POMEN ENGELSA IN LENINA ZA DANAŠNJE NARAVOSLOVJE (Nekaj misli naravoslovca ob 90-letnici Leninovega in 140-letnici Engelsovega rojstva) Božidar Debenjak Devetnajsto stoletje — stoletje Marxa in Engelsa — pomeni za naravoslovje obdobje prave revolucije. Ob začetku stoletja so stala posamezna področja naravoslovja povsem izolirano drugo poleg drugega: mehanika ni imela zveze z elektriko in toploto, kemija je bila popolnoma ločena od fizike, organska kemija je stala poleg anorganske; kemiki so bili prepričani, da lahko nastajajo organske spojine zgolj v živih bitjih. Živali in rastline so obstajale druge poleg drugih, kot jih je v začetku ustvaril bog. Vsa narava je bila v večnem kroženju, v večnem vračanju na izhodišče. Tako so si naravoslovci predstavljali svet. Treba pa je priznati, da je bila v tem časii naturna filozofija v tem pogledu daleč pred empiričnim naravoslovjem.1 Ta slika sveta pa se začne v 19. stoletju naglo spreminjati. Če je bila v 18. stoletju le naturna filozofija prepričana o enotnosti sveta in o njegovem razvoju, pa se začno v 19. stoletju tudi v konkretnih znanostih rušiti temelji stare metafizike. Že v začetku stoletja postaja jasno, da se razne oblike gibanja pretvarjajo druga v drugo, kar končno privede do odkritja principa o ohranitvi in pretvarjanju energije (1842 Robert Mayer, 1847 H. Helmholtz). V kemiji se zruši meja med organskimi in anorganskimi spojinami, ko Wohler sintetizira oksalno kislino (1824) in sečnino (1828). S tem je izpodkopana stara metafizična delitev med živimi bitji in neživo naravo. Toga meja med rastlinami in živalmi pade 1838—1839, ko botanik Schleiden in zoolog Schwann odkrijeta celično zgradbo rastlin in živali. Nauku o nespremenljivosti živega sveta je zadal smrtni sunek Charles Darwin 1859. In končno izvede Darvvin logično konsekvenco iz svojega nauka in objavi še »Izvor človeka« (1871); s tem izgine še toga meja med človekom in živalstvom. Leta 1869 postavi Mendelejev periodični sistem elementov, kar poveže še kemične elemente v neločljivo celoto. Tako so zrušene pregrade med »silami«, med živim in neživim, med rastlinami, živalmi in človekom, med kemičnimi elementi, dokazan je razvoj nebesnih teles (Kant-Laplace) in živega sveta (Darvvin). Toda še se zdi, 1 Seveda velja to samo za naturno filozofijo 18. stoletja. Vsakršno oživljanje naturne filozofije v našem času bi pomenilo korak nazaj- 878 da je mogoče zaobseči vso raznolikost sveta z mehanicistično teorijo. V Nemčiji zavlada vulgarni materializem »sejemskih kričačev« Biich-nerja, Vogta in Moleschotta in se izživlja v »Kulturkampfu«, v borbi vulgarnih materialisiov proti idealizmu, klerikalizmu in katolicizmu sploh. V tem boju se obilno, sklicujejo na najnovejša znanstvena odkritja, zlasti pa na razvojni nauk. Vulgarni materializem je v tem obdobju tipična ideologija buržoazije. "V začetku je ost vulgarnega materializma naperjena predvsem proti ostankom preteklosti, ki ovirajo razmah buržoazije; ko pa se pojavi na obzorju druga nevarnost — delavsko gibanje —, se vulgarni materializem obrne tudi proti njemu. Vulgarni materialisti torej bijejo idejni boj buržoazije na dveh frontah: po eni strani proti klerikalno-fevdalnemu mračnjaštvu, kateremu materialistično pojmovanje izpodbija tla pod nogami, po drugi strani pa proti proletariatu; borba proti delavskim zahtevani se prav tako opira na najnovejšo znanost — na razvojni nauk. Pojavi se cela vrsta inačic socialnega darvinizma. V Nemčiji se izjavita za socialni darvinizem zoolog Oskar Schmidt in Ernest Haeckel. Zlasti so poučne Haeckelove besede, da more darvinizem dati »die wahren und vvirklich brauchbaren Waffen im Kampfe gegen die Irrelehren der Sozialdemo-kratie« (pravo in resnično uporabno orožje v boju proti zmotnim naukom socialne demokracije) (Die \\eltansehauung des neuen Kurses, Leipzig 1878, Bd. V., str. 451). V istem smislu so govorili še Biichner, Vogt in Moleschoit. pa sociolog Gumplowicz . . . Toda to vdiranje reakcionarne ideologije v znanost je bilo šele ena plat nevarnosti. Druga, morda še večja nevarnost za razvoj znanosti je bila v tem, da mehanicizem ni bil sposoben razložiti pojavov; bistvena poteza mehanicizma je ravno zanikanje kvalitativnih razlik, zanikanje skokovitosti. Zato je moral mehanicizem prej ali slej priti v