poro čila Glasnik S.E.D. 47/3,4 2007 stran 106 Drugi članki ali sestavki / 1.25 Katja Hrobat KONCEPT ČASA IN PROSTORA V EVROPSKI FOLKLORI Ljubljana, 6.–9. 9. 2007 Med 6. in 9. septembrom 2007 je na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani potekal mednarodni simpozij na temo časa in prostora v evropski fol- klori. Pobudnica in glavna organizatorka je bila Mirjam Mencej (Univerza v Ljubljani), ki ji je pomagal organizacijski odbor v sestavi Francisco Vaz Da Silva (ISCTE, Univerza v Lizboni), Zmago Šmitek in Katja Hrobat. Tridnevna konferenca je bila in- terdisciplinarnega zna čaja. V njej so sodelovali znanstveniki iz vse Evrope in najrazli čnejših strok, od etnologije/folkloristike, arheologije, zgodovine, umetnostne zgodovine do jezikoslovja oziroma fi lologije. Evropska komisija, Predstavništvo v Repu- bliki Sloveniji, je z izdatno fi nan čno podporo zagotovila uspe- šno izvedbo in pripomogla k dobremu vzdušju na mednarodnem sre čanju, pri čemer ne gre pozabiti tudi na podporo predstojnika OEiKA Rajka Murši ča. Z uvodnim predavanjem je Emily Lyle (Univerza v Edinburg- hu) zastavila problem cikli čnosti v indoevropskem konceptu ča- sa. Namesto obi čajne predstave o kontinuiranem gibanju v eno smer je pokazala na obstoj analognega gibanja časa v nasprotno smer v času časovnih prelomov v letu. Ideja preobrata časa je na letni ravni še posebno povezana z idejo smrti, ki pride do izraza v dvanajstih dnevih sredi zime, ob pustu in veliki no či. Preobrat nevarnega časa ustreza nevarnim »vol čjim praznikom« ob za- četku zime, obdelanih v knjigi Mirjam Mencej Gospodar volkov v slovanski mitologiji. Koncept nevarnosti in negotovosti trenut- ka, ki odlo ča o preobratu časa, pojasnjuje tudi fenomen »kole- sa svete Katre« v Bohinju, ki ga je predstavil Andrej Pleterski (Inštitut za arheologijo, SAZU, Ljubljana). Na odlo čilen dan sv. Katarine naj bi eden med dvema potokoma zavrtel mlinsko kolo v dolo čeno smer, kar naj bi odlo čalo o usodi naslednjega leta. Francisco Vaz da Silva je s primerjavo Platonovih razmišljanj pokazal na sti čne to čke med anti čno tradicijo in moderno fol- kloro v časovnih in prostorskih strukturah onstranstva. Kot je pokazala Mirjam Mencej, je po tradicionalnih verovanjih mo- goče do slednjega pristopiti na podlagi krožnega gibanja. Kro- ženje namre č pomenljivo ozna čuje veliko folklornih bitij (vile idr.), ljudi z nadnaravnimi sposobnostmi, ki posredujejo med svetom živih in mrtvih, gibanje duš med obema svetovoma itd., ista ideja pa se kaže tudi na simbolni ravni v krožnem giba- nju kolovrata, mlina, krožnega (spiralnega) plesa itd. Med al- ternativnima svetovoma se gibljejo tudi volkodlaki, ki jih Éva Pócs (Univerza v Pécszu) zaradi njihovega dvojnega obstoja umešča v binarno opozicijo kultura/narava. Odlo čilno vlogo za vegetacijo igrajo volkodlaki v bitkah na za četku vegetacijske- ga ciklusa, ko poskušajo za človeštvo ponovno zapleniti zrno iz demonskega spodnjega sveta, čemur sledi njihovo ponovno rojstvo. Tako prostor kot čas sta v onstranstvu posledica inver- zne simetrije s človeškimi kategorijami, kar Radvil ė Rac ėnait ė (Inštitut za litvansko literaturo in folkloro, Vilnius) prepoznava tako v grobnih pridatkih Baltov kot v litvanski folklori. Tako recimo predmeti spremenijo vizualno podobo, čas treh dni v onostranstvu postane čas treh stoletij ali tiso čletij človeškega časa. Zmago Šmitek (Univerza v Ljubljani) je sledil letnemu ci- kli čnemu potovanju Zelenega Jurija od onostranstva do našega sveta in nazaj. Simbolno so človeška potovanja vedno cikli čna, za čenši z za časno zapustitvijo doma, kar pa je v primeru junaka »sama selitev«. Anette Kehnel (Univerza v Manheimu) je na mnogih primerih slovesnega ustoli čenja (karantanski kamen, Aachen itd.) poka- zala, da je ritualnemu prenosu mo či predhoden čas liminalnosti, ko mora biti oseba, ki spreminja statusni simbol, podvržena trp- ljenju, ponižanju in šibkosti. Mare Kõiva (Estonski muzej li- terature, Tartu) in Lina B ūgin ė (Inštitut za litvansko literaturo in folkloro, Vilnius) sta pokazali razli čne kategorije simbolnega časa in prostora v urokih in litvanski kulturi, ki postaneta »sve- ta« le v posebnih trenutkih