KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 63 »SVOBODA« IN POČASTITEV 50-letnice SMRTI KARLA MARXA MARJETA ČEPIČ V letih od 1929 do 1935 je svet doživljal raz- lične krize: ekonomske, politične, moralne. Za to obdobje so značilne velike politične in go- spodarske spremembe v svetu in v Jugoslavi- ji To je čas absolutistične diktature kralja Aleksandra, velike gospodarske krize v svetu in zmage fašizma v Nemčiji, v Sovjetski zvezi pa je to čas pospešene industrializacije in ko- lektivizacije ter zmage stalinizma. Mednarodno komunistično delavsko gibanje poskuša na različne načine najti izhod iz kri- ze. Podaja oceno, da bodo krize privedle do novih revolucij in vojn, zato poudarja mono- litnost gibanja in vodi usmerjanje na boj »raz- red proti razredu«. To tezo je sprejel tudi VI. kongres kominterne (1928), ki je ocenila, da so razmere take, da zahtevajo kot neposredno akcijo oborožen boj in osvojitev oblasti. Do proletarskih revolucij ni prišlo, izolirana ak- cija KP J je bila obsojena na neuspeh. Delavsko gibanje v Jugoslaviji po prvi sve- tovni vojni ni bilo enotno. Razcepljeno je bilo na komunistično, ki mu je sestojanuarska di- ktatura dodatno zadela udarce, in na sociali- stično (socialdemokratsko), ki je doživelo z diktaturo kralja Aleksandra svoj zlom — pre- 64 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 Uvodnik v »Svobodi« iz leta 1933 poved delovanja vseh strank. Socialno demo- kracijo je zanimala le usoda ljudi kot proiz- vajalcev, niso pa bili za korenite spremembe. Za socialdemokracijo je bil značilen tudi mili- tantni antiboljševizem. Razcep v mednarod- nem delavskem gibanju je nastal prav ob sta- lišču do sovjetske revolucije in do revolucije v lastni deželi, ko jo je socialna demokracija odklanjala, zato tudi ni vzgajala delavstva za revolucijo. V Sloveniji je po uvedbi diktature socialna demokracija usmerila vse svoje delovanje na kulturno-prosvetno delo v okviru delavskih kulturnih društev Svoboda. Izdajali so tudi list »Svoboda«, ki je bil namenjen delavcem, članom društva Svoboda. Socialdemokratski krog okrog lista »Svo- boda« ima zasluge pri populariziranju mar- ksistične misli, kar je razvidno iz prispevkov v »Svobodi«, iz poročil o predavanjih in pri- reditvah v okviru društva Svoboda. Prispevki v »Svobodi« s področja marksi- stične misli so za tisti čas pomembni, kajti »Svoboda« je bila v Sloveniji edini tak list ta- krat, ki je lahko ^pJ^v^^^ na širše delavske množice. Po diktaturi so se socialdemokrati najbolj obrnili k delavskemu gibanju na po- dročju kulture, zato ne bi smeli mimo te de- javnosti slovenskih socialdemokratov, ki so na legalen način vplivali na delavce. Področje kulture je bilo ob diktaturi tudi prostor za iz- ražanje in zbiranje sil. Ne bi smeli mimo pri- spevkov v »Svobodi«, zlasti mimo številke, ki je bila posvečena 50-letnici Marxove smrti. Tudi prevod Borchardtove priredbe Marxove- ga Kapitala je izšel pri socialdemokratski Can- karjevi družbi, nato Beerova Splošna zgodo- vina socialnih bojev, Sigmov (Teplyjev) Naš svetovni nazor in drugo. Tudi Marksistična šola v »Svobodi«, ki sta jo vodila Bogo Teply in Stane Krašovec, zasluži vso pozornost. Kljub VI. kongresu kominterne (1928) in na njem sprejetem programu, ki je znan po ne- gativnem odnosu komunističnega gibanja do socialdemokracije, lahko postavimo trditev, da v Sloveniji ni bilo prenapetega sektaškega odnosa do prizadevanj socialdemokratske sku- pine pri »Svobodi«, kajti »Književnost«, v kateri so sodelovali komunisti, je seznanjala svoje bralce z novostmi Cankarjeve družbe, nekateri sodelavci »Kjiževnosti« pa so sode- lovali tudi v »Svobodi«. LIST »SVOBODA« Na začetku