


. /









( nauki, po kterili sc more človeško življenje zdravo )
! ohraniti in podolgšati. \

S p j s a 1

• • l • f  »• .* 4^.. /•

veči del po C\ Hufelandu in založil

Matija Prelog

doktor zdravilstva

Kdor zmerno živi
Dolgo živi.


W  lijiibljani 1804-

Prodava G. Lercher knjigar.


v

#



ali

nauki, ji« lilo,rili se more človeško življenje zdravo

ohranili in podolgšati.

S p i s a 1

veči del po C. Hufelandu in založil

Matija Prelog

doktor zdravilstva

Kdor zmerno živi, dolgo živi.

V Mariboru 1864 .

Natisnol E. Janžič.

Zdravo in dolgo življenje
modra glava in veselo sr
so naj veksi dari Kozji!







• •











Slavnemu in veleučenemu

gospodu

vitezu ces. kralj. Leopoldovega reda in ces.
ruskega reda sv. Ane, udu gosposke zbor¬
nice , doktoru vseli prav in modroslovja,
ces. icralj. redn. javn. profesoru slovans¬
kega jezikoslovstva na beckem vseueeliš-
cu, udu ces. kralj, akademije znanosti v
Beeu in mnogih drugih ocenili družeb.

i. t. d. i. t. d.

posvečuje

spiiatel.

(M-wr.jp


*


V V Q  4

>l/io iz naravskega stanovišča na človeško življe¬
nje pogledamo, nahajamo , da je posebno živalsko -
ločbino (animalsko-kemiško) delovanje , prikazen na¬
pravljena po skladu zjedinjeni/i naravinih moči in po
tvarini vedno sc spreminjajoči. To delovanji, mora
tako  , kakor vsako drugo naravsko , imeti svoj odločen
zakon , m obstoj, na kolikor je najme ono od

mere svojih moči in tvarin, jihove porabe in od dru¬
gih mnogovrstnih notršnjili in zvunskih vzrokov na¬
stalo ; more se zato lehko tako , kakor vsako drugo
naravsko delovanje, ali pohitriti, ali zadržati.

Na to se dajo zato dietetiske in zdravilstvene
ravnila za podolgšanje življenja, postaviti, in iz tega
postane posebna znanost imenovana, makrobiotika,
ali umetnost življenje p o dol g s e v ati.

Ta umetnost se z zdravilstvom in zdravilsko die¬
tetiko zmeniti ne sme ; ima najme drugi namen, druge
pomočke in druge meje.

8

Namen zdravilstva je zdravje, makrobiotike pa
dolgo življenje; pomočki zdravilstva samo nasočen
stan in jegovo premembo zadevajo, makrobiotični celo
življenje; tam je dosti, zgubljeno zdravje povrnoti ,
brez pitanja na kokov način, in, ali se po njem živ¬
ljenje podolgša ali pokrati; zadnje se tudi dostikrat
zgodi. Zdravilstvo mora v vsaki bolezni nesrečo vi¬
deti , ktera se kakor naj hitreje odvrnoti mora; ma¬
krobiotika pa nam kaže, da so mnoge bolezni za po-
dolgšanje življenja potrebne . Zdavilstvo hoče po kre -
pivnik pomočkih življenje vsakega človeka na naj vekše
naravsko dovrsenje vzdignoti; makrobiotika pa bo nas
ličila, da preveliko krepčanje tela dostikrat življenje
pohitriti in zato pobratiti more. Zdravilstvo je zalo
samo pomočnica makrobiotiki , na kolikor najme živ¬
ljenja neprijatelje, t. j. bolezni spoznavati, odvračati
in odpravljati uči. Dolgo življenje je že od nekdaj
bila glavna želja človeštva; kako bi se vendar spol¬
nila , so ljudje vsaki čas in povsodi bili, in so še,
različnih misli.

Ostri bogoslovci nas smeje pitajo:  „Ali ni vsaki
stvari konec določen, in kdo ga more samo za jeden
las nategnoti, in samo za jedno minuto življenje po-
dolgšati ?“  — Zdravnik kriči : „ Kaj iščete druge po -
moči kakor mojo umetnost? Glejte da ne bote zboleli,
in ako zbolite, dajte se kakor naj hitreje ozdraviti,
in bodete dolgo živeli. u  — Adept nam priporoča\ svoj
eleksir za življenje, in prisega, da ima samo tisti

dolgo življenje upati, kteri ga marljivo jemlje.

%

Modroslovec zaničuje smrt in uči, kako bi živ¬
ljenje močnostno rabili in tako podvojili.

9

Neb vojna množina empirikov in mazilarov, k
let er im se najveksa stran ljudi pridružuje, je prego¬
varja, da ni boljšega ; načina, velike starosti doseči,
kakor pravega časa kri puščati, roge staviti in se
čistiti.

Iz vsega tega se vidi, kako je potrebno bilo, da
je ta znanost na hasek človeškemu življenju v sostavni
red se postavila, in da ; se razširi posebno v deneš-
njem času, kteri na vsakojaki način ljudi požira.

Bačo  (historia vitae et mortis) bil je prvi, kteri
je to znanost zložil in spisal. Po njem ge spis.d Ch.
IIu f elan  d 179(J (Makrobiotik, oder die Kunst das
menschliche Leben zu verldngern) prvi kakor sostavno
vredjeno znanost. Posebni jeni deli so spisani od mnogih
in mnogovrstno.  — Dolgo in zdravo življenje si vsaki
človek želi, torej tudi Slovenci, jih pa množina, ali
ne toliko , da bi učene spise prav umeli, nemški ne
ve, v kterim jeziku je ta umetnost do zdaj z vekšino
spisana. Da se tedaj tudi dragim našim rojakom pot
pokaže, po kterem mora človek iti , ako če do velike
in zdrave starosti priti, spisal sem v predragem na¬
šem slovenskem jeziku , nakoliko je najine slaba, moja
moč dopuščala, to lepo znanost,  makrobiotiko ime¬
novano , veči del po (J. Hufelandu. Spisal sem to
znanost ne glede na zdravnike ali učene ljudi, temoč
na manj učeno ljudstvo, posebno pa na mladino. Ta
spis postal je zato v mnogih delih dolgši, kakor bi
bilo drugače potrebno. Mladina bi se iz prva mo¬
rala, učiti, kaj je za dolgo in zdravo življenje po¬
trebno, pa ravno pri nji se je dozdaj to z velese

10

strani zamujevalo. Spisana je zato ta knjiga tako,
da se sme vsakemu mladenču brez s/cerbi v roke dati .

Makrobiotika mora zato spisana biti ne samo
zdravilsko, temoč tudi moralno. Kdo bi mogel o člo¬
veškem življenji pisati v moralni svet ne stopivsi, k
kteremu ono spada °?  — Človek in jegov moralni na¬
men se ne moreta naravsko razločevati; kazal zato
bode moj mali spis , kteri je ravno zato morebitt ve¬
liko več vreden, kakor mnogo drugih, da prave mo¬
ralne postave niso samo za naravsko zdr žanje in pjo-
dolgsanje življenja potrebne  , temoč da je narava člo ¬
veška samo na moralnost položena, in daje  samo po
nji človek človek, in se loči od živine. -

Naravsko in moralno zdravje v človeku je tako
zedinjeno kakor duša in telo; teče iz jednega izvira,
skupčnje se, in tako zjedinjeno še le čini pozlahtnjeno
in dovršeno človeško naravo.

Dobro vendar vem , da bi se ta velika umetnost
in znanost še dosta popolnejše spisati dala, vendar
sim zadovoljen s tern prepričanjem , da bode to, kar
sem spisal, kdar na svitlo pride, vsikdar k hasku.

11

12

II

III

IV

V

VI

VII

33

VIII

IX

X

Poglavje. Razuzdanost v Ijubavi .

Premočno napenjanje duševnih moči
Bolezni,jiliovo nerazumno zdravljenje, silni načini
smrti, nagib samega sebe vmoriti
Nečisti zrak, vkupno stanovanje mnogih ljudi
- v velikih mestih .

Nezmrnost v jedi in pitju, preumetno kuharstvo,
vpijančljive pijače .

Življenje pokrajšajoča duševna volja in strasti,
strah pred smrtjo, huda volja, prevelika de¬
lavnost, lenoba, nedelavnost, dolg čas
Prenapeta domišljivost, zmišlene bolezni, čut-
Ijivost ......

Strupi naravski (fisičini) in kužni
I. Naravski strupi .

II. Kužni strupi .

1. Sifilitičen strup .

2. Osepničen in ošpičen strup

3. Srabov strup .

4. Strup živčeve in gnilobne trešlike in tifusa

(mačuha, legara) .

5. Steklinski strup .

G. Nekoji bolj piigodni strupi

Starost, prerano ostarenje

3)

33

3 )

3 )

33

37

73

33

33

33

Oddelek drugi

Sredstva, ktera življenje podolgšajo

I

II

III

33

33

33

IV

V

VI

VII
Vlil

IX

X

XI

XII

XIII

XIV

33

33

33

33

33

33

33

33

33

33

33

Dobro naravsko narojenje
Razumno naravsko odgojenje .

Marljiva in delavna mladost. O branjenj e meh-
kužnosti .

Zadržanje v vživauju naravsko Ijubavi v mladosti
Srečen zakon .

Spanje ....  . .

Telovno gibanje .

Vživanje prostega zraka, zmerna temperatura
toplote .

Življenje na kmetijah in vrtih
Potovanje .

Čistoča in oskrbovanje kože
Preiskovanje ali je volnat ali platnen obleč boljši
Dobra dieta in zmernost v jedi in pitju, obran«
jenjc zobov .

Zdravilstvena mizna knjiga

Stran.

113

115

119

123

125

130

136

138

139
148
152

155

156

156

157

159

160

168

163

167

178

180

183

188

193

195

197

201

205

210

214

222

13

XIV Poglavje

77

n

77

77

77

XVI

77

XVII


XVIII

XIX

XX

XXI

77

77

77

77

I. Mesne hrane .....
Posebne vrste mesa ....
Mrzlokrvne stvari .

II. Rastlinske hrane ....

1 Moknate rastline ....

2 Soknate rastline ....

3 Ostre in dišavne rastline
Pripravljanje hran ....

Dušen mir, zadovoljnost, življenje podolgšava-
joča duševna volja in delavnost, resničen
značaj . ...

Vgodna dražila čutov in čutenja, in kako jih
zmerno vživati ....

Ubranjen j e in razumno zdravljenje bolezni. Spoz¬
nanje naj slabejših delkov in različnili spo¬
sobnosti k boleznim in jih zdravljenje z
razumno rabo zdravil in zdravilstva
Omika duševnih in telesnih moči
Starost in kako v nji ravnati
Pomočki v naglih smrtnih pogibeljih
Poraba zgoraj snih ravnil na različne sestavlje¬
nosti tela, temperamente, in načine človeš¬
kega življenja. . . . .

Stran.

093

005

227

228

230

231

o o o

J. O O

239

254

256

260


Teoretični del.

w\MAw,a

f

s

Osode te znanosti.

Po celi naravi veje in deluje ona nezapopadljiva moč,
oni neposreden iztok Božanstva, kterega mi življenje imenu¬
jemo. V nebrojnih podobah se nam kaže in cela nas obda¬
jajoča narava iz daleč na nas vpije, da v nji življenje stanuje.
Življenje kaže se v kristalovanju kamenja, pri rastlinstvu in
živalstvu, med vsemi bitji ima vendar človek naj obilnejše in
popolnejše življenje, in se v vsem kakor prvi člen stvarjenja
kaže. Ali se je zato čuditi, ako on veliko vrednost v svoje
življenje stavi? — V nevarnosti življenja bode človek vse
mogočne, celo skrivne moči iziskal, da se reši, ako je mogoče.
Brez vsakega veselja v neozdravljivi bolezni ležeči, ali v temni
ječi brez upanja še enkrat svobodo dobiti zdihujoči človek
vendar še dolgo življenje želi in upa. Samo oni, kterega vsi
boljši čuti, posebno pa pamet zapustijo, življenje zaničuje in
krati. — Naravsko je zato bilo, da je človek na to misel
prišel: Ali ne bi bilo mogoče to bivanje po dol g-
šati ? —

v*

Človeštvo seje  res na mnogovrstni način z to nalogo pe¬
čalo in trudilo. Bila je ta reč že od nekdaj glavno vabilo
mazilarov, adeptov in drugih vkanljivcev, z kterim so ljudstvo
lovili in svoje žepe napolnjevali.

Zanimivo je pregledali staro in novo dogodivšino, kako
so mnogi ravno nasprotne pote hodili, kteri so to dobroto
najti hoteli, in pred nedavnem še C a g 1 i o s t r o, M e s m e r
in mnogi drugi. Tedaj mislim, da mi bode odpuščenje, ako
nekoje posebne načine podolgšanja življenja prej navedem,
kakor svojo glavno reč popisovati začnem.

2

18

Stari Egipčani, pod gorkim nebom živeči, kder se reka
Nil dvakrat v letu po deželi razlije in nezdrav zrak napra¬
vlja, so mislili, da bi za podolgšanje življenja potrebno bilo
pluvati ali potiti se. Navadno je zato pri njih bilo, vsaki me¬
sec dvakrat za pluvanje jemati in namesto: „kako se poču¬
tiš ?“ so se pitali: „kako se potiš?“

Drugih misli so bili stari Grki. V lepi in čisti naravi živeči,
so hitro spoznali, da dolgemu življenju nič bolje ne služi, ka¬
kor vživanje proste narave in krepljenje telesnih moči.

Hipokrat  in ondašnji modroslovci in zdravniki so učili,
da za podolgšanje življenja nič boljšega ni, kakor zmernost,
vživanje čistega zraka, kopanje in posebno vsakdanje trenje
in vajenje tela; na to so naj več verovali. Postavili so zato
posebna ravnila za vajenje tela, in iz teh je postala posebna
umetnost imenovana gimnastika.

Naj veči modroslovci so učili, da morajo telesne in dušne
vaje vendar v jednaki razmeri biti; in Herodi  k je toliko
to umetnost ljubil, da je svojim bolnikom marljivo spreha¬
janje in trenje tela priporočal; imel je tudi srečo na ta na¬
čin mnogim slabim ljudem življenje podolgšati, tako, da mu
je Platon  to oponašal rekši, da on takovim ljudem krivo
čini, ako jihovo boleno življenje do starosti podolgšava. —

Plutarh,  kteri po veliki starosti svoj nauk potrdjuje,
nam med drugimi lepimi nauki pravi: „Imejte glavo mrzlo
in noge tople!“ in na mesto v vsaki mali bolezni zdravila
jemati, je boljše j eden den se postiti in pri duševnem delu
tela ne pozabiti.

Posebna vedba življenje v starosti podolgšati je bila v
nekdaj nem času g e r o k o m i k a, ali navada, preživelo staro
telo po vdihavanji mladinine atmosfere podolgšati, Dogodiv-
šina nam to že pravi o Davidu kralju; in v drugih starih
zdravilstvenih spisih se nahaja, da je to bilo že nekdaj na¬
vadno, in posebno so zlo verovali v to vedbo stari Grki in
Rimljani. Ali tudi še v novejšem času je ta svet na hasek
bil; tako je veliki Bo er ha v e naročil nekemu staremu žu¬
panu v Amsterdamu, da mora med dvema mladenčema spati,

19

in on nam posvedoči, da je starec postal dosti močnejši in
veselejši.

Tu sem prej ko ne spada oni stari napis, kterega so
preteklo stoletje našli v Rimu, in kteri se takole glasi:

Aesculapio et Sanitati
L. Clodius Hermippus
Qui vixit Annos CXV Dies V.

Puellarum Ankelitu.

Quod etiam post mortem ejus
Non parum mirantur Physici
Jam posteri, sic vitam ducite.

(Aeskulapu in zdravju posvečeno
Od L. Clodija Hermippa
Kteri je živel 115 let in 5 dni
Po nadihavanju mladih deklic)

i t. d.

Toti napis ali je isten ali ne, toliko je vendar gotovo, da
dr. Čoha  us  en  je o njem jako učeno pisal in dokazal, daje
toti Hermip  bil ali predstojnik sirotišnice ali školnik pri
deklicah, in zmirom med njimi živeč je tako ostarel. On nam
zato daje svet, da bi se morali dati vsako jutro in večer od
malih deklic nadihavati, in nam svedoči, da to jako moči ži¬
vljenja zdržava in krepi. — Sredovek, kteri se tudi imenuje
tisočletna noč, bil je vendar naj obilnejši čudovitnih misli, v
njem je vraža pregnala vse čiste naravske zapopadke. Ta noč
je naj vekše spake človeškega razuma rodila, in one čudežne
misli o coprniji, simpatiji tel, kiromatiji, kabali, vsezdravi-
telstvu, skrivnih močili i. t. d. in ktere še dan današnji prei-
zobražene služijo goljufanju človeštva.

Naj nesramnejši mazilar in naj gizdavejši podolgšavec
življenj a je bil Filip Avreli Teofrast P a r a c e 1 z Bom¬
baš  tab  H oh  en  h e im. Prehodil je več kakor pol sveta,
in je znosil od vseh krajev čudežna zdravila. Učil seje  zna¬
nosti rudne, ktera je še v oni dobi jako redka bila. Začel je
z tem, da je vse zavrgel, kar seje v drugih školah učilo; rekel
je, da je on prvi in naj vekši zdravnik in modroslovec celega

20

sveta in naznanil, da ni na svetu bolezni, ktere ozdraviti in
ni življenja, kterega podolgšati nebi mogel. V svojem pisanju
na občinstvo, da na kratko rečem, je oglasil, da vsi drugi
zdravniki in modroslovci, vsakega časa, vseh narodov in vsake
vere ničesar niso znali in ne vedo, in da se morajo še od
njega učiti.

Svojo neumnost je učil tako v tajnih besedah, da je vsaki
mislil, da globoke skrivnosti ve in da ga ni bilo prepričati.
Po vsem tem, in nekojih očividnih močili ločbenih (kemičnih)
zdravil, ktere je on prvi v zdravitelstvu rabil, seje  o njem glas
tako razširil, da so iz cele Evrope bolniki in učenci k njemu
romali, in daje  učeni Erazem  jega za svet pital. Umrl je
50 let star, akoravno je imel kamen neumrjočnosti, kteri ven¬
dar skoro ni bil kaj drugega, kakor Hoffmanov izvleček.

Nizadosti, da so hoteli z ločbo (kemijo) in skrivnostimi
iz duhovskega sveta življenje podolgšati, temoč še zvezdje
je moralo k temu pripomoči. Občna je naj me vera bila, da
zvezde imajo moč življenje in osode človeške ravnati, da more
vsaka premikavnica celo bivanje v nji rojene stvari k dobre¬
mu ali hudemu voditi, in da zvezdoslovcu je samo potreba
vedeti uro in minuto rojstva, in on bode koj mogel človekov
temperament, j ego ve dušne moči, osode, bolezni, smrtin način
in den vsakemu povedati. Neverjetno skoro je, da onega časa
naj višja gospoda, naj učeuejši in glasovitejši zdravniki in
modroslovci so se z prerokovanjem iz stanja zvezd pečali, in
to znanost tako, kakor druge naj potrebne j še znanosti po vse¬
učiliščih učili, ako ravno se najvekši del prerokovanj ni
izvršil.

Na primer hočem samo o naj glasovitejšem in resen prav
izvrstnem Thurneisenu  nekaj povedati. Živel je v sedem¬
najstem stoletju na dvoru zbornega kneza v Berolinu; bil je
j egov zdravnik, ločbenik, prerokokavec iz stanja zvezd, kole-
darnik, tiskar in knjigar vse v jednem. Jegova važnost v
zvezdoslovju je bila tako velika, da se skoro nobeno dete vi¬
soke gospode v celi Evropi ni narodilo, da bi ne bili koj k
njemu poslanca poslali, kteri mu je rojstvino uro naznanil.
Takovih poslancev je nekteri den prišlo po 10 do 12 k njemu

21

in je zato toliko opraviti imel, daje  moral si pomočnike na¬
jeti. Se danešnji den se nahaja mnogo zvezkov v berolinski
knjigarnici takovih dopisov, med njimi tudi tisti od Elizabete
kraljice anglianske. V koledar je postavljal le samonerazumev-
ne znamenke bodočega vremena in dogodkov in jih je še le
drugo leto na svoj način razlagal.— Za dobro besedo in do¬
bre denare tudi prvlje. Izhajal je koledar 20 let in mu je z
mnogimi drugimi mazilarstvi več 100.000 goldinarjev prinesel.

Misleči onega časa ljudi, da premikavnice (premikavne
zvezde) do človeka tudi velike moči imajo, in da vsaki človek
svojo premikavnico ima, ktera ga v vsem ravna in da je med
rudami in premikavnicami simpatetična moč; so si dali takove
hranila (talismane amulete) kovati in so je nosili, ker bi bili
morali vse nevolje od njih odvrnoti.

V ti temni noči se najde vendar j eden človek, kteri na
vse te norčije ni veroval in je po naravsko in z zmernostjo
svoje življenje podolgševal. C o mar o nek Benečan je bil
toti mož, kteri si je po prosti in ostri dieti srečno in veliko
starost priskrbel, ktera mu je zmernost dobro poplatila in
svetu podučiven izgled dala. Brez sočutja se ne more či-
tati, kako 80 letni starec svoje življenje popisuje in veselje
in zadovoljnost hvali, ktero je po tem načinu doživel. — Živel
je do 40tega leta svoje starosti jako razuzdano, bil je zato
skoro zmirom bolehen. Trešlika in bodlaji so ga tako osla¬
bili, da so mu zdravniki rekli, da ima samo še dva mesca
živeti, vsa zdravilstva mu več hasniti ne morejo, j edina pomoč
za njega bi še bila — varčna dieta. — Izpolnivši toti nasvet
je že v nekojih dnevih poboljšanje občutil, in v jednem letu
ni bil samo čisto ozdravljen, temoč zdravejši kakor kdaj v
svojem življenju. Odločil si je zato si še več pri trgati, in ne
več jesti, kakor kar je ravno za zdržanje življenja potrebno.
In resen; 60 let na den ni več jel kakor 24 lotov hrane vse
skupaj, in 26 lotov pitvine spil. Poleg tega se je varoval ve¬
likega razvročenja, prehlajen j a in strasti. Po tako merni dieti
je jegovo telo in duša tako odločno ravnotežje dobila, da ga
nič ni potreti moglo, V veliki starosti je zgubil važno pravdo;

22

na to sta dva jegova brata od žalosti vmrla, on pa je vendar
ostal miren in zdrav. Zvrnjen si je roko in nogo zvinol, dal
si je ji vravnati in drugih zdravil ne jemajoč, je bil v kratkem
zdrav. Pa vendar naj imenitnejše in naj bolj dokazivno je,
kako pogubno je od dolge navade odstopiti, zdaj sledeče:
ko je bil 80 let star, silili so gajegovi prijatelji, kajti starost
bi več potrebovala podpore, več jesti in piti. Starec je dobro
vedel, da v starosti, v kteri moči oslabijo, tudi prebavljivim
moč oslabeti mora, in zato je bolje v starosti menje kakor
več jesti, pa je vendar popustil, in vzel je na den 28 lotov
hrane in 32 lotov pitvine: „Komaj sem ta način življenja
nekoliko časa nadaljeval, pravi sam, začel sem biti na
mesto dobre volje kakor prvlje, malosrčen in mrčljiv. Dva¬
najsti den me je popadla bolečina v strani, ktera je trpela
24 ur, potem me je zgrabila trešlika, ktera je trpela 35 dni
tako močno, da so dvomili o mojem življenju. Po božji mi¬
losti in z poprejšno dieto sem se vendar opomogel in v Ži¬
vam zdaj v 83 letu starosti veliko dobrovoljnost tela in duše.
— Sedem od tal lehko na konja, grem na strme brege, in
sem pred kratkim še spisal veselo igro, polno veselja in šale.
Dostikrat še pejem, in moj glas je zdaj čistejši iii močnejši
kakor v moji mladosti/ 4

Tako je starec zmirom dobre volje doživel 100 let, jegov
izgled vendar ni našel nasledovavca.*)

Bil je čas, v kterem je vrednost krvi bila tako malo zna¬
na na Francozkem, da se je kralju Ludoviku XIII v zadnjih
deset mescih jegovega življenja 47krat kri pustila in razvun
tega so mu dali 215 čistil in 210 umivanj. In ravno tako
so hoteli po vlivanju čiste in mlade krvi v žile, življenje člo¬
veško omladiti, podolgšati in neozdravljive bolezni ozdraviti.
To so imenovali prelivanje  (transfusio) in način je bil
takov: Odprle ste se dve krvni žili, in dokler je skoz jedno
cev kri iz ciplje ali pikue žile (arterie) druge živoče stvari v

*) Prosil bi vendar vsakega, kteri bi po ti dieti živeti hotel, da
prvlje svojega zdravnika popita, kajti ni vsakemu tako velik poBt kas-
novit.

23

jedno žilo tekla, se je skoz drugo stara kri izpuščale. Pri
živini so se takove skušnje še novejšega časa z srečo napra¬
vljale, pri ljudeh so vendar vsikdar k malemu hasku bile, in
morebiti zato, ker so se za to opravilo veči del slabi in bo¬
lehni ljudi jemali, kteri so dostikrat med opravilom vmrli.
Ako se ravno tuja kri v kratkem v našo obrnoti more, tako
se je vendar v dušnih boleznih na prvi hip mala moč po ta-
kovem opravilo pokazala.

Bačo, kterega veleum (genie) je vse znanosti obsegel,
in kteri je zablodivšemu človeškemu duhu prvi pokazal pot
k resnici, tudi toti veliki mož je zadačo o podolgšanju ži¬
vljenja preiskavah Jegove misli so predrzne in nove. On si je
življenje mislil kakor plamen, kteri se zmirom od obdavajo-
čega zraka potrošnje. On sklepa zato iz tega, da bi morebiti
bilo mogoče po branjenju potrošen j a in po večkratnem po¬
navljanju naših sokov življenje podolgšati. Potrošenje zvun-
skih delov ubraniti posebno priporoča mrzlo kopanje, mazanje
tela z oljem in mazilom. Potrošenje noternšnjih delov obra¬
niti pa pokoj dušin, mrzlo dieto in jemanje opiuma, z kterim
se noteršnja živost bolj pomiri, in tako noternšnje pokončanje
zadržuje. Za poboljšanje neizogibljivega porušenja in po-
kvarjenja sokov v starosti, priporoča vsako drugo leto svoje
telo ponoviti, in sicer tako, da se po lehki dieti in čistivnih
zdravilih vsi stari in pokvarjeni šoki iz tela spravijo, in z
izbrano in dobro hrano in krepivnimi kopelimi žejne žile pa
napolnijo z životvornimi šoki, in da se tako človek od časa
do časa ponovi in pomlajša. Ta misel je dobra in se zmerno
vsikdar lehko rabi.

