List 14.
Ktero meso, ki nam na mizo pride, je
najdražje ?
Prerajtal dr. Fernand Stamm.
Kmetovavec naj rajta, naj zmiraj in povsod raj ta! Tako pridigovajo vsi učeniki kmetijstva in živinoreje; tako sem učil tudi jez. In ker se spodobi, da to tudi sam spolnuješ, kar učiš druge, tedaj tudi vselej rajtam, kjer koli mi številke pridejo pod roke.
Tako že več časa rajtam in ugibujem: ktero meso jemo najdražje?
Naj povem, kar sem zvedil in kako sem zvedil. Vsak lahko za mano rajta; potem naj pa pove: ali sem jo prav zadel ali ne.
Večkrat sem slišal tega in unega reči: „golobje meso je dober kup." Golobe rediti, prizadene malo stroškov in malo truda. Golobnjak se zbije za majhen dnar, in par golobov se kupi za par grošev. To je za začetek vse. Po tem pa tudi ž njimi ni dosti stroškov. Golobom se verze le zvečer kako periše hrane, le da se k hiši privadijo, in če se jim vlije enmalo janeževega olja na vratica golobnjakove, pridejo golobje vsak dan gotovo domu in pripeljejo še ptujih tovaršev s seboj, ktere gospodar najraje berž vjame in zakolje, ker ve, da tudi njegov sosed lahko janeževega olja vlije na svoj golobnjak in vjame naše. ^Takih golobov meso je vendar kaj dober kupu — pravi tedaj ta in uni.
Res nič ne morem zoper to reči, kakor le to, da se bojim, da bi ti tako meso ne obležalo predolgo v želodcu, ker tatvina ne tekne nikoli.
Km ali pa sem doživel vse kaj drugega, kar mi bo vse drugo rajtengo dalo.
Sprehajaje se nekega lepega pomladanskega dne po polji vidim na neki grajšinski njivi tlačane grah sejati; sejali so ga tako počasi, da sem mislil, da ga še le štejejo. Ob enajstih nehajo sejati, in grejo domu južnat.
Komaj pa zapustijo polje, prilete cele rajde golobov iz vasi, planejo na njivo in poberajo grah iz razorov, kakor so planile nekdaj prepelice nad tabor Israeljcov v pušavi. Kakor sem se  čudil pred nad lenimi tlačani,  tako sem se
-----    106   ------
zavzel sedaj nad pridnostjo golobov. — Po južini pridejo tlačani spet s plugi in voli, pa orjejo celi popoldan; zvečer so grajšaku povedali, da so lepo vsejali ves grah.
Ali vsejani grah ni kalil; le tam pa tam se je zapazila kaka cimica, — plevela pa toliko več.
Tlačani pa so čez neke tedne sedeli doma pri pečenih golobih in so ugibali, kako to, da ne obrodi grah, ki so ga sejali? Eni so rekli, da so ga morebiti pregloboko sejali; drugi so dolžili vreme i. t. d. Na tolste golobe pa niso mislili, kteri so pojužnali setev in pridelk ob enem.
Vprašam sedaj: je li ktero meso dražje, kakor je go-lobje, kteri z vsakim zernom pozobljejo pridelk in slamo? Meso desetih gosi  ni  tako   drago kakor je  meso  tatinskih
golobov!
,,Prav imate" — mi reče neki grajšak, kteremu sem to povedal — „naj dražje meso je golobje, in prav fei bilo, da bi šli vsi golobje rakom žvižgat."
wXe — mu sežem v besedo — meni je še druga žival znana, ktera se redi od še dražje hrane."
„ln ta je?" — me vpraša.
„Naj Vam sedaj povem, kar sem doživel drugo zimo. Toliko snega je padlo, da je bilo vse belo, kamor je oko neslo. Tudi zima ima svojo prijetnost. Podam se tedaj na sprehod, in sadno drevje ob poti mi je kazalo stezo, kjer naj grem. Grem tedaj, pa berž zapazim zajčji sled. Gledam in gledam: zakaj tudi zajic je pred menoj ravno tu šel, ker jez grem. Berž zapazim troje oglodanih drevesc. „Z Bogom ljube drevesca! ve se ne bote več življenja veselile; za kosilce vas je poručal zajic!" si mislim. Zima z velikim snegom je terpela 6 tednov; če si tedaj ta zajic iše vsak dan tako kosilo, jih bo pokončal nad sto; za vsak funt njegovega mesa tedaj potrebuje 15 in še več dreves. Ali je po tem takim še ktero meso dražje kakor je zajčje? Prosim, naj reče kdo, da ni, če more reči po vesti!
Rajtati je treba, rajtati, in potem bi se zvedilo, da naj si nihče golobov ne derži, ampak naj raji ima kuretnino, ktera po dvorišču pobera zaveržene zerna in škode ne dela; — tudi zajci naj se ne terpe v takih krajih, kjer je sadja kaj, ampak raj i naj se špogajo ptiči, če že moraš s pušo okoli hoditi; še pametneje pa je, ako postaviš pušo v kot in špogaš mile ptičice, ki ti tako sladko pojo in ti berejo škodljive gosence po drevji. Če že moraš streljati, strelaj v tarčo !
Kaj bi kdo vertnarju rekel, kteri bi na svoj vert zasadil veliko sočivja in bi potem koz va-nj spustil?
Ali je to kaj drugače, če gojzdar hoče zarediti mlad gojzd, pa izreja seme v njem?
Vem, da s tem marsikterega golobičarja in marsikte-rega lovca razžalim, — pa zamera gori, zamera doli! raj t en g a mi to da, kar sem tu povedal, in kar to vem, mi nobena golobnina in nobena zajčevina ne diši več tako dobro kakor popred, ko te rajtenge nisem vedil; vselej si mislim: „ali je res ta oblizek toliko vreden kakor je drag?" — in kakor Bankonova prikazen v Makbetu mi stopijo od zajcov oglodane sadne drevesa, omuljene smerečice in plevelno grahovo polje pred oči, da ves nevoljen veržem skledo z zajcom in golobi v kot in se ne dotaknem mesa take živali, ki je drugim in meni toliko škodo naredila.
„Hosp. Nov."