zagato. Dve od velikih odkritij (darvinizem in periodični sistem) sta bili rezultat spontano dialektičnega mišljenja, ne pa mehanicizma. Tako Darvin kot Mendelejev sta mislila dialektično, pa čeprav se sama nista zavedala dialektičnosti lastnih teorij: celo bala sta se lastnih dialektičnih zaključkov. Darvvinov nauk je zrušil staro metafizično predstavo o slučajnosti in nujnosti in potrdil tisto, kar je genialno anticipiral že Hegel: da sta slučajnost in nujnost dva pola iste celote, ne pa dva medsebojno se izključujoča pojma. Toda kaj je storil Darvvin? Na vsak način se mu je zdelo potrebno rešiti staro metafizično predstavo in iskal je vse mogoče polovične formule in stranske izhode, samo da bi se rešil protislovja, ki ga je razkril. Protislovje pa je enačil z logično napako, s protiraztimnim. In večina naravoslovcev je bila istega mnenja. Toda razvoj naravoslovja sam je 879 dan za dnem rušil nedialektične naravoslovne teorije. Zato so naravoslovci iskali vse mogoče ovinke in skrivalnice, da bi na stari metafizični način prišli preko protislovij. Drugi naravoslovci pa so spet obupali nad sleherno teorijo in vsako filozofijo, nad slehernim posploševanjem in prešli k čistemu empirizmu. Toda prezir do filozofije so naravoslovci drago plačali: čisti empirizem je mnoge od njih pripeljal celo v spiri-tizem, »najbolj prazno vseh babjih ver« (Engles). Po drugi strani pa so »čisti« empiriki zapadli vplivu najbolj reakcionarnih filozofij. Pot iz empirizma v spiritualizem je nenavadno kratka. Obenem pa so se začele nenavadno hitro širiti razne teorije o mejah človeškega spoznanja. Prve take teorije se pojavijo že konec petdesetih let. V šestdesetih letih zastopajo teorije o mejah spoznanja znameniti fiziologi: Johannes Miiller, Helmholtz in Du Bois-Reymond. Posebno so se razširile take teorije po letu 1870 — po pariški komuni. Tako datira proslula Du Bois-Reymondova izjava: »Ignoramus et ignorabimus« (ne vemo in ne bomo vedeli) iz leta 1872. Čim bolj se širi delavsko gibanje, tem bolj reakcionarna postaja buržoazija. In ta razvoj se kaže tudi v znanosti: bolj in bolj se uveljavljajo razne idealistične teorije o mejah spoznanja, o nespoznavnosti bistva stvari. Angleški agnosticizem, ki je sprva samo »sramežljivi materializem«, se bolj in bolj razvija v teorijo o mejah spoznanja. V fiziki se je pojavila teorija o »toplotni smrti«, ki izvira iz drugega stavka termodinamike. Vsi procesi pretvarjanja energije naj bi potekali v smeri »razvrednotenja« energije. Ob pretvarjanju katere koli energije v drugo naj bi se en del spremenil v toploto. Sprememba vsake druge vrste energije v toplotno je možna stoodstotno; obratna sprememba pa je možna le v veliko manjšem odstotku (teoretsko do 50 %). Toplota se razsipa po vesolju, kar vodi k postopni izenačitvi temperature. Ker pa je možna le predaja toplote od toplejšega k hladnejšemu, vodi to postopoma do izenačitve temperature v vesolju, torej do konca sleherne nadaljnje možnosti izmenjave in pretvarjanja energije. Konec razvoja pa ni mogoč brez začetka. Tako nas teorija o toplotni smrti privede do te ali one oblike stvarjenja sveta. V krizi pa je tudi meščanska filozofija. Pojavlja se na tisoče in tisoče eklektičnih sistemov. Končno izzveni vse filozofsko iskanje v en sam klic: »Nazaj h Kantu!« Toda od Kantovih idej se uveljavi predvsem nauk o nespoznavnosti stvari po sebi, ki se bo kasneje združil z naravoslovnimi teorijami o »mejah spoznanja« (Helmholtz, Du Bois-Revmond, Naegeli i. dr.) in francoskim pozitivizmom v filozofijo empi-riokriticizma. Za Engelsovega življenja pa je ta filozofija šele v prvih 880 začetkih in omejena bolj ali manj na »docente, ki se šopirijo pod imenom filozofov«, kot jih je imenoval sam Engels. Leta 1878 sprejmejo v Nemčiji izredni zakon proti socialistom. Leto dni poprej pa zahteva znameniti anatom in citolog Virchow, naj se omeji svoboda znanstvenega poučevanja; predvsem naj se prepreči širjenje darvinizma, ki da je povzročil toliko zla v neki sosednji deželi (namreč v Franciji pariška komuna — D. B.), »in da je socializem stopil z njim v stik, vam verjetno ni ostalo prikrito«. Vse to so torej znaki krize: nezadostnost metafizičnih razlag, zaradi česar mnogi obupajo nad sleherno teorijo; širjenje nazorov o nespoznavnosti sveta; priklepanje znanosti na