Zadni naj vekši mazilari so bili Cagliostro,  kteri je
iznašel in prodava! eliksir za življenje, in Mesmer,  naj vekše
kričalo po Peracelzu ; on je iznašel od njega imenovano ži¬
valsko magnetičnost. Rekel je, da je sam cel velik magnet,
z kterem vse želje človeške spolniti more. Pregnan iz Du¬
naja je šel v Pariz, kder je tako dolgo ljudi noril in svoje
žepe polnil, dokler ni Franklin bitja magnetovega skrbnejše
preiskal in našel, da je to sama gola sleparija. V človeku
ni magneta temoč sama živalska elektrika, ktera se z trenjem

24

gene, ali vendar nima moči ozdraviti bolezni ali podolgšati
življenje. Dr. Graham  iznašel je isti čas celestial bet,
nebeško postelj, v kojoj ležeči bolenik je bil po slapih močno
dišečih trav in z harmoniko nekoliko časa omamljen, in potem
s tem bolje bolen. Ta mazilar je tako na siromaštvo prišel,
da so mu verniki postelj na dražbi prodali. Množina mazi-
larjev še dandanešnji ljudi goljufa, in kdo ni čital ali ne čita
vsaki den v časopisih širokoustno in gizdavo naznajene imena:
Eevalenta Arabica, steirischer Krautersaft, Eheumatismus-
Ketten von Goldberg, Pate pectoral, Esentia antiphtisica,
Schneeberger-Krauter-Alop etc. etc. zdravila, ktera vsa le samo
onemu basnijo, kteri jih prodava. —

V tem stoletju so modrejši ljudje misel življenje podolg¬
šati čisto ovrgli, in rekli, da dolgost življenja ni v broju dni,
temoč v njegovem rabljenju in vživanju. Ker se je vendar
v našem času previdnost v naravo organskega življenja in
jegove potrebe jako zvršila, tako bi vendar naplativno bilo te
znanosti tudi za tako važno reč rabiti, in način življenje po¬
dolgšati tako na principije živalskega naravoslovja posta¬
viti, da bi se tako ravnila življenja potrdile in bodočemu
goljufanju pot zaprla.

25

O moči životvorni in trpežu življenja v obče.

Naravo življenja in životvorno moč poznati je naj prej
potrebno, ako življenje podolgševati hočemo. Skrivnosti na¬
rave pregledati je vendar jako žmetno, in drzen raziskavec
narave H ali er je že rekel: „V notrajnost naravsko nesegne
nobena človeška pamet.“ Narava je vendar bila vsikdar rai-
lostivna mati, ljubi in naplati tistega, kterijo išče; in akoprem
jene skrivnosti raziskavci niso vsikdar razodeli, kakor so ho¬
teli, tako so vendar danešnji čas dalje prišli, kakor nikdar
prvlje, in tako jene skrivne moči naši službi prisilili.

Magnetska in’ elektriška moč so bitja, kterih narava nam
morebiti na veke zakrita ostane, pa vendar nam v mnogih
rečeh in mnogovrstno služiti morajo, kakor to vsaki dobro ve.

Obsegi in lastnosti življenja in životvorne moči se morajo
naj prej na tenko vstanoviti; po tem še le moremo naravo
opitati o trpežu življenja v obče, in različnih organskih tel
posebno: in tako iz vzrokov in stanja, v kterem je življenje
jednega stvorjenja dolgo ali kratko trpelo, moremo sklenoti na
verjetne vzroke dolgega ali kratkega življenja.

Kaj pa je ž i v lj en j e in životvorna moč?  - Pitanje
se vidi jako lehko, ali odgovor je vendar žmeten. Kdar
modroslovec besedo moč izreče, s tem potrdi, da je v stiski,
kajti razlaga reč z besedo, ktere sam ne razumi. Imamo v
naravoslovju mnogo moči, tako n. p. moč teživno, dosredivno,
odsredivno, razpeljivno, električno magnetično i. t. d., ktere
vendar več ne rečejo, kakor X v algebri t. j. nekaj kar

26

iščemo. Imena vendar tudi za takove reči imeti moramo,
kterih nazočnost se zatajiti ne more, akoprem jihovega bitja
ne poznamo. Brez dvombe je životvorna moč naj bolj občna,
nezapopadljiva in naj silnejša moč narave. — Ona napolnuje
in giblje vse, iz nje lahkič tečejo vse druge naravske moči.
Ona je, ktera še zdaj po mnogih tisočletjih v pomladi celo
naravo tako silno in tako krasno oživlja, kakor prvi den

stvarjenja, ona je neizmerna, neizprazljiva-pravi dih

božji! — Po natančnem opazovanju jenih prikazni v organ¬
skem svetu, se dajo sledeče jene lastnosti in postave odločiti.

1. Životvorna moč je naj tenjša, naj ostrejša in naj skri-
vnejša delavnost narave, ktero do zdaj poznamo. Ona v tem
premaga svitlobo, električno in magnetično moč, kterim se
vendar naj bolj jednaka vidi.

2. Akoprem vse presili, tako so vendar nekoje razmere
tvarine, z kterimi se lehkejše in močnejše zloži, kakor z dru¬
gimi. To imenujemo organsko zložbo, in tela, ktera jo imajo,
organske, — živali in rastline. Ta organska zložba vendar ni
samo v žiličnih tkaninah, kakor se to vidi v jajcu, v kterem
jih ni, ali je vendar organsko življenje.

3. Življenje more biti v svobodnem ali zvezanem stanu;
in v tem je podobno bitju ognjenemu in električni moči. Ka¬
kor najmre te v jednem telu dolgo biti morejo se nepokazu-
joče, kakor po vabilih izbujene, ravno tako more životvorna
moč dolgo v jednem organskem telu zvezana, zakrita biti
po ničim drugim se pokazujoča, kakor da ga dolgo obvaruje
pokvarnjenja. Takovik primer je mnogo. Jajce, semena
imajo več mescev in let tako zvezano življenje v sebi; in samo
toplota že more to življenje odvezati, in tako delavno življenje
napraviti. Tudi razvezano organsko življenje se more še
zadržati in nekoliko časa ostaviti, kakor to pri polipih vidimo.

V

4. Življenje je na nekoje tela menje, na nekoje vendar
bolje vezano. Čudežno je, da je življenje ravno v onih telih
menje vezano, v kterih ga je več in popolnejše. Nepopolni
in slabi polipi n. p. ga bolje zadržujejo, kakor druge popol¬
nejše stvari. Ta opazka je za naše preiskavanje jako važna.

27

5. Življenje da vsakemu tein, ktercga napolnuje, čisto po¬
seben značaj in posebno razmero proti drugim telom sveta.
Da mu prvič zmožnost vtiske prijemati in potem jim odgo¬
varjati; in drugič odmekne ga ločbinim in naravskim postavam
mrtve narave tako, da se po pravici reči more: životvorna
moč pomekne telo iz ločbinega in mehaničnega sveta v organ¬
ski in živi. Zato tudi v živočem telu ni mogoče samo meha¬
nično in ločbino ali kemično delovanje; vse ima znamenja
življenja. Mraz, toplota, vsak vdarec i. t. d. deluje na živoče
bitje po posebnih postavah, in ravno v tem je tudi vzrok
lastnosti pojedinih plemen. Vidimo vsaki den rastline, ktere
v isti zemlji skupaj rastejo in čisto jednako hrano vživajo,
pa so vendar v svoji podobi, v šokih in močeh jako daleko
različne. To se tudi nahaja pri živalih, in to je, kar se pravi:
„Vsaka stvar ima svojo posebno naravo."

6. Životvorna moč je najvekše sredstvo obraniti tela v
kterih se nahaja. Onase zoperstavi gnjilobi, razpadlji-
vosti in zmrzlini.  — Nobeno živoče bitje ne gnije; to
se vidi pri jajcu pri semenu in pri zdetni smrti. Kazpadlji-
vosti, ktera naj trdejše tela premaga, se ona po svoji veleživni
lastnosti zoperstavi. In ravno tako zmrzlini. Nobeno živoče
telo ne zmrzne, t. j. dokler živi. Pod naj mrzlejšem nebom
se nahajajo rastline in stvari, ktere niti mraza neobčutijo. *)
Samo tedaj , kdar zima životvorno moč čisto preoblada,
vmerje telo, in ga predere skoz in zkoz mraz. Ta prika¬
zen je postavljena na lastnost životvorne moči, ktera toploto
dava, kakor bodemo v sledečem čuli. —

7. Ako telo životvorno moč čisto zgubi, razpade jegova
organska zložba, in tedaj sledi na skorem gnjiloba, ktera
j edina nas res prepriča, da je životvorna moč iz organskega
tela preminola. Čudovitno je vendar, da gnjiloba, ktera na
videz vse življenje pokonča, vzrok novega življenja postane,
in da ona ni drugo, kakor važno opravilo, ktero v jednem
telu za življenje nerabljive delke hitro osvobodi, in tako k

*) Zvončeki (Galantkus nivalis) cveto skoz sneg iz zmrznjene zemlje,
in rožica dolgo ostane lepa, akoprem po noči velik mraz na njo pada.

*


28

novi organski zložbi godne čini. Komaj da je jedno telo na
ta način razvezano, že začnejo j ego vi delki v tisoč malih
črvičkih živeti, ali se vzdignejo kakor lepe travine, rožice
i. t. d.; začnejo tako novi krog življenja in so morebiti v
jednem letu pa delki popolnejšega človeškega bitja, kakor
je bilo ono, v kterem so navidezno zgnili. Jihova zdetna
smrt zato druga ni bila, kakor prestop v novo življenje.

8. Životvorna moč se more po nekojih posebnih močeh
zapraviti ali čisto vničiti, po drugih pa izbuditi, okrepiti in
rediti. Med one, ktere jo zapraviti morejo, posebno spada
mraz,  glavni sovražnik življenju. Primeren pristop mraza
more vendar življenje na toliko okrepiti, na kolikor životvorno
moč skupči; pa to je vendar samo nikavno krepčanje. Sem
tudi spadajo nekoje stresbe, kterih moč je takova, da ali
životvorno moč na jednok čisto zaterejo, ali samo noternšnje
organske vrste delov škodljivo zmešajo. Tako vzeme strela
ali električni vdarec na j eden hip rastlinam in živalim življenje,
da ne vidiš naj menjšega ranjenja organov. Tako morejo
tudi napadi dušni, kakor velik strah ali veselje, posebno po¬
polni stvari, životvorno moč na jednok vzeti.

Zadnjič so še nekoje naravske sile, ktere životvorno moč
ali jako oslabijo, ali celo zaterejo, in ktere mi zato strupne
imenujemo; n. p. mišnica, okužnina, pruska kislina (acid.
borusicrj i. t. d. Vendar so tudi stvari, ktere so prijatljice in
žlahtnice životvorni moči; one jo izbujajo, krepijo in ji ver¬
jetno tudi dobro hrano dajo. Te moči so osebito: sve¬
tloba, toplota, zrak in voda;  četiri nebeški dari, ktere
po pravici imenujemo prijatelje in varhe življenja. Naj prva
je svetloba;  gotovo naj bližnja prijatljica in sorodnica
življenju, in gotovo tudi vekše veljave, kakor mislimo. Vsako
stvorjenje ima tim popolnejše življenje, čim več svetlobe vživa.
Ako se organski stvari svetloba vzeme, zgubi naj prvlje barvo,
po tem moč in rast. Celo človek v temi živeč, je bled, slab
in top. Zato mislim, da nebo preveč, ako rečem : Organsko
življenje je vobče le v svetlobi mogoče. — Druga, ne menje
dobrotivna prijatljica življenja je toplota.  Ona sama je
zmožna prvo klico življenja razviti. To nam lepo in veli-

29

častno kaže vsaka spomlad. Cim menje je pod nebom toplote,
tim menje organskih tel, in na tečajih zemeljske osi, premine
skoro vse organsko življenje; nahajajo se samo medvedi in
morski somi. Zadosti, življenje in toplota ste tako tenko zje-
dinjene, da se dostikrat težko razloči, ktera je vzrok, ali
ktera nasledek; kajti kder je življenje, tam je toplota, in
kder je toplota, tam je življenje. Tretja važna hrana življenja
je zrak.  Ne najdemo bitja, ktero bi moglo čisto brez zraka
živeti, in naj vekši del bitij vmrje ali na skorem ali taki,
ako se jim zrak odtegne. Kar vendar jegovo moč naj bolj
pokažuje, je to, da stvari, ktere dišejo, imajo popolnejšo živo-
tvorno moč, kakor one, ktere ne dišejo. Ognjeni zrak, kterega
ločbenild tudi kiselak imenujejo, in o kterem menijo, da je
poglavitni del zraka, ki naj močneje životvorno moč hrani,
je, ki ima moč oživeti in ki stopi pri dihanju v kri. Tudi
voda  je prijateljica življenju; kajti tudi ona ima kiselak, in
spada zato k potrebam življenja, ki se brez tekočine javiti
ne more.

Mislim zato, da pravično trdim, ako rečem: svetloba,
toplota, čisti zrak in voda  so prava sredstva življenja,
ktere ga zdržujejo in hranijo. Druge hrane se vidi,-da samo
k zdržanju in k nadomeščenju porabljenih organov služijo.
Drugači bi se ne dalo razložiti, kako nekoje stvari tako dolgo
brez hrane živijo. Poglejmo samo kokošno jajce, čisto zaprto
živi, se razvija in postane popolnoma stvar. Hiacintin čebul
raste samo od vodenega slapa, brez druge hrane in ima krasne,
lepo dišeče rožice. Zlata ribica živi in raste više od leta,
brez druge hrane, samo da se ji da vsaki tretji den čiste vode.
Tudi človek more više od 30 dni brez vsake druge hrane
živeti, ako se le vsaki den večkrat čiste vode napije. Tako-
vih primerov dogodivšina dosti pripoveduje. —

9. So tudi sredstva, ktere životvorno moč oslabijo, ali
pomenjšajo; životvorna moč tudi že sama po sebi, kdar dela,
oslabi; in če močno in dostikrat dela, celo omaga. To nam
kaže vsakdanja skušnja; kajti pri napenjanju moči, pri hoji
in mišljenju oslabimo. Iz tega nastane novo, negativno sred-

30

stvo moč krepiti, naj mre mir,  v kterem se moč zbira in
povekšuje.

10. Prvo delo životvorne moči ni samo vtiske prijemati
in jim odgovarjati, temoč tudi dele, kteri v telo prihajajo v
organsko naravo preobračati t. j. po organskih postavah
vezati in jim dati podobe in izdelek, kterega naš organizem
potrebuje; t. j. plastična moč, — ponavljavna moč
— tvornost.  —

v

11. Zivotvorna moč izpolnuje vse delke živočega organ¬
skega tela, tako tekoče kakor trde; pokazuje se vendar po
različnosti organov na različni način: v prepletku živcev po
občutnosti in v mišičnih nitkah po dražljivosti. To se čini
nekoliko časa vidno se povekšaje, in to imenujemo pozaro-
ditev, rast, — tako dolgo, dokler osganstvo ni dobilo določene
stopnje dovršenosti. Ta delavna tvorna moč vendar zato ne
jenja delovati, temoč to, kar je bilo prvlje rast, postane zdaj
delavno ponavljanje, in to neprestano ponavljanje je naj važ¬
nejše ohranivno sredstvo stvorjenja.

To naj bode dosti rečeno o bitju te čudežne moči; zdaj
nam bode tudi leži o primeru te moči k življenju samemu,
in potem, kaj se po pravici življenje imenuje in o njegovem
trpežu kaj določenega povedati. Življenje  organske
stvari je svoboden in delaven stan životvorne moči, in od nje
neločene okretnosti in delovanja organov. Zivotvorna moč je

. . v

zato samo zmožnost, življenje samo pa delovanje. Življenje
zato druga ni, kakor stalno trošenje in ponavljanje samega
sebe. Porušivna in tvorna moč ste v vednem delovanju in
stalnem boju v nas, in vsaki hip našega življenja je čudno
mešanje porušenja in stvarjanja. Dokler še zivotvorna moč
svojo prvo čvrstost in brznost ima, bode tvorna moč preo-
bladala in v ti bitvi še ostanke za se dobila, telo zato raste
in popolnejše postaja. Z časom se poravnate, in trošnost z
ponavljanjem je v taki razmeri, da telo ne bode rastlo ne
shujševalo. Zadnjič po porabi organov, po pomenjšanju
životvorne moči, bode po porušivnosti preobladana tvornost,
in nevdržljivo zhujšanje sledelo in naj zadnjič celo smrt. To
je tudi kar se nam povsodi kaže. —

31

Vsaka stvar ima tri dobe: rast, stanek, odjemanje. Trpež
življenja je zato v obče na sledeče članke položen: 1. Na
skupnost životvorne moči, ktera v stvorjenju biva. Naravsko
je, da telo, v kterem je več životvorne moči skupčeno, delj časa
trpeti more, kakor ono, v kterem je jemenje. Iz prej rečenega
vendar vemo da životvorna moč k nekojim telesom vekše, k
nekojim menjše ločbino sorodstvo ima, in tako nekoje bolj
nekoje menje izpolnjuje, in da jo nekoje zvunajne moči ali
slabijo ali jačijo. To je zato že važen vzrok, da trprž ži¬
vljenja ne more biti jednak. 2. Ali ne samo životvorna moč,
temoč tudi organi se potrošijo v življenju; iz tega sledi, da
telo, ktero ima trde organe, se ne bode tako hitro potrošilo,
kakor ono, ktero ima slabe, mehke in rahle. Samo delovanje
življenja že potrebuje neprestano delavnost organov, ktere
zato organe življenja imenujemo. Ako ti postanejo nerabljivi
ali boleni, mora življenje minoti. Drugi vzrok dolgega trpeža
življenja nam zato daje močna in trda vravnava in primerna
vlastitost životnih organov. 3. Protrošljivost more vendar
biti hitra ali počasna; in zato tudi življenje dolgše ali
krajše, akoprem so moči organov jednake; ravno tako, ka¬
kor bi se sveča na obeh krajih na jednok vžgala. In to nam
da tretji vzrok različnega trpeža življenja. — 4. Ker je ven¬
dar nadomeščevanje zgubljenega, in neprestana tvornost
glavno sredstvo, ktero se potrošljivosti zoprstavi, tedaj bode
ono telo dolgše živelo, ktero v sebi in okolj sebe naj boljše
sredstva ima, z kterimi se naj leži in naj popolnejše ponovi,
kakor ono, kteremu one menkajo.

Življenje vsakega stvorjenja more zato tako dolgo trpeti,
kakor dolgo skupnost prirojene životvorne moči trpi, vekša
ali menjša moč organov, hitro ali počasno trošenje, in popolno
ali nepopolno ponavljanje. Vse misli in vsi načini življenje
podolgševati se dajo v te četiri rede spraviti in po teh vo¬
dilih soditi.

Ali je konec življenju odločen ali ne?

To pitanje je že dostikrat vzrok prepiru bilo, ktero je
bogoslovce in modroslovce razdružilo in siroto zdravilstvo

32

v stiske spravilo. Po zgoraj napisanih pojemih se na to
pitanje lehko odgovori. V nekojem obziru imate obe stranki
prav. Resen je, da ima vsako pokolenje stvari, in tudi
vsaka stvar za se, ravno tako svoj odločen konec živ¬
ljenja, kakor ima odločeno velikost, množino životvorne moči,
moč organov, potrošenje in tvornost; kajti trpež življenja
je samo posledek teh potrošenj, kteri niti zato jeden hip dolže
obstati nemore, kakor moč in organi.

Vidimo zato. da vsaka vrsta stvorjenj ima svoje odločene
meje življenja, kterim se vsaka posebna stvar kolikor toliko
približuje. Potrošenje se vendar more pohitriti ali zadržati,
in iz tega zato sledi, da se od narave odločen konec tudi
more premaknoti, na kolikor najmre pospešivni ali nepospe-
šivni vzroki k temu pristopijo.

Zdaj še le morem v obče pitanju odgovoriti: Ali je mo¬
goče življenje podolgšati?  Mogoče je, ali ne po
coprniji in čudežnih eliksirih, ali da bi se životvorna moč
pomnožila, temoč samo z ozirom na rečene četiri članke, na
ktere je življenje položeno. Mora se krepiti životvorna moč
in organi, zadrževati potrošenje, podpirati in polehševati tvor-

v

nost: Cim več tem potrebam služijo hrane, obleč, način živ¬
ljenja, podnebje in umetni pomočki; tim lehkejše se bode živ¬
ljenje podolgšalo; čim več so protivne, tim bolj kratijo ži¬
vljenje.

Pred vsem drugim je naj bolj potrebno preis¬
kovanje, kako bi se moglo potrošenje življenja
zadržati?  Ako si odločeno skupnost životvorne moči
in organov mislimo, ktera, bi rekel, zalogo našega življenja
čini, in da je življenje na njeno potrošenje postavljeno; tako
se mora po močnem napenjanju organov in z njim zedinje¬
nem potrošenju ona zaloga resnično hitrej izjemati kakor pa,
ako bi se menje napenjali. Kdor jeden den še jednok toliko
životvorne moči potroši, kolikor drugi, bode tudi svojo zalogo
še jednok tako hitro potrošil; in organi, kteri se še jednok
tako močno napenjajo, bodo se tudi še jednok tako hitro

Y

porabili in nerabljivi postali. Cim močneje kdo življenje rabi,
tim hitreje je tudi porabi.

33

Hitro živeti je v danešnjem času ne samo navadna,
temoč tudi resnična beseda. Delovanje, ktero življenje potro¬
ši, je ali v delu ali v vživanju; more se zato pohitriti, ali
zadržati; in zato se tudi more ali hitro ali pomalem živeti.
Ta resnica se ne potrdi samo le v človeku, temoč tudi v celi
naravi. Ako se po umetnih načinih, toploti, gnojenju i. t. d.
življenje kake rastline pohitri, tako se bode hitrej in zvrše-
nejše razvila, pa tudi hitrej umrla. Stvari, kterim je narava
več tvorne moči dala, krajši čas živijo, ako svoje življenje
močno rabijo, kakor one, ktere imajo men j c životvorne moči,
ali jo tudi počasnejše rabijo. Tako je n. p. gotovo, da ži¬
vali višega reda več in popolnejšo životvorno moč imajo,
kakor rastline, in vendar drevo več sto let dalje živi, kakor
konj ; kajti je raba življenja v drevu slabejša. — Narava
sama nas v tem naj bolje vodi; kajti dala je vsakoj stvari
sredstva, z kterimi se potok potrošenja vstavlja, in tako hitro
vkončanje zadržuje. Tako je spanje, ktero vsaka popolnejša
stvar ima, jako modro sredstvo in glavni namen, kteri ravna
in zadržuje potrošenje življenja, ni v tem toliko velja, kolikor
kalamir pri uri. Spanje zato ni zguba, temoč dobiček živ¬
ljenja, kajti se v njem potrošene moči drugoč dobijo. Nič nas
ne more tako hitro vkončati, kakor dolgo bedenje. Tudi
drevesa, ki med organskimi stvarimi naj večo starost dosežejo,
brez vsakoletnega zimskega spanja ne bi tako dolgo živele.

3

Trpež življenja pri rastlinah.

Dopustite mi, naj to, kar sem rekel, potrdim in dokažem,
na vse rede organskega sveta pogledavši; in tako opazke za
svoje trden j e iziščem. Poleg tega bode tudi prilika važne
prilične okoljščine poznati, ktere imajo moč življenje po-

kratiti.

Neizmerno različen je trpež organskih stvarjenj. Od
plesnovine, ktera samo nekoje ure živi, do cedre, ktera več
od tisoč let dopolni, kako velik je razloček, kako mnogovrstno
življenje! In vendar mora biti vzrok tega daljšega ali kraj¬
šega trpeža v posebnoj vlastitosti vsake stvari in v njenem
stanovišču v stvaritvini, in se po marljivem preiskovanju tudi
najti more. Reč velika, zanimiva, ali tudi nevidljiva!— Za¬
dovoljen zato bodem moral biti, ako samo glavne črtice najdem,
in je v naš ogled postavim. —

Pokažujejo se nam naj prvič rastline, neprevidljivi svet
stvarjenja, prva stopnja organskega sveta, ktere se po noter-
šnji prilastitvi hranijo, jednotljivce činijo in svoje pleme
množijo, kako neizmerna razlika v podobi, organizaciji in
trpežu?! —

Naj novejše iznajdbe in poštetve nam jih kažejo više od
50.000 različnih plemen. — Dajo se vendar vse po trpežu
življenja v tri glavne rede spraviti: jednoletne  ali prav


za prav  polletne, ktere v pomladi izrastejo, in v jeseni
preminejo, dvoletne,  ktere na koncu drugega leta vmrjejo,
in zadnic mnogoletne,  ktere dolgše trpijo, od četirik do
1000 in še više let. —

Vse rastline, ktere imajo mokro in sočno telesnost in jako
tenke in nežne organe, kratko živijo, in trpijo samo jedno
leto, ali če je mnogo, dve leti. Samo one, ktere imajo trde
organe in bolj vlačljive šoke, trpijo dalje; lesnate rastline
vendar naj večo starost dosežejo. '

Tudi pri onih, ktere samo jedno ali dve leti živijo, se
nahaja očividna razlika. One, kterih narava je mrzla, brez
duha in teka v jednakoj okolščini ne živijo tako dolgo, kakor
one, ktere jako dišijo, olje in balzam imajo. N. p. pšenica,
rž, ječmen in v obče vse silje, samo jedno leto živi; timijan
vendar, melisa, majoran, žalbelj, pelin k t. d. živijo dve leti
in še tudi dalje.

