam zdaj v deželi rajskomili, srce pa gor mi sili nazaj v planinski raj; — zakaj nazaj ? Nazaj v planinski raj I Tu zelen dol in breg, tu cvetje že budi se, tu ptičji spev glasi se, gorč že krije sneg, — zakaj nazaj ? Nazaj v planinski raj! Glej ta dolinski svet, te zlate vinske griče, te nič, te nič ne miče njih južni sad in svet? Zakaj nazaj ? Nazaj v planinski raj ! In to ti nič ni mar, da dragi srčnovdani, ti kličejo : „Ostani, nikar od tod, nikar!“ Zakaj nazaj ? Ne prašajte, zakaj! Ö, zlatih dni spomin me vleče na planine, po njih srce mi gine, saj jaz planin sem sin! Tedaj nazaj, nazaj v planinski raj ! ČLOVEKA NIKAR! V delavnico sem tvojo zrl, ki bitij si rodil brez broja! Skrivnostno snuje roka tvoja: nikjer je stalne ni stvari, a prah noben se ne zgubi. V delavnico sem tvojo zrl, in videl vedno sem vrtenje, prelivajoče se življenje, prerojevanje, prenavljanje, iz bitja v bitje presnavljanje, a smrti nisem uzrl nikjer! Brezumni svet plakaje toži, ko pade cvet duhteči roži, ko izmed dragih mu kater duha okove v grob položi, češ: rodni brat mu je umrl! In — smrti ni! V delavnico sem božjo zrl, tam prestvarjanje sem stvari, a smrti nisem uzrl!. . . Začetnik moj, ki si me ustvaril, duha si iskro mi razžaril, v oklep prsteni jo zaprl, — zakaj? Veš ti! — Ko ilnato boš ječo strl, ne bom umrl! No duhu poženo peroti, ki jih iz dola solz in zmot razvije na skrivnostno pot, — kam ? Tebi hitel bo naproti, da enkrat tvoj obraz bi zrl, da zrl bi sončno jasno lice, obraz ljubezni in resnice!.. To prst pa prsti izroče in svet ob noč pozabi kraj krijoč ostanke te. In ni mi žal 1 Svet žabi naj ! Ti ga ne zabiš 1 Za novo stvar moj prah porabiš, — za kako ? Jaz ne vem, ti sam si gospodar ! A eno te prositi smem : iz praha vzgoji ti cvetico, podari logu pevko ptico, katerokoli ustvari stvar; kedor bi pa ko jaz na sveti imel čutiti in trpeti, med dvomi, zmotami viseti — človeka — ustvariti nikar! MAVRICA Biserna lestva se vzpenja v oblak, spušča se onkraj na zemeljski tlak, mavrica pisana, božji prestol. Angeli hodijo gor in pa dol, zlate kropilnice v rokah drže, zemljo prežejno hlade in poje. Gori na stolu pa Večni sedi, kapljici vsaki on srečo deli: pade na polje — rodi zelenjad, kane na drevje — obilen da sad, kaplja na njivi - da žito zlatö, kaplja na trti pa — vince sladko. Sreča se spušča na sleherno stvar, kadar zaliva nebeški vrtnar. VESELI PASTIR Zakrivljeno palico v roki, za trakom pa šopek cvetic, ko kralj po planini visoki pohajam za tropom ovčic. Saj tukaj na sončni višavi le sam sem, le sam gospodar, živejem po pameti zdravi, za muhe mi ljudske ni mar. Nikomur tu nisem na poti, na poti ni meni nikdö; kdo čisto veselje mi moti, kdo moti življenje mirno? Nikdar ne zmrači se mi čelo, nikdar ne stemnč se oči, in pojem in ukani veselo, da z gore v gorö se glasi. Naj drugi okoli po sveti si iščejo slave, blaga; jaz hočem na gori živeti, tu sreča, tu mir je doma. Za čredico krotko popeval bom pesemce svoje sladke, dolincem glasnö razodeval, kar polni mi srečno srce. Ne, palice svoje ovčarske za žezlo kraljevo ne dam, in rajši, ko krone cesarske, cvetice na glavi imam 1 HAJDUKOVA OPOROKA Zastava strta, skrhan meč, končan je boj, strašno besneč, Bolgarska tožna prosta