voz reakcionarnega razreda (buržoazije). Edini izhod iz krize je bil, da naravoslovje prelomi z metafiziko in sprejme filozofijo dialektičnega materializma. Dokler pa tega ne bi bilo sposobno, ne bi bilo pogojev za razplet krize. Vse to so bili razlogi, zakaj je Engels posvetil osem let življenja študiju naravoslovja. Po eni strani revolucija v naravoslovju in lomljenje metafizičnih pregrad, po drugi strani pa kriza tega istega naravoslovja in reakcionarne teorije, ki jih obračajo buržoazni ideologi proti delavskemu razredu in njegovim zahtevam. Borba proti tem teorijam, ki so nastopale v imenu »najnovejšega naravoslovja«, se je morala biti na tleh tega naravoslovja samega. Samemu naravoslovju je bilo treba pomagati preko metafizičnega pojmovanja; razrešitev krize v znanosti je bila v interesu proletariata. To pa je tudi pripravilo Engelsa do tega, da se je začel intenzivno ukvarjati s problemi naravoslovja. Plod tega študija so odlomki, ki sestavljajo »Dialektiko prirode«. Toda Engels je bil prav na sredi študija, ko je moral nenadoma prekiniti z delom in se posvetiti drugemu problemu. Približno ob istem času, kot je Engels začel z delom na »Dialektiki prirode«, je pristopil k nemškemu socialističnemu gibanju berlinski profesor filozofije Karl-Eugen Diihring. In komaj je Dtihring postal socialist, že je dobil ogromen vpliv na socialistično gibanje. Njegova dela so hvalili v osrednjem strankinem glasilu (Volksstaat, kasneje Vorwiirts), Diihringovi pristaši so postali celo taki ljudje, kot je bil Bebel. Diihringovci so si pridobili tak vpliv v stranki, da so kasneje celo lahko preprečevali redno izhajanje Engelsovega »Anti-Dtihringa«. Dtihring je v svojih delih grmel proti Heglu, heglovščini in Marxu, utopičnemu socializmu in Judom itd. Njegova nova teorija socializma naj bi bila rezultat celotnega filozofskega sistema. Tako je Engels začasno opustil delo na »Dialektiki prirode«, da bi se spoprijel z Diihringovo filozofijo. Vendar pa je v kritiki Diihringove filozofije narave izkoristil tudi znanje, ki si ga je pridobil pri študiju naravo- 56 Naša sodobnost 881 ¦slovja; ni se zadovoljil samo s tem, da bi preprosto ovrgel Diihringove trditve, ampak je sknšal povsod postaviti nasproti Diihringovim nazorom lastne nazore. Tako lahko smatramo naravoslovni del »Anti-Diihringa« za edini del »Dialektike prirode«, ki ga je Engels sam objavil. Kasneje se je Engels spet lotil »Dialektike prirode«; toda Mar-xova smrt (1883) mu je preprečila nadaljnje delo na tem področju. Po Marsovi smrti je napisal samo še dva odlomka, ki ju je izpustil iz osnutka za »Ludwiga Feuerbacha« (1886). Tudi »Ludvrig Feuerbach« se mimogrede dotika naravoslovne problematike. Tako »Dialektika prirode« žal nikoli ni bila dokončana. Od vsega, kar je Engels zbral za kasnejše delo, je bila neposredno po njegovi smrti objavljena samo »Vloga dela pri učlovečenju opice« (1896), vse ostalo pa je ostalo v Bernsteinovih rokah in po Bernsteinovi smrti v arhivih Druge internacionale. Zakaj Bernstein ni objavil »Dialektike prirode«, je bolj ali manj razumljivo. Bernstein je bil nasprotnik dialektike, ki jo je enačil s heglovščino. Tako pravi: »Kar sta Marx in Engels naredila velikega, nista napravila s pomočjo heglovske dialektike, ampak kljub tej dialektiki.« Že leta 1898 (komaj tri leta po Engelsovi smrti) nastopi Bernstein z zahtevo po reviziji marksizma, zahteva, naj bi se »do neke stopnje« povrnili h Kantu, češ: »Čisti ali absolutni materializem je prav tako spiritualističen kot čisti ali absolutni idealizem. Oba kratko malo predpostavljata, da sta mišljenje in bit istovetna. Navsezadnje se razločujeta le po načinu izražanja. Nasprotno, novi materialisti se prav tako odločno postavljajo na Kantovo stališče, kakor je to napravila večina največjih sodobnih naravoslovcev.