tridesetih let je v Sloveniji odi- gral pomembno vlogo list »Svoboda«, ki je imel podnaslov »List za pospeševanje prole- tarske kulture«. Revija »Svoboda« je bila na- menjena delavskim kulturnim in telovadnim društvom Svoboda. Mesečnik »Svoboda« pa je tudi pomemben vir za preučevanje kulturno- prosvetnega dela slovenskih socialistov. So- delavci lista, ki je nosil oznako »marksistični kulturni in izobraževalni mesečnik«, niso bili komunisti — člani Komunistične partije Ju- goslavije. Izjema je bil Ivan Vuk, proletarski pesnik, udeleženec Oktobrske revolucije, in eden od treh članov uredniškega konzorcija, ki sta ga poleg njega sestavljala še Ciril Štu- kelj in Josip Ošlak. »Svoboda« je kot leposloven družinski list izhajala pod uredništvom Frana Albrehta že prej (1919—1920). Predhodnica društva Svo- bode je bila Vzajemnost, ustanovljena sep- tembra 1909, ki je s svojimi podružnicami raz- vijala med delavstvom izobraževalno delo.^ Avstrijska vlada je Vzajemnost razpustila šti- ri leta kasneje, povod pa je bilo Cankarjevo predavanje »Slovenci in Jugoslovani« 12. ap- rila 1913 v ljubljanskem Mestnem domu. Mesečnik »Svoboda« je začel ponovno iz- hajati z novim letom 1929 kot glasilo delavske kulturne in telovadne zveze istega imena. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 65 Na začetku leta 1929, to je po uvedbi dikta- ture kralja Aleksandra, je Svoboda — delav- ska telovadna in kulturna zveza pričela na no- vo izdajati svojo revijo »Svoboda«. Prva šte- vilka je izšla še pred razglasitvijo diktature, medtem ko v drugi številki v uvodniku, ki je bil naslovljen vsem članom »Svobode« tajni- štvo »Svobode« sporoča: »Izpremembe v po- litičnem življenju Jugoslavije se nas ne tičejo kot izrazito kulturne organizacije ... List bo- mo urejevali tako, da bo čim najbolj dvigal so- cialistično mišljenje in budil umetniško in li- terarno čustvovanje med našim delavstvom.«^ »Svoboda — delavska telovadna in kultur- na zveza« ni bila strankarska organizacija, uveljavljala se je kot splošna delavska mar- ksistična kulturna zveza. Spremembe v poli- tičnem življenju, ki so nastale v Jugoslaviji z uvedbo diktature in prepovedjo političnih strank, »Svobode« kot izrazito kulturne or- ganizacije niso zadele; podružnice in člani so se posvečali izobraževalnemu delu. Kljub diktaturi, ki si je na vse načine priza- devala, da bi uničila delavsko kulturo, poli- tično in sindikalno gibanje, se to zaradi vztrajnosti delavstva ni posrečilo. V najtežjih dneh diktature so bila prav društva Svoboda žarišče javnega delavskega delovanja. Sestojanuarski režim je razpustil telovadne odseke Svobode, dopustil pa je delovanje vseh drugih odsekov. Čeprav se Svoboda in njene podružnice niso smele ukvarjati s političnim delom, ker so bila kulturna društva, se kljub na zunaj depolitizirani organizacijski obliki niso odrekali svojemu marksističnemu, socia- lističnemu svetovnemu nazoru. Za utrjevanje in propagiranje tega nazora je med delavskimi množicami skrbela tudi Cankarjeva družba, ustanovljena 1929. leta kot protiutež liberalno meščanski Vodnikovi ,in klerikalni Mohorjevi družbi. Na zunaj je bila Cankarjeva družba samostojna ustanova, notranje pa je bila po- vezana s Svobodami po vsej Sloveniji. Tudi ideja za ustanovitev Cankarjeve družbe je iz- šla iz vrst Svobode. V društva Svobode so se vpisovali tudi ko- munisti, ker so imeli legalno možnost za javno delovanje. Prevodi izvirne marksistične lite- rature v »Svobodi« in v samostojnih izdajah Cankarjeve družbe so velikega pomena za se- znanjanje »svobodašev« z marksistično misli- jo. Društvo Svoboda in njegove podružnice ter »Svoboda« pa so predstavljali odprt prostor, v katerem