Grmovje in menjše drevje raste 60 let in še tudi več.
Trs 60 do 100, in še v naj vekši starosti rodi. *) Tako tudi
rožmarin in bržljan živita više 100 let. Pri nekojik se sta¬
rost dokazati ne more, kajti iz njihovih vej v zemljo rasto¬
čih, zmirorn nove postajajo, ktere se od starejših žmetno
razločavajo.

Naj vekšo starost dorastejo naj vekša, močnejša in trdejša
drevesa; hrast, lipa, bukva, kostanj, brest, javor, cedra, mur¬
va, oliva, palma, baobab (Adansonia digitata, Affenbrodbaum.**)

*) Ako je resen, kar Plini  pripoveduje, daje  namreč Junin tem¬
pelj v Lukanskem mestu Metopontu sohe iz vinskih trt imel, in da je
v Populoniji v Etrurskem Jupitrov kip iz vinske trte izrezan bil, po
takem se lehko trdi, da vinska trta še gotovo više 100 let raste.

**) Toto še komaj pred poldrugim stoletjem najdeno in opisano
drevo zraste v steblu 25 črevljev debelo, in Adanson je našel v sre¬
dini preteklega stoletja, v drevesih, ktere še niso bile debelejše kakor
6 črevljev, imena pomorskih popotnikov zarezana iz XV. in XVI. sto¬
letja, in zarezki še niso bili jako raztegnjeni. Pri iztoku reke Senegal
se nahajajo takove dreva, ki so pri korenju 100 črevljev debela, in

3 *

30

Brez dvombe bi se trditi moglo, da nekoje libanonske
cedre, imenitni kostanj di centi cavaliv  Siciliji in nekoji
stari posvečeni hrasti (Humboldov hrast), pod kterimi so že
stari Nemci božjo službo obhajali, že više od 1000 let živeti
morajo, in groza nas obleti, kdar veter jihove sere veje pre¬
pihava, pod kterimi so že nekdaj Druidi, Rimljani in divjaški
Nemci v medvedske kože zaviti senco našli, in zbore imeli.

v

Takovi stari hrasti se še tudi nahajajo na slovenskem Stajaru
med Lokavci in Cezanjevci, male pol ure od Ljutomira, kteri
v steblo više 20 črevljev merijo in o kteri h se čisto lehko
trdi, da so više 1000 let stari. — Tu še nekojih posebno
starih dreves pozabiti ne smem, o kterih naravoslovci trdijo,
da so više 1000 let stare. Tako je še bila pred malo leti v
Konstantinopolu platana  90 črevljev visoka in 50 debela,
ktera je bila 1000 let stara.

Na Orataviji, na otoku Tenerifa stoji zmajavec,  (Dra-
caea draco Drachenblutbaum), o kterem Humbold piše, da je
pri korenini 45 črevljev debel in da že mora 3000 let star
biti, pa še vendar cvete in rodi.

Pri Mont e z umi v Mexiki  stojijo nekoje c i pr es e
36 črevljev debele, o kterih se trdi, da so že 4—G000 let stare.

Naj više drevo do zdaj je smreka (Sequonia gigantea
Endliclier)  že podrta, in se nahaja v Kaleforniji, ktera je
450 črevljev dolga, zato postavljena bi 20 črevljev viša bila,

v

kakor stolp sv. Stefana na Dunaju.

Vse hitro rastoče drevesa, kakor smreka, hojka, breza
i. i d. nimajo trpežnega in trdega lesa in tudi ne živijo dolgo.
Naj trdejši les in naj dolgše življenje ima hrast,  kteri tudi
naj bolj počasno raste—One drevesa, ktera naj bolj trpežni
in trdi les imajo, ne živijo zato naj daljše n. p. zelenika,
cipresa, borovica, oreh in gruška ne živijo tako dolgo, kakor

Perott pravi, da je videl takova dreva, ktera imajo 80 črevljev v
poBredku in zato naravoslovci trdijo, da so ta dreva že više 5000 let

Btara.

37

lipa, ktera vendar mehkejši les ima. V obče je onih trpež
krajši, ktere rodijo tančni in tečnejši sad, kakor onih ktere
ne rodijo sada, ali ne vživnega, in tudi med totimi bolj osta¬
rijo one, ktere orehe ali želode rodijo, kakor one, ktere jagode
in košični sad prinašajo.

Ali vendar tudi te, ktere kratki trpež življenja imajo,
kakti jabolke, gruške, breskve, slive, črešnje i. t. d. morejo v
prijaznejši okolščini rastoče 60 let in več dovršiti, posebno,
ako se meha na njih rastočega marljivo trebijo. V obče je
resnično, da one drevesa, ktere svoje listje in sad počasneje
dobivajo in zgubujejo, bolj ostarajo, kakor one, pri kterih se
obojno hitreje zgodi.

Rejene imajo tudi primerno krajše življenje kakor divje,
in tako tudi one, ktere kiseli in trpki sad prinašajo dolgše,
kakor one, ktere sladkega rodijo.

Jako imenitno je tudi, da, ako se zemlja okolj dreves
vsako leto prekoplje sicer živejše in rodovitnejše postanejo,
ali življenje se jim vendar tudi pokrati. Ako se to vendar
samo vsako 5. 6. ali 10. leta zgodi, tako dolgše živijo. Ravno
tako večkratno polivanje in gnojenje rodovitnejše čini, trpežu
življenja pa škodi.

Zadnjič se more tudi jihovo življenje zadržati, ako se jim
večkrat očesa in vejice podrežejo; po takem celo male slabe
in kratko živeče travice, kakti lavendel, isop i. t. d. do 4 let
živijo, ako jih vsako leto obrežeš.

Opazili so tudi, da, ako se pri starih drevesih, ktere so
že dolgo na jednem torišču stale, zemlja okolj korenja pre¬
koplje črstvej še in mladejše listje dobijo, in se kakor omladijo.
— Ako te besede skrbno premislimo, tako je res očitno, kako
6e prijazno one zgoraj postavljene načela o življenju in trpežu
življenja potrdujejo in se z onimi m!,:limi skupčujejo. Naše
prvo načelo je bilo; čim vekša je skupnina živo tvorne moči

38

in trdnost organov, tira dolgše je življenje, in zdaj nahajamo
v naravi, da ravno one rastline, ktere so naj vekše, naj po-
poljnejše in naj izvrstnejše (pri kterih si zato tudi naj vekšo
sknpnino moči misliti moramo) in one, ktere naj trdejše in
naj bolj trpežne organe imajo, tudi naj dolgše živijo: n. p.
hrast, cedra, kostanj.

Očitno se tudi vidi, da velikost k dolgemu življenju pri-
pomaga, in to iz sledečih vzrokov :

1. Velikost nam že pokažuje vekšo zalogo životvorne
moči in trdnosti.

2. Velikost da več pripravnosti življenja, več površja, več
zvunajšnjega pristopa.

s^*

3. Cim več gromade telo ima, tim več je časa potrebno,
da ga zvunajšnje in noterŠDje trošljive moči pokončajo.

Nahajamo vendar rastline, akoprem jako trde in trpežne
organe imajo, vendar dolgše ne živijo, kakor druge, ktere
nimajo tako tidili organov, n. p. lipa, dosti dolgše živi, kakor
cipresa ali zelenika.

To nam kažejedno za naše preiskavanje in za organsko
življenje jako važno postavo, in sicer, da v organskem živ¬
ljenju samo primerna trdnost življenje podolgša, prevelika
ga vendar pokrati. V obče in pri neorganskih stvareh je sicer
resen: čim trdejše je telo, tim dolgše trpi; ali pri organskih,
•pri kterih je trpež na živoeo rabo organov postavljen, ima to
svoje meje, in prevelika trdost organov in prevlacljivi šoki
jih činijo prvlje negibljive, potem postane otrpnjenje, potem
starost in smrt.

Pa trpeža življenja ne čini samo množina moči in organi.
Videli smo, da še tu dosta odpada na hitro in polakšno tro¬
šenje in na popolno ali nepopolno ponavljanje. Ali se to
tudi pri rastlinah potrdi? — Potrdi se, in tu pridemo na ono
občno postavo: čim močnejše kaka rastlina živi, čim vekše je

39

jeno noteršnje trošenje, tira hitreje premine, tim krajši je
jeni trpež. Potem, čim više lastnosti kaka rastlina ima se
ponoviti, tim dalje živi.

Postave potrošenja.

Vobče imajo rastline slabo močnostno življenje. Reja,
rast, roditev so j edini posli, ktere jihovo močnostno življenje
opraviti ima. Jim ni dana nobena voljna memba torišča,
nobeno redno kroženje sokov, nobeno gibanje mišic in živcev.
Gotovo je plodnost in jihovo cvetenje naj vekšo trošenje in
naj viši cilj jihovega močnostnega življenja. Kako hitro
vendar potem mnogokrat vkončanje sledi!

Zdi se, da je tu narava vso svojo stvoritveno moč raz¬
vila in tako naj vekšo tenčnost in zvršenost pokazala. Kako
velika je nježnost v cvetju, kakova krasnost in kakov blisk
v barvah nas dostikrat prepade v neimenitnem zelišču, vkte-
rem nikdar takovega razvijanja iskali nebi! Cvetje je nekaki
zali obleč, v kterem rastlina naj vekši svetek obhaja, pa v
njem tudi dostikrat vso svojo životvorno moč ali na veke ali
na dolgi čas izprazni. —

Vse rastline brez izjemka zgubijo po tem činu živnost
svoje rasti, one se ostavijo, odjemljejo, in tako je cvetenje
početek jihovega vsahnenja. Jednoletne rastline koj po cve¬
tenju sehnejo, vekše in posebno drevesa pa le navidezno
pol leta, dokler so pa mogoče po svoji veliki tvornosti novo
listje in cvetje pognati. Ta vzrok nam zato kaže, zakaj vse
rastline, ktere zarau cvetejo, se tudi naj hitreje posušijo, in da

v

je stalna postava pri trpežu življenja rastlin: Cim raneje rast¬
lina cvete, tim krajše je jeno življenje, čim kesneje, tim
dolgše. Vse one, ktere prvo leto svoje rasti cvetejo, vmer-
jejo tudi v prvem, ktere v drugem letu cvetje poženejo, posu¬
šijo se v tem. Samo drevesa in lesne rastline ktere še komaj
v 6tem 9tem ali celo v 12tem letu začnejo roditi, ostarijo, in

40

tudi med temi bolj ostarijo one, kterekesneje rodijo. Opazka
ktcranašo misel o polrošenju potrduje, in nas podučivno pelja
k sledečemu preiskovanju.

Zdaj se bode tudi važnemu pitanju odgovorilo: Kakovo
moč ima reja do dolgega življenja rastlin? — Reja in umet¬
nost pokrajšate v obče življenje, in je zato poprijeto načelo,
da v primeru vse divje, svojim močem prepuščene rastline
dolgše živijo kakor rejene. Aii vendar ne krati vsaki način
reje življenja, kajti moremo n. p. rastlino, ktera v prosti na¬
ravi samojcdno ali dve leti živi, s skrbljivo rejo dosti dolgše
obdržati. In to je zato imeniten dokaz, da je življenje rast¬
lin tudi z rejo mogoče podolgšati. Ali pitanje je samo : v
čem je razlika reje, ktera življenje krati, ali ktera ga podolgša?
— To nam v sledečem preiskavanji zna jako važno biti. Tu

v

znamo na naše prvo načelo nazaj pogledati: Cim več reja
močnostno življenje in notrešnje potrošenje povekša in organe
oslabi, tim je bolj škodljiva življenju. To se naj bolj vidi
pri onih v rastlinjaku odrejenih rastlinah, ktere se po toploti,
gnojenju in drugih umetnostih silijo prvlje, večkrat in boljši
sad nositi, kakor je v njihovi naravi. To isto je tudi, ako
se brez zvunejšnjega umetnega siljenja samo po drugem delo¬
vanju notrešnja narava rastlin zvršenejša in tenjša nenaravno
nareja, n. p. z okoli ranjeni, cepljenjem in umetnostjo pri
popolnih rožah. Ta reja pokrajša trpež.

Reja more vendar tudi biti naj vekše sredstvo, pokterem
se življenje podolgša; ako ona močnostno življenje rastline ne
krepi, ali celo navadno potrošenje zadržuje, ali ako naravsko
vlačljivost in trdino organov tako pomenjša, da se leži giblje¬
jo, ako jih pogubnih sredstev brani in tvornost povekša:
tako je mogoče, da rastlina po reji dolgše živi, kakor, ako
bi sama v prosti naravi zapuščena živela.

v

Življenje rastlinsko je zato mogoče na sledeče načine
podolgšati:

1. Ako jim večkrat vejice porežemo in tako noteršnje
potrošenje zadržimo, ktero bi životvorno moč preveč oslabilo

41

in zato jih hitrej vkončalo, kajti tako porinemo moči v nje
nazaj.

2. Ubranimo ali vkratimo z tim cvetenje in potrošenje
rodivne moči. Vemo da je to naj vekše notrešnje potrošenje
pri rastlinah, in zato tu dvoj vrstno življenje podolgšamo,
prvič, da jim ubranimo rodivno moč razsipati, in drugič, da
jihove moči nazaj porinemo, da jim tako kakor sredstvo,
ktero življenje podolgša, služi.

3. Branimo jih škodljivih moči, mraza, vročine in jim
damo potrebne hrane, in tako jih zrejo v jednakem, jim has-
novitem stanu deržimo. Akoprem z to rejo jihovo močnostno
življenje nekoliko povekšamo, tak je vendar v njem tudi
močnejši izvir tvornosti. •

Četrti in zadnji glavni vzrok v kterem trpež živ¬
ljenja vsake stvari in zato tudi rastlin leži, je vekša ali
menjša jegova ponavljavna moč, tvornost. Tu se rastline
v dva velika reda delijo: jeden tvornosti nima, in k temu
spadajo jednoletne rastline, ktere včasi po roditvi vmrjejo.
Drugi red ima veliko tvornost, se ponovi in dobi vsako leto
novo listje, veje in cvetje, in toti doživi čudovitno starost
više 1000 let.

Takova rastlina ima sama v sebi organski izvir, iz kte-
rega vsako leto nebrojne, pa vendar izviru jednake rostline
izležejo. Velika modrost božja se kaže tudi v ti naredbi. Ako
premislimo, da, kako nas z vednost uči, drevo 8 do 12 let potre¬
buje, prej kakor takovopopoln ost organov, in tako tenke šoke
dobi, kteri so potrebni, da sad prinesti more, in ako bi
se pri njem to zgodilo, kar pri drugih, ktere taki po prvem
sadu čisto preminejo; kako nehvaležna bi te bila reja teh
dreves, in kako neprimerni stroški proti dobičku! kako redek
bi bil sad! — Da se to ohrani, je narava tako modro vse
zložila, da prva rastlina počasu tako močna in tvrda postane,
da steblo kakor nova zemlja služi, iz ktere vsako leto nove
očesa, nove mladike, in tisoč novih rastličic izraste.

42

Iz tega prihaja dvojvrstni dobiček : prvič, nove rastline
že iz organske zemlje klijejo, zato že dobijo tenjše in svoji
naravi podobnejše šoke, ki jih za cvetenje in sad že rabiti
morejo, kar onim ni mogoče, ktere neposredno iz zemlje pri¬
dejo. Drugič: ako bi ravno te tenke rastlike, ktere druga
niso, kakor jednoletne rastline, po cvetenju vmrle, kar se tudi
pri nekterih zgodi, bi drevo vendar dalje rastle.

Narava tudi tu ne odstopi od svojega načela, da, akoprem
cvetenje živo moč jednotlivcem vzeme, cela rastlika vendar
dalje raste.

Sad te z vednosti je: da je starost rastlike na sledeče
članke postavljena:

1. Mora pomalem rasti,

2. mora kesno in pomalem roditi,

3. mora primerno moč organov in zadosti lesa imeti, in
šoki ne smejo biti premokri, ali prevlačljivi,

4. mora biti velika in razširjena,

•v

5. mora visoko v zrak rasti.

Kar je temu nasprotno, krajša življenje.

Trpež življenja pri živalstvu.

Živalstvo čini drugi red in zvršenejši del organskega sveta
neizmerno bogatega v stvorjenjik in različnih stopinjah zvrše-
nosti in trpežu. Od naclnevniee majhene muhe ali kukca,
kteri samo j eden den živi, do slona, kteri 200 let izvrši, so
v sredi nebrojne stopnje življenja in trpeža, in pri tem neiz¬
mernem bogatstvu, bodem zadovoljen, ako samo nekoje pri-
merleje skupčim, z kterimi je mogoče, naše glavno pitanje
razvedriti: V čem je dolgo življenje?

Začnem pri naj neizveršenejšem redu, kteri se naj bolj
rastlinam pridružuje, pri črvih  in akoprem se oni zarad
svoje velike nježnosti in mehkosti jako lehko ranijo in vkon-
čajo, imajo vendar pri tem, kakor rastline, naj boljše varstvo
v svoji izvunredni ponavljavni moči, po kteri se celi deli
ponovijo, in celo razdeljeni na 2—3 kose, še dalje živijo, in
zato se trpež jihovega življenja žmetno določi. V tem redu
živijo stvorjenja, ktere se skoro vkončati ne morejo, in z
kterimi so Fontana, Goetze  in drugi jako imenitne
skušnje delali. Prvi je posušil žive niti v vroči peči in jih
je pol leta potem z troho tople vodesopet oživil. Ta skušnja
potrdi naš izrek, da, čim neizvršenejša telesnost, tim žilavejše
življenje. Je ravno tisti primerlej, kteri pri rastlinah, in sko¬
raj bi se moglo reči, da so te prve točke organskega stvor-

44

j en ja, skoro samo klice, semena izvršenejšega živalskega
sveta.

Pri kukcih, kteri so že bolj popoljnejše stvari in izvrše-
nejšo telesnost imajo, ponavljavna moč ne more več takovih
čudežev delati, ali tu je vendar narava drugo naredbo včinila,
kar očitno jihovo bivanje podolgša : preobražen]  e.

v

Crvek živi morebiti 2, 3, 41eta kakor gosenica, potem se
zatke, in v tej navidežni smrti tudi dolgo živi, in zadnjič izle¬
že kakor popolna stvar Zdaj še komaj dobi oči in pernato,
etersko, mnogokrat krasno telo, in kar jegovo izvršenost še
naj bolj kaže, da se še le zdaj more ploditi. Pa ravno ta
j egov stan, kteri bi se moral jegovo cvetenje imenovati, je
naj krajši, kajti izvršil je svoj namen, in vmrje na skorem.

Tu sem opaziti primoran, kako se ta prikazen z našimi
korenitimi mislimi o trpežu življenja lepo jedini.

V prvem bivanju kakti črv kako neizvršeno je tu življenje,
kako slabo gibanje, in plodenjeniti mogoče; se vidi, da je to
stvorjenje samo za jelo in prebavljanje na svetu; zato tudi
nekoje gosence v 24 urah trikrat več pojejo, kakor težijo.
Zato jako slabo potrošenje v samih sebi, in jako močno po¬
navljanje imajo.

Ni zato čudež, da oni v tem stanu, akoprem so mali in
neizvršeni, vendar jako dolgo živijo. Kavno tako v srednjem
stanu kakor mešički, v kterem stvar celo brez hrane živi,
pa se tudi ne zvunaj ne znotraj ne potroši.

Zadnjič v njegovem zadnjem izvršenem stanu, kakor
metulj, je jegovo življenje zato vedno samega sebi potrošenje,
skoro nikakovo hranenje in ponavljanje, kajti se nekteri me¬
tulji celo brez ust izvalijo. Pri tako zlo tenki vravnavi, pri
tako neprimernem potrošenju in ponavljanju dolgo življenje
ni mogoče, in zvednost tudi potrduje, da kukci hitro vmrjejo.
Tu nam zato ona ista stvar naj nepopolnješe, in naj popol¬
nejše kratko in dolgo življenje lepo kaže.

45

Dvoživke  (amfibije), te mrzle polutanke jako osta¬
rijo; prednost, kteraje posebno na žilavo življenje položena,
t. j. na močno nerazdružljivo zvezanje životvorne moči na
tvarino, in na slabo močuostno življenje. Kako jako žilavo
življenje dvoživke imajo, nam kažejo čudežni dokazi. Znano je,
da želva dolgo brez glave živi, in da žaba, apokrem se ji srce
iztrga, še dolgo okolj skače, in da želva 6 tednov brez vsake
hrane živi; to nam zato lepo posvedoči, da ima slabo moč¬
nostno življenje, in da ji je malo ponavljanja potrebno. Tako
je tudi znano, da so krastavke žive v mramoru zaraščene našli.
So prišle v njega v jajcu ali že žive stvari, jako čudovito je
oboje, kajti mnogo let je treba, dokler se mramor tako otredi.
Ravno tako jihovaponavljavna močjihovo življenje jako podolg-
ša ; mnogo pogibeJjev in vzrokov smrti ona od njih odvrne potem,
da zgubljeni jihovi delki sopet izrastejo. K temu tudi spada
levljenje, ktero pri mnogih tega reda nahajamo. Kače, žabe,
kušeri i. t. d. menijo vsako leto svojo kožo, in vidi se, da
jih to pomlajenje tako dolgo zdrži. Temu podobnega tudi
nahajamo v celem živalstvu. Ptiči menjajo perje in tudi
kljune (t. j. mišenje) kukci se zavijejo in naj veči del čet-
veronožnatih živali dobi novo dlačje in parklje. Kakor nam
je do zdaj znano, ostarijo naj bolj želve in krokodili.

Želva  jako lena in v vsem svojem gibanju počasna
stvar, ktera posebno pomalem raste, tako, da v 60 letih samo
neko j e palce izvrši, živi više 100 let.

Krokodil,  velika, močna životna stvar, z čepinami
pokrita, neverjetno mnogo žre, in lehko vse prebavi, dolgo
živi, in kakor se sploh trdi, tudi tako dolgo raste, dokler živi*

Čudovito je kakošne stvari se med mrzlokrvnimi stano-
vavci v vodi nahajajo. Morebiti, da oni v primeri svoje veli¬
kosti naj vekšo starost med vsemi stvarimi dosežejo. Stara
rimska dogodivšina nam pravi, da so v cesarskem ribniku
dostikrat 60 let stare mrene (muraene) in večkrat tako krotke

46

bile, da so ljudi poznale in k njim priplavale in da je Kras
(Crassus) smrt jedne takove jako obžaloval.

Suka,  jako požrešna stvar in kar p živita, kakor ver¬
jetni svedoki pravijo, više 150 let. Zla toka  raste hitro,
in vmrje skoraj. Okun  raste pomalem in živi dolgo. Po¬
trebno je tu opaziti, da ribe redkeje vmrjejo kakor druge
stvari.

Tu je tudi postava, da jedno življenje neprestano v drugo
ide, po pravici premoči. Jeden požere drugega, močnejši
slabejšega. Lehko bi se trdilo, da v vodi skoraj smrti ni,
kajti vmirajoči brž v živo bitnost ide, da se skoro sredina
med življenjem in smrtjo ne nahaja. — Sprhnenje je samo
v želodcu močnejšega. Ta vredba kaže vendar veliko mo¬
drost božjo. Postavimo, ako bi ti nebrojni milijoni morskih
Stanovnikov, kteri vsak deri vmrjejo, nepokopani (nepožreti)
ostali, bi tako gnili, in strahovito smrdeč in škodljiv slap
napravili. V vodi ne sme biti gnilobe, temoč stalno življenje.

Med ptiči tudi mnogi jako ostarijo, in posebno sledeči
vzroki mnogo k dolgemu življenju jim pripomorejo.

1. Oni so zvunredno jako dobro pokriti, kajti popolnej¬
šega pokrila ni, kakor je perje.

2. Oni se vsako leto ponavljajo, kar mišenje imenujemo.
Zdi se, da je ptič onda nekoliko bolen; zadnjič pusti staro
perje in dobi novo; mnogi menjajo tudi kljune, važno omla-
djenje, kajti potem se leži hranijo. 4 * * 7

3. Ptiči vživajo med vsemi stvarimi naj čistejši zrak. Celo
jihovi naj notrejšni deli (kosti) se napolnijo z zrakom.

4. Oni se mnogo gibljejo; pa jihovo gibanje je tudi med

vsemi drugimi naj zdravejše, kajti je delavno in trpivno, t.
j. oni se dajo nositi in imajo samo z tim delo, da se naprej

poganjajo. Ono jejednako jezdenju, ktero je zato med vsemi

gibanji naj zdravejše.

47

5. Z čiščenjem od njih tudi mnogo prsti ide, s tem se
oni vzrok odpravi, kteri pri drugih stvareh posušenje in po¬
tem rano starost in smrt prinese. Planinski orel,  velika,
močna in trdožilna stvar, jako ostari. Primeri so, da so nek-
teri v zverinjakih više 100 let živeli. Ravno tako j astreb in
sokol,  mesožeroči stvari. G. Selwand  dobil je pred 70
leti jednega sokola iz predgorja „dobre nade“, kteri vlovjen
je imel zlat ovratnik, v kterem je v angležkem jeziku bilo
pisano: „Nj. veličanstvo k. Jakob angležki L 1610.“ Prešlo
je zato od njegovega suženstva 182 let. Kako star je pa biti
mogel ko je všel?

Bil je velike plohe teh ptic m še jako močen in živ, oči
so vendar že bile temne, in perje na vratu belo.

K a vran,  mesožeroč ptič, ima trdo črnkasto meso, živi
tudi više 100 let, ravno tako labud  dobro pernat, hrani se
z ribami in čisto, tekočo vodo ljubi.

Posebna je tudi papiga.  Primeri so, da je še vjeta
više 60 let živela: in kako stara je že bila poprej ko so jo
vjeli? — Ona je vse mogoče hrane in jih prebavi, menja
kljun, ima črnkasto trdo meso.

Pav živi 20 let.

Kokot  vendar jako srdljiva boje-

željna in pohotna stvar, mnogo krajše. V rab el j, razuz-
•  danec med ptiči, živi kratko. Vsi mali ptiči v obče kratko
živijo; kos in Štiglic  še  skoraj naj dolgše, do 20 let.