« V socialni demokraciji se bolj in bolj širi iskanje »tretje smeri«, ki ne bo ne materializem (»čisti ali absolutni materializem«) ne idealizem. V tem so se zlasti odlikovali revizionisti — bernsteinovci. Pripraviti za tisk »Dialektiko prirode«, obenem pa zahtevati »nazaj h Kantu«, je nemogoče. Engelsov rokopis je torej obležal v arhivih. Šele leta 1924 so ga odkrili sovjetski filozofi in ga prefotografirali. Po fotokopijah so ga prvič objavili leta 1925. Kasneje je doživel še več izdaj v nemščini in ruščini, ki so postopoma odpravile pomanjkljivosti prve izdaje.2 Minilo je torej trideset let po Engelsovi smrti, preden je bil rokopis prvič objavljen. O prvi Izdaji beremo v predgovoru k ruski izdaji iz leta 1948: »Dešifri-ranje Engelsovega rokopisa je bilo skrajno malomarno in cela vrsta mest, celo takih, ki podajajo osnove Engelsovih teoretskih nazorov, je bilo popolnoma skaženih« (str. VII). Sledovi nepravilnega dešifriranja so opazni tudi 882 Medtem pa je tekel razvoj naravoslovja dalje. Odkriti so rentgenski žarki (Rontgen 1895), elektron (Lenard in Thompson 1890, Lo-rentz 1895), radio (Popov 1859), pritisk svetlobe (Lebedev 1895), radioaktivnost (Beccpierel 1896), radij (zakonca Curie 1898), Planck postavi kvantno teorijo (1900), Rutherford in Soddy (1902) odkrijeta alfa in beta razpad atomov, Einstein postavi specialno relativnostno teorijo (1905). Vsa ta odkritja še bolj omajejo metafizično sliko sveta. Nastalo je stanje, ki ga je imenoval Henri Poincare »splošni zlom principov klasične fizike«. Toda naravoslovje ni bilo več zmožno, da bi se samo izkopalo izpod ruševin mehaničnega pojmovanja. Filozofija, od katere bi lahko pričakovalo pomoči, pa je bila vse prej kot sposobna, da bi mu pomagala; saj je bila kvintesenca filozofskih teorij kantovska »ne-spoznavna stvar po sebi«. Buržoaznim filozofskim »docentom« je prišla kriza naravoslovja kot naročena. Naravoslovci so se razočarali nad mehanicizmom; potrebna je bila filozofska sinteza; v filozofiji pa je bilo mogoče izbirati med pozitivizmom (Francija, Anglija), novokan-tovstvom in novoheglovstvom (Nemčija). Toda krize ni bilo mogoče rešiti v okviru nobenega od reakcionarnih filozofskih sistemov. Še vedno je bila edina dejanska rešitev za naravoslovje, če sprejme filozofijo dialektičnega materializma. Ampak kriza Druge internacionale je zaprla tudi to edino pot. Po eni strani Bernsteinova novokantovska revizija marksizma, po drugi strani pa mlačnost »ortodoksnih« in njihova popolna nezainteresiranost za naravoslovje. Kolikor o naravoslovju sploh pišejo, se v njihovem pisanju razkriva le nepoučenost. Kar zadeva naravoslovje, horizont Kautskega in Plehanova ni nič širši od horizonta njunih sodobnikov-empirikov. Tako naravoslovju ni ostalo nič drugega, kot da izbira med raznimi oblikami meščanske filozofije; edini pogoj, ki ga je morala izpolnjevati, je bil, da ni bila v odkritem nasprotju z empirijo. In ko se je pojavila taka filozofija — namreč filozofija empiriokriticizma — je takoj osvojila skoraj vse naravoslovce. Utemeljitelja empiriokriticizma sta bila Richard Avena-rius, ziiriški profesor filozofije, in Ernst Mach, dunajski profesor fizike in filozofije. Izhodišče filozofske špekulacije empiriokriticizma je: edina podlaga našega spoznavanja so občutki; teh občutkov pa spet v slovenskem prevodu; n. pr. str. 222: »...da nemškemu filistru vbijajo v glavo filozofijo, ateizem itd.« Tu je odveč beseda »filozofijo«: stare izdaje, med njimi celo MEGA, imajo »den Deutschen Philosophie, Atheismus etc. beizubringen«, pravilno v povojnih izdajah: »dem deutschen Philister Atheismus etc. beizubringen«. Slovenski prevajalec je spojil oboje v eno, kar pa izpači smisel, saj so takoj naslednje Engelsove besede »aber, 1. das Schimpfen auf die Philosophie ...« 56* 883 ne moremo preveriti drugače kot z občutki. Občutki so torej edina neposredno dana realnost; ali se za njimi še kaj skriva ali pa ne, o tem ne moremo soditi, ker bi to pomenilo »podvojitev« stvarnosti in bi bilo »metafizično«. »Ekonomija mišljenja« zahteva od nas, da ne govorimo o drugem, kot o tem, kar nam je dano v naših občutkih — da se torej vzdržimo vsake sodbe o objektivnem svetu. Ta teorija naj bi bila rezultat »najnovejših znanstvenih odkritij«. Empiriokriticisti odklanjajo tako idealizem kot materializem, ki da sta oba metafizična, iščejo pa nekakšno »tretjo pot«. Filozofija mora biti »nepristranska« (unparteilich). Filozofija »tretje poti« je bila zelo privlačna za rusko inteligenco, ki jo je demoraliziral poraz revolucije 1905—1906. Nekateri od revolucionarjev so postali »bogoiskatelji« (n. pr. Lunačarski). Drugi pa so iskali rešitve v »tretji poti«. In ta »tretja« pot naj bi logično sledila iz najnovejšega naravoslovja. »Nepristranska« politična ekonomija in nove