so imeli komunisti možnost delo- vanja. Dokaz, da so komunisti uspešno delo- vali v podružnicah »Svobode«, je tudi v tem, da so vodstva v podružnicah vedno bolj prev- zemali komunisti. (Primer jeseniške »Svobo- de«, ki je bila izključena, ker je socialdemo- kratska centrala menila, da je preveč pre- vratniška. Jeseniški »svobodaši« so ustanovili »Enakost«, o svojem delu pa so seznanjali na platnicah »Književnosti«, ker v listu »Svobo- da« niso več mogli.) Dr. Henrik Tuma, mar- ksistični publicist in zagovornik komunistov, je bil nekaj časa predsednik zveze Svobod. V Svobodi in njenih podružnicah ter tudi v mesečniku »Svobodi« je deloval dr. Fran j o Zgeč, ki je v Mariboru vodil marksistične te- čaje, ki jih je organizirala Svoboda. Sodelova- li so tudi pesniki Fran Albreht, Tone Seliškar, Mile Klopčič in pisatelj Bratko Kreft. Največ prispevkov in prevodov pa je napisal Bogo Teply, slovenski socialistični kulturni delavec in publicist. S svojimi kritikami in prevodi je seznanjal delavske bralce z gibanjem za pro- letarsko kulturo v svetu in jih seznanjal z ve- likimi ustvarjalci nove proletarske kulture. Program lista je bil pospeševanje delavske kulture in prizadevanje za ustvarjanje prole- tarske kulture. Kulturna dejavnost je spod- budila k pisanju in k sodelovanju tudi ne- katere delavce, kot so bili Anton Tanc-Cul- kovski, France Kožar, Tone Cufar, Jože Mo- škrič Ln Ludvik Kukovica. Namen lista »Svoboda« je bil »zajeti vso delavsko mladino in jo vzgojiti v duhu prole- tarske solidarnosti, v duhu revolucionarnega socializma«,^ uredniški koncept lista je bil krepiti socialistično mišljenje in buditi umet- niško in literarno čustvovanje med delavst- vom. Koncept revije je bila vzgoja, predvsem marksistična vzgoja, prebujanje delavstva, da bi začelo samostojno in kritično misliti. Pou- darjala je tudi, da morata postati Marxov Kapital in historično-materialistični svetovni nazor duhovna last čim večjega števila delav- cev. Programske zasnove lista »Svoboda« pa so se tudi spreminjale. Od drugega letnika dalje je začela »Svoboda« postajati vedno bolj pro- pagandno glasilo socialdemokratskih stališč, ki so se naslanjala na avstrijsko socialdemo- kracijo in njeno glasilo »Der Kampf«, iz ka- terega so prirejali in prevajali članke. Duh, shema in naloge delavsko izobraževal- ne organizacije na Dunaju (Zentralstelle für das Bildungswesen) so prisotni tudi v izobra- ževalnem programu »Svobode« (gojitev znan- stvenega mišljenja v duhu marksizma, ki naj dvigne posameznika k udejstvovanju in sode- lovanju pri zgodovinskih nalogah). Marksistični vzgoji oziroma seznanjanju z nauki marksizma je »Svoboda« posvetila mnogo prizadevanj, ki so se dopolnjevala s predavanji o marksizmu in o aktualnih druž- benih problemih v podružnicah Svobode. 66 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1933 Največ prizadevanosti, zavzetosti in vztraj- nosti je pokazal Bogo Teply-Talpa, ki je bil v vseh letih izhajanja revije najbolj angažiran publicist in prevajalec. Poleg te dejavnosti je bil uspešen predavatelj v podružnicah. Ure- jeval je tudi Koledar Cankarjeve družbe; po Thalheimerju je priredil delo, ki ga je izdala Cankarjeva družba Naš svetovni nazor, pre- vedel je knjigo Maxa Beera Splošno zgodovi- no socializma bojev, ki jo je prav tako izdala Cankarjeva družba. O dvseh sodelavcev »Svo- bode« je bil marksistično najbolj izobražen; odločno je postavil zahtevo, da je vedno in povsod treba iti od virov do samega Marxa, ne pa študirati s pomočjo literature, ki je v njej žal mnogo plevela. Kot neutruden sode- lavec »Svobode« je v njej vodil Marksistično šolo, uvedeno z namenom, da se bralci sezna- nijo z nauki