Poglejmo zdaj na popolnejše in človeku najbližnejše, čet-
veronožne živali, tudi tu najdemo veliko razliko starosti.

Med vsemi cetveronožnimi živali živi najdolgše slon,
kar bi naravsko tudi moral, kajti je naj veči, naj bolj
po malem raste, (do 30 let j ima jako trdo kožo in zobe.
Misli se, da više od 200 let živi.

Starost o ros lan a ni dokazana, vendar se misli da
tudi jako ostari, kajti mnogo so jih že brez zobov našli.

48

Medved, veliki spavec in jako flegmatičen v vsem svo¬
jem gibanju, živi kratko. Slaba talažba onim, kteri mislijo,
da po nedelovanju ostareti morajo.

Velblod (kamela)  sloka, suha, delavna in jako trpež¬
na stvar, živi 50—60 let.

Konj  najviše 40 let živi, on je sicer velik in močen,
ali vendar pre slabo pokrit; je jako čutljiv in jegovi sold
radi gnijejo. Zna biti da tudi jemu reja življenje krajša,
ker še ne vemo, kako starost divji konji dosežejo, To isto
tudi velja o oslu in mulcu,

Kar se o veliki starosti jelena  pripoveduje, je basen,
kajti komaj 30 let doživi.

Bik,  velik in močen vendar samo 20 let živi.

Menjše stvari, kakti ovce, koze,  za  j ci  i. t. d. ne ži¬
vijo dolgše kakor 6 — 10 let. Samo psi in svinje morejo blizo
20 let doživeti.

Iz teh različnih zvednosti se dajo sledeči posledki vzeti:

Živalski svet ima mnogo vekše noteršnje in zvunejšnje
gibanje, bolj sostavljeno in popolnejše močnostno življenje,
in zato tudi več potrošenja samega sebe, kakor rastlinski. Or¬
gani tega reda so bolj nježni, popolnejši in različni; zato mo¬
rejo po pravici živali krajše življenje imeti, kakor rastline.
Imajo vendar proti temu več životvorne moči in popoljnejše
ponavljanje in zarad tega, akoprem težko jako veliko starost
dosešejo, pri njih vendar tudi jako kratko življenje ni mo¬
goče; zato srednjo starost doživijo, t. j. 6 do 40 let.

Čim hitreje žival nastane in čim se hitreje popolnoma
izvrši, tim hitreje mine j eno življenje. To je občna narav-
ska postava, ktera se pri vseh redih potrdi.

Izvršen j e vendar ne smemo na iz vršenj e rasti postavljati,
kajti so živali, ktere na videz celo življenje rastejo, in pri
kterih je rast del ek reditve, temoč na sledeče členke:

49

1. Na čas prvega razvijanja v jajcu ali v telu ali izvan

tela.

2. Na godnost, ktera je naj viši cilj naravskega izobra-
ženja, in dokaz, da je stvar naj višo stopnjo zvršenja nasto¬
pila, ktera je naravsko mogoča bila.

More se zato postava določiti: Cim krajši čas stvorjenje
potrebujo, da se ali v jajcu ali tein izobrazi, tim hitreje pre¬
mine. Slon, kteri blizo 3 leta nosi, tudi naj dolgše živi.
Jeleni, psi, lesice nosijo samo 3 do 6 mescev, in zato tudi
hitreje preminejo. Kar hitro pride hitro odide.

v

Posebno pa velja ta postava: Cim hitreje je stvar godna
in se plodi, tim krajše je jeno življenje. Ta postava, ktero
nam rastline popolnoma potvrdujejo, velja tudi brezizjemka
pri živalih.

Naj vekši primer nam o tem dajo kukci. Do ogodjenja
t. j. gosenčno življenje zna biti dolgo, kakor hitro vendar-
ogodnejo, je tudi konec jihovcinu življenju. Pri četvero nož
nih živalih je to tako gotovo, da se trpež jihovega življenja
po njihovem prvem plodcnju celo leliko določi, ako se čas do
prvega plodenja za peti del celega življenja vzeme.

Konji, osli, biki so v 3. ali 4. letu godni, in zato tudi
samo do 20 let živijo. Ovce, koze v drugem letu, in živijo
zato samo 8 do 10 let. Vse rogate stvari imajo krajše živ-

v

Ijenje kakor nerogate. Živali, kterc imajo črnkasto meso,
dolgše živijo, kakor one, ktere imajo belo.

Mirne in boječe živali imajo tudi krajše življenje kakor
one, ktere so temu nasprotnega temperamenta.

Posebno moč na življenje ima tudi telesno pokrilo. Ptiči,
kteri so naj bolj trpežno pokriti, sloni, krokodili in nosorogi,
kteri trdo kožo imajo, živijo dolgo. Tako tudi one stvari,
ktere se mnogo, posebno pa delavno gibljejo, dolgo živijo.

4

Tudi se sledeče načelo potrdi: Cim je menjše zvunešnje
in noteršnje potrošenje kakoje stvari, čim nepopoljnejše
je življenje ktere stvari, tim je dolgše. Čim je nežnejša,
tenjša in bolj sostavljena vravnava in popoljnejše življenje,
tim tudi krajše.

To nam očitno kažejo sledeče zvednosti:

1. Rastlinske živali ali rastlinam podobne stvari, kterih
vravnava drugega ni, kakor samo usta, želodec in zadnjica,
imajo jako žilavo in nepotrtljivo življenje.

2. Vse mrzlokrvne stvari imajo v obče žilavejše in dolgše
življenje, kakor toplokrvne; ali kar je isto, one ktere ne di-
šejo, imajo v tem prednost pred onimi, ktere dišejo. In zakaj ?
Dihanje je izvir toplote, in toplota pohitri trošenje. Dihanje
stori v obče stvari popolnejše, ali tudi prvlje pokončljive.

3. V vodi živeče stvari v obče dolgše živijo, kakor one,
ktere v zraku živijo, in sicer zate, ker se stvar v vodi toliko
ne hlapi kakor v zraku, in voda mnogo menje potroši kakor
zrak.

4 . Naj vekši dokaz, da slabo zvunajšnje potrošenje čudo¬
vitim življenje podolgša, nam kažejo primerleji, v kterih se
je ono celo iznemogočilo, tako oni o krastavkah, ktere so
mnogo let v kamenju zarašene brez hrane in zraka živele,
kar se samo z tem kor mogoče dokaže, da zvunajšnj e potro¬
šenje ni bilo mogoče.

Tu se nič ni moglo izhlapiti, kajti zrak, kteri je more¬
biti iz početka noter prišel, bil je hitro napolnjen, tako da
več poprijeti ni mogel. Ravno zato je ta stvar tako dolgo ži¬
vela, kajti hrana še le potrebna postane po naši zgubi, po
hlapenju in po trošenju. Kjer se nič ne zgubi, tudi ni potreb¬
no nadomeščenja.

Tudi zadnje  načelo, po k t e r e m se življenje
podolgša,  t. j. popolno ponavljanje, se pri živalih popol-

51

noma potrdi. Naj viša stopnja ponavljanja je, ponavljanje
organov.

v

Čudovito ponavljavno moč imajo v tem redu rastlinske
živali, črvi in dvoživke, t. j. stvari, ktere imajo mrzlo kri, in
skoraj nič kosti. Vse te stvari tudi dolgo živijo. Temu jed-
naku je luščenje pri ribah, levljenje pri žabah, kačah in kro¬
kodilih, mišenje pri pticah; vsikdar opazimo, da čim popolj-
nejše je ponavljanje, tim v razmeri dolgše življenje.

Važna reč glede ponavljanja je tudi hranitev. Tuje  ve¬
lika razlika med živalstvom in rastlinami. Vse rastline brez
izjema iz zvunaj hrano dobivajo; pri živalih mora vendar
hrana prvi j e v noteršnjo za to določeno votlino, ktero želo¬
dec imenujemo, priti, prvlje kakor v šoke in skozi te v delke
stvarine ide, in marzikteri nevidljivi muogonog (polip) ima
ravno tako naredbo kakoršno slon; on ima usta, želodec
in zadnjico.

Pri živalih tečejo vsi šoki hrane od znotraj vun, pri
rastlinah od zvunaj noter. Žival vmerje od zvunaj noter,
rastlina od znotraj vun.

52

Poglavji® V,

Trpež življenja pri ljudeh.

Poglejmo zdaj, kakove primerleje bode glavni izvir naše
zvednosti t. j. dogodivšina človeška našemu preiskavanju
prinesla.

Spisal bodem naj irnenitnejše primere visoke človeške sta¬
rosti, iu iz tega bodema videli, pod ktcrim podnebjem, v
kakovoj sreči, v ktcrem stanu in pri kterih dušnih in telesnih
sposobnostih je človek naj bolj ostarel. Vgodui pregled,
kteri nam bode pokazal posebni del dogodivšinc sveta t. j.
dogodivšino starih ljudi vsake dobe in vseh narodov.

Omenil bodem večkrat značajnost, da tako pokažem, ko¬
liko značaj iu temperament pri dolgem življenju zamoreta.

V obče je misel bila, da so v mladosti sveta tudi jegovi
Stanovniki mlajše in popoljnejše življenje imeli, strašno veliki
in močni bili in čudovito starost dosegli.

Tako se je resnično mislilo, da je bil Adam naj rnenje
900 laktov dolg, in da je više 1000 let doživel. Ostra in te¬
meljita kritika novejših naravoslovcev nas je vendar podučila,
da najdene velike kosti niso velikanov, temoc slonov, noso¬
rogov. Prebrisani bogoslovci so verjetno dokazali, da so stari
drugo časoslovje imeli, kakor ga mi imamo.

53

Tako  Hensler  verjetno trdi, da so leta starih do Abra¬
hama samo 3 mesce brojile; kesnej 8 mescev, in še le Egip¬
tovski Jožef  jim je dal 12 mescev, Potrdba, ktera je tem
bolj verjetna, kajti so še dandanešnji v izhodu narodi, kterih
leta samo o mesce brojijo. Po ti popravi se nam vse dru¬
gače kaže. M a tu zal e m o v a 9(X> letna starost pade na
200 let, ktera je tudi mogoča bila, kajti so še o novejšem
času ljudje blizo 200 let doživeli.

Tajiti se ne more, da je velika prekucija sveta, ktera je
po velikem potopu sledila, ali iz ktere je veliki potop izšel,
tudi organsko naravo mnogo premeniti mogla, in da so v pr¬
vem veku organske stvari vekše znale biti in tudi dolgše ži
vele. V času, v kterem je Abraham  živel, in v kterem je
že dogodivšina čistejša, se nahajajo starosti, ktere je on čas
lehko dosegniti mogel; kajti ljudje so živeli v čistem zraku,
prosto, naravsko in zmerno.

Židovska dogodivšina nam prinaša sledeče primerleje:
Abraham,  velikodušni človek in hrabrega srca, v vsem
srečen, doživel je l7o let; jegovsin Izak,  miren, tih in čist
mož 180, Jakob  tudi miren ali vendar prebrisan samo 147,
vojak 1zm a el 137, j edina žena staroveka, o kteroj nekaj
vemo, Sara  doživela je 127 let. Jo žef ;  jako umen in zvit
v politiki, v mladosti potlačen in v starosti povišan, živci je
samo 110 let. M oz e.s mož izvunredncga razuma in moči, mo¬
čen v delovanju, ali slab v besedi nategnol je svoje življenje
polno skrbi in truda do 120 let. On se je že tožil: „Naše
življenje trpi 70 let, ali ako je mnogo 80". — Iz tega vidimo,
da je v ti reči že pred 3000 leti tako bilo, kakor zdaj.

Vojaški in zmirom delavni Jo zna doživel je 110 let
Eli,  višji duhovnik, debel, flegmatičen in miren možje  živel
90 let.

El is a, vendar oster proti sebi in drugim, kteri je zani¬
čeval bogatstvo, ugodnost in lenost, došel je do više 100 let.

V zadnjih letih židovske vlade se še najde Simeon,  poln
upanja in jako bogaboječi mož v starosti 90 let.

O Egipčanih, kterih zgodovina je polna čudežnih basni,
nam o veliki starasti nič ni znano.

Mnogo se tudi pripoveduje o veliki starosti Ser e so v,
ali današnjih Kinezov  (tako Lucian). Oni se nalašč pra¬
vijo dolgoživci, in Lucian  pravi, da zato tako dolgo živijo,
ker mnogo vode pijejo — Morebiti tudi zato, da so že tedaj

v • • 1 •

ca j pili.

Pri starih Grkih se več primer velike starosti nahaja.
Modri Solon,  mož velike duše, globokih misli in ognjeni
domoljub, kteri je tudi ugodnosti življenja ljubil, doživel je
80 let. E p ime d iz Krete  je ostarel 157 let. Veseli Ana¬
le r e o n je živel 80 let; tako tudi S o f o k 1 e s in P in d a r,
Gorgia Leo niča  n, veliki govornik, kteri je mnogo poto¬
val in med mladino učeč živel, nastopil je 108 let. Prota-

gora iz Abdere,  tudi popotnik in govornik 90 let* I So¬
krat,  mož velike zmernosti in krotkosti 98 let. Dem o k rit,
prijatelj in raziskovavec narave, in poleg tega zmirom do¬
bre volje in vesel, bilje  109 let star; nesnažen, ali zmeren
Diogen  90 let. Ženo,  zavodnik stoičke stranke, izvrsten
v umetnosti zatajevati samegaeebe, doživel je blizo 100 let; in
Platon  prav božjega bistrouma, kakovega še skoraj ni bilo,
prijatelj mira in tihega preiskavanja 81 let.

Pitagora,  kteri je v svojem učenju posebno priporočal
dobro dieto, obuzdanje strasti in gimnastiko, je tudi jako
ostarel. On je delil življenje človeško v četiri jednake delke:
Od prvega do dvajstega leta bi morali biti deca (početi člo¬
vek) od 20 do 40 mladi človek, od 40 do 60 človek, od 60
do 80 stari odjemajoči človek, od tega časa pa nikogar več
ne raj ta med živoče naj ostari kakor hoče.

Med R i m 1 j a n i so sledeči spomina vredni: M. V a 1 e r i
Kor vi n ostarel je više 100 let, mož velike hrabrosti in srč-

55

4

nosti, ljubljen od vseh in zmirom srečen. Or beli,  glasovit
mož, spočetka vojak, kesnej detovod, pa zmirom vojaške
ostrosti, doživel je 100 let. O školniku Hermipu  se je že
govorilo. Fabi Obotavljavec,  pokazal je z OOletno sta¬
rostjo, da še s tem nekaj smrti vzeti more.

Kato,  mož železne duše in tela, prijatelj življenja
na kmetih in neprijatelj zdravnikov, zvršil je više 90 let.

Tudi Rimske žene nam imenitne primere dolgega življenja
prinašajo. Te renči  a, Ci cer  o no  v a žena, akoprem jako
nesrečna in zmirom polna velikih skrbi in žalosti in še proti-

v

nasta, doživela je vendar 103 let. Zena Avgustova, Li-
via,  jako pohotna in vladoželna, ali vendar srečna ženska,
došla je v svoji starosti do 90 let.

Posebno so pa imenitni mnogi primeri dolgega življenja
pri rimskih igr a v k a h, prednost, ktero so v današnjem času
zgubile, in se kaže, da je zdaj več potrošenja življenja v tem
stanu, kakor nekdaj.

Nekoja Luče  j a, ktera je jako mlada k gledališču pri¬
šla, bila je 100 let igravka in je še 112 letu svoje starosti
igrala.

G a 1 e r i a K o p i a 1 a, igravka in plesavka, je še v 90
letu po prvi igri sopet v gledališče pozvana bila, daje  tam
Po  m p e j a pozdravila, inkesnejeje še tudi igrala in pri slo¬
vesnosti Avgustovi  zadnjo krat.

Mnoge vrednosti donesek o trpežu življenja v času cesarja
Vespasiana  nam je tudi priskrbel Plini  iz kazala cen-
sorskih listov, izvira jako verjetnega.

Tu se kaže, da v onem delu Italije, lderi je med Apenini
in reko Padom v 76 letu našega brojenja je živelo 124 ljudi,
kteri so bili 100 let stari in više, t. j. 54, kteri so bili 100
let stari 57, kteri 110, dva 125, 4 kteri 130 do 137 in dva 140.

Zvun teh so še bili v Parmi trije 120, in dva 130 let stara
in v Favenciji jedna žena 132 let. V nekem mestu blizo Pia-
cence živelo je 10 ljudi, kterih 6 je brojilo vsaki 110 let in
4 vsaki 120 let.

Iz tega se zadosti pokaže, da je trpež življenja v času
Mozesa, starih Grkov in Rimljanov z našim jenak bil, in da
6tarost sveta na ostarenje svojih Stanovnikov zato moči nima,
ako morebit razlike ne čini razno obdelovanje zemlje, kajti
razno podnebje napravi. Toliko je gotovo, da se zdaj
ne najde v Italiji toliko in tako jako starih ljudi, kakor v
dobi Vespasianovi, vzrok je vendar v tem, da onda je še bilo
mnogo logov in zato podnebje bolj mrzlo in ljudi trdnejši.

Posledek preiskavanja je zato: Človek še zdaj ravno
tako  le  h k o ostari kakor nekdaj, razlika je samo vtem
da jih je nekdej več ostarelo kakor zdaj.

Hočemo življenja starosti po različnih stanih in položajih
ljudi posebno v današnjem času pregledati in to prvič cesarje,
kralje, t. j. velikaše sveta. Ali ni narava tudi jim, kterim je
vse popolnejše prednosti in veselja tega sveta podarila, tudi
naj lepši in najvekši dar, t. j. dolgo življenje dala? — Žali-
bože, ne! — Ne pripoveduje nam ne stara ne nova dogodiv-
šina, da bi oni to posebno prednost imeli. V stari dogodiv-
šini malo kraljev najdemo, kteri so 90 let doživeli.

V celi vrsti rimskih cesarjev, ocl Avgusta do zadnje¬
ga, kterih je više od 200 bilo, najdemo, da so razun
prvih dveh, Avgusta in Tiberija  samo 4 doživeli 80 let,
in to G o r dia n, V a 1 er i a n, A n a s t a s i in J u s ti n i a n.

Avgust  je doživel 75 let, mož mirne in krotke duše,
hiter vendar in živ v delu, zmeren v gostijah, pa toliko več
zavzet za veselje, umetnosti in znanosti. On je jel naj pro-
stejše hrane in ako ni gladen bil, celo nič, nikdar ni več pil,
kakor samo jeden funt vina, skrbel je vendar za to, da so pri¬
jatelji in vesela družba jed slajšali. Razun tega je bil zrni-

57

rom vesel in srečen, in kar se življenja tiče, je jegova misel
takova bila, daje  v smrtni uri prijateljem rekel: „Ploskajte
prijatelji, komedija je pri koncu.“ Volja, ktera jako življenje
podolgša. V 30. letu ga je popadla vročinska bolezen, ktera
se je po toplem zdržanju in kopanju zinirom pokujšavala, do¬
kler mu ni Anton Musa  nasprotno zdravljenje priporočil,
tako da se je moral mrzlo držati in kopati, in na to je v
kratkem ozdravel. On se je zato potem zmirom bolj mrzlo
držal in kopal, kar je mnogo k njegovi veliki starosti dopri-
našalo.

Cesar Tiberi  je dve leti dolgše živel. Bilje  velike eu-
tljivosti in prijatelj kotljivosti, pazil je vendar v vsem vživanju
na svoje zdravje; tako je tudi večkrat rekel, da vsakega za
norca ima, kteri še po 30. letu zdravnika po dieti pita; kajti
onda že vsaki po svojem opazenju vedeti mora, kaj mu je
basnovito kaj škodljivo.

»

Glasovi! premagavec A v r e n g z e b izvršil je 100 let,
vendar ni bil kralj temoč samo kočevnik.

Ravno tako redka je velika starost pri knezih in kraljih
novejše dobe. Samo francozki kralji iz pokolenja Bourbons-
kega se izjema j o, kteri h so trije j eden za drugim 70 let do¬
živeli. V novejši dobi moramo tudi spornenoti Friderika
II. kralja Pruskega, on je bil v vsem velik, tudi v svoji na-
ravski strani. Dosegel ni samo veliko, med kralji redko sta¬
rost, do 75 let, in kar je še dosti več, dosegel jo je v velikih
skrbeh in trudili, ktere je morebiti malo kteri človek doživel.
Dosti let v boju se je trudil cele dni kakor naj prostejši
vojak, in po tem še cele noči v globokih mislili prebedel.
Ljubil je vesele gostije, pa le vendar samo o poldne, zvečer
je redko jel, šel je zaran spat in tudi zaran vstajal. Delal
je samo pred poldnom, zvečer se je razveseljeval z godbo,
lepimi umetnostimi in znanostimi, in se vsaki den v čistem
zraku sprehajal.

58


Tu še Avstrijanskega cesara Franca  I. pozabiti ne
smem. Doživel je 67 let, akoprem je bil v veliki mladosti
jako žmetno vlado nastopil, kajti veliki francozki boj je že
bil skoraj začet. — 23 let je bil skoraj zmirom v ta veliki
boj zapleten, kteri mu je mnogo dežel iztrgal, kar mu je tim
več srce raniti moralo, kajti je bil, kakor j eden pisec o njem
pravi: „naravski človek, mehkega in ljudomilega srca.“

Visoko duhovništvo  v tem ni bilo srečnejše. Od
300 papežev, ktere rajtati moremo, jih je samo 6 doživelo
80 let.

Mnogo izvunrednih primer se vendar med puščavniki
nahaja in samostanskimi duhovniki, kteri pri naj ostrejši
dieti, zatajevanju samega sebe in premišljavanju, kakti odve¬
zani od vsake človeške strasti živijo ali se vendar mnogo v

čistem zraku zadržujejo. Tako je doživel apostelj Janez

% 0

98 let, sv. Pavel  puščavnik pri neverjetno ostri dieti v neki
votlini 113 let in sv. Anton  105 let. Sv. Lakomi  110 let
sv. Kom  val  d,  120 let, Atanasi, Hieronim  tudi više
80 let.

V novejšem času, v kterem dieta in zatajevanje samega
sebe več tako ostra ni, so tudi velike starosti redkejše. Pa
vendar je še pred 3 leti vmrl v Levovi na Poljskem Ciril

v

Stefanovič  nadškof in metropolit armenski v 107. letu
svoje starosti, Postil se je do svoje smrti tako ostro, da si
postne dni mleka in jajčnih hran dovolil ni, pa je vendar
bil vedno zdrav in bistre glave.

Jako ostareli so tudi od nekdaj globoko misleči modro-
slovci, posebno, ako so se z naravo pečali in ako so srečo
imeli nove jene skrivnosti razodeti; kajti to jih je jako raz¬
veselilo, in zato življenje podolgšalo.

Naj starejše najdemo pri Stoikih in Pitagorcih, kteri so
bežali strasti in pohotnosti in se ostre diete držali.

59

O Platonu in Is o kr a tu se je že govorilo.  A p o 11  i-
ni iz  Tyane, lep izvršen in v vseli dušnih in telesnih last¬
nostih zvunreden mož, kterega so Kristjani za copernika, Ri¬
mljani in Grki vendar za božjega poslanca imeli, kteri jev
dieti nasledoval Pitagora  in bil prijatelj mnogega popoto¬
vanja, je doživel viši 100 let. Ksenofil  je zvršil 106 let.
Modroslovec D e m o n a k s tudi 100 let; bil je mož jako ostre
morale in navadnega stoičnega nemarja. Pitali so ga pred
njegovo smrtjo, kako hoče pokopan biti? „Ne skrbite zato, je
odgovoril, mrtvo telo bode že neduha pokopala." In ker so
na to jegovi pri j atiji rekli: „Hočeš da te po smrti psi in tiče
pojejo.“ „Zakaj pa ne?“ je rekel n Sem se trudil, koliko je
mogoče bilo, dokler sem živel hasniti človečanstvu, zakaj pa
tudi po smrti nebi nekaj živalstvu dal?“

Tudi v novejšem času so modroslovci še to prednost ob¬
držali in vidi se, da so naj vekši in globoko misleči v tem
sad svojega dušnega veselja našli.

Kepler  in B a k o sta jako ostarela. N e w t o n, kterega
vse in jedino veselje je bilo v življenju preiskavanje skrivnosti
naravinih, doživel je 90 let, Euler,  mož nezapopadljive delav¬
nosti, kteri je više 300 spiskov globokih misli spisal, je tudi
blizo 90 let izvršil. K a n t še v naj vekši starosti zmirom mlad
v duhu, dosegnol je 81 let.

A k a d e m i k i so nekoji tudi jako ostareli, tako sta F o n-
tanella in Fornay  do 100 let došla. Merian  naslednik
zadnjege do 80 let. Tudi mnogo pesnikov in umetnikov je
veliko starost doživelo: tako Y o u n g, Voltaire,  Bod  m er,
II a 11 e r, M e t a s t a s i o, K 1 o p f s t o k, G1  e i m, U z, V c s c r
W i e 1 a n d, G o e t h e i. d. Tudi veliki naravoslovec in po¬
potnik H u m b o 1 d, doživel je viši 80 let.

Primere naj vekše starosti vendar najdemo med ljudmi,
kteri so mnogo težko telovno delali, in v čistem zraku živeli
prosto in naravsko, t. j. med z e m 1 j a k i, vrtnarji, lovci;

60

vojaki in m o r n a r j i. — Samo v teh stanib še človek zdaj
160 do 180 doživeti more. •

Z veseljem bodem pripovedoval nekoje imenite primere,
kajti v teh primerlejih ima dostikrat naj menjši vzrok veliko
korist in pomen.

Naj starejši primeri zadnjih tisočletij so: Kentingern
C z a r t e n, J e n k i n s, P a r r e, Draakenbe  r g in E s i n g-
liara: oni svedočijo daje  še v našem času mogoče, 185, 169,
152, 146 let doživeti.

K e ti n g er n, poznan po imeno Saint M ungo  je bil
zavodnik škofije v Glasgow-u,  in doživel je 185 let, kakor
nam sledeči napis svedoči:

Gum oetogenos centum cpiocjue quinque vir annos

Complerat, sanctus est Glasgovr funere functus.