socialistične teorije naj bi bile (podobno kot v Diihringovem primeru) plod novega filozofskega sistema in rezultat »najnovejšega« naravoslovja. Zato se je bilo treba spoprijeti z njim prav na tem področju. Treba je bilo dokazati naravoslovno nevzdržnost mahizma (ali empiriokriti-cizma). Treba je bilo pokazati, da mahistična filozofija nikakor ne sledi iz naravoslovja samega; da nova spoznavna teorija ni rezultat empiričnega naravoslovja, ampak filozofska špekulacija reakcionarnih filozofov, ki so jo naravoslovci nekritično sprejeli. In prav s tega stališča se je lotil kritike mahizma Lenin. Da pa se je lahko spoprijel z Machovo in Avenariusovo filozofijo, je moral najprej temeljito spoznati fiziko. In tako je Lenin več kot leto dni intenzivno študiral najnovejšo fiziko. Seveda bi bilo napačno misliti, da se je po Engelsovi smrti kriza omejila le na fiziko. V krizi je bilo celotno naravoslovje — od fizike do biologije. V prvih letih 20. stoletja se pojavljajo nove in nove vitalistične biološke teorije, psihobiologija itd. itd. Vendar pa je bila kriza v fiziki najgloblja, zato ker je prav v fiziki prišlo do osnovnih novih odkritij o sami strukturi materije. Atomi so veljali več kot dva tisoč let za zadnje nedeljive delce materije — nenadoma pa je bila odkrita njihova deljivost. In še več: elektroni kot sestavni deli atomov nimajo več mehanske mase, ampak elektromagnetno. Iz tega izvajajo fiziki zaključek, da je materija izginila, da je materija fikcija, da ostanejo samo še formule. Staro metafizično pojmovanje vzročnosti je odpovedalo. Fiziki sklepajo iz tega, da vzročnih zvez v naravi ni in da so vzročne zveze samo naša logična potreba. Stara predstava o materiji je odpovedala. Fiziki sklepajo iz tega, da ni materija 884 vzrok naših občutkov, ampak da obstoje ti občutki sami zase. Staro mehanično pojmovanje o neodvisnosti prostora in časa od materije ne zadostuje več in fiziki sklepajo iz tega, da sta prostor in čas samo naši logični potrebi. Naravnost neverjetno je, kako zelo se ujemata Engelsova in Leninova analiza! Razlike med Engelsovimi zaključki v »Dialektiki pri-rode« (ki je Lenin ni poznal) in Leninovimi v »Materializmu in empi-riokriticizmu« seveda obstoje, toda te razlike so predvsem v tem, da ima Lenin opraviti z veliko ostrejšo obliko krize kot Engels. Ujemanja pa so naravnost presenetljiva. Osnovna sodba o krizi naravoslovja, kot jo podaja Engels (Dialektika prirode, str. 265): »Število in spreminjanje hipotez, ki se med seboj izpodrivajo — ob pomanjkljivi logični in dialektični izobrazbi naravoslovcev — tedaj prav lahko rodi predstavo, da ne moremo spoznati bistva, stvari (Haller in Goethe).« Ista misel pri Leninu (Materializem in empiriokriticizem, str. 336): »Drugi vzrok, ki je porodil »fizikalni« idealizem, je princip relativizma, relativnosti našega znanja, princip, ki se posebno močno vsiljuje fizikom v dobi neusmiljenega poloma starih teorij in ki vodi neogibno v idealizem, če ne poznamo dialektike.« O materiji: Engels, str. 281: »N. B. Materija kot taka je čista miselna tvorba in abstrakcija. S tem da stvari, ki telesno obstoje, zajamemo v pojem materija, zanemarimo kvalitativne razlike med njimi. Za razliko od določenih, obstoječih materij torej materija kot taka ni nič čutno obstoječega. Če si naravoslovje prizadeva, da bi našlo enotno materijo kot tako, da bi reduciralo kvalitativne razlike zgolj na kvantitativne različnosti v sestavljanju identičnih najmanjših delcev, dela isto, kot če zahteva, da bi videlo namesto češenj, hrušk in jabolk sadje kot tako, namesto mačk, psov, ovac itd. sesalca kot takega, plin kot tak, kovino kot tako, kamen kot tak, kemično spojino kot tako, gibanje kot tako.« Lenin, Mat. emp., str. 283: ».Materija izginja', to pomeni, da izginja tista meja, do katere smo doslej poznali materijo, pomeni, da se naše spoznanje poglablja; izginjajo take lastnosti materije, ki so se prej zdele absolutne, nespremenljive, prvotne (neprodornost, vztrajnost, masa itd.) in ki so se sedaj izkazale za relativne, lastne samo nekaterim stanjem materije. Kajti edina .lastnost' materije, ki jo priznava filozofski materializem, je, da je objektivna realnost, da biva izven naše zavesti.