Marxa in Engelsa in da se pra- ktično izvežbajo v znanstveni metodi, v dia- lektičnem materializmu. V Marksistični šoli so bili objavljeni krajši odstavki iz Marxovih in Engelsovih del. Metoda marksistične šole je bila predvsem besedilo, izvirni tekst, pojasni- tev tujk ter pnipombe, s čimer je bila doseže- na aktualizacija marksistične misli. Od marksističnih teoretikov, ki so pripadali komunističnemu delavskemu gibanju, je bil Stane Krašovec (Oskar Drenik), ki je po Bor- chardtovi priredbi poslovenil Marxov Kapi- tal; ta je izšel v založbi konzorcija »Svobode«. V »Svobodi« je vodil vzgojo in izobrazbo iz Marxovega ekonomskega nauka. Bralca — delavca je »Svoboda« sistematič- no vzgajala s pojasnjevanjem tujk ins kratki- mi oznakami in podatki o socialnih pesnikih in pisateljih. Mnogo pozornosti je bilo posve- čeno tudi pomembnim obletnicam in aktual- nim dogodkom. 2e v prvi številki je »Svobo- da« ob 10. obletnici umora Karla Liebknechta in Roze Luxemburg objavila odlomek iz go- vora Roze Luxemburgove o zgodovinskem po- slanstvu proletariata, ki mora odstraniti me- ščansko državo s parlamentarizmom vred, s podružbljanjem produkcijskih sredstev pa doseči odpravo vsakega zasužnjevanja." Obletnic, ki jih »Svoboda« obeležuje, je ve- liko, tako npr. šestdesetletnica rojstva Nexöja, stošestdesetletnica rojstva Roberta Owna, pet- in sedemdesetletnica smrti pesnika Heineja, stoletnica smrti Hegla, tridesetletnica smrti Emila Zolaja. »Svoboda« je bila tesno povezana tudi z re- vijo »Socijalna misao«, ki je izhajala v Za- grebu. V reviji so sodelovali sodelavci »Svo- bode«, prav tako pa je tudi »Socijalna misao« redno poročala o »Svobodi« in s svojimi sode- lavci sodelovala v »Svobodi«. Tudi hrvaški »Književnik« je poročal o »Svobodi« in objavljal Klopčičeve in Seliškar- jeve pesmi. Zagrebška »Literatura« pa je : spremljala delo »Svobode«. Prav tako je beo- grajska »Nova literatura« poročala o »Svobo- di«, na drugi strani pa je »Svoboda« redno porSočala o »Novi literaturi«. »Svobodi« ne gre odrekati vloge, ki jo je opravljala z drugimi takrat izhajajočimi revi- jami kot popularizator svetovnega naprednega literarnega gibanja. Ob tem je nastopala pro- j ti neaktualni, netendenčni meščanski literatu- ri in si prizadevala ustvariti novo proletarsko literaturo. »SVOBODA« IN PETDESETLETNICA SMRTI KARLA MARXA Posebno pozornost je »Svoboda« posvetila petdesetletnici smrti Karla Marxa. Uvodnik v »Svobodi« leta 1933 napoveduje, da bo de- lavska kultura in telovadna zveza Svoboda v zvezi s spominom na petdesetletnico smrti Karla Marxa razširila in poglobila delo za po- znavanje gospodarskih in socioloških naukov, ki jim je v svojih delih postavil trden temelj Kari Marx. Nikoli prej se sodelavci »Svobode« niso v listu tako javno opredelili, da so socialisti — marksisti kot v uvodnem članku »Petdesetlet- nica smrti Karla Marxa«. Zapisali so: »Mi so- cialisti ne uganjamo osebnega čaščenja, ob tej obletnici ne gre za osebni kult, ampak za gi- banje, ki ga je sprožil Kari Marx ... Njegova obletnica je hkrati jubilej svetovnega pokreta, so trenutki, ko se organizirani proletariat spominja svojih zmag in tudi začasnih pora- zov in ko si ogleduje pot, ki jo je že prehodil in ki jo ima še pred seboj«.