V letu 1724 vrnrl je Petraez Czarten  185 let star v
vesi K o ff r o š-u 4 mile od T e m e š v a r a na Ogerskem. Rodil
se je 1593, bil je grčke vere, in si je še nekoje dni pred
smrtjo po palci hode milodara prosil. Jegove oči so bile neko¬
liko črlene, vendar so mu še nekolike svetile, glava in brada
ste bile jednaki plesnovini, še tudi nektere zobe je imel. Jegov
sin je tudi bil 95 let star.

V letu 1670 vrnrl je H. Jen ki n s v Yorkshiru, bil je
vojak in ribič; ko je bii 100 let star je še naj vekše reke
preplaval; doživel je 167 let.

K temu pristopi prvi Th. Pari*  e, tudi Anglež, siromaški
kmetič iz Shopshire, kteri je moral vsak den trdo delati. Ko
je že bil 120 let star, se je še jednok oženil in bil 12 let
zavezan z ženo, ktera je ž njim jako zadovolna bila. Do 130
let starosti je še vse posle pri hramu opravljal in še mlatil.
Nekoje leta pred smrtjo so ga oči in pamet začele zapuščati,
razum in sluh je vendar do smrti oster bil. Ko je bil 152 let
star in je kralj o njem to slišal, ga je pozval v London, in


_ 61 _

to je bil vzrok jegove skorejšnje smrti. Gostili so ga najmre
tu kraljevski, in tako v nenavadno življenje prestavljen je
drugo leto vrnrl. Imenito je, da, ko ga je glasovit Harvey
odprl, so se v njim vsi delki čisto zdravi našli, znamenje da
bi se leliko dolgo živel.

Pred nekolikimi leti je tudi jegov prevnuk 103 leta star
vrnrl.

Da>nec Draakenberg  z imenom je bil do 92 leta mor¬
nar, in tudi 15 let v tarskem sužanstvu, zato v veliki lievolji.
lil let star še je 00 let staro ženo vzel, ktero je preživel.

V 130 letu se je še drugoč v neko kmetiško deklico
zaljubil, ktero je tudi hotel vzeti. Ker ga pa ni hotela, je
tudi druge deklice nagovarjal, naj bi ktera z njim  v zakon
stopila; ko pa vendar pri nobeni ni srečnejši bil, je vdovec
ostal in še 16 let potem živel. Doscgnol je 146 let. Bil je
močen mož in čemernega temperamenta.

V letu 1757 vrnrl je v Karnevallu J. Essingham  144
let star; bil je v mladosti vojak in potem do smrti močen
najemnik. V mladosti ni nikdar vpijančljivc pijače pil, mesa
je jel malo in v vsem zmerno živel. Tri dni pred smrtjo je
še tri milje daleč šel.

Nekoji Stender  vrnrl je 1792 v Holsteinskem 103 let
star. On skoraj celo življenje drugega ni jel kakor kašo in
zmetke, in to vse močno soljeno, pil je čisto malo, duban rad
kadil, čemera ni poznal. Upajoč na Boga se je ž njim v vsem
pomiril.

Naj novejši primer jako velike starosti je sledeči: v
Norvegskem blizo Bergen, vrnrl je 1797 Surin gton  Jožef
IGO let star: pamet in vsa jegova eutenstva so bila močna
do smrti. Ko je vrnrl je bil jegovili sinov j eden 100 let in
jeden 9 let stvar.

62

Tako bi se še mnogo lepih primerov dolgega življenja
spisati moglo, kteri so se še pred kratkim našli in se še na¬
hajajo. Tako je vmrl pred dvema lotoma jeden kmet na slo-

v

venskem Stajaru pri sv. Jurju na Ščavnici 109 let star, na
Pohorju v sv. Martina fari okolj začetka sedajnega stoletja
kmetica 108 let stara. Tudi v Mariboru poznam starca, kteri
je prek 97 let star, in 8 drugih, kteri so blizo 90 let stari;
vsi so še močni, veseli in zdravi. Tako so v okoljščini neki
stari vinčari, kteri še v vinogradih delajo. V Jarenini je jeden
že više 97 let star in je še jako močen.

V dolgem življenju bi skoro morali zdravniki prednost
imeti, kteri bogato sredstvo življenja in zdravja drugim delijo.

v

— Zalibože, to vendar ni! — Pri njih velja z vekšino: Ker
drugim služijo se oslabijo in vmrjejo ker druge zdravijo.

Prvih deset praktičnih let jih naj več požerc, kteri te
prestoji, je mogoč ostareti.

Naš preded Hy po krat nam vtem  dober izgled dava,
doživel je 104 let. Jegovi posli so bili bolenike obiskavati,
naravo opazovati in potovati. Živel je večidel v malih mestih
in posebno na deželi;

G a 1 e n, K r a t o, F o r e s t, P1 a t e r, H o f m a n n, H a 11 e r,
van Swieten, Boerhaave,  so tudi jako ostareli.

Kar se kratkega življenja tiče, so v tem prvi rudarji, ljudje,
kteri zmirorn pod zemljo v kužnem zraku živijo. Nekoje rude
tudi mnogo mišnice imajo, in v teh rudarji komaj 30 let do-

y • • •

ŽIVIJO.

Ugodno morebiti bode ako priložim tabele različnega tr-
peža življenja po različnem stanu in poslovanju (od Schottera).

Med 744 ljudmi, kteri so više 80 let doživeli, je bilo:

Bogoslovcev . . 26 knezev ....  5

kmetov ....  87 lekarov .... 2

63

dežele spadnejo.

V Ruskem cesarstvu je vmrlo ljudi v letu 1801:

252 v 91. letu starosti, 345 v 92., 220 v 93., 170 v 94 ,

408 v 95., 178 v 9G., 162 v 97., 211 v 98., 204 v 99., 216 v

100., 37 v 101., 32 v 102., 14 v 103., 17 v 104., 32 v 105,

7 v 106., 10 v 107., 5 v 108., 9 v 109., 15 v 110., 12 v 116,

1 v 117., 12 v 120., 2 v 121., 1 v 123., 1 v 124., 2 v 125.,

2 v 128., in 4 v 130 letu starosti. .

64

Akoprem mrzlo podnebje dolgi starosti jako služi, vendar
premrzlo življenje krati. V Islandii in Sibirii  ne ostarijo
ljudje više, kakor do 60 ali 70 let.

Tudi Irsko  je glasovito, da v njem ljudje jako ostarijo.
Bako  pravi: „Jaz mislim, da na celem Irskem ni vesice, v
kteri nebi bil naj menje j eden človek 80 let star.“

V F ran e ozkem  se nahajajo jako stari ljudje.

V Italii
ostarijo.

vendar v severnih deželah

še zdaj ljudje jako

Lepa in zdrava Grelca  nam še zdaj kakor nekdaj velike
starosti ljudi prinaša, posebno otok Naksos.

Tudi v E g i p t ii in I n di i se najdejo jako stari ljudje,
pesebno med Bramini in puščavniki, kteri ne živijo tako po¬
hotno, kakor drugi Stanovniki teh dežel.

Nemška zemlja  ima mnogo starih ljudi, pa vendar
ne jako starih, tako tudi Slavjanske  zemlje.

Posledki teh zvedel). Določuje se kako dolgo more člo¬
veško življenje trpeti.

Posledki teli zvedeb so:

1. Kakor je že rečeno, ni starost svetova starosti ljudi

v

dozdaj potratila. Se zdaj človek lehko tako ostari, kakor v
času Abrahamovem in prvlje. Resen je, da so dobe, vkterikso
ljudje v onih istih deželah jednok krajše, jednok dolgše živeli,
pa to očitno ne pride od soeta, temoč od istih ljudi. Dokler
so ljudje bili bolj divji, prosti, delavni, ljubeči čisti zrak in
naravo, pastirji, lovci in poljedelavci, te so tudi še jako bolj
ostareli. Ko so vendar naravi bolj neverni, bolj lišpni in
mehkužni postali, tudi jihovo življenje ni tako dolgo trpelo.
Ono isto pokolenje vendar, ako bi se nazaj v prosti naravski
stan vrglo, bi moglo kakor poprej sopet jako ostareti. Zato
so to same dobe, ktere pridejo in odidejo, in človečanstvo v
obče po njih nič ne zgubi in zadrži določen cilj življenja.

v

2. Človek je mogoč, kakor smo videli, pod vsakim pod¬
nebjem veliko starost doseči. Razlika je na videz samo v tem,
da se to pod tem večkrat, pod oneni redkejše zgodi, in da se
ne doživi povsod jeduako velika starost.

3. Tudi v onih krajih, v kterih je v obče mrljivost jako
velika, morejo pojedini bolj ostareti, kokor v onih, kjer je
mrljivost menjša. Poglejmo na primer v kraje izhodne; tam

o

GG

je mrljivost v obče mala, zato tudi dosti ljudstva, posebno
otrok tam meuje pomira, zarad stalnejše in jednake tempara-
ture v zraku; pa vendar je tam v primeru rnenje jako starih
ljudi kakor v zahodu, kjer je v obče mrljivost dosti vekša.

4. Visoko ležeča mesta imajo v obče več jako starih
ljudi kakor globoko ležeča. Vender je tudi tu določena po¬
stava. da se ne more reči: čim više, tim bolje. Naj više sto-

v

pinje visokosti lednikov ne služijo veliki starosti, in Švicarska,
naj više ležeča dežela v Evropi, nima toliko starih ljudi, ka¬
kor Škotske planine. Vzrok je dvojvrsten: prvič, previsok
zrak je presuh, eterički in čist, potroši zato hitreje, drugič pa
ni zrakova temperatura tako jednaka, toplota in mraz se pre¬
hitro menita, in nič ni trpežu življenja tako škodljivo
kakor prehitra memba temparaturina.

5. Pod mrzlim podnebjem ljudje v obče bolj ostarijo ka¬
kor pod toplim, in to sopet iz dvojnega vzroka: prvič pod
toplem podnebjem je potrošenje življenja močnejše in drugič,
mrzlo podnebje je ono zmernosti, in zato potrošenje zadržuje.
Pa to tudi tu velja samo do določene stopnje. — Naj vekši
mraz v Grenlandii No vi zemlji  i. t. d. pokrajša živ¬
ljenje.

6. Posebno je dolgemu življenju hasnovita jednakost zra¬
kova, posebno kar se dotiče mraza in toplote, teže in lehkoče.
Zato niso one dežele, v kterih se stanje zrakomera in toplo¬
mera jako mnogokrat menja, dolgemu življenju prijatelske.
Je mogoče, da je takova dežela jako zdrava in da ima mno¬
go starih ljudi, pa jako velika starost se v nji vendar nedoživi,
kajti hitre membe drugega niso, kakor ravno toliko noterš-
njih prekucij, in te potrošijo strahovito tako moči kakor or¬
gane. V tem imajo posebno prednost nemške in slavjanske
dežele, ktere tako ležijo, da je v njih vedna memba toplote
z mrazom, kjer se dostikrat j eden den velika toplota in mraz
nahaja, v kterih je Marc dostikrat topel Maj vendar poln
snega.

G7

Polutančno podnebje teh dežel je zato vzrok, da, akoprem-
so one drugači zdravo ležeče, sicer v obče tudi ljudje precej
ostarijo, primeri jako velike starosti se vendar v njih redkej¬
še nahajajo, kakor v drugih, pod jednako nebno širino ležečih
deželah.

7. Prevelika mokrota in suliota ste neprijatelci dolgemu
življenju. Zato z nekoj volhkostjoj zmešan zrak dolgemu
življenja naj bolj služi, in sicer iz sledečih vzrokov.

Volhki zrak je že nekoliko nepolnjen, in zato telu menjo
vzcme t. j. ga menje potroši. V volhkem zraku je temparatura
bolj jednaka, in zato menje hitre menihe toplote z mrazom.
In zadnjič, nekoliko zrak organe dolgše gibke in mlajše zdrži,
proti temu jih suhi bolj otrdi in ostari.

Naj bolj očiten primer nam dajo otoki. Najdemo, da so
že od nekdaj otoki in polotoki bili zibke starosti. Vsikdar
ljudje na otokih bolj ostarijo, kakor v sosednih deželah pod
jednako nebno širino. Tako živijo ljudje dolgše na otokih
Arhipelaga,  kakor v poleg ležeči Azii;  na otoku Cipru-
dolgše kakor v Siri i, na Form o zi in Japani  dolgše
kakor v Kini; na Anglianskem in Danskem  dolgše,
kakor na Nemškem.  Morska voda vendar to moč bolj ima
kakor sladka; zato tudi mornarji tako jako ostarijo. Netekoee
sladke vode vendar škodijo z strupenimi slapi.

8. Tudi apnena zemlja ljudem na nji stanovajočim k sta
rosti ne služi.

9. Vse zvednosti nam kažejo, da v A n gl i a n s k e m,
Švedskem, v Norvegii in Pruskem  ljudje naj bolj
ostarijo, in po skrbnem preiskavanji najdemo, da se ravno tu
vse do zdaj določene lastnosti skup najdejo.

V Abesinii, v z a hodni Indii, v Surinamu  vendar
ljudje naj krajše živijo.

5 ’

08

10. Čim zvestejši ostane človek naravi in jenim posta¬
vam, tim dolgše živi, čim dalje od njih odstopi, tim krajše.
To je in ostane občna postava. Zato so Stanovniki v onih
istih krajih bolj ostareli, dokler so bili prosti pastirji in lovci,
kakor kitro so se vendar izobražili, lišpno, pohotno in nemar¬
no življenje počeli, so krajše živeli, zato tildi ne ostarijo bo¬
gati in velikaši in oni, kteri čudežne eliksire jemljejo, temoč
kmeti, poljedelavci, mornarji in takovi ljude, kteri morebiti celo
življenje na to niso mislili, kako bi mogoče bilo v veliko sta¬
rost priti.

11. Naj večo in strahovito mrljivost nahajamo v dveh
znajdbah novejšega časa; med zamorskimi sužniki  v
zahodni Indii in v n a j de n i šui ca h. — Od zamorskih suž-
nikov vmrje vsako leto vsaki 5ti, zato ravno toliko, kakor
da bi neprestano kuga med njimi bila. In od 10 000 najde¬
nih otrok, kteri z vekšino vsako leto v za nje odločene hra¬
me pridejo, jih ostane po 10 letih blizo 250, tedaj jih jevmrlo
9750 t. j. od 40 je ušel jeden odprtemn grobu. Jako imenitno
je, in tudi novi dokaz našega izreka, da je ravno tu mrljivost
naj bolj strahovita, kjer se človek naj delj od narave obrne,
kjer se svete postave naravine tlačijo in močne zaveze raztr¬
gajo •

Tu, kjer dete od prs materinskih se strga in najemniku
prepušča, in tam, kjer se od brata, od svoje domovine in do¬
mače zemlje vzeme, se v tujo, nezdravo zemljo zasadi, in tam
brez upanja, brez veselja, brez potolažbe v vednem hrepe¬
nenju za zapuščenimi svojci dragimi v srcu, po naj težcj-
šem delu do smrti muči. Ni, niti je bilo kuge na svetu, ktera
bi toliko ljudi požrla, kakor najdenišnice iu sužanstvo.

To je pretenčnost, ktera se je samo v novejšem času iz¬
najti mogla, — Temu so bili potrebni oni slepi politični umet¬
niki računstva, kteri so dokazali, da je država naj boljša
mati, in da k pomnožen ju Stanovnikov drugega ni potreba,
kakor samo to, da si država deco prilasti jo v hranitev vzeme

GO

in tako javni požirak napravi, kteri jo požere. Pretesno se
kažejo zdaj strahoviti nasledki te nenaravske matere, tega za-
metovanja prve podpore človeškoga drnžtva, — zakona in
dolžnosti staršev.  Tako strahovito kaznuje narava
prestop svojih svetih postav.

12. Posledek vseh zvcdeb, in glavno načelo makrobiotike
je: zlata sredina v vsem,  ktero Horac  tako lepo po¬
peva, o kteii H urn e pravi, da je naj vckša dobrota na tem
svetu, tudi dolgemu življenju naj bolj služi. V določeni sre¬
dini stana, podnebja, opravila, zdravja, temperamenta dušev¬
nih moči, diete i. t. d. je naj vekša skrivnost ostarenja. Vse
skrajnosti, tako ono kar je preveč ali premalo, previsoko ali
prenizko škodijo dolgemu življenju.

13. Opazen ja vredna je vendar sledeča okolščina. Vsi
jako stari ljudje so bili oženjeni, in sicer večkrat, in šd  tudi
v veliki starosti. Nobenega primera ni, da bi kdo sainičen
bil jako ostarel, t. j. prek 110 let. To ravnilo velja tako pri
možkih kakor pri ženskih. Iz tega na videz sledi: Nekoliko
bogatstva v rodivni moči je dolgemu življenju hasnovito, je
pridavek životvorni moči in se vidi, da rodivna moč z pona-
vljavno v jednaki razmeri stoji. Redno vendar in zmerno se
ona trošiti mora, zato je zakon edino sredstvo jo ohraniti.
Naj vekši primer nam prinaša neki francoz de Longve-
ville.  Živel je 110 let, imel je 10 žen zadnjo je vzel 99
let star, ktera mu je še v njegovam 101 letu sina rodila.

14. Več vendar ženskih kakor možkih ostari, pa naj vekšo
starost vendar možki dosežejo. Ravnotežje in gibčnost žen¬
skega tela jih nekoliko časa bolj zdrži in porušljivih moči
varuje, pa k jako dolgemu življenju je vendar možka moč
potrebna.

Tabele dolgega življenja (od Hufeland-a, Haller-a Kaston-aJ
nam zato kažejo, da od 80 do 100 let še jednok toliko žen¬
skih ostari kakor možkih, od 100 više vendar dosti več možkih.

15. V prvi polovici življenja služi naj bolj starosti de-

70

lavno in celo težavno, siromaško življenje: v drugi polovici
vendar mirno in redno. Nobenega primera ni, da bi lenuh
jako ostarel.

16. Bogata in redljiva dieta, brezmernost v vinu in
meseni hrani ne podolgša življenja. Primeri jako velike sta¬
rosti nam kažejo, da so takovi ljudje v mladosti več zelenja,
sadja, mleka in vode vživali in dostikrat celo življenje niso
mesa pokusili. Posebno je potrebno se ogibati žganice.

17. Tudi nekoliko izobraženja je človeku naravski po¬
trebno, ker tudi ono podolgša življenje. Neizobražen divjak
ne živi tako dolgo.

18. Življenje na kmetih in v malih mestih bolj služi veli¬
ki starosti, kakor v velikih mestih. V teh vmrje vsako leto
z vekšinoj vsaki 20. do 30.; na deželi vsaki 40 do 50. O
tem se še bode kesnej več povedalo.

19. Nekoji ljudje se tudi na videz pomladijo. Mnogim
jako starim ljudem so še v 60—70 letu novi zobi in lasi izra
sli, in so tako rekoč življenje iz nova začeli. Takovo pona¬
vljanje samih sebe sicer samo pri neizvršenih stvarih naha¬
jamo.

Do zdaj navedene zvednosti bodo nam zdaj tudi na
to važno pitanje odgovorile: Kteri je tedaj določen
trpež človeškega življenja?  — Misliti bi se moralo*
da se že o tem kaj gotovega ve. Neverjetno je zato, kako
so v tem naravoslavci različnih misli. Nekoji mislijo daje
potreba samo preiskali, kako dolgo divjaki živijo, kajti vtem
naravskem stališču bise moral trpež življenja naj gotovejše najti-
To je vendar krivo. Premisliti moramo da je ta naravski
stališ tudi z vekšinoj stališ siromaštva, kjer neizobraženje in
nedružbenost človeka primorajo se mnogo više od svojih moči
mučiti in trošiti, kjer je on v svojem stanu več porušljivim
vtokom podvržen in se teži ponavlja.

Naših primerov ne smemo jemati iz reda onih ljudi, kteri
kakor živina živijo, kajti ti imajo tudi lastnosti živinine, te-

71

raoc iz onega, v kterem je človek po razumu res razumno
človeško bitje zadobil, kajti onda še le je on komaj svoj na-
ravski namen in prednost dosegel in je mogoč po razumu
ponavljavnih sredstev iskati, ktere so jegovi naravi hasnovite,
in onda še le je komaj oni človek, kteri nam takove primere
prinesti more.

Tako bi se tudi misliti moglo, da smrt za starostjo je
pravi človeški cilj. To rajtanje je v našem času zato krivo,
ker, kakor Licktenberg  pravi, so ljudje umetnost iznašli,
si starost pred časom vcepiti, in zdaj lehko mnogo starih
ljudi v 30 — 40 letu vidimo, pri kterih se vsa znamenja ve¬
like starosti nahajajo, kakti, suhota, nevkretnost, slabost, seri
lasi, okoščene rebra, ktere se drugači samo v 80 — 90 letu
nahajajo. Tu je zato umetna in ozirna starost, po kteri ne
smemo mere za trpež človeškega življenja vzeti.

Da bi temu pitanju odgovorili so ljudje čudežne hipoteze
si izmislili. Stari Egipčani n. p. so mislili, da človeško srce
50 let, vsako leto za dva kvinteljna priraste, in od 50 do
100 let v razmeri odjemlje, tako da v 100, letu več srca ni,
in zato je pri njih 100 let bilo cilj človeškega življenja. Mi¬
slim zato, ako se temu pitanju zadosta odgovoriti hoče, se
morajo sledeče razlike postaviti:

1. Kako dolgo v obče more življenje človeško trpeti?
kteri je absolutno mogočen trpež človeškega življenja? Vemo
da vseki red živalstva ima svoj absoluten trpež življenja zato
tudi človek.

2. Kako dolgo je človek mogoč sam za se, jednotnik, ži¬
veti, ali kaj je ozirni trpež jegovega življenja?

Kar se prvega pitanja dotiče, preiskavanje absolutnega
trpeža človeškega življenja, lehko j egov trpež na naj višo, po
zvednosti znano stopnjo postavimo.

Zadosti je, ako o tem vemo, kar je naravi človeški mo-

%

goče, in moremo zato takovega človeka, kteri je naj višo
storost dosegel, za uzor naj izvršenejše človeške na¬
rave, za primer, kaj je človeška narava v srečnih okoljšči-
nah mogoča, vzeti. Zvednost nam nepregovorljivo kaže, da
je še zdaj človeku mogoče do 150 — 180 in više let živeti,
in kar je še važnejše, primer Parre-ja,  kterega so v 152
letu starosti odprli, nam posvedoči, da še človeški delki tudi
v ti starosti morejo celo zdravi biti, in da bi še on bil goto¬
vo dolgše živel, ako mu nebi bil nenavaden način smrtno bo¬
lezen prinesel. Zato se more jako verjetno trditi: človeška
organizacia in životvorna moč ste mogoči 200 let trpeti in
delovati. Lastnost tako dolgo bivati je v človeški naravi in to
absolutno. To trdenje postane potem bolj važno, ko se raz¬
mera med časom rasti in trpežem življenja zloži. Lehko se
po prime, da stvar osemkrat dolgše živi kakor raste, človek
po naravi, ne umetno, potrebuje 25 let, pred ko popolnoma
zraste in se izobrazi, in ta razmera mu da absolutno starost
do 200 let.

Ta starost je tudi čisto naravska in dokazal bodem kes-
nej, da so vsi smrtni načini pred 100 leti umetni, t. j. po bo¬
lezni ali drugih vzrokih včinjeni. Je tudi resnično, da ve¬
čidel ljudi po nenaravski smrti iz sveta odide, tako da od
10,000 skoraj jeden samo do 100 let doživi.

Ozirnitrpež življenja človeškega!  Pesen je, da
je jako premenljiv in tako različen, kakor vsakijednotnik. Ravna
se po boljši ali zločestejši tvarini, iz ktere je človek napravljen,
ponačinu življenja, in po hitrem ali počasnem potrošenju, in po
tisočvrstnih okolščinah, ktere imajo zvuikiJšuo  in uoteršuo
moč na trpež jegovega življenja. Ne sme se misliti, da še
zdaj človek glavnico življenja do 150 — 200 let na svet pri-

v #

nese. Zalibože! osoda našega roda je, da že grehi očetovi
detetu v materinskem razvijanju mnogo krajše steblo življenja
priskrbijo. Ako se k temu še nebrojna krdela bolezni pridru¬
žijo in drugi primerleji, kteri skrito in javno naše življenje
podkapajo, tako se celo lehko vidi, da zdaj človek jako

73

žmetno oni cilj življenja doseže, do kterega bi drugače ga
človeška narava peljati morala. Moramo vendar oni cilj za
temelj vzeti; in bomo tudi po času videli, koliko je naši moči
dano zapreke odvaliti, ktere nam k onemu cilju pot zapirajo.
Za skus ozirnega življenja sedajnega pokolenja naj sledeča,
po zvedbi sostavljena tabela služi.

Od 100 rojenih ljudi

vmrje jih 50 pred lOtem letom
„ 20 med 10 in 20 ,,

rt

n

))

rt

rt

5 )

10

6

5

3

rt

rt

20 .. 30

3 ’

1)

30 „ 40 „
40 „ 50 „
50 , 60 „

Samo 6 jih zato 60 leto prestopi.

P@gCavj© Mil

Natančnejše preiskovanje človeškega življenja, jegovih
poglavitih dob, in koliko zamore človekova viša
duševna popolnost do trpeža življenja.

Došli smo do glavnega namena, t. j. da do zdaj popisano
za podolgšanje človeškega življenja rabimo.

Prej vendar kakor bode to mogoče, moramo še sledeča
pitanja preiskati: V čem obstoji prav za prav človeško živ¬
ljenje?  na ktere organe, moči in opravila je posebno polo-
ženo to važno delovanje in j egov trpež? v čem se razločuje
od življenja drugih stvari in bitij?