« 885 Absurdno je torej iskati »zadnje« gradbene elemente materije, iz katerih je potem sestavljena vsa narava. Podobna ujemanja lahko opazimo praktično v vseh bistvenih Engelsovih in Leninovih izvajanjih, tako o neizčrpnosti posameznih oblik materije, o vlogi matematične abstrakcije, o mehanicizmu, o asimptotičnem približevanju absolutni resnici, o relativnosti vzroka in posledice itd. Tudi teorijo odraza je Lenin ponovno odkril, v osnovi pa jo najdemo že v »Dialektiki prirode«. Ta ujemanja med Engelsovo »Dialektike prirode«, ki je Lenin ni poznal, in Leninovim »Materializmom in empiriokriticizmom« samo dokazujejo, da so ti zaključki nujni, če izhajamo iz filozofije dialektičnega materializma. ,„ .. , .... (Konec prihodnjič.) 886 POMEN ENGELSA IN LENINA ZA DANAŠNJE NARAVOSLOVJE (Nekaj misli naravoslovca ob 90-letnici Leninovega in 140-letnici Engelsovega rojstva- — Konec.) Božidar Debenjak Danes je precej razširjeno mnenje, da sta »Dialektika prirode« in »Materializem in empiriokriticizem« bila sicer pomembna ob času nastanka, da pa sta danes popolnoma (ali skoraj popolnoma) zastarela, saj sta nastala na osnovi tedanjega naravoslovja. Mnogi, tudi dobronamerni ljudje razmišljajo približno takole: Po letu 1908 je prišlo do cele vrste novih odkritij. Lenin še ni upošteval Planckove kvantne teorije (1900), Einsteinove specialne (1905) in splošne (1916) relativnostne teorije. Kasneje je nastala de Broglijeva teorija o enotnosti korpuskulame in valovne narave elementarnih delcev (1924); odkrita je bila cela vrsta sestavnih delov atomov: protoni, nevtroni, mezoni, nevtrino, pozi-tron, antiproton, antinevtron ... in vsak dan odkrivajo še nove in nove delce. Pa tudi ti elementarni delci so se izkazali za sestavljene -- in sicer zelo komplicirano zgrajene. Heisenberg je ugotovil, da ne moremo hkrati ugotoviti preciznega položaja in hitrosti elementarnih delcev: čim popolneje spoznamo eno, tem manj precizno spoznamo drugo. V kemiji je bilo odkrito, da se lahko elementi pretvarjajo drug v drugega (Rutherford 1919); elementi so se izkazali za zmes izotopov. V biologiji se je obogatilo naše spoznanje predvsem v proučevanje dednosti, v biokemiji in fiziologiji. Pavlov in njegova šola sta odkrila ogromno novega. Astronomija je razširila naš horizont na nekaj milijard svet- 973 lobnih let. Postavljene so bile teorije o širjenju vesolja, ki da se je začelo pred nekaj milijardami let. Nekateri astronomi postulirajo končnost vesolja v prostoru in času; pri tem se opirajo na Einsteinovo teorijo. Pojavlja se celo teorija (Hoyle), da se vesolje širi zato, ker v njem stalno nastajajo novi atomi iz nič. Napredek znanosti naj bi torej povzročil, da sta »Dialektika prirode« in »Materializem in empi-riokriticizem« danes zastarela. Astronomija naj bi danes nedvomno dokazovala končnost vesolja, medtem ko Engels in Lenin zahtevata njegovo neskončnost; astronomija naj bi dokazovala, da se je vesolje začelo pred nekaj milijardami let, Engels in Lenin pa trdita, da je vesolje večno. Zato naj bi bila njuna razglabljanja danes zastarela. Toda ali je to res? Posamezne postavke klasikov so se res izkazale za zastarele; toda znanstvenikom-idealisiom se ni posrečilo spodbiti osnovnih postavk materializma in dialektike. Nobeno od pozitivnih znanstvenih odkritij 20. stoletja ne dokazuje, da materije ni, da materija ni vir našega spoznanja in da materije ni mogoče spoznati; pozitivna znanost našega stoletja ni postulirala stvarnika. Kar pa zadeva posamezne znanstvene teorije, ki izhajajo iz idealističnih postavk, jih sam razvoj znanosti vsak dan demantira. Pa tudi, kar zadeva resnično zastarele postavke: ali zastarelost posameznih znanstvenih postavk pomeni, da je zastarela cela »Dialektika prirode«? In ali res pomeni dogmatizem, če vztrajamo na pomenu »Dialektike prirode« in »Maierializma in empiriokriticizma«? Res je, posamezne postavke iz obeh del so zastarele. Posebno velja to za »Dialektiko prirode«, od katere nas danes deli skoraj osemdeset let. Razumljivo je, da Engelsu ne moremo zameriti, če je verjel največjim znanstvenim avtoritetam svojega časa — kajti zastarela niso Engelsova izvajanja, ampak konkretne znanstvene postavke. Najbolj bistvena napaka Engelsovega dela je v tem, da smatra mehansko gibanje za najpreprostejše, v električnih, magnetnih, svetlobnih in drugih pojavih vidi gibanje delcev etra. Toda to je bila napaka celotnega