ni, zastonj si tekla, draga kri 1 Ob gozdu tam, na hrast oprt, sloni junak — na licu smrt, — junak bledeči, blag Bolgar, hajduški četi je glavar. Hajduk se smrti ne boji, umreti pa še ne želi; izpolnil ni prisege še, smrt ne, to stiska mu srce. Od hudih ran že ves šibak še zadnjo zbere moč junak ; krog njega četica stoji, hajduk pa četi govori: „Otrok jaz nimam, bratov ne, vi bratje mi in deca ste; vam torej, predno v smrt zaspim, poslednjo voljo izročim. Rad pustil bi vam kaj v spomin, a kaj, ko vse je vzel Turčin: Turčin mi je blago pobral, Turčin mi hišo je požgal. Imetje moje — puška ta, handžar in samokresa dva; moj dom — Balkana vrh visok, in streha mi — neba oblok, Pa, — najsi brez zakladov sem, skleniti oporoko hčera, da pozni čudil se ko vnuk, kako zapuščal je hajduk. Poglejte, bratje, to zemljo ravnine glejte pod sebo, po njih lepö polje rodi, blešče se mesta in vasi. Da, krasna je dežala ta in narod čvrst je tod doma; pa, oh, te zemlje gospodar, zatiran, suženj je — Bolgar! Za Turka to polje rodi, za Turka se tržan poti, Turčin uživa sad in cvet in polja sad in cvet — deklet! Moj dom je lep, moj rod krepak, za robstvo ni rojen junak, pač lepših, slavnejših usod je vreden rod, ki biva tod. „Prost mora biti, prost moj rod, na svoji zemlji svoj gospod !“ Tako sem se Bogü zaklel, svet dolg s prisego sem prevzel! Zato sem živel, se boril, večkrat za to že kri sem lil, trpljenja, ran se nisem bal, da le prostost bi domu dal. A zdaj me grabi mrzla smrt, prečrta dragi mi načrt; umreti, bratje, težko ni, pustiti nade — to boli! Junaki vrli, vi z menoj ste bili mnog junaški boj, pustili niste me nikdar, bil četi zvesti sem glavar. Otrok jaz nimam, bratov ne, vi dediči po meni ste: Bolgarsko v last vam izročim nje svobodi vas posvetim! Kar jaz prisegel sem nekdaj, spolniti vsak prisezi zdaj: Za vero, za prostost domu živite, mrite brez strahu! To nado vzamem naj sebd, zdaj ko pod črno grem zemljö, da v zemlji prosti ležal bom, da prost moj rod bo, prost moj dom!“ Na tla se ukloni sto kolen, sto rok zavzdigne nož jeklen, sto grl zedini glasovrsto : „Prisegamo ti vsi na to! “ Izza oblaka jasni ščip na četo ist posije hip, glavar vesel se v njo ozre, nasmehne se — oči zapre. Na glas zaplakal ni nikdo, skrivaj pa jim rosi oko, molče žaluje zvesti trop, > molče se spravlja na pokop. Štir hlode da jim bljižnji log, mladik grmovja tam okrog, nosila naglo narede, mrliča nanje polože. Že nema, gluha noč povsod 1 Kam pojde sprevod od ondot? Po strmi stezi stopa, glej, duhovna ni, da šel bi sprej! Pogrebna pesem ne zveni, le veter skozi gozd ječi; ne sveti luč pokopnih sveč, gori pa zvezdic svit brleč. Pri vrhu so, zdaj obstoje, — lopate votlo zazvene, — kopati čuješ — to bo grob! — Spet tiho vse! — Končan pokop! Kot drugi ni bil ta junak, ni drugim grobom grob enak : glej — vrh Balkana rob strman nad njim hajduk je zakopan. Ki ljubil ga je žive dni, na grobu sveti križ stoji, ni rezan kamen, tesan les; en meč navpik, handžar počez Tam spi hajduk — on mirno spi, a duh njegov živi, budi; množe borilcev se vrste, gorje ti bo Turčin, gorje! Pesnik Simon Gregorčič seje roiil 15. ohtob-bra 1844.tta Vršnem pri Kobaridu kot sin kmečkih staršev. Nadarjenega dečka so dali v Gorico v šolo, kjer je l. 1864. napravil z odliko zrelostni izpit. Tega leta je tudi priobčil svoje prve pesmi, med katerimi je znano lepa „Njega ni.