V” (

Človek je gotovo naj viši člen, krona vidljive stvoritve,
naj bolj izobražen, izvršen in zadnji izdelek jene delavne
moči, naj viša stopnja tvarinske predstave, ktero so naša očesa
videti in naša čutenja zavzeti mogoča. On je naj slednejša
črta, v kteri in z ktero čutni svet na više duhovni svet meji.
Človeška organizacia je kakor čarobni trak, po kterem sta dva
sveta čisto različne narave, telesen in duševen zvezana in
zatkana; — vekomaj nerazumljiv čudež, po kterem je človek
sostanovnik razumnega in telesnega sveta. — Prav za prav
človek za obseg cele narave veljati more, kor naj izvrstnejše
sostavljen del, v kterem so vse v ostali naravi razdeljene de¬
lajoče moči, vse vrste organov in podobe življenja v jed n o

75

celoto  složene, složno delavajo, in tako je človek po pravici
mali svet  (posnemba in obseg velikega) kakor so ga stari
modroslovci mnogokrat imenovali. Jegovo življenje je naj
bolj razvito, jegova telesnost naj bolj nježna in izobražena,
jegovo močnostno življenje in potrošenje samega sebe ravno
zato naj močnejše. Jega narava zato v vseh stranih bolj ob¬
dava, on ima več potreb, pa ravno zato tudi bogatejše in po¬
polnejše ponavljanje, kakor kterokoli drugo stvorjenje. Mrtve
mehanične in kemične naravske moči, organske in žive moči,
in ona iskra božanske sile, moč misliti, so pri njem na čudežni
način zjedinjene in složene, da tako napravijo naj vekšo bo¬
žansko prikazen, ktero življenje človeško imenujemo.

Poglejmo zdaj v bitje in mehanizem te delavnosti, kolikor
nam je v tem spoznati mogoče.

v

Človeško življenje iz naravske strani pregledano ni druga,
kakor neprestana memba potrošenja in ponavljanja, nepre¬
stani boj med ločbino razdelavno močjo, in med vse vezajočo
in stvarjajočo životvorno močjo. Neprestano se prijemljejo
novi deli iz cele nas obdavajoče narave, se prestavljajo iz
ločbinega v organski svet, in iz teh različnih delkov se dela
po stvarjajoči životvorni moči nov jednak izdelek, kteri ima
v vseh točkah značaj življenja. Pa ravno tako neprestano
zapuščajo tudi ponošeni in pokvarjeni delki to zvezo, sledijo
mehanični in ločbini moči, ktera je z životvorno z mirom v
boju, in stopijo iz organskega v ločbin svet, in bodo sopet
vlast obče mrtve narave, iz ktere so pred kratkem stopili. Ta
neprestani posel je delo zmirom delavne životvorne moči. v
nas in zato z neprestanem javljenjem moči zvezano, in ta je
novi važni del živega delovanja. Tako se vživljenju nepre¬
stano jemlje, prisvojuje in nazaj dava, in smrt z stvarjanjem
menja.

Kar zato v obče življenje  jedue stvari imenujemo, ni
drugega, kakor sama prikazen, ktera nič druga lastnega ni¬
ma kakor delavno moč, kteraje zato vzrok onega prikazanja,

76

in ktera vse ravna in veže. Ta prikazen vendar dolgše trpeti
ne more, kakor samo tako dolgo, dokler zvunajšni pritoki

v

trpijo, kteri temu delovanju hrano prinašaj a. Življenje ima
zato naj vekšo enakoličnost z plamenom, samo da je ta pri¬
kazen samo ločbinega delovanja, ono vendar ločbino-živalske-
ga, t. j. ločbino-živalski plamen.

Življenje človeško je zato po svoji naravi na sledeča
glavna opravila položeno:

I. Pristop hrane za življenje izzvunaj in jeno

p rij e manj  e.

K temu ne spada samo kar v obče hrano imenujemo, je¬
dila in pitvine, temoč še dosti več, oni neprestani pritečaj
tančne in duševne hrane iz zraka, ktera na videz naj bolj ži-
votvorno moč zdrži; ker one debelejše hrane samo bolj slu¬
žijo tvarini in organom, ktere zdržijo in ponovijo. Ni hrana
samo to, kar skoz usta in želodec v nas ide, ker naše pluča
in koža tudi mnogo hrane poprimejo in so za duševno obram¬
bo mnogo važnejša, kakor želodec.

II. Privlaščanja vpodobovanje in oživaljevan-
je, prestop iz ločbinega v organski svet po

živo tv or n i moči.

Vse, kar v nas ide, mora prvlje značaj življenja dobiti,
tedaj še le je naše.  Vsi delki, in to naj tančnejši živeži
narave, kteri v nas tečejo se morajo oživaliti, t. j. se morajo
po pristopu životvorne moči tako pripraviti in na novi način
zvezati, da ne delavajo več po mrtvih ločbinih postavah, te¬
moč po posebnem namenu in postavah organskega življenja;
z besedo vse, kar je v nas je oživaljeno, tudi ločbine in me¬
hanične moči. Tako se n. p. elektrika, toplota, kakor hitro
delki živočega tela postanete, zložene narave (živalska elek-

77

trika, živalska toplota) in juno delovanje šene sme soditi po
delovanju neorganskih temoč po organskih postavah. Ravno
tako kiselak in drugi loebini Jelki. Tako živo složenje teh
delkov si vendar v svojem tein misliti ne smemo kakovo v
zračnih pripravah nahajamo, jihove moči so tu na posebne
živalske postave položene.

Naj važnejše delovanje, t. j. vpodobovanje in oživalje-
vanje opravlja naj prvi j e zizajoča žlezen a s o stava  v
naj dolgši razmeri, (ne samo mlečne, temoč tudi zizajoče žile
v koži in plučih, kar bi zato preddvor imenovati morali, skoz
kterega vse iti mora, kar si privlastiti moremo; za tem pride
so s tava krvnega kroženja,  v kteroj se delki tako ob¬
delajo, da organsko zvršenost dobijo.

III. Hranjenje, vpodobovanje oži val j en ih del¬
kov in j i h o v o p o ž 1 a h t e n j e na dalje.

Popolno oživaljeni tekoči delki se obrnejo v trde delke
in organe po tvornosti, Po delovanju potančnejših in dovr-
šenejših izločivnih orodij, se vzdignejo organski delki do naj
više stopnje žlahtnosti in dovršenja; skoz možgane k tekoči¬
nam, ktere živce oživijo, skoz rodivne organe k rodivni moči.
Obojno je zveza pretančne organske tvarine, obogatene z
životvorno močjo.

IV. Trošenje organov in moči po javljajočem

se življenju.

Delavno življenje je neprestano javljenje moči, in delav¬
nost, zato z neprestanim trošenjem moči, in organov zjedinjeno.
Vse, v čem moč dela, je javljenje moči, kajti se naj menjše
javljenje življenja ne čeni, brez draženja in jernu odgovarja¬
joče moči. —

78

To je postava organske narave. Zato se potrošijo ne¬
prestano moči, tako noteršnja gibanja, ktera se brez našega
znanja in volje činijo, kakor kroženje krvi in sokov, vpodo-
bovanje in izločevauje; kakor tudi prostovoljna in duševna
delovanja; in zato je naprestano trošenje moči in organov.
Ta del življenja je posebno važen za vlastitost in trpež živ-
Ijenja. Cim močneje se življenje javi, tim hitreje se vkonča,
in tim krajši je trpež. Ako se vendar življenje praslabo javi
sledi redkejša memba delkov, in zato nepopolno ponavljanje
in slaba vlastitost tela.

V. Ločenje in novo razstavljanje delkov. Jikov
iztok iz organskega v ločbini svet, sopetno
zjedinjenjez občno neživočo naravo.

Nerabljivi delki, kteri se v ti zvezi dolgše držati uemo-
rejo, stopijo iz nje, zgubijo životvorno moč, in se začnejo
san o po ločbiuih postavah razkrojcvati, ločiti in vezati. Zato
imajo vsi naši izvržki znamenje gnjilobe, t. j. samo ločbinega
delovanja, ktero kor takovo v živočem stanu ni mogoče. Lo-
čivni in izvrživni organi spravljajo neprestano nerabljive delke
iz tela: ti neprestano delajoči organi so čreva in ledvice, po¬
sebno pa površina kože in pluča. Ta opravila so istinsko
ločbino-živalska delovanja; za odpravljanje skrbi životvorna
moč, ali isti izdelki so čisto ločbini. Glavna opravila činijo
življenje v obče in tudi vsaki hip, kajti ona so zmirom na-
soea, zmirom zvezana, in neločljiva od delovanja življ enja.

Organov,  kteri k življenju spadajo, smo nekoliko že
sporncnoli. Naj leži jih, glede na to opravilo, v dva velika
reda delimo: v one, kteri poprijemljej o in pripra¬
vljajo in kteri izmet a vajo, in v one, kteri te¬
mu nasprotnemu gibanju, kakor tudi celemu no*
teršnjemu gospodarstvu ravnomero in red
vzdržuj e j o.

79

Mnogo tisoč menjšili in večih organov dela neprestano,
da po noteršnjem polrošenju nerabljive in pokvarjene delke
izloči in izvrže. Zvini teh tako imenovanih izvrživnik orga¬
nov, je še celo površje kože in pluča z milioni takih izvrživ-
nih organov pokrito, kteri neprestano dalajo. Ravno tako
mnogo in različnih potov ima drugi red, t. j, ponavljanje.
Ni zadosti, da odstop debelejših delkov organi prebavljanja z
hrano nadomeščajo, temoč tudi organ dihanje, pluča, zmirom
dela in vleče hrano iz zraka za životvorno moč in toploto.
Srce, in od njega včinjeno kroženje krvi služi temu, da
ravna to gibanje, pelja poprijete hrane in toploto v vse točke
tela, in nerabljive delke na odločivne pote. K vsemu temu
že zdaj pristopi važna duševna moč in jeni organi, ktera člo¬
veka med vsemi stvarmi naj bolj spolnjava, in ktera sicer iz
jedne strani močnostno življenje in potrošenje samega sebe
pohitri, pa vendar iz druge strani je za človeka jako velik
pomoček k ponavljanju, kterega nepopolne stvari nimajo.

Kako je zvunredno močno potrošenje v človeškem telu,
moremo lehko po tem soditi, da srce v jednem dnevu 100.000
krat vdari in kri dalje žene, t. j. da se srce in vse pikne žile
vsaki den tolikrat z zvunredno močjo skrčiti morajo, ktera
mora 50— 60 funtov krvi neprestano naprej poganjati. (Ktera
mašina se nebi, akoprem iz naj trdnejšega železa, pri tako
močnem delu v kratkem pokvarila?) Ako še k temu skoro
ravno tako neprestano delovanje mišic rajtamo, ktere se še
z tem leži potrošijo, ker so bolj iz mehkih delkov sostavljene,
tako si lehko mislimo, koliko imetka vzeme potovanje do 10
milj. Ne samo mehki in tekoči delki, temoč tudi naj trdnejši
se po času porabijo. To naj bolj vidimo pri zobeh. Dokazano
je zato, da bi se na ta način hitro potrošiti morali, ako nebi
bilo nadomeščenja; verjetno je skoraj, da smo v treh mescih
čisto iz novih delkov sostavljeni.

Pa ravno tako zvunredno in čudežno je ponavljanje, zgu¬
bljenega, to se iz tega vidi, da akoprem zmirom zgubi vam o,

80

naša grmada vendar jednaka ostane, in kar je še več, se
mnogokrat povekšava.

.Naj hitreje se tekoči d el ki nadomestijo, in zvednost uči,
da se naj vekša zguba krvi v 14 dnevih nadomesti. Trdi delki
se ravno po oni moči in mehanizmu ponovijo, kakor iz po-
četka nastanejo; /,občne hranljive delke nese kri v vse delke
tela, kteri se tam vredijo po tvornih postavah posebnega delka.
Tudi naj tančnejši delki in kosti se ponovijo, kar se po tem
naj leži dokaže, ako se vživa brošč (rubia tinetorum, Farber-
rothe). Tako se zgubljene kosti dostikrat čisto nadomestijo.
Navadna pot ali dogodivšina človeškega življenja je v krat¬
kem sledeča:

Srce  (glavni izvir vsega živočega gibanja in povekšauja,
glavna moč ločbinega in ponavljavuega dela) prihaja v
primeri k starosti zmirom manjše, tako da zadnjic 8 krat
manjši prostor v primeri k celoti potrebuje kakor iz početka
življenja, zraven tudi jegova telesnimi zmirom trdejša in go-
stejža prihaja in v ti razmeri odjemlje tudi jegova dražlji-
vost. Zato odjemljejo od leta do leta delavne moči in nas¬
protne priraščajo. To isto se tudi godi v žiltni sostavi in v
vseh organih gibanja. Vse žile postanejo po času trdejše,
ožejše in nerabljivejše. Pikavne žile se okostijo, in mnogo
tenkih žilic čisto* zaraste. Gotovi posledki so zato sledeči :

1. Po zaraščenju in skrčenju postanejo tudi naj važnejši
in tančnejši organi, kteri ponavljanju življenja služijo, poti
pritoka in vpodobovanja od zvunaj (pluča, koža, mlečne
žile,) nehodivni, in zato je pristop hranečih in oživajočih del-
kov od zvunaj zmirom slabejši. Hrana se ne more tako leh-
ko poprijeti, pripraviti in po vseh delkih razdeliti kakor prvlje.

2. Tkanine tako bolj in bolj otrdijo in se posušijo iu po
času zmirom več svoje gibne in občutne moči zgubijo. Draž-
ljivost in občutnost zmirom v ti razmeri odjemljete, kakor

one bolj otrdijo in se posušijo; tako delavne moči zmirom
več odstopujejo in mehanične in loebine pristopujejo.

3. Po oslabljenju gibne moči, po zaraščenju nebrojnih
žilic, se naj bolj pokvarijo izločbini in izvržbini organi, pre¬
potrebni pomočki našega čiščenja in izmetavanja pokvarje¬
nih delkov. Naj važnejši jihov organ, koža, postane od leta
do leta bolj trda, nehodivna in nerabljiva. Ravno tako led¬
vici, žile izhlapljcnja v plačili in črevih. Soki morajo zato po¬
stati v starosti zmirom nečistejši, ostrejši, žilav e j s i in prsteni.
Prst naj vekša protivnica vsega gibanja v našem tein zmirom
več prevaže, in tako se potem bližamo živoči svojemu name¬
nu: Prst boš; iz k terc si došcl!

Na ta način isto življenje svoj konec, t. j. naravsko smrt
prinaša, in sledeči je jeni pot:

Naj prvič poidejo moči, ktere naša volja ravna, po tem
volji ne podvržene in gibanja samega življenja. Srce ne more
več krvi v dalečne dclke poganjati, roke in noge toploto zgu¬
bijo, po času srce tudi kri skoz pluča težko žene, po tem di¬
hanje postane žmetno in zadnjič moči tako oslabijo, da se še
srce samo jako težko giblje, in kri samo v velike žile po¬
ganjati more, šoki sc vsedajo, srce krvi več poprijeti ne mo¬
re, vse gibanje se vstavi m tako sledi popolna smrt.

Prvlje kakor dalje idem, še sledečim pitanjem odgovo¬
riti moram, ktere vsaki, ki trpež življenja dobro preiskuje,
zastaviti more, in ktere opaziti je jako potrebno.

Prvo: Kako je mogoče, da človek, k t e r i ima
naj tančnejšo in naj zloženejšo organizacijo,
k t e r i se naj h i t r e j e in naj močneje p o t r o šuj e,
in kterega trpež bi za to naj krajši biti moral,

6

82

vendar vse rede popolnih stvari, k ter e je mu
j e d n a k o velikost in j e d n a k e organe i m a j o, ta
k o j a k o v t rp e ž u ž i v 1 j e n j a p r e k o s i ?

Mislim da vzrok v sledečem leži :

#

1. Ako človeške organe z organi drugih stvari dobro pri¬
merimo, najdemo, da človeški organi imajo v vsem naj vekšo
značajnost dolgega življenja.

v

;  2. Človek pomalem raste in se pomalem razvija; culi
smo pa, da stvari tim dolgše trpijo, čim dolgše rastejo.

3. Spanje naj vekše sredstvo k podolgšanju življenja ima
človek naj bolj stanovitno in redno.

4. K temu,še zadnjič pristopi naj važnejša reč, popolna
organizacija možganov, mogočnost misliti ■—
raz  um.

Ta viša prava božja moč, ktero samo človek vživa ;  ima
naj bolj čudežne moči, ne samo na njegovo značajuost v obče,
temoč tudi posebno na njegovo zvršenost in trpež življenja.

V kratkem rečeno, kaže se nam očituo, da človek ima več
duševnega delka, kakor bi mu ga za ta svet potrebno bilo,
in ta prekmera duševne moči; zdrži telesnost, in rekel bi, jo
seboj nosi. Samo telovnost pelja k potrošenju in smrti.

Opazke še tu zadržati ne morem, kako na videžno je tudi
tu moralni namen viši poklic človeka ž njegovim naravskim
bivanjem na tančno zložen, in kako razum in viša moč miš¬
ljenja, kteraga komaj počloveči ne zdrži samo j ego ve moral¬
ne zvršenosti, temoč tudi naravsko; zato potrebno izobraženje
duševnih moči, posebno moralne, ktera ga ne samo moralno,
temoč tudi naravski popolnejšega čini, povekša jegovo tvor¬
nost življenja in trpež. Tako rečeni živalski človek tudi v tr-
pežu življenja pade k živali, in še tudi v vsem dostikrat niže
akoprem je močnega tela; slabi v telu, vendar z duševnimi

83

močmi nakinčen in okrepljen, more dosti dolgše živeti, kakor
naj močnejša stvar.

Drugo p i t a n j e: Kako p a j e to, da ravno  člo¬
vek k t e r i v t r p e ž u življenja tako zlo prekosi
živali, in k t e r i bi zato 1 e h k o j a k o dolgo živel,
vendar kratko ži v i, in s e j a k o redko svojemu
cilju približava, ali drugače rečeno,  da je tu naj
vekša mrljivost, k d er je naj dolgše življenje
mogoče? Ravno naj vekša melrkoča in nježnost organov
kteri človeku mogočnost dolgega življenja dajo, tudi jega
bolj v pogubo postavljajo; po tem se on leži rani in jegovi
šoki se leži vsi rij o.

Človek ima dosti potreb, zato je tudi mnogim pogubam
podvržen, ako jih vse pomiriti hoče. Tudi duševno življenje
ima svoje posebne strupe in nevarnosti, kterili živina ne pozna.
Kaj n, p. mara žival, ako se ji upanje ne spolni, jo ljubav
vkani, slavoljubjc ne izvrši? In kako jako vendar ti strupi
Človeško življenje potrošijo in vničujejo! Zadnjič je še dosti
na tem ležeče, da človek kakor razumna stvar svobodo
ima razum rabiti ali ne.

Žival ima na mestu razuma naravski nagib in tudi mno¬
go več trdnosti in brezčutnosti proti pogubnim rečem. Na¬
ravski nagib jo uči to vživati, kar ji basni in bežati, kar ji škodi,
on ji pravi kdaj ima zadosti, kdaj potrebuje mira, kdaj je
bolema. Nagib jo varuje brezmere, razuzdanosti, brez dietič¬
nih postov. Pri človeku je vendar vse tudi naravsko, na
razum položeno, on nima nagiba se zmot ogibati in tudi nima
zadosti moči jih prestati. Vse to bi pri njem razum nado¬
mestiti moral. Ako zato tega nima, ali jegove opombe poslu¬
šati neče, zgubi svojega jedinega voditelja, svoje naravsko
sredstvo zdržanja, in pade tudi naravsko ne samo do živali,
temoč še dostikrat niže, taka je naravska vredba. Zato je
človek brez razuma vsem škodljivim v tokom podvržen, in

G*

naj bolj-pokvarljiva in naj hitreje preminoča stvar na tem
svetu. Naravska nerazumnost ni za zdržanje in trpež življenja
tako škodljiva kakor neraba razuma, kajti tu se je narava na
razum zanesla.

H a 11 er zato modro pravi:

,,Revni vsredek med angeli in živino si zgolj,

Bog ti dalje razum, pa ti ga ne rabiš nikolj!“

V tem v obče leži, da človek, kteri ima naj vekšo spo-
sobnest dolgega življenja, vendar v obče naj krajše živi. Proti
govoriti se tu ne more, da to trdenje za to ne valja, ker
mnogo brezumnikov dolgo živi.

Tu je prvič dosti ležeče na načinu brezumnosti. Je bes-
noča ali divjanje, tako ta jako krati življenje, kajti ima naj
višo stopnjo trošenja moči in življenja. Ravno tako naj viša
stopnja duševnega straha in tužnosti, kajti zlomi naj žlahtnejše
organe in potroši moči. Ali vendar v srednjem stanu, v kte-
rem razum cisto ne premine, temoč samo napačno misel po¬
prime, kteri se je jako ugoden način mišljenja približal, tam
more naravski hasek razuma ostati, akoprem moralni mnogo
zgubi. Takov človek je podoben sanjarju, do kterega mnogo
potreb, skrbi, nevgodnosti in življenje pokrajšajoči vtiski
(same naravske bolezni) moči nimajo; kteri v svetu, kterega
si je sam stvoril, srečno živi, in se zato malo potrošuje. K
temu še zadnjič pristopi, da mesto brezumnega, razumni mi
slijo, in mu svoj razum kakti posojujejo. Jega zato vendar
razum ravna in zdrži, če ravno m j egov temoč drugih.

Posebne podlage in /namenja trpežnega življenja pri

posameznih ljudeh.

Po teh občnih zapopadkih bode mi mogoče posebno in
posamezno podlago dolgega življenja določiti, ktera v človeku
samem ležati mora. Hočem glavne lastnosti in spo¬
sobnosti  povedati, ktere po zgora rečenih načelih in zved-
nostih človek na vsak način imeti mora, kteri hoče dolgo ži¬
vljenje doseči. To opazenje more tudi kakor kratka fisiogno-
mika dolgega življenja služiti.

Lastnosti, ktere se za podlage dolgega življenja v člo¬
veku vzeti morajo, so sledeče:

1. Pred vsem drugem mora želodec in so s tava
prebavljanja  dobre vlastitosti imeti. Neverjetno je, kako
veliko važnost ima ta veliki vladavec v živalskem kraljestvu
iz te strani, in moramo po pravici trditi, brez dobrega želodca
ni mogeče jako ostareti.

Dober želodec je temelj dolgega življenja iz dvojvrst-
nega ozira. Prvič ker je prvi in naj važnejši organ našega
uaravskega ponavljanja, predhišje, skoz ktero vse iti mora,
kar naše biti hoče, prva stopnja, ktera ako je dobra ali zlo¬
česta, ne samo dobro ali zločesto kolikošnost, temoč tudi ka-

86

košnost napraviti mora. Drugič, vlastitost želodca obuzda tu¬
di moči, strasti, vzroke bolezni in druge potrošljive moči
ktere naše telo napadajo, „Ima dober želodec“ se pravi
v prirečju, ako koga značaj ati hočemo, kterega niti jeza
niti žalost, niti tuga ne potere; in v tem je mnogo resnice.
Vse te strasti so mogoče posebno želodec porušiti, ker on
jih mora prvi poprijeli in občutiti, ako one v našo naravo
stopiti in tako nam škoditi hočejo. Dober in močen želodec
se vendar vsak hip v delovanju moti, in tako se tudi delo¬
vanje ponavljauja zmirom pretrgava. Ravno takove moči
imajo naravski vzroki bolezni; naj več jih škodi želodcu;
zato je pretrgano prebavljanje prvo znamenje bolezni.

Želodec je tudi v tem prva ztopnja, po kteri bolezni v
naše telo stopijo, tam moč dobijo in celo delovanje motijo.
On je glavni organ, od kterega ravnotežje živčevskega gi¬
banja, in posebno nagon k površju pride. Ako je zato on
močen in delaven, podbadkov bolezni ne poprime, temoč jih
še prvlje dalje in skoz kožo žene, prej kor celi organizem
zmotijo t. j. zaresen bolezni postanejo.

Dober želodec  nam je iz dveh prikazni poznan. Ne
samo po dobri siji, (apetitu) ker to more tudi od podbajev
priti, temoč tudi posebno po jako dobrem in popolnem pre-
bavlj mju. Kteri svoj želodec občuti, že nima več jako do¬
brega. Ne smemo občutiti da smo jeli, po jedi ne smemo
postati pospani, mrčljivi in nevgodni, zaran ne smemo imeti
zleze v grlu, moramo se lehko čistiti in čistila morajo biti

. i , t

dobro prebavljena. Zvednost nas uči, da so vsi oni, kteri
so jako velik;) staiost dosegli, zmirom zlo dobro sljo imeli,
in to še v veliki starosti.

K dobremu prebavljcnju so tudi dobri  z o bi  potrebni,
zato tudi oni spadajo kor potrebne lastnosti k dolgemu živ-
Ijcnju, in sicer na dvojvrstni način: Prvič so dobri in močni
zobi znamenje zdravega- in močnega tela in dobrih sokov,
Kteri zaran zobe zgubi, je že stranama svojega tela ra drugi

87

svet odnesen. Drugič so zobi glavno sredstvo popolnega pre¬
bavljen ja zato tudi ponavljanja.

2. Dobro v r e d j e n a prša in organi  di b a n j a.

Poznajo se po širokih prsih in mogočnosti sapo dolgo na
se držat’, po močnem glasu brez kašlja. Dihanje je naj po¬
tre,bnejše in neprestano delovanje življenja, organ naj potreb-
nejšega duševnega ponavljanja in tudi sredstvo, po kterera se
kri neprestano mnogih pokvarjenih delkov čisti. Kteri ima
zato ta organ zlo dober, je žo jako za dolgo življenje zava¬
rovan in sicer tudi zato, kajti po tem so zadelana velika vrata,
skoz ktere pokončaj oči vzroki in dostikrat smrt prileze« Prša
so naj vekša vrata smrti.

3. Ne p r e d r a ž 1 j i v o src e.

Vidili smo zgora, da je glavni vzrok noteršnjega potro-
šenja v neprestanem kroženju krvi, ktorega žila zato 100
krat v jedni minuti vdari, se mora hitrej potrošiti, kakor oni,
kterega žila samo 60 krat vdari. Oni ljudje, kterih žile zmi-
rom hitro bijejo, so zato slabi kandidati dolgega življenja in
pri kterih naj manjše duševno gibanje ali kapljica vina srčno
bitje pohitri, ker jihovo celo življenje je neprestana trešlika,
in zato se dvojvrstno dolgemu življenju nasprotno dela: z
jedne strani, da se vse jako hitro potrošnje in iz druge, da
je slabo ponavljanje, ktero se po hitrem kroženju krvi naj
bolj pači. Na vsaki način je mir potreben, da delki hrane
pristopiti in se v naše bitje preobraziti morejo. Zato takovi
ljudje tudi nikdar ne odebelijo, pri kterih kri hitro kroži. Po¬
časno  in  j e d n a ko  bi  t j e žile, je zato glavno sredstvo
dolgega življenja.