naravoslovja Engelsovega časa. In celo v tem je Engels pred svojimi sodobniki: čeprav smatra mehansko gibanje za najpreprostejše, ne skuša zvesti ostalih oblik gibanja na mehansko, kot so to delali naravoslovci njegovega časa. Engels priznava obstoj etra, kot ga priznavajo naravoslovci; toda priznava ga s pridržkom: »delci etra, kolikor dopuščamo njihov obstoj« (D. prir., str. 74). Mnogo tega, kar piše Engels o elektriki, je danes zastarelo; toda tudi v članku »Elektrika« je cela vrsta misli, ki jih je potrdil nadaljnji razvoj, recimo misli o elektro-kemiji. Kar piše Engels o protistih in monerah, je danes zastarelo; toda kako naj bi Engels ne verjel največji avtoriteti tedanje biologije — 974 Ernestu Haeckelu? Isto velja tudi za >Bathybius haeckelii«, ki se je kasneje izkazal za kepico neživega anorganskega koloida itd. Toda ocenjevati »Dialektiko prirode« po takih dejstvih se pravi zaradi dreves ne videti gozda. Jasno je, da so konkretne znanstvene postavke, s katerimi operira Engels, danes zastarele in da bodo vsak dan bolj zastarele. Toda te znanstvene postavke niso bistvena vsebina, ampak so samo material »Dialektike prirode«. Glavno pa je metoda, način zastavljanja problemov in način njihovega reševanja. To pa danes še ni zastarelo -- prav tako kot še ni zastarela materialistično pojmovana Heglova dialektika, kot še ni zastarela Heraklitova dialektika. Res je, marsikatera postavka, prevzeta od tedanjega naravoslovja, je danes zastarela. Toda marsikje je bil Engels daleč pred svojim časom: Kateri Le svsteme de Mach etudic les relations qui existent entre les donnees de l'experience; 1'ensemble de ces relations c'est, pour Mach, la science. Cest uii poant de vue mauvais; en somme ce qu'a fait Mach. c'est un catalogue et 11011 un systeme. Autant Mach fut un bon mecani-cien, autant il fut un deplorable philosophe.. •« (Buli. Soc. franc. de Phik V. 22, 1922, str. 111). (»Machov sistem proučuje odnose med podatki iz- 980 kustva; skupek teh odnosov je za Maeha znanost. To je slabo gledišče; sploh je to, kar je naredil Mach, katalog- in ne sistem. Kakor je bil Mach dober mehanik, tako je bil beden filozof . ..«) Tako Einstein. Pa Bohr in Heisenberg? Ko se je v eksperimentu pojavil »defekt mase«, je Machova filozofija povzročila, da so Bohr in njegova šola začeli govoriti, češ »materija je izginila«. Tisti pa, ki jih Machova filozofija ni obremenjevala, tisti so odkrili, da gre za nov elementarni delec, ki so ga imenovali nevtrino. In Heisenberg? Ko je odkril »relacijo nedoločenosti«, je kot Machov pristaš prišel do zaključka o neugotovljivosti gibanja elementarnih delcev. Filozofija Ernsta Macha je torej predstavljala dobršno oviro za svoje pristaše; Machova filozofija resnično postavlja meje spoznanju. Kar so odkrili Machovi pristaši, so odkrili kljub Machovi filozofiji in proti Machovi filozofiji. Bistvena pa je tudi razlika med tem, kaj ljudje mislijo, da delajo, in iem. kar v resnici delajo. Že stari Cuvier je mislil, da dokazuje nespremenljivost vrst; primerjalna anatomija, ki jo je utemeljil, pa je dejansko najmočnejša opora razvojnega nauka. Darvvin je mislil, da potrjuje Malthusovo teorijo, o resnici pa jo je ovrgel. To je ugotovil že Marx v »Teorijah o presežni vrednosti«: >Darmin v svojem odličnem spisu ni videl, da ruši Malthusovo teorijo, ko odkriva .geometrično' progresijo v živalskem in rastlinskem carstvu. Malthusova teorija sloni ravno na tem, da postavlja Wallacejevo geometrijsko progresijo pri človeku nasproti himerični ,aritmetični' pro-gresiji pri rastlinah in živalih« (Th. ti. Melmv. Bd. II, Teil 1, Stuttgart 1921, str. 515). In tega bi se morali zavedati vsi tisti, ki govore o pomenu Machove »kritične« filozofije. Prav tako pa bi se morali tega zavedati tisti dogmatiki, ki so se dolga leta borili proti Einsteinovi relativnostni teoriji, kvantni fiziki, kibernetiki, genetiki itd. itd., češ da so to idealistične teorije. Tudi ta borba »v imenu Engelsa in Lenina« je bila borba proti duhu in besedi Engelsa in Lenina. Lenin je izrecno zapisal (v članku »O pomenu borbenega materializma«), da je usoda vseh velikih reformatorjev naravoslovja, ne le Einsteinova, da se za njihove teorije zagrabijo celi tropi idealistov (Prim. »Lenjin o materijalizmu i dijalektici«, Mala fil. biblioteka, Kultura 