“ Srce ga je vleklo, da bi se posvetil jezikoslovju in postal profesor, a se jena željo staršev in zaradi pnmankavja gmotnih sredstev odločil za bogoslovje. L. 1866. je bil že za kaplana v Kobaridu,^ odkoder je pošiljal pesmi v Stritarjev „Dunajski Zvon." L. 1813. je bil premeščen za kaplana v Rifenberg, kjer se ni počutil tako srečnega kot v svojih gornh; tu je bilo za njegovo šibko zdravje tudi preveč otepa/nega dela. Stopil je v začasni pokoj, l. 1882. pa je sprejel službo vikarja na Gradišču. To leto je izdal prvi zvezek svojih pesmi, ki so doživele navdušen sprejem, od nekaterih njegovih stanovskih tovarišev pa tudi neutemeljeno ostro in krivično kritiko, česar do smrti ni mogel docela preboleti. Potoval je po Dalmaciji in po Črni gori, da si je nekoliko okrepil šibko zdravje. Ktr so bili na Gradišču, kamor je prišel brez dekreta, dohodki pičli in negotovi, je dolgo nihal med raznimi službami, ki so se mu ponujale, a je slednjič le ostal na Gradišču, kjer sije bil sezidal lastno hišji in bil slednjič imenovan za vikarja l. 1881. Že nekaj mesecev pozneje je službo odpovedal in zaprosil za pokoj, a je bila rje,gova prošnja uslišana šele dvanajst let pozneje. Leta 1888. je izdal drugi zvezek pesmi, sledil mu je tretji zvezek pred-smrtnic in posmrtnic. L. 1903. je prodal svoje posestvo na Gradišču in se preselil v Gorico, kjer je umrl dne 24. novembra 1906. Gorica še ni videla tako veličastnega pogreba. Izpolnili so mu poslednjo željo in njegovo truplo prepeljali v domači kraj na Libušnje. Par let po njegovi smrti je pisatelj Ksaver Meško zbral poslednje raztresene pesmi pokojnega pesnika, ki so izšle kot četrti zvezek „Poezij." DNEVA NAM PRIPELJI ŽAR . . . Z VENCEM TEM OVENČAM SLAVO ENO DEVO LE BOM LJUBIL . . NAŠA ZVEZDA ................. MOJO SRČNO KRI ŠKROPITE . . ZJASNI ZVEZDE MU TEMNE..................10 BRATJE, V KOLO SE VSTOPIMO..............II NA SVETI VEČER..........................12 ZNAMENJE................................13 SOČI....................................14 DOMOVINI................................17 V PEPELNIČNI NOČI -.....................19 KMEČKI HIŠI . •...................- . . 23 NAŠ NARODNI DOM..............• 26 IZGUBLJENI CVET . . ....................28 NJEGA NI!....................-..........29 SVARILO.................................30 POGLED V NEDOLŽNO OKO...................31 OHRANI BOG TE V CVETI...................33 TI MENI SVETLO SONCE....................36 KROPITI TE NE SMEM......................37 VASOVALEC...........: ‘ 38 SAM.................................... . 39 ŽIVLJENJE NI PRAZNIK....................40 OLJKI................................. 41 SIROMAK ................................46 SRCE ČLOVEŠKO SVETA STVAR...............48 ZAOSTALI PTIČ......................... 49 UJETEGA PTIČA TOŽBA.....................50 OJ ZBOGOM TI PLANINSKI SVET !...........52 NAZAJ V PLANINSKI RAJ...................54 ČLOVEKA NIKAR!..........................56 MAVRICA ................................58 VESELI PASTIR.......................... . 59 HAJDUKOVA OPOROKA.......................60 LO to t'~ 00 O) I