4. Zadosti, in dobro razdeljene živo tvorne
m o c i, do b c r i e m j) e r ament, m ir, r e d , i n sklad¬
nost v vsili poslih in gibanjih,  so glavne reci za
vzdržanje in podolgšaujc življenja. To je vendar posebno
na določeno občno dražljivost in občutnost položeno, kteri ne

88

smete biti niti preveliki niti preslabi, in jednako po celem
telu razdeljeni. Slaba nečutljivost in malo flegme, je važno
za dolgo življenje. Sem tudi spada hasek dobrega tempe¬
ramenta, kteri je mogoč življenje jako podolgšati. Naj boljši
iz te strani je sangvinični m al o z f 1 eg ma t i č n im
zmešani temperament.  On prinese veselo in jasno
voljo, zmerne vnetke, srčnost, lepe dušne sposobnosti za
dolgo življenje. Vzrok takove duševnosti je zvekšino zna¬
menje, da je mnogo životvorne moči. Ker je že Kant do¬
kazal, da je takuva zmes v temperamentu naj prikladnejša
moralno zvršenost zadobiti, tako mislim, da spada med naj
vekše dure neba.

5. Dobro ponavljavna in zdravilna moč na¬
rave,  po kteri se vse, karkoli zgubimo, ne samo hitro,
tcmoč tudi dobro nadomesti. To je položeno na dobro pre¬
bavljanje in na mirno in jednako kroženje krvi. Razvun tega
še k temu spada popolno in živo delovanje zizajočih žilic
redno in dobro izmetavanje. Ono pelja hrano v naše bitje,
to jo popolnoma čisti nehasnovitih m škodljivih delkov, da
tako čista v nas pride. In to še le je te popolno ponavljanje.

Skoro neverjetno je, na koliko je ta naredba življenje
zdržati mogoča. Pri človeku, kteri to popolnoma ima, more
potrošenje jako močno biti, zato vender nič ne bo zgubil, ker
se jako hitro ponovi.

Zato imamo primere, da so takovi ljudje, akoprem so jako
razuzdano živeli, vendar jako ostareli. Tako n. p. Ri ch elieti,
L ude  vi  k XV. kralj Francozki i. t. d. Ravno tako mora
s tem skupčcna biti zdravilna moč,  i. j. naravska moč,
ktera bolezni lehko obrani, ozdravi, in rane celi. Tatovih
moči je velika množina v naši naravi, kar nam primeri na-
ravskih ljudi kažejo, kteri skoraj bolezni ne poznajo, in pri
kteri h. strahovite rane same po sebi celijo.

6. Kazmerna brezkvarna rasttela.  Brez pri-

89

mernega zložen ja ni primerne moči in gibanja mogoče, in brez
teh ni mogoče ostareti. Zmote v zloženju lehko v posameznih
krajih telu bolezni prinesejo, ktere k smrti peljajo. Zato so
redki primeri, da grbav dolgo živi.

7. Noben delek, noben drob ne sme jako slab biti, kajti,
inači takov delek vzrok bolezni lebko poprime in tako vzrok,
smrti postane.

8. Tkanina organizacije  mora biti srednje vlasti-
tosti, t, j. trdna in trpežna, ali ne presuha in trda. Videli
smo, da v vseh redih organskih stvarjenj prevelika suhota
in trdnost življenje krati. Pri človeku to zato naj bolj škodi,
ker je jegova tkanina naj tanjša, in zato pretrda in presuha
tudi naj leži nerabljiva postane.

9. Tudi popolna organizacija rodi v n ih organov  in
moči dolgemu življenju služi. Kar življenje davlje, to tudi
zdržati more; kar človek to moč dobi, onda še le se popol¬
noma razvijati začne in še le te komaj postane popolni
mož. Kteri te moči nima, ni tako zvršen kakor oni, kteri
je mnogo ima; to se naj bolj vidi pri vkopljenikih, kteri nik¬
dar prav možkega značaja ne dobijo in tudi rano vmrjejo.
Oni so samo na pol ljudje.

Raztepanje te moči naj bolj slabi.

Vsi, kteri so jako dolgo živeli so nam pokazali, da je
rodivna moč v njih do velike strasti jako popolna bila.

Zdaj še hočem sliko onega človeka izrisati, kteremu je
mogoče veliko starost doseči.

Takov mora imeti primerno rast, ne preveliko. Mora biti
srednje postave in nekoliko trslat in močen. Lična barvane
sme biti preveč erlena; kajti takova v mladosti kratko živ"
ljenje prerokuje. Lasi morajo biti bolj beli, kakor črni; Loža
trda, pa ne hrapasta. Ne sme. imeti prevelike glave, žilastega
in predolgega vrata; prša morajo biti široka, visoka, in pleča

90

lepo okrožena, ne previsoka in v kraj stoječa. Trebuh ne
sme biti prevelik in preveč naprej viseč. Roke morajo biti ve¬
like in noge primerno bolj široke, kakor dolge- J ego v glas
mora biti močen in on mora sapo dolgo brez težave na se dr¬
žati. Jegovi čuti morajo biti dobri pa ne prečutljivi; žilo-

v*

bitje popolno, pomalno in jednako. Želodec mora biti zvrsten,
sija dobra in prebavljanje lehko. Vesele gostije so mu važne
in ga razvesilijo: jegova duša tudi vživa. On ne je samo do
bi jel, temoč to je j emu slovesnost in slast. Je pomalem in
ne žeja dosti, velika žeja je vsikdar znamenje velikega tro¬
šenja samega sebe. On je vesel, govorljiv, deležen in od¬
kritosrčen proti prijateljem, ljubavi in upanju, ali vendar
zatvoren za občutke sovraživa, jeze in neveščivosti. Jegovi
vnetki niso nikdar močni in potrošljivi. Ako se vendar kdaj
razjezi, jegova jeza ni nikelj tako močna, da bi se mu
žolč razlil. Ljubi jako posel, posebno tiho mišljenje, vgodno
preiskavanje, — je optimist, prijatelj narave, domače sreče,
ne hlepeni po slavi in denarju, in se ne skrbi preveč za drugi
den.

91

Preiskovanje različnih novih načinov potlolgševali živ¬
ljenje in vstanovanje jedino mogočega načina, kleri
je človeškemu življenju naj bolj primeren.

Je več načinov podolgševati življenje.

Stare prazuoverske, zvezdoslovske in sanjarske smo že
zgoraj culi. So že vendar novejši, kteri so že na prava na¬
čela življenja in j egov trpež postavljeni, pa vendar se še
preiskati morajo, prvlje kakor pravega vstanovimo.

Mislim, da je že zadosti dokazano, da se življenje na čet¬
vero vrsten način podolgšati more.

1. A ko pomnožimo živo tv orno moč,

2 .  a k o otrdimo organe,

3. a k o z a d r žimo p o t r o š e n j e, in

4* a k o p o 1 e h č a mo in izvrši mo ponavljanje.

Na vsako to vodilo so se načini snovali, ktri so tudi na
videz jako verjetni, in so tudi veliko srečo imeli, pa vendar
so zvekšinoj v tem ne zadeti, da se je samo na jedno teh
vodil gledalo, druge so se pa celo v nemar puščale.

Hočemo je zasebne pregledati je in preiskati.

92

Na prvo vodilo; t. j. p o mn oženj e živo tvorne
moči  snovali so posebno in še zmirom snovajo načine živ¬
ljenje podolgšati vsi, kteri delajo in jemljejo zlate tinkture,
zvezdne soli, kamen modrosti in eliksire za življenje.

Tudi elektrika in živalski magnetizem sem spada. —
Vsi adepti in nekoji drugi ljudje, kteri tudi tako mislijo, da
ni za podolgšanje življenja druga potrebno, kakor samo vsaki
den nekoliko zlate tinkture vzeti, kajti se tako porabljena
životvorna moč nadomestiti mora. Na to položena je pripo-
vest glasovitega Gnal  da, kteri je kakor se misli, po teh po-
močkih više 300 let živeL, in kako nekoji trdijo in verjejo,
še zdaj živi. Vsi se vendar jako prevalijo, kteri na te po-
močke verjejo.

Jemanje teh dražljivih pomočkov množi naravsko občutje
življenja, kar se krivo za pomnoženje životvorne moči jemlje,
ali ravno zato tudi škodi, ker vedno draženje čutenja po draž¬
ljivih rečeh je naj gotovejše sredstvo, kiero življenje krati in
to na sledeče načine:

vekšaja notršnje gibanje in močnostno življenje, in zato tudi
potrošen j e samega sebe. To ne velja samo o prostih tako vi h

temoč tudi o izličenejših. Tudi elektrika in ma¬
gnetizem, ako se za ta posel rabite, pokrajšate življenje.

2. Ta sredstva zbudijo tudi poželjivost in človeka k vži-
vanju strasti priganjajo, (m ravno zato jih mnogi tako zlo
ljubijo) in zato potrošenje samega sebe pomnožijo.

3. Oni izvlečejo in posušijo telo in zato naj tančnejše
organe nerabljive napravijo, in zato ravno to činijo, kar bi

morali zabraniti, t, j* človeka ranoostarijo.

%

Dajmo, da nam je takovih dražljivih pomočkov zares
treba, vendar umetnih eliksirov ni treba. Ali nam ni narava
sama naj bol jši tabov eliksir podarila, kteri je v vsem tisoč-

93

krat boljši kakor so vsi drugi ločbini, t. j. vino? -Viuo

je pravi vtelovljen zemeljski duh — naj izvrst-nejši pride¬
lek, in vendar vidimo vsaki den, da ako se preveč vživa, tudi
ono hitrej potroši, postari in očitno življenje krati.

Neumno je tudi životvorno moč na jednok pomnožiti ho¬
teti. Vse kar nas obdava je polno hrane. Glavna reč je vtem,
da so naši organi jo poprijeti in nam prilastiti mogoči. Ako
bi se mrtvo telo z kakovojkoli veliko množino eliksirov za
življenje napolnilo, bo vendar-mrtvo ostalo, kajti jih organi
poprijeti ne morejo. Ne menka nam pristop življenja, temoč
jegovo poprijemanje in to čini zadnjič človeka ne rabljivega
za življenje.

Na drugo glavno vodilo: otrdenje organov  so tudi
sostavo snovali iu t. j. sostava'otrdenja.  Misli se, da čim

v

bolje se organi otrdijo, tim dolgše se ne porabijo. Culi smo ven¬
dar, kako velika razlika je med mehaničnem in živočem trpežem
take stvari in da je samo določena trdnost hasnovita, in da pre-
trdnost škodi. Poseben značaj življenja je, da organi brez spake
delajo in šoki krožijo, in temu ni nič tako zlo škodljivo, ka¬
kor pretrdi organi. Riba ima naj mehkejše in vodeno meso,
in vendar dolgše živi, kakor marsiktera močna in trdna stvar.
Ako se zato po vodilu  o t r de  n j a, kterega nekoji jako
mnogo čislajo, zmirom v mrzli vodi kopljemo, z nepokritim
telom po ostrem zraku kodirne in zmirom močno delamo, da
bi si po takem telo bolj omočili in otrdili, si s tem drugega
ne priskrbimo, kakor da naši organi trdejši, žilavejši in su-
hejši postanejo, in zato tudi bolj nerabljivi, po tem načinu
mesto da bi si življenje podolgšali, ga kratimo.

Res, da je nekaj resničnega v ti vedbi, vendar v tem
seje pregrešilo,da so se žnjoj krive misli zvezale, in da seje
preveč rabila. Ne otrdenje vlakna in tkanine, temoč otopenje
čutJjivosti podolgša življenje. Ako se zato ta način otrdenja
samo do te stopnje žene, da se sicer naša tkanina močna,
pa ne trda in drvena napravi, tako, da velike dražljivosti, glav-

94

nega vzroka potrošenosti, ne občuti, in telo od jako poruš-
ljivih moči brani, tedaj more zares trpež življenja podolgšati.

Z jako velikim veseljem prijeto, pa žaiibože tudi krivo
rabljeno je bilo tretje vodilo t. j. zadržavanje po tro¬
šenj  a, posebno od onih, kteri so že naravski flegmatični,
radi ugodni in leni. Pokončanje tela v po delu in trudu jim je
že bilo jako nevgodno; veselili so se zato, da to ni samo
vtrudno, temoč tudi škodljivo, in da so v n ep o s Jovan  ju
našli skrivnost dolgo živeti, ktera vse skrivnosti Cagli ostra
in St. Germaina  preseže. Drugi so še dosti dalje šli, in
posebno Maupcrtuis  je mislel, ako ne bi bilo mogoče po
popolnem pretrganju življenja, t. j. po umetnoj zdetnoj smrti
potrošenje samega sebe celo obraniti, in tako življenje mnogo
sto let podolgšati! On podpira svoj nasvet z življenjem pišeta
v jajcu, kukca v mešičku, in da se po mrazu in drugih umet¬
nih načinih žival dolgo kakor mrtva zdržati more, in se ji
tako lehko življenje podolgša. Na ta način za podolgšanje
življenja druga ni potrebno, kakor koga na pol vmoriti.

Celo velikemu Franklinu  se je ta misel dopadla. Dobil
je madejrskega vina iz Amerike, ktero je v Virginii v stekle¬
nice napolnjeno bilo, in v njem je našel nekoje mrtve muhe.
Položil jih je na vroče solnce, in v treh urah so se sopet
oživile, akoprem so bile dolgo časa kakor mrtve. Iz početka
so dobile mikan j e, po tem so vstale, si snažile oči z prednjimi
nogami in peruti z zadnjimi in so začele letati. Ta bistroumni
inodroslovec je zato pitanje postavil. ?1 Ako je po takovem
popolnem pretrganju življenja noteršnjega in zvunajšnjega
jegovo zadržanje mogoče, bi li tudi to isto pri človeku ne bilo
mogočo napraviti?

In ako bi to bilo, pristavi, kakor dober domoljub, bi si
vekšega veselja pripraviti ne mogel, kakor da bi se na ta
način z nekojimi dobrimi prijatelji v madejrskem vinu vto-
piti dal, in da bi se po 50 ali više letih po solnčnih žarkih

95

moje domovine sopet oživel, da bi videl, kakšen sad je moja
setva prinesla in kakšno inembo je čas napravil.

Ja vsi ti predlogi preminejo, ako na pravi namen in
bi f je našega življenja pogledamo. — Kaj pa je življenje člo¬
veško? — Gotovo ne samo jesti in piti in spati, — kajti p >
takem bi bilo jednako svinskemu življenju, ktereinu Ciceron
drugega imena dati ni mogel, kakor obramba pred gnilobo.
Človeško življenje ima viši namen on bi moral delati, vži-
vati, pa ne samo bivati: človeško življenje bi moralo v njem
ležeče božje klice razviti, izvrstiti, in za svojo in drugih srečo
skrbeti. Ke sme samo praznoto spolnjevati, temoč bi moral
biti gospod, vladavec in osrečevavec stvoritve. Bi se zato
moglo o človeku reči: on živi; ako bi svoje življenje samo po
spanju ali nedelu, ali celo po zdetnoj smrti podolgšaval?

Pa kar še več; tudi tu nov dokaz najdemo kako močno
je človeški moralni namenž njegovim naravskim zapleten, in
da podpiranje jednega tudi vsikdar drugemu hasni. Takovo
nečloveško življenje ( kakor bi se imenovati moraloj bi ne bilo
podolgšanje, temoč pokrajšanje človeškega življenja, in to na
dvoj vrstni način.

1. Človeško telo je iz tako tenkih in nježnih organov
sostavljeno, da po nedelovanji lehko nerabljvi postanejo. Sa¬
mo vaja in delavnost jih trpežne čini, mir in nedelavnost je
jihova smrt.

2. Videli smo, da k dolgemu življenju ni samo potrebno
potrošenje zadržati, temoč tudi za ponavljanje skrbeti. K temu
je vendar dvoje potrebno: popolno vpodobovanje basnovitih,
m izmetovanje škodljivih reči. Žadnje se brez potrebnega
gibanja in delovanja črniti ne more. Kieri posledek bode
tedaj nastal, ako po nedelavnosti in miru življenje podolgša-
vati hočemo? — Človek se bo malo ali celo nič ne potrošil
in se vendar ponavljal. Zadnjič mora zato jako velika prepol-
nost nastati, ker on zmirompri jemlje in nič ne oddavlje. In kar je še

naj hujše, mora zadnjič veliko pokvarjen j e z svojimi posledki,
ostroča, bolezni i. t. d. prevagnoti, kajti ni izločbe škodljivih
reči. Tako telo se zato prvlje pokončati mora, kar nas tudi
zvednost uči,

3. Podolgšanje življenja po umetni zdetni smrti, kakor
se je to na primer pri kukcih in žabah storilo, se pri človeku
rabiti ne more. Vse takove stvari potrebujejo malo toplote,
malo zraka za življenje, in zato leliko dolgo brez njega ži¬
vijo: človek vendar brez njega živeti ne more, kajti je jemu
hrana životvorui moči. — Brez te ni človeškega življenja.

Tudi delovanje duševne moči je tako z organizacijo člo¬
vekovo zapleteno, da, ako se ne rabi, se vsi tenčnejši organi
porušiti morajo.

Drugi so na ta način svoje življenje podolgševati hoteli,
da so vse vzroke bolezni bežali, ali hitro odpravili kakor pre-
hladenje, razvročenje, škodljive jedi in pijače i. t. d. Ta na¬
čin zato ne velja, ker se ne moremo vseh vzrokov ubranitit
in da po tem one s tim bolj občutimo, kteri nas doletijo. K
emu tudi spada branenje zvunajsnega potrošenja. Vemo, da
si v vročih deželah ljudje s tim pomagajo, da bi po hlapijenju
tako mnogo ne zgubili, da si telo z oljem ali mastjo mažejo,
in tako tekočim delkom, kteri bi po hlapljenju odleteli, pot
zapirajo. To se vendar samo pod vročem podnebjem rabiti
more. Pod našem podnebjem, kder že sam zrak tokovo iz-
hlapljenje jako zadržuje, moramo več zato skrbeti, da se iz-
hlepljenje pomnožuje pa ne zadržuje.

Jedno sredstvo za podolgšanje življenja še tu spomenoti
moram, in t. j. pomnoženje močnostnega (intensivnega) življenja
Tu ni trpež življenja v broju dni, temoč v množini vživauja,
in tu se misli, ako se je v določenem času še jednok toliko
včiuilo, se je tudi še jednok tako dolgo živelo. Akoprem
je ta način jako hvale vreden, ako se žlahtnega delovanja
duševnih moči dotiče, in se tudi zato dopasti mora, ker je

naše življenje vsak den negotovo, se vendar lehko prepriča¬
mo, da se tudi tu cilj ne doseže in da je ta način jako kriv.
Ker vendar ta misel mnogo nasledovavcev ima, jo hočem
tančnejše pregledati in nasprotne vzroke rozložiti.

K vsem delovanjem narave ni potrebno samo močnosti
temoč tudi časa. Ako se na primer kakojemu sadu še jednok
toliko toplote in hrane da, kolikor v naravskem stanu dobi,
bode tudi sicer še v jednok krajšem času videžno dozorel, ven¬
dar takove popolnosti, ne bo nikdar zadobil, kakor sad v na-
ravskem stanu pri poi inenjši močnosti in še jednok tako dol¬
gem času. Ravno tako človeško življenje. Misliti si ga mora¬
mo kakor celo in veliko delovanje dozorenja, kterega namen
je, kolikor mogoče razviti in izvršiti človeško naravo v sami
sebi in spolniti popolnoma človeško stališče v celoti. Dozorenje
in izvršenost je vendar samo pridelek časa in zvednosti, in
zato ni mogoče, da bi človek, kteri je samo 30 let živel, ako-
prem je v tem času dvojvrstno več včinil, te zrelosti in zvrše-
nosti dosegnoti mogel kakor v GO letih. Nadalje; morebiti je
jemu odločeno bilo 2 ali o človeške dobe koristiti, jegovo pre¬
veliko prizadetje ga je vendar že v prvi pokončalo. Zato ne
spolni popolnoma odločen namen življenja, niti v tem, kar se
jega samega dotiče niti kar se drugih, temoč pretrga tečaj
svojih dni, in zato na zlikan način sam sebe vrnori, Mnogo
hujše je še z onimi, kteri v mnogem in močnem vživanju dol¬
go življenje najti hočejo. Takovi se jako hitro potrošijo, in
kar je še dosti hujše, bodo še mnogokrat s tim kaznovani, da
morajo dolgo sebi in drugim na potu živeti, ali iuači rečeno,
oni so dolgše na svetu, kakor živijo.

Prava umetnost človeško življenje podolgšati je zato v
tem, da se vse četiri zgoraj rečena načela dobro zložijo in
rabijo, vendar tako, da se jedno na kvar drugega ne rabi, in
da se nikdar ne pozabi, daje o človeškem življenju
govor;  — ktero ni samo v tem, da biva, temoč tudi v tem,
da dela, vživa in tako svoj namen izpolni, ako ga hočemo
človeško življenje imenovati.

7

k

93

Še čisto kratki pregled cele vedbe.

Prvi  č ;  mora biti zadosta zaloge životvorne moči,
in sc mora hraniti,  pa ne tako zlo, da bi se moč jako
napinjati morala, temoč samo toliko, kolikor je samo potrebno,
da se noteršnje in zvunajšnje delo življenja lehko in z po-
trebnoj močjoj zadosti dolgo opravlja, in da se delkom in so¬
kom organski značaj da, kteri je k njihovemu namenu in k
obrambi ločbinega pokvarjenja potreben.

To se naj vernejše zgodi.

1. Po zdravem in močnem rodu,

2. Po čisti in zdravi hrani življenja, ali po vtoku iz zvu-
naj, zato po čistem zraku in čisti lehko prebaljivi hrani in
pitvini.

o. Po zdravih in vabljivih organih, po kterih pristop živ¬
ljenja od zvunaj v nas ide in se nam prilasti, ako hasniti
more. Glavni organi za življenje so p 1 u č a želodec in
koža,  kteri zdravi biti morajo, da življenju hrane prinašajo.

4. Po jednakem razširjanju moči po celem telu, ker brez
tega ni zaloga hasnovita, ja celo škodljiva. Vsaki delek,
vsaki drob, celo vsaka pikica našega tela mora imeti delek
životvorne moči, kteri je za njegovo delovanje potreben. —
Ako je kteri delek premalo dobi, oslabi, če je pa preveč dobi^
sledi premočno gibanje, draženje in skupčenje v njem, in te
se vsikdar skladnost pokonča, ktera je temelj zdravega živ¬
ljenja. Jednako se razdelijo moči posebno po jednaki vaji
in rabi vseh delkov, vseh organov našega tela, po gibanju
tela, po vgodni gimnastični vaji, po toplih kopelih in trenju

(ribanju) tela.

Drugič, se mora dati organom ali tvarini
tela določeno otvrdjenje in trdnost,  pa ne trdina
in nevkretnost, ktera bi življenju več škodila kakor hasnila.
Otvrdjenje o kterem se tu govori je dvojvrstno. Pomnožena
£Yeza delkov m zato naravska trdnost tkanin, vlaken in

99

otopenje občutkov proti takim napadkom, kteri nam škodijo
in bolezni napravijo. Določena trdnost in zveznost tkanine
tkar zdravniki prožljivost imenujejo) služi na sledeči način
dolgemu življenju. Prvič, ako zvezo naših delkov pomnoži,
tako, da je ne more delavno življenje tako lekko pokončati,
raztaliti, ločiti in da se delki zato tako mnogokrat ne me¬
nijo in jihovo nadomeščenje ni tolikokrat potrebno, in da
je celo močnostno življenje slabejše, kar vsikdar trpež po-
dolgša.

Da se rečeno leži razumi, hočem detinskega in možkega
življenja spomniti. Pri detetu je naravska zveznost in trdnost
tkanine mnogo slabejša, zveza delkov zato bolj rahla, zato se
tudi hitrej pokonča; pri njem se delki večkrat premenijo, in
mora zato večkrat in več jesti in spati, da se zgubljeno na¬
domesti; kri mora hitrejše krožiti, z jednoj rečjoj, močnostno
življenje in potrošenje je vekše kakor pri možu, kteri ima
trdnejšo tkanino.

Dalje, še le po tem se prava moč organov zadobi. Samo
životvorna moč še ne da kreposti, mora se prvi j e določena
zvezavna moč z životvorno močjo zložiti, da to nastane, kar
krepost organizma in celote imenujemo. Tudi to se naj leži
po primerjanju deteta z možem dokaže. Dete ima več živo-
tvorne moči. več zmožnosti draži ji vost poprijeti, več tvornosti
tin ponavljavne moči kakor mož, in vendar to. telo, ktero je
tako polno življenja, ni tako močno kakor moževo in to samo
zato, ker je veznost tkanine pri detetu slabejša in bolj rahla.

Sredstva ktera vlakno in tkanino zvežejo in vtrdnejo so
sledeča;

1. Vaja in raba mišičnih moči in vlaken, tako voljnih
po voljnem gibanju mišic, kakor nevoljnih n. p. onih želodca
črev, po priličnem dražilu, n. p. po trdi hrani, in krvnih žil
po dražljivi hrani. Vsako vlakno se skrči, kdar se gene t. j.
jegovi delki se drug drugemu bližajo, in ako se to večkrat

7 *

100

zgodi, se povckša jegova zveznost in prožljivost. Draženje
vendar ne sine biti premočno, kajti tako škodi.

2. Vživanje žol ionih žlezo vatih hran (mesenih juh), ktere
zveznost pomnožijo, in ogibanje vodenih hran, ktere jo po-
uienjšajo.

3. Merno podpiranje hlapljenja, z trenjem gibanjem i. t. d.

4. Hladna temperatura zraka in vse zdržanje hladuo.
Glavna reč 1  Akoprem je mraz protivno sredstvo, ktero bi ži
votvorno moč krepilo, vendar krepi prožljivno moč in tako
nikavno životvorno. Toplota slabi, kajti obnemaga zveznost
in oslabi životvorno moč. Občutek, po kterem se vzroki bo¬
lezni naj leži poprimejo, se naj bolj po tem otopi, ako se na
različne vtiske in mcmbe privajamo.

Tretjič, mo ra se p o m e n j sati p o t r o š e n j e živ 1 j e n-
j a, da se moči in organi tako hitro ne pokon¬
čaj  o. Celo življenje je delovanje, javljen j e životvorne moči,
Hu zato se ta moč neogibljivo potrošiti mora. To ni samo
pri voljnih, temoč tudi pri nevoljnih delovanjih, ni samo pri
zvunajšnjih, temoč tudi pri notršnjih poslih življenja, ker se
tudi ti po vednem draženju in temu odgovarjanju činijo. Obo-
dvoje se zato brezmerno napinjati ne sme, ako naše potrošen j e
zadržati hočemo.

Sem posebno spadajo sledeča draženja in kazenja moči.

1. Napenjanje srčne in žilne sestave in vedno pohitrenje
kroženja krvi, n. p. z dražljivimi in razvročljivimi hranami,
strastmi, trešličnimi bolezni. Pri ljudeh, kteri močno vino in
žganje pijejo, in kteri so jako strastni, žile zmirom hitro bi¬
jejo, iri takovi imajo zato zmirom umetno trešliko, in to jih
tako hitro troši in vkonča kakor prava trešlika.

2. Premočno, neprestano napenjanje dušnih moči, po¬
sebno mišljenja (kar se pod tem razumeva, bode kesnej bolj
razloženo), ktero ne oslabi samo životvorno moč, temoč tudi

101

želodec in celo sostavo prebavi) en ja; pokvari zato naj važnejše
sredstvo ponavljanja.

3. Preveliko draženje in trošenje rodivne moči, kar ravno
tako škodi, kakor preveliko napenjanje duševne moči.

4. Pregosto in neprestano gibanje mišcev. Mora vendar
zvon redno močno biti, ako škodi.

5. Vse močne in neprestane izvržbe, n. p. potenje, driste,
katari, kašlji, krvotoki i. L  d. Te ne potrošijo samo moč,
temoč tudi tvarino in jo pokvarijo.

G. Vsa močna dražila, ktera dolgo trpijo, tudi moči jako

v

slabijo. Cim bolj dražljivo življenje je, tim hitreje izteče.
»Sem spadajo močna in neprestana duševna dela, draženje
organov, čutenja, strasti, premnogo vživanje vina in žganice,
dražljivih hran. Tudi preteženje želodca sem spada, in sicer
zato, ker se zvekšino po tem zdravilstva za čiščenje in pla¬
vanje jemati morajo, kar tudi jako slabi.

7. Dražljive bolezni posebno trešlične.

8. Toplota, ako je prevelika m se dolgo v nji zadržujemo
Zato pretoplo obnašanje v mladosti naj bolj potrošenje po
hitri in življenje pokrati.

9. Zadnjič še sem spada prevelika dražljivost in obcut-

v

nosi tkanine. Dim je vekša, tim bolj moči slabi, človek,
kferi te slabe lastnosti ima, občuti mnogo vtiskov, kteri nad
drugim nikakove moči nimajo; jegovo močnostno življenje je
zato dosti močnejše in potrošenje življenja hitrejše. Zato vse,
karkoli dražljivost in občninost preveč napne, tako naravsko
kakor moralno, pohitri potrošenje in življenje.

Četrtič, ponavljanje potrošenih moči in
tvarine mora biti 1 e h k o in dobro.

Šem spada.

102

L Zdravi, hodivni in delavni organi, skoz ktere novi po-
navljavni delki v nas ili morajo; to se čini ali neprestano,
kakor skoz pluča, ali občasno, kakor skoz želodec. Sem spa¬
dajo pluča, koža, želodec in čreva. Ti organi morajo zato
čisto zdravi, hodivni in delavni biti, ako se ponavljati hočemo,
in zato so za dolgo življenje jako važni.

2. Zdrave, hodivne in delavne nebrojne žilice, po- kterih
delki v nas pridejo, se nam vpodobijo, zjednaeijo in izvr¬
šijo. To je prvo in važno delo zizajoče mlečne sostave in
jenih nebrojnih žlez, in tudi krvne ali krožne sostave, kjer
se organsko žlahtenje godi. Zizajoča sestava je glavni organ
ponavljanja, na to se v detinstvu *naj veča skrb imeti mora;
kajti prva hrana vdetistvu in ravnanje v prvih letih življenja
določi zvekšino stan te sostave, in mnogokrat se ta po zlo¬
česti hrani in nesnažnosti pokvari, in tako se napravi glavna
podlaga za kratko življenje.

3. Zdrave hrane in tvarine, iz kterih se ponavljamo.
Hrane in pijače morajo biti čiste, (brez pokvarjenih delkov)
morajo imeti zadosti hrane in dražil (kajti tudi dražila so k
dobremu ponavljanju in k celemu delovanju življenja po¬
trebna) pa morajo tudi zadosti vode in tekočine imeti; naj
važnejša reč, na ktero se vendar dostikrat ne gleda. Voda,
akoprem ni hrana (pa verjetno tudi hrana, kakor nam primeri
o ribah in črvih, kteri se dolgo samo z vodoj hranijo, potrdijo),
je vendar k ponavljanju in hranjenju potrebna in to zato, ker
samo po nji morejo hranini delki iz č r ev v vse druge delke
tela priti; in zato je ravno ta pomaglej za izločbo in izvržbo
pokvarjenih delkov, za čiščenje tela jako potreben.

4. Zdrav in primeren zrak, v kterein in od kterega ži¬
vimo. Zrak je naš pravi element in na dvojvrstni način jako
važno sredstvo za ponavljanje življenja: prvič nam daje nepre¬
stano dva naj bolj duševna in prepotrebna delka življenja
(kiselak in toplota) in drugič, je jako važno sredstvo, ktero
naše pokvarjene delke iz nas potegne in poprime. Naj vekši

103

in važnejši del naših izvržeb je gazili, t. j. tvarina se mora
v gaz premeniti, da se izvrže. Sem spadajo vse izvržbe na¬
šega površja, kože in pluč. To izblapljenje se ne čini samo
po močih in hodivnosti izhlapljajočih žilic, temoč k temu tudi
pripomaga posebna, vlastitost zraka, kteri ga poprime. Čim
več je že zrak z delki prenapolnjen, tim manje je mogoč no¬
ve poprijeti; in zato volhki zrak izblapljenje zadržuje. Iz
tega sledi to le pravilo: zrak, v kterem živimo, mora zadosti
kiselaka imeti, pa vendar ne preveč, kajti je' te predražljiv in
potrošenje pohitri; ne sme z drugimi delki preveč napolnjen
hiti, zato ne prevolhek in nečist; jegova temperatura niti
pretopla, niti prehladna; prva oslabi moč zadnja otrdi tkanino
in jo čini nerabljivo; ( tudi se ne sme naglo premenjavati, ker
nas zvednost uči, da jednaki zrak in podnebje dolgemu živ¬
ljenju naj bolj služi.)

5. Odprti poti in delavni organi, da se pokvarjeni delki
lehko izločijo in iz vržejo. Naše življenje menja neprestano
delke, ako se zato nerabljivi ne odpravijo, zmirom ne izločujejo
in izvržujejo, re moremo novih in čistih lehko in zadosti po¬
prijeti, in kar še hujše, novi namestniki zgubijo po mešanju
z nečistimi čistost in se hitro pokvarijo. Zato postane potem
ostroča, zazlezenje, nečistost, pokvarjenje sokov in tvarine-
Ponavljanje se zato po zločesti izvržbi dvoj vrstno, t. j. v
kakoršnosti in kolikoršnosti pači

Organi, skozi ktere se telo posebno čisti so: koža,  naj
važnejši, kajti je izračunjeno, da skoz njo dve tretjini nerab
ljivih delkov po izhlapljenju odidete; led vi ce, čreva in

p 1 u č a.

U. Vgodno in zmerno vzivanje čutenskih dražil, tudi mnogo
k dolgemu življenju pripomaga : novi izvir ponavljanja, kterega
živali nimajo.

7. Vgodna duševna volja, veseli in zmerni vnetki, nove,
zabavljive in velike misli, jihove stvaritve, prikazni in jikove

104

zamene. Tudi viša, samo človeku lastna veselja so sredstva,
ktera življenje podolgšajo. Upanje, ljubav, veselje so zato
osrečljivi vnetki; in gotovejšega in bolj občnega sredstva za
zdrževati življenje zato ni, kakor veselo srce in lasna
glava.  Ta duševni stan zdržuje životvorno moč v jcdnakoj
dražljivosti in podpira kroženje, prebavljenje, in posebno ne-
občutno izblapljenje kože. Srečni so zato tudi v naravskem
obziru oni ljudi, kterim je Bog ta naj vekši dar podaril, t. j.
veselo in srečno duševnost, ali kterim je mogoče bilo si po
duševnem izobraženju in moralni omiki takovo priskrbeti.
Oni imajo naj boljši in neprecenljivi balsam življenja v sebi.

Te spisale besede zadržujejo občno načrtje in glavna •
ravnila vsakega razumnega podolgševanja življenja. Vendar
tudi tu to velja, kar pri vsakem zdravilskem ravnilu, da se
pri njihovi rabi na posebnost ljudi pogledati mora.

Posebno se rnora pri rabi na sledeče okoljščine paziti.

Na različno telesnost osebe,  t. j. na jednotne
delke in tvarino. Čim suhejši, fcrdejši in trdnejši sodelki tela
naravsko, tim je menje onih sredstev potrebno, ktere umetno
otrdenje činijo, in čiru so bolj mehke in slabe tkanine, tim
več.

Za tem različen, prirojen temperament, t. j. različno po-
prijetje dražil in jihova razmera k duševni moči.

Čim bolj je kdo flegmatičen,  tim več in močnejša
dražila so mu potrebna. Stopnja dražila, ktera bi sangvini-
ka vkončala, je tii k ponavljanju in celemu delovanju živ¬
ljenja potrebna in hasnovita. Ravno tako m elan bol iški
temperament mnogo in različnih dražil potrebuje: pa ne pre¬
naglih.

Pri san g vini  ške  m se morajo vsa dražila, tako na-
ravska kakor moralna previdno in zmerno rabiti, in še dosti

105

več pri koleri š k e m , kder že naj menjše dražilo mnogo¬
krat škodi.

Za tem se pogledati mora na dobo življenja.

Dete in mladi človek imata mnogo več životvorne moči,
sposobnosti dražila poprijeti, membe delkov in rahlejšo zvez¬
nost. Tu se ne sme dosti dražljivega davati, temoč se mora
več za ponavljanje in otrdenje skrbeti. V starosti proti temu
so vsa močna dražila rabljiva. Tu vse to ponavlja, kar bi
v mladosti trošilo: mleko je detetu vino, vino je starcu mleko.

Starim ni potrebno sredstev otrdenja, temoč oraehčanja.
Dobre močne mesene juhe in mlačne kopele.

Zadnjič še tudi podnebje nekoliko razlik čini;
je južno, tim bolj je dražljivo, tim hitrejši je tečaj
in tim krajši trpež.

čim bolj
življenja

Tu se zato močna dražila bežati morajo, da se moči tako
hitro ne pokončajo; pod severnem podnebjem vendar, kder se
moči bolj skupčujejo, sc morajo rabiti.

Praktični deL

Goethe pravi: „Stvorjenje, ktero krivo živi, se hitro
vkonča. w

Došel sem do najvažnejšega dela v svojem spisu, t. j.
do praktične umetnosti življenje podolgšati. Zdaj še le morem
prepričavno one pomočke povedati, z kterimi se samo v res¬
nici življenje podolgšuje.

Obdani smo zmiront z prijatelji in neprijatelji življenja :
kdor prijatelje življenja išče bo star, kdor neprijatelje, si po-
krajšuje življenje, Sicer bi se od vsakega razumnega človeka
pričakovalo, da bode prve iskal in zadnje bežal. Nesreča je
vendar, da niso ti neprijatelji vsi javni in poznani, temoč
skrivni in so tudi z vekše strani v nas in se nam večkrat ka¬
kor prijatelji kažejo.

Naj vekša umetnost življenje podolgšati bode zato v tern
obstala, da prijatelje in neprijatelje življenja dobro razločuje¬
mo in zadnje bežimo; ali drugače rečeno: umetnost življenje
podolgšati ima dva oddelka :

!. ogibanjo neprijateljev in sredstev, ki življenje kratijo,
2. spoznanje in raba sredstev, ki življenje podolgšujejo.

109

Oddelek prvi.

Sredstva ki življoiije Ivi-atijo.

Po zgoraj določenih in j edinih izvirih, iz kterih življenje
trpež dobiva, nam ne bo težko v obče odločiti, na koliko na¬
činov se življenje pokratiti more.

Pokratiti pa ga more vse, kar

1. skupnino životvorne moči pomenjša,

2. ali kar organom življenja, trpež in rabljivost vzeme,

3. ali kar potrošenje življenja v nas pohitri,

4. ali kar ponavljanje zadržuje.

Vsa sredstva, ktera življenje kratijo, se dajo v te četiri
rede spraviti, in tako mero dobimo, po kteri jihovo škodljivost
sodimo.

v

Cim več se od teh četirih lastnosti v jedni reči združi,
tim bolj nevarna je našemu življenju, čim menje, tim je menje
nevarna.

So pa tudi pomešane reči, ki dve strani imajo: jedno
prijatelsko drugo pa neprijateljsko, pa vendar tako, da je
jedna lastnost močnejša, in iz te strani jo bomo k prijateljem
ali neprijateljem brojili.

110

Še jedna važna razlika je tudi med sredstvi, ktera živ¬
ljenje pokrajšujejo. Nekterih moč se kaže po malem in po¬
lagoma, drugih vendar je tako hitra in silna, da bi se morale
imenovati sredstva, ktera  živ  1 j en  j e p r e t r g a j o. K tem
spadajo nektere posebne belezni, in tako rečeni silni načini
smrti.

Večidel se zadnjih naj bolj bojimo, kajti so bolj očividni
in strašni, trditi vendar morem, da niso tako pogubi ji vi, ka¬
kor oni prilezljivi neprijatelji; kajti kažejo se očitno tako, da
se jih leži ogibljemo kakor onih skrivnih, kteri nam skrito
vsaki den n ‘koliko življenja vkradejo, kar niti ne občutimo,
kar pa ve.idar zadnjič strahovito skupnino čini.

v

Žalostne opazke še tu spomenoti moram, da so se, ža!i-
bože, neprijatelji našega življenja posebno v našem času
strašno pomnožili, in da preveliki lišp, izobraženje in nena¬
ravnost v kteri zdaj živimo, naše močnostno življenje jako na
visoko navirajo in v tej razmeri tudi kratijo. Po natenčnejšem
preiskavanju najdeme, da je dendenešnji vse tako lepo in
natenčno nasnovano, da drug drugemu po lepem prijaznem in
vljudnem načinu življenje ruši — — in zato pazljivost in
previdnost! — —

111

Omeliliužcnje, — predraženje, — fizična in moralna

mehkužnost.

Gotovejšega sredstva ni življenje vsaki stvari pokratiti,
kakor ako se v mladosti, ktera še skoro druga ni, kakor
stanovitno rojstvo in razvijanje, prav toplo in obmehkužno
odreja, t. j. ako jo od vsakega naj menjšega vetriča var je¬
mo, naj men j e jedno leto v perje zakapamo, in kakor pišiko
v toplem ploden ju redimo; poleg vsega pa še ne zamudimo,
jo brez mere z branami pitati, in z kavo, čokolado, vinom,
dišavami in še z mnogimi drugimi takovimi rečmi, ktere detetu
druga niso kakor strup, celo jegovo delavno življenje preveč
dražimo.

Steni se pohitri iz početka noteršno potrošenje, močnostno
(intensivno) življenje se zaran prenapne, organi postanejo slabi,
tenki in čutljivi, in po pravici se reči more: dvoj letno takovo
odrejenje more na 60 let vrojeno življenje lehko napolovico,
ali še tudi več pokratiti, nerajtaje bolezni, ktere še pri odgo-
jenju razvun tega lehko pristopijo. Nič naših organov in moči
tako hitro ne razvije, kakor tako odgojenje, rekel bi mu od-
gojenje v rastlinjaku. Videli smo kako tenka je razmera
med hitrim in počasnim razvijanjem kterega tela in med
kratkim in dolgim življenjem. Hitri zrelosti sledi hitra po-

112

končanje.*) To mora biti tudi glavni vzrok vmrlivosti dece.
Ljudje vendar na naj bližje vzroke nikdar ne mi slej o, in rajši
dalečnje, neumne iu nenaravske iščejo, samo da se ž njimi po¬
mirijo.

Zadosti naj bo rečeno, da so nečisti zrak, nesnaga,
predraženje z pretoplim obnašeujem, in težke za otroka pre¬
močne hrane in pijače glavni vzroki, z kterimi se ne krati
samo v detinstvu življenje, temoč kar je še dosti več in na
kar se še ne misli, v obče k rani smrti pot pripravlja.

Ne kar se premalo, temoč kar se preveč čini je, z čim
se v detinstvu naj več k v ara napravi; preveč ljubljena in pre¬
skrbi ji \’o odrejena deteta redko ostarijo. Siromašno, prosto in
trdo odrejen j e je glavna podlaga, z ktero se naj bolj trpežno
življenje v mladosti priskrbi in z ktero je edino mogoče, da
se velika in zdrava starost dočaka, kar nam vsi primeri na
vekše starosti podučivno kažejo.

• v'

Škodljiva in življenje pokrajšajoča zmota našega odgo-
jenja je še: fizična in moralna mehkužnost.  Poj-
tem razumevam, ako se skrbljivo vse trdo, tiščeče iu ted
žavno tako od telovnega, kakor od duševnega življenja
brani, kar bi za močno rabo moči, za preobladanje nasprotnih
reči in neugodnosti potrebno bilo. Tako se odgojijo slabe

v

narave, kajti brez vaje ni moči. — Se več o tem bode rečeno
v poglavj u: razumno, življenje p o d o 1 g š a v n o o d-
g oje n j e.

*) Naj čudovitnejši primer, da se je narava presilila, je bil Ljud-
vik II. kralj Ogrski. Rodil se je tako prezaran, da še skoro ni imel
kože, v drugem letu življenja je bil kronan, v 10 tc . Tn  je nastopil vlado,
v 14 te . m  je imel popolno brado, v 15 te . m  se je oženil, v 16 te . ra  je že bil
čisto seri, in v 20*® 111  je ostal v bitvi pri Moliaču.

113

GO.

Razuzdanost v ljub a vi.

Med vsemi sredstvi, ki življenje kratijo, ne poznam nobe¬
nega, ktero bi tako razrušljivo moč imelo, in tako popolnoma
vse lastnosti za pokrajšanje ži/ljenja v sebi zjedinilo, kakor
to; ta razuzdanost se mora za naj močnejše sredstvo življenje
pokrajšati vzeti. To hočem hitro in v kratkem pokazati.

1. Ona pomenjša životvorno moč, kajti nam vzeme oni
sok, kteri je naj močnejši cvet naše krvi in v kterem iskra
novega stvarjenja leži.

9

2. Vzeme organom potrebno trdnost, prožljivost iu zato
rabljivost, kar je dobro znano.

3. Pohitri v nas potrošenje življenja, kar nam primeri
v celi naravi kažejo, in najjasnejše pri onih stvareh, ktere v-
časi po paranju vmrjejo.

4. Zadrži ponavljanje, kajti vzeme nam moč, mir, oslabi
pluča in želodec, kar je vse k ponavljanju potrebno.

Razuzdanost v ijubavi ima zato vse četiri glavne načine,
po kterih se življenje pokratiti more, v sebi.

Tu bi se morebiti lehko pitalo, kdaj pa je ljubav razuz¬
dana? — Ljubav je razuzdana: prvič, ako se pred časom

vživa, t. j. prvlje ko je človek celo doraščen; — tako deklič

8

114

i

•  I

j  r

pred I8tem ;  hlapci č pred 20 t fm letom; drugič, ako se prepo¬
gosto vživa, — ali po jedi, v slabosti v bolehnosti i. t. d.
Razumeva se da se tu le samo o fizični (telesni) ljubavi go¬
vori. Namen te knjige mi ne dopušča še tu kaj več o tej naj
pogubnejši strasti govoriti •— zato samo sledeče šo priložim.

Mladina!  varuj se prerane in prerazuzdane ljubavi,
kajti brez vsake dvombe ti podreže življenje, in če te polja
do srednje starosti, bodi prepričana da te samo kaznovati
hoče za tvoje pregreške! — kajti tvoje življenje ne hode več
življenje, temoč boleno životarenjc; vsa mogočna, naj straho¬
vitejša bolenja bode na te navalila, od kterili te samo s
rešiti zamore! —

i

«4

J

IT

i


115

Premočno napenjanje duševnih moči.

Pa ne samo telesne razuzdanosti temoč tudi duševne
imajo takove posledice, imenitno je, da premočno napenjanje
duševnih moči, in zato razsipanje k temu potrebne životvorne
moči, ima skoro jednako moč na zdravje in trpež življenja,
kakor razsipavanje rodivne moči: Zguba prebavljavne mo¬
či, nevoljnost, pobitost, živčeva slabost, jetika, rana smrt so
zvekšino posledici.

Veliko razliko tu čini različnost narave i n s p o s o b n o s t,
kajti kterega je narava prijatelsko z duševnimi močmi poda¬
rila, temu bode močna jihova raba menje škodila, kakor one¬
mu, kterernu one m en kaj o. — Temu zato, kteri je srednje
sposobnosti in vse presiliti hoče, bode takovo napenjanje naj
bolj škodljivo. Ono napenjanje duševnih moči je zato naj
bolj pogub!) ivo, z k t eri m se silimo ne ima joči ljubavi k reči.

Pita se verni ( r, kai o.t jo ..resiljeiije duševnili moči? To
so \' <»boe ravno tako zmotno določiti more, kakor mera v
jedi m pitju, kajti to je odvisno od različne mere in sposob¬
nosti misli\ ne mm i, ktera je ravno tako različna kakor pre¬
bavi javna moč.

Tiko  zna neka reč temu težko umevna biti,
;emu, bolj previdnemu leliko umevna. Sledijo
odločbe presiljenja duševnili moči.

a

D

ktera je drn-
zato ostrejše

8 *


11G

1. Ako se poleg’ njih telesna vaja zamuja. Vsako nee¬
nako vajenje naših moči škodi; in kakor je resen, da se
človek jako bolj oslabi, ako samo misli in vajenje tela za¬
muja, tako je tudi resen, da oni dosti več in menje na ško¬
do svojega zdravja duševno delati more, kteri poleg tega
zmirom svoje telo vadi.

2. Ako se neprestano zmirom na jedno reč misli. Tu
veljajo one postave, ktere pri delovanju mišičnem. Ako bi
kdo zrokoj zmirom na jedno stran mahal, bi v jednem četrt¬
ku ure bolj oslabel, kakor ako bi dve uri na več strani ma¬
hal. Ravno tako je pri duševni moči.

Boerhaave  nam pripoveduje o samem sebi, daje  on,
ko je nekoje dni in noči zmirom o jedili reči mislil, tako

oslabel, da je dolgo časa brez čutenja kakor mrtev ležal.

#

Hasnovita memba reči je zato prvo ravnilo, ako se ho¬
čemo zdravju brez škode dosti učiti in mnogo delati. Tako
so delali mnogi glasoviti računoslovci, modroslovci, zdravniki,
in bili so do velike starosti zmirom veseli, zadovoljni in

zdravi.

3. Ako preveč abstraktne in težke reči delamo, t. j. n. p.

v

računske in metafizične naloge. Cim je reč bolj abstraktna,
tim duševno moč bolj oslabi. Pa tudi to je jako ozirno : ne-
kojem je preiskavanje težkih nalog prirojeno, in zato naj te-
žejše lehko razvijejo, kterih bi drugi nikdar in z naj vekšo
marljivostjo ne presilil, — Mnogi so se že zato zaran pod
zemljo spravili, kterim ni bila dana duševna moč za preiska¬
vanje; kajti, so hoteli po sili učeni in glasoviti postati. Mislim,
daje  to v posebni sposobnosti organizacije, in kteri to imajo,
jim se naj tudi to delo pusti; kajti vsaki ne more biti mo-
droslovee. Mi drugi moramo zato samo z tem zadovoljni
biti, da se modroslovsko obnašamo in živimo.

4. Brezmernosfc je tudi, ako človek zmirom dela in nikdar
kaj druga ne poprime. Vsa dušna dela se dajo v dva reda

117

spraviti: v delavnega, kder mi sami kaj storimo, in trpečega,
kder mi drugih misli poprimemo, n. p. čitauje ali poslušanje
drugih. Prvo nas jako slabi in bi se zato moralo z drugim
menjevati.

5. Ako se v zarancm detinstvu duševne moči začnejo na¬
penjati; tu je že malo napenjanje škodljivo. Pred sedmem
letom je vsako duševno delo nenaravno, in za telo tako škod¬
ljivo kakor prerana ljubav.

6. Ako se dolgo brez volje učimo, t. j. reči kterih ne lju¬
bimo. Čim več volje k dušnemu delu imamo, tim menje
nam bode trud škodil. Zato je pri volitvi učenja posebno
previdnost potrebna, da se prvlje dobro presodi, ako je na¬
šim duševnim močem primerno, in joj! —■ vsakemu, kder
tega ni. —

7. Ako se duševne moči z umetnimi dražili zbujajo,
krepijo in podolgšavajo. /  vekšino služijo temu vino, kava
in duham Akoprem teli pripomočkov mišljenja odobriti ne
moremo, kajti dvoj vrstno oslabijo, moramo vendar pripoznati,
da so pri duševnem delu dostikrat potrebni, in da pipica ali
šnupka d uhana, ali šalica kave zadremano duševno moč pri