1956, str. 69, ali Soč. T. 33, str. 207). Dogmatizem je ena od velikih nevarnosti. Toda nič manjša ni nevarnost, da bi v borbi proti dogmatizmu pozabili na marksizem. Dogaja se, da proglašajo nekateri Leninov spoznavnoteoretski niaterializem za »naivni realizem« in da očitajo Engelsu »pozitivizem« — in vse to ljudje, 981 ki se prištevajo med marksiste!9 Kritičen odnos do klasikov je bil in bo vedno potreben. Toda kritičen odnos se ne kaže v »rušenju«, ampak v ocenjevanju resničnega pomena. Danes si pri nas mnogi prizadevajo, da bi naprej razvijali marksizem. Toda večinoma si pod nadaljnjim razvojem predstavljajo razvijanje filozofske antropologije, razpravljanje o »človeškem bistvu« in o odtujitvi, uporabo fenomenološke metode itd. itd. Vse tisto, kar se ne sklada s tako pojmovanim marksizmom, bi hoteli zavreči, odpraviti s preprostimi pridevniki »naiven«, »naravosloven« itd. Toda dialektika prirode je in bo ostala važen sestavni del marksistične filozofije. Dialektika prirode ni nič drugega kot aplikacija dialektične spoznavne teorije in dialektične metode na naravoslovje. Tn prav ta metoda bi bila potrebna še mnogih izpopolnitev; potrebna je filozofska osvetlitev še cele vrste kategorij. Naj omenim samo problem možnosti in stvarnosti: v biologiji gre za odnos med možnostjo in stvarnostjo n. pr. pri naravnem izboru, pri odnosu med genotipom in fenotipom itd. itd. In tako je tudi v drugih znanostih. Marksistična dialektika prirode, kot sta jo utemeljila Engels in Lenin, ni danes naravoslovju nič manj potrebna, kot je bila potrebna pred osmimi in pred petimi desetletji. Tii medtem ko bodo nekateri filozofi še nadalje iskali poti za nadaljnji razvoj dialektike na področju spekulativne antropologije, medtem ko bodo poskušali dalje razvijati marksizem s fenomenološkimi metodami itd., medtem se bomo naravoslovci še in še vračali k Engelsovi in Leninovi 9 Prim. Milan Kangrga — »Suvremenost Marsove filozofije«. Naše teme 1958/2, str. 247: »...čemu (= pozitivizmu — B. D.) se cesto u svojim stavovima nije mogao oteti ni Engels?. Vpliv pozitivizma v marksizmu je prvi »odkril« — jezuit Weiter. Prim. njegov »Der dialektisehe Materialismus. seine Ge-schichte und sein Svstem in der Sowjet-union«, st. 17/18, kjer vidi Wetter sorodnost med marksizmom in pozitivizmom »v tendenci, identificirati filozofijo s posameznimi znanostmi in ji odreči samostojnost. V tem smislu je mogoče razumeti nekatera mesta pri Engelsu (ste! — B. D) .. .« in nato citira Engel-•sovo misel iz Anti-Diihringa, da ne gre več za filozofijo, ampak za svetovni nazor, ki se mora uveljavljati v resničnih znanostih, ne pa v posebni znanosti nad znanostmi (1958, str. 160). Da bi Wetter lahko dokazal Engelsu pozitivizem, je moral izpustiti naslednji stavek citata, kjer pravi Engels. da je filozofija tu »pospravljena« (aufgehoben) — uničena po svoji obliki, ohranjena po svoji resnični vsebini. Na naslednji strani očita Kangrga Leninu naivni realizem«. Temu očitku odgovarja Lenin sam (Mat. emp-, str. 64). Zanimivo je, da tudi Wetter (str. 510 si.) na široko razpravlja o »realizmu«. Prim. tudi njegovo »Philosophie und Natunvissenschaft in der Sowjetunion«, !'owohlt 1958, str. 18. Povsod proglaša Wetter spoznavnoteoretski materializem za »realizem«. Čudno je samo to, da počne to tudi nekdo v imenu »sodobnosti Marxove filozofije«! Seveda ni Kangrga edini, ki trdi kaj podobnega. Navedel sem ga samo kot primer, ki mi je bil pri roki. 982 dialektiki prirode. Osebno sem prepričan, da bo zavedna uporaba dialektičnih načel rodila še mnogo teorij, enakih Oparinovi po pomenu za človeštvo. Zavestno dialektično mišljenje bo privedlo do novih in novih znanstvenih uspehov. Praktična aplikacija marksistične dialektike v naravoslovju je že pokazala (in bo vsak dan bolj kazala) svojo premoč nad pozitivizmom. Današnje naravoslovje se razočarano odvrača od poziti-vistične filozofije, od katere ni dobilo ničesar. Del naravoslovcev bo morda zapadel vplivom drugih reakcionarnih filozofij: toda iz dneva v dan jih bo več, ki bodo pričenjali uporabljati dialcktiko, vedno več jih bo, ki bodo v labirintu sodobnih teorij in teorijic prav pri Engelsu in Leninu iskali in našli Ariadnino nit dialektike. In v tem je največji pomen Engelsa in Lenina za današnje in jutrišnje naravoslovje. 983