Ocene, poročila, zapiski
v SPOMIN MAXU VASMERJU
Dne 30. novembra 1962 je umrl v Berlinu profesor Max Vasmer, brez dvoma najpomembnejši nemški slavist, obenem pa eden izmed tistih redkih izbrancev, katerih imena naštevamo v stroki med prvimi. Po rodu je bil baltiški Nemec, rojen v Petrogradu, in st/ojo pot akademskega učitelja je začel na univerzi v Saratovu. Med rusko revolucijo se je umaknil najprej v Dorpat, kmalu nato pa v Leipzig. Od leta 1926 dalje pa je bil z dvema kratkotrajnima prekinitvama, v New Yorku in v Stockholmu, do svojega odhoda v pokoj profesor na berlinski univerzi.
Svoje življenje je posvetil raziskovanju slovanskega izraznega fonda, leksike in onomastike. Bogato praktično znanje jezikov, ki si ga je pridobil že v rani mladosti in ga je kasneje med študijem venomer dopolnjeval, mu je omogočilo, da se je razvil v najbolj temeljitega poznavalca jezikovnih razmer in lingvistične paleontologije ruskega prostora z vsem pripadajočim obširnim zaledjem od grščine in iranščine do turkotatarskih, uraloaltajskih, ugrofinskih, baltskih in germanskih jezikovnih plasti, ki so odigrale svojo vlogo pri formiranju vzhodnoevropskega bazena. Združeval je v sebi nemško temeljitost in slovansko širino. Ostal bo Se dolgo nepogrešljiv učitelj vsem, ki jih mikajo težavni in zapleteni problemi bazenske lingvistike in lingvistične stratigrafije. V slavUstiki samo pri Miklošiču in Vasmerju lahko sledimo celotnemu ustvarjalnemu procesu, kako se iz opreznega, hiperkri-ličnega in natančnega dela pri reševanju drobnih problemov, preko poglabljanja metod in temeljnih pogledov, rojevajo velike, neovržne sinteze. Med deli, s katerimi je postal slaven, bi omenil njegove monografije o slovanski kolonizaciji južnega dela Balkana, naprej »Greko-slavjanskie etjudy« (1909) in nato še »Die Slaven in Griechenland« (1941). Temu je treba dodati še knjigo o obratnem procesu, o vplivanju Grkov na balkanske Slovane »Die griechischen Lehnwörter im Serbokroatischen« (1944). S problemom kolonizacije ruskega prostora pa se'ukvarjajo monografije »Untersuchungen über die ältesten Wohnsitze der Slaven^ Die Iranier in Südrussland« (1923), ki ji siede »Beiträge zur historischen Völkerkunde Osteuropas. L Die Ostgränze der baltischen Stämme. IL Die ehemalige Ausbreitung der Westfinnen in den heutigen slavischen Ländern. III. Merja und T scheremissen« (1932—1936), nato pa še celotna sinteza »Die alten Bevölkerungsverhältnisse Russlands« (1941).
Od prvih začetkov svojega znanstvenega delovanja pa je ves čas sistematično zbiral in pripravljal gradivo za ruski etimološki slovar, čeprav mu je med bombnim napadom na Berlin zgorelo vse gradivo do zadnjega listka, je vedarle še našel v sebi dovolj moči, da je v pičlem desetletju ponovno zbral vsaj najvažnejše gradivo in uresničil tudi ta načrt. Njegov »Russisches etymologisches Wörterbuch« (1953—1958) v treh knjigah na 2100 straneh je do sedaj največje in najbolj popolno delo te vrste pri Slovanih. Res se mu včasih pozna naglica in pogrešamo v njem marsikaj, na kar bi Vasmer v normalnih delovnih razmerah bolj tehtno odgovoril. Kljub temu je nepogrešljiv.
Smrt ga je dohitela v sedeminsedemdesetem letu starosti, ko je bil kot profesor že nekaj let v pokoju, ne pa še kot ustvarjalen delavec. Pred dobrim letom je začel izhajati njegov »Wörterbuch der russischen Gewässernamen«, ki naj bi tudi obsegal tri debele knjige, nedavno pa je izšel v njegovi redakciji tudi prvi zvezek najobsežnejšega dela »Russisches geographisches Namenbuch«, kritične izdaje toponi-mičnega gradiva, zamišljene v najmanj sto zvezkih. Upati smemo, da bodo njegovi najbližji učenci in sodelavci nadaljevali ta obsežni načrt.
Bolj mimogrede se je včasih dotaknil tudi slovenskih problemov. Posegel je i> diskusijo o imenu Kranj, Kranjsko (Acta et comm. univ. Dorpat. B I, ur. 3, 8) in o Kosezih (Zbornik Miletiču, 1933, 164). Mnogo dragocenih slovenističnih in za slova-nistiko važnih prispevkov pa najdemo v časopisu »Zeitschrift für slavische Philologie«, ki ga je on ustanovil leta 1923 in urejal do zadnjega. Tudi kot urednik knjiž-
149
nih serij »Veröffentlichungen des slavischen Instituts Berlin«, po vojni pa še »Grundriss der slavischen Philologie und Kulturgeschichte«, je pomemben ne samo za splošno slavistiko, ampak tudi za slovenistiko.
Med Slovenci je imel veliko osebnih prijateljev in v kritičnem času po koncu vojne sta tudi naša univerza in akademija pomagali z izdatnimi knjižnimi darili obnoviti njegovo delavnico.
France B ezlaj