Ob obletnici smrti (V spomin prijatelju Josipu Prijatelj, leto dni je že tonilo v večnost, ko si odšel od nas. Leto dni! Veš li, da rana, ki jo je zasekala Tvoja smrt v naša srca, še ni zaceljena! Slutiš li, kako te nehote pričakujemo dan za dnem, da boš prišel, kakor si hodil iz svojega Podgorja k nam mestjanom: poln življenja, poln novih zamisli in načrtov in vedno pripravljen tovarišu svetovati, mu pomagati z dobro, bodrilno besedo. O, ko bi Ti vsaj nekoliko mogel povedati, kako samotno nam je brez Tebe. Saj nisi prišel za dolgo k nam. Za hip, za dva. A prišel si in nam y onih bežnih trenutkih razjasnil s svojo odkrito, moško in iskreno besedo naša mrka lica. Kot bi zadihal svež zrak s planine, nam je bilo, kadar si prišel med nas. Mnogokrat mi pogled pohiti k snežnim planinam. Tja proti Krvavcu se oziram neštetokrat. Zdi ,se mi, kot bi osamela planina tožila po svojem dobrem prijatelju. In vse nežno planinsko cvetje, ki ga je ljubil in neštete gorske poti strme in samotne tožijo po njem, po kralju Krvavca. Tam med planinskim domom in njegovo ljubko, sedaj tako osamelo lovsko kočo, pa stoji prelepo znamenje: iznad skal in ruševja se dviga košata smreka in na njej je pritrjen križ s Kristusom. Majhno in preprosto je to znamenje, a je, bi rekel, umetnina. In kadar zagori pod' Križanim svetla lučka, tedaj seva njena svetloba daleč doli po tihi Kriški planini, po njegovem planinskem raju in svetloba prodira doli proti daljni ravnini, kjer počiva naš Jože. Sam je želel postaviti sredi planine, v bližini svoje koče, križ, a smrt ga je prehitela, vendar njega želja je izpolnjena. Tovariš, kadar boš hodil v Jožetovo kraljestvo, se zamisli ob tihem planinskem znamenju nanj, ki je vse svoje življenje posvetil šoli, ki je vse svaje moči. žrtvoval mladini in s svojim bogatim znanjem in tovariškim ra- Lapajnetu f 2. aprila 1937.) zumevanjem brezmejno koristil učiteljstvu, s katerim je bil povezan kot malokdo izmed nas. Kaj zato, čc mu je bila pot v življenju na drobno posuta s trdim kamenjem in ostrim trnjem! Bil je mož, ki je znal prenesti z jekleno močjo vse udarce. Saj pravi Cankar: »Pa če bi trdega dela ne bilo, ne trpljenja, ne ponižanja, ne bridkosti — odkod bi bile sanje?« Tiho bodo romale jutri moje misli na tvoj grob, dobri, nepozabni naš Jože. Naj ti ga toplo pogrnejo s cvetjem, da ti bo lahek in miren počitek! Ko bo pa planina zadihala v toplem poletju, ti tudi jaz prinesem na grob rože. Na tvojo tiho planino bom stopil, na planino, ki plaka za svojim prijateljem. Natrgal bom gorskega cvetja za tebe — Jože. Z-n F.