Sa   142  V&
Dolničarjev Vinko
fo vam je bil možic! Okrogel, rdcč v obraz, je hlačal neprestano okrog tnamice v kuhinji in ze je je držal vedno za krilo. Oovoril je zelo neumno. Majhen, debel, v širokih hlačah; največkrat je pa se-veda jokal. Vedno je bil lačen; mašil je pa v usta, kar je mogel, samo, da je bilo kaj pripravnega.
Poleti, ko je bi!a mati na polju, je capljal ta Vinko bos za njo. Na nebu je gorelo solnce, zlato, mehko solnce; smejalo se je dol na zemljo. Vinku je bilo všeč, da je sijalo solnce tako prijetno, saj ga je lepo božalo v lica in bose nožice. Tedaj je sel navadno na tla, grebel z rokami prst in jo je metal od sebe. Kmalu pa se ga je lotila lakota.
,,Mama! Tluha! Lacen!"
Skremžil se mu je mali, napeti obrazek pa za-jokal je.
»Lacen!«
Potem se je pa dvignil in se oprijel matere za krilo. Pobožala ga je z raskavo dlanjo po cvetočih licih, obrisala mu s predpasnikom oči, ki so bile solzne, in ga je vzela v naročje. Čisto lahek je bil kakor perce, tn jc venomer jokal.
BA, lačen si?"
nLacen, mama, lacen! Tluha!" Šla sta potem domov, v Kurjo vas. Tiha, v megli je ležala ta Kurja vas in tam na koncu ceste je stala Dolničarjeva hiia, čudna, s par stebri podprta koliba. Vrata so bila odprta na stežaj, saj ni bilo v hiši ničesar za tatovc. Revna je bila Dolničarjeva družina, siro-mašna. Daleč naokrog je bilo znano, da so Dolničar-jcvi reveži.
Doma je položila mati Vinka na klop za peč in mu je prinesla s podstrešja suhih hrušk. Tako je bila lakota potolažena . . .
Enkrat, ko sta se vračala z materjo s polja, je pa sedel na klopi pred hišo berač, star, nebogljen — ene noge in ene roke ni imel. Molil je na rožnivenec z debelimi jagodami,  ki so rožljale.. . In tedaj  se je
SL   143  VS.
Vinko prestrašil in se je zbal. Oprijel se je z grozo in s sirahom v očeh materinega krila in je zajokal. Kmalu pa se je ojunačil in je stopil naravnost pred bcrača . . .
Jmate kaj kruha, mati?"
Vinko je zrl berača začuden, nato pa je silil v mater:
BTluha dejte, lacen, levež . . ."
ln mati je šla v kuhinjo, stara, izgubančena v lica in zelo upognjena. Vinko je pa capljal za njo; ko je pa odrezala kruha, ji ga je vzel Vinko iz rok. Hlačal je potem počasi vun čez prag, in se je ustavil pred beračem. Debelo ga je gledal, kruh na hrbiu. Pa iz-tegnil je nacnkrat roko proti beraču in se je zasmeial.
nNa, tluha, si lacen!"
Pustil je Vinko kruh na njegovih kolenih. Okrenil se je in je odcapljal urno, malo smešno, nazaj v ku-hinjo . ..
Od tistega časa pa ni bil Vinko vedno tako hudo lačen kakor prcj.                                 Cvetinomirski