^ Ob Marxovi 50-letnici smrti je izšla dvojna številka »Svobode«." Oglejmo si nekaj pris- pevkov, ki kažejo, kaj so socialisti, »svobodaši« poudarjali pri Marxu. Članki in razprave, ki so izšli v tej dvojni številki, so v največji meri povzeti, okrajšani in prevedeni prispevki iz avstrijske socialdemokratske revije »Der Kampf«. Dr. Karl Renner je v razpravi Mar- ksizem in antimarksizem poudaril, da je Marx dal »proletariatu besedo, ki je izrazila njihovo trpljenje: in k tej besedi je dal tudi pojme, v katerih mora proletarec premisliti svoj polo- žaj in odnose, iz katerih izvira njegovo tr- pljenje in ki zopet vodijo iz tega trpljenja«. Za številko revije, posvečene Marxu, je naj- več prispevkov oskrbel Bogo Teply-Talpa. V tej številki je začel objavljati tudi razpravo »Kari Marx kot organizator delavstva« s pod- naslovom »Iz zgodovine internacionalne de- lavske asociacije«.' To je obširna razprava, ki KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 67 se je nadaljevala v več naslednjih številkah »Svobode«. Teply je za to številko »Svobode« prevedel tudi odlomek iz knjige Franza Mehringa o Karlu Marxu in napisal sestavek »Kari Marx in dialektični materializem«.^ Prispevki v ju- bilejni številki so v glavnem prevodi, kamor sodi tudi prevod sestavka Wilhelma Lieb- knechta Marxov grob. O utopičnih socialistih in njihovi dobi pa je pisal Ivan Klicär. O Marxovem ekonomskem nauku je Oskar Dre- nik (Stane Krašovec) nadaljeval sistematično izobraževanje iz prejšnjih številk »Svobode«. V več nadaljevanjih v poljudno-znanstvenem slogu je razlagal, zakaj je potrebna gospodar- ska vzgoja, zato je pojasnjeval posamezne ka- tegorije iz Marxovega ekonomskega nauka. Na koncu vsakegan prispevka so bila vpraša- nja za razmislek v zvezi s posredovano razla- go, odgovori na vprašanja pa so bili podani na začetku novega nadaljevanja v naslednji šte- vilki. Tudi pregled biografske literature o Karlu Marxu je bil objavljen v stalni rubriki »Knji- ge in knjižnice«. Biografska literatura o Kar- lu Marxu je bila objavljena kot prevod iz tre- tje številke dunajske revije »Der Kampf«, pregled pa je sestavil Benedikt Kautsky. Hkrati je podal tudi kritiko o literaturi, ki je dotlej izšla o življenju Karla Marxa. V stalni rubriki »Knjige in knjižnice« je bila objavljena tudi ocena katoliške revije »Cas« o izdaji Marxovega Kapitala v Borchardtovi priredbi. Oceno je napisal katoliški filozof Aleš Ušeničnik, profesor filozofije na teološki fakulteti ljubljanske univerze. V oceni je po- hvalil prevajalčevo delo in dodal, da se bo ob tem delu tudi nemarksist brez posebnih težav lahko seznanil z marksizmom. Poudaril je; »Slovenski marksisti so lahko veseli, dobili so v slovenskem prevodu temeljno delo marksiz- ma ali »znanstvenega socializma«, Marxov Ka- pital.«" Ob mesečniku »Svoboda« moramo poudari- ti, da je mnogo prispeval k populariziranju marksistične misli in to v času, ko komuni- stična partija še ni mogla sistematično in ši- roko marksistično izobraževati, ker je bila ve- čina njenega članstva v zaporih, sama pa v globoki ilegali. Najpomembnejšo vlogo na po- dročju marksističega izobraževanja in vzgoje pa je treba pripisati Bogu Teplyju in Stanetu Krašovcu. O seznanjanju z marksizmom pa ne gre za- sluga le jubilejni številki ob petdesetletnici smrti Karla Marxa, marveč je to zaznavno v vseh letnikih »Svobode«. Vzgojni in izobraževalni značaj lista je bil večkrat poudarjen, npr.: »Glavni namen na- šega dela je, da pripravimo čim več delavcev do tega, da začno resno misliti, da samostojno in kritično mislijo in potem samozavestno in solidarno delajo za boljše čase.«i» Na XVI. kongresu Svobode (1932) je bil nepre- stano poudarjan pomen izobraževalnih vzgoj- nih nalog za proletarsko stvar, toda: »Znanje in širjenje znanja pa ne zaleže mnogo. Ce bi vsi delavci poznali kapitalistične gospodar- ske zakone, bi to še nikakor ne pomenilo, da se bo svet izboljšal, če v teh delavcih ni nobe- ne energije za ustvarjanje boljših razmer.« Poudarjali so tudi pomen izobraževalnega de- la, ki »vzbuja smisel za samostojno razmišlja- nje«. Tudi predavanja v Svobodi imajo namen nju in jim kazati, kako se morajo orientirati v »navajati delavce k samostojnemu razmišlja- nju in jim kazati, kako se morajo orientirati v naravi in zgodovini. Kažipot za ustvarjanje lastnega svetovnega nazora, ki naj ga delavci sprejmejo, je nauk Marxa in Engelsa, ki »ved- no bolj razsvetljuje glave in ogreva srca veli- kih delavnih množic in ki je izzval široko in globoko ljudsko gibanje.«^i Med najvažnejšimi nalogami delavske izobrazbe je čim bolje poz- nati Marxov nauk, »gledati in poskrbeti mo- ramo, da postane ,Kapital' duhovna last in historični materializem svetovni nazor čim večjega števila delavcev.«*^ V obvestilu o pri- pravi na izdajo Borchardtove priredbe Kapita- la in v pozivu, da naj se delavci na to knjigo naročajo v čim večjem številu, med drugim pi- še! »Vsak, kdor se hoče s pridom udejstvovati v delavskem gibanju, vsak kdor hoče razume- ti današnji čas in razvoj, mora imeti »Kapital« doma ... Proletarci, ta knjiga bo res vaš kapi- tal. Zato si ga priskrbite!«'3 Sodelavci »Svobode« so neprestano poudar- jali pomen Marxovega nauka, ga posredovali bralcem sistematično preko lista, preko pre- davanj, ob tem pa priznavali Karla Kautske- ga za največjega živečega teoretika marksiz- ma, kajti po njihovem nobeden od živečih znanstvenikov ni toliko prispeval k izobliko- vanju marksistične znanosti in k poglobitvi znanstvenega socializma kot Kautsky, inter- nacionalno orientiran socialist, ki vseskozi od- klanja zablode ruskega komunizma.'^ Kljub izrazito socialdemokratski usmerje- nosti »Svobode« ne bi smeli prezreti njenega prispevka v marksističnem izobraževanju, v njenem prizadevanju, da se delavstvo seznani z nauki zanistvenega socializma, kajtti revija je bila namenjena izključno delavcem, ki so se- stavljali jedro (95 "/o) v delovanju društva Svoboda in njenih podružnic. Do zleta Svobod 7. julija 1935 v Celju je v reviji »Svoboda« čutiti prizadevanja analizi- rati svetovne družbeno-politične dogodke. O 68 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 nemškem fašizmu je največ pisal Rudolf Go~ louh, ki ga je najprej podcenjeval, nato pa kas- neje, v »Svobodi« leta 1934, številka 1 anali- ziral z mislijo, da so bili z zmago hitlerizma omajani temelji evropskega miru. Mnogo prej kot komunistično gibanje, ki je bilo obreme- njeno s stališči kominterne, češ da je social- demokracija dvojček fašizma, je Golouh po- skušal razložiti, zakaj je bil proletariat pora- žen, »tudi oni s skrajne leve«. Poraz proleta- riata razloži s tem, da je ves proletariat zra- sel in bil vzgojen v tej meščanski demokraciji, zato pozna le metode boja, ki jih uveljavlja meščanska demokracija. Fašizem, ki pomeni najbolj nazadnjaški korak v bedo, nasilje, pri- mitivizem, je osvajal z bombami, požigi, pro- letariat (»tudi tisti z leve«) pa z resolucijami, s tiskano besedo." Poleg Golouha pa neki drugi avtor ugotav- lja, da je fašizem porazil celotno nemško de- lavsko gibanje in ne samo ene proletarske stranke. Ugotavlja, da je bil poraz v februarju in marcu 1933 posledica strateške nesposob- nosti celotnega nemškega delavskega gibanja, ki je bilo razcepljeno. Grenka je avtorjeva ugotovitev, da koinunistična stranka ni spoz- znala nevarnosti glavnega nasprotnika, svoje udarce je namenila proti socialdemokraciji. Za socialno demokracijo pa meni, da je v fašiz- mu videla in spoznala svojega nasprotnika, iz- brala pa je napačne bojne metode proti na- sprotniku, kajti fašizmu bi se moglo upreti le enotno, oboroženo delavstvo. Pietro Nenni, član izvršnega komiteja So- cialistične internacionale, se je že na pariški konferenci isocialistične internaöionale 1931 zavzemal za sporazum s Kominterno zaradi skupnega boja proti fašizmu, a neuspešno, ker je KI na svojem V. kongresu (1924) in na VI. kongresu (1932) sprejela za vse komunistične partije obvezujočo tezo, da sta fašizem in so- cialna demokracija dvojčka. 2e pred Komin- terno je socialistična delavska internacionala dosegla, da je leta 1934 prišlo do akcijskega sodelovanja KP Francije in socialistične stranke Francije in sindikalnih organizacij, kasneje pa do razširitve sodelovanja, to je do politike Ljudske fronte. Rezultati politike ljudske fronte v Franciji so prvi uspešni po- skus akcijskega sodelovanja socialdemokra- tov in komunistov VII. kongres KI leta 1935 je odobril politiko Ljudske fronte, vendar brez kritike prejšnjega dolgotrajnega obdob. ja, ko je bila socialdemokracija označena kot dvojček fašizma. Socialna demokracija je od osemdesetih let prejšnjega stoletja veljala za levo, revolucio- narno, marksistično; sinonim za levo orienta- cijo v delavskem gibanju pa je prenehala bi- ti že na začetku tega stoletja. Po prvi svetov- ni vojni je prišlo do preloma z nastopom re- volucionarne levice, komunističnega gibanja. To dejstvo pa tudi zgodovinsko preživela ocena o socialdemokraciji kot dvojčku fašizma je v veliki meri povzročilo, da je vse preuče- vanje delavskega gibanja pri nas usmerjeno le na preučevanje komunističnega delavskega gi- banja in komunistične partije, kar je seveda zgodovinsko utemeljeno in opravičljivo, ven- dar pa bi bilo treba raziskati in oceniti, ovred- notiti tudi socialdemokratsko gibanje pri nas, saj je tudi zato nastopil že čas. Končno pa je tudi socialdemokracija del delavskega gibanja, ki se je pojavljala v slovenski sodobni zgodo- vini, pa čeprav je bila upravičeno ali morda včasih tudi neupravičeno ocenjevana pristran- sko s preživelimi argumenti. Znano pa je, da se »svobodaši« niso obnašali kot odpadniki niti od delavskega razreda niti od svojega naroda v usodnih in prelomnih trenutkih slovenske zgodovine, ko se je bilo treba opredeliti za na- rodnoosvobodilni boj. Ovrednotiti bi kazalo tudi prispevke glav- nih sodelavcev lista »Svoboda« ter njihov de- lež pri dviganju zavesti delavskega razreda, zlasti pa tiste večine delavskega razreda pri nas, ki ni bil takrat neposredno vključen v de- lovanje ilegalne Komunistične partije Jugo- slavije. OPOMBE 1. O ustanovitvi Vzajemnosti in o pobudi zanjo, ki jo je dal Ivan Cankar, glej : Janko Liška, Usta- novitev »Vzajemnosti« 1909, Prispevki za zgodo- vino delavskega gibanja, XIV, 1974, št. 1—2, str. 51—60. — 2. Svoboda, leto I, februar 1929, št. 2. str. 17. — 3. Svoboda, leto I, januar 1929, št. 1, Uvodna beseda, istr. 1. — 4. prav tam, Naš končni cilj, &tr. 3. Objavljeni tekst je bil prevod iz nemške zbirke »Redner der Revolution«. V opombi ured- ništva je bilo pojasnjeno, zakaj je objavljen ta odlomek; ta govor je primeren tudi daneis za nas, ki moramo »izkoristiti vsako priložnost, da raz- gibamo veliko množico proletariata, da jo pod- žgemo k akciji«, da jo povedemo v boj proti re- akciji, za svobodo, za socializem!« — 5. Svoboda, leto V, januar 1933, št. 1; str. 2. — 6. Svoboda, leto V, april-maj 1933, št. 4—5. — 7. ' prav tam, str. 152—170. — S. prav tam, str. 187—190. — 9. prav tam, str. 226—227. — 10. Svoboda, leto IV, julij 1932, št. 7, Pred kongresom »Svobode«, str. 229. — 11. Svoboda, leto IV, september 1932, št. 9, Izobraževalno-vzgojna naloga »Svobode«, istr. 288. — 12. Svoboda, leto IV, julij 1932, št. 7, str. 229. — 13. Svoboda, leto IV, maj 1932, št. 5, str, 180. — 14. Svoboda, leto I, november 1929, št. 11. Cvetko Kristan, K 75-letmci Karla Kautskega, str. 248. — 15. Svoboda, leto VI, januar 1934, št. 1, Rudolf Goluh, 1933, str. 1.