njunega stika. Primer tega je lahko cerkev pono či, ki ima po Kaarini Koski (Univerza v Helsinki) povsem druga čne ontološke lastnosti kot prek dneva. Nadnarav- ne lastnosti ozna čujejo tudi samo prejo v posebnih prostorih za ženske dyinga, ki po Karen Bek-Pedersen (Univerza keltskih in škotskih študij v Edinburghu) na simbolni ravni odlo ča o usodi daljnih bitk, rojstvu in smrti. Ivan Lozica (Inštitut za etnologijo in folkloristiko, Zagreb) je v pustu prepoznal letno zmago cikli čnega koncepta časa nad li- nearnim, zgodovinskim konceptom v lasti vladajo čega reda, ki vzpostavlja ponovni za četek vsakdanjega življenja. Ljup čo S. Predavanje dr. Emily Lyle z Univerze v Edinburghu. Foto: Domen Tašner, september 2007 Glasnik S.E.D. 47/3,4 2007 stran 107 poro čila Risteski (Univerza sv. Cirila in Metoda, Skopje) je v linearnem konceptu časa obdelal ljudske merske enote (npr. človeško živ- ljenje) in pokazal na tesno prepletenost histori čnega časa z mit- skimi pripovedmi o stvarjenju sveta. Slednje je po Ivanu Marija Hrovatinu (Inštitut za arheologijo, SAZU, Ljubljana) razvidno v pripovedih o za četkih naselij, ki jih navadno ozna čuje prehod iz kaosa (jezero) v kozmos. Preplet mita in časa je po Moniki Kropej (Inštitut za slovensko narodopisje, SAZU, Ljubljana) prepoznaven tudi v predvsem ženskih mitskih likih iz sloven- ske folklore, ki simbolizirajo posamezne dneve v tednu ( Četrt- ka, Petka, Sobotka, sv. Nedelja). Lubomir J. Kone čný (Mestni muzej Brno) je identifi ciral oba koncepta časa z zgodovinskimi in mitskimi fi gurami v romanski freski rotunde v Znojmo (Mo- ravska). Čas človeštva v litvanski folklori je J ūrate Šlekonyt ė (Inštitut za litvansko literaturo in folkloro, Vilnius) prikazala kot degradacijo, ki se razteza od povedke o velikanki (ajdinji), ki prinese male ljudi v predpasniku, do obdobja, ko bo človek tako majhen, da bo petelina gledal od spodaj (z duhovitim zaklju č- kom pripovedovalca, da bo mogo če petelin velikan). Andrej Pleterski in Vitomir Belaj (Filozofska fakulteta, Za- greb) sta predstavila slovanske mitološke in časovne strukture v prostoru. Slednji je na hrvaških primerih na modelu tridelne strukture Pleterskega prepri čljivo »prebral« slovansko mitsko pripoved iz topografskih zapisov v prostoru. Tovrstne vzorce je mogo če prepoznati tudi v kamenih monolitih, ki personifi cirajo mitski lik Babe, pri katerih je Katja Hrobat (Univerza v Ljublja- ni) pokazala na možnosti predslovanskega mitskega substrata. Na arheologiji Olomouca, središ ča srednjeveške Moravie, je Josef Blaha (Univerza v Olomoucu) prikazal kultno shemo od prazgodovine do srednjega veka. Pieter Plas (Univerza v Ghentu) je raziskal mehanizme, preko katerih »jezik lokalnosti« povezuje »realne« topografi je s sim- bolnimi koncepti prostora, časa družbenih odnosov in drugimi kategorijami. Z lingvisti čnega stališ ča je Tanja Petrovi ć (Bal- kanološki inštitut, Beograd/ZRC SAZU, Ljubljana) predstavila spekter univerzalisti čnih teorij o času, do tistih, ki prepoznavajo razlike v konceptih časa in prostora pri razli čnih jezikih in kul- turah. Miha Pintari č (Univerza v Ljubljani) je na histori čni ravni pokazal spremembo koncepcije časa v 13. stoletju z vzponom pridobitniškega občutka, ko čas postane »stvar«, »denar«, in ni ve č dojet kot integralen in konstitutiven del sebe. Na mednarodnem interdisciplinarnem simpoziju sta bili katego- riji časa in prostora obdelani iz najrazli čnejših perspektiv in pri- stopov, s čimer je sre čanje zastavilo in odprlo temeljna vpraša- nja in nakazalo možnosti smeri prihodnjih raziskav, nenazadnje pa omogo čilo plodno in zelo prijetno nekajdnevno druženje in izmenjavo mnenj strokovnjakov iz vse Evrope, katerega rezultat bo, upajmo, zbornik, ki bo izšel predvidoma v letu 2008. Za konec pa o prostoru in času še z druga čnega, s pesniškega vidika, v odlomku, v katerem je mogo če za čutiti izmuzljivost obeh konceptov: Neka hiša, neki vrt, nista prostora: krožita, odhajata in prihajata. Njuni prikazni odpirata v prostoru drug prostor, drug čas v času. (…)1 1 Odlomek iz pesmi Pripovedka o dveh vrtovih. V: Octavio Paz, Iz- brane pesmi (Ljubljana: Cankarjeva založba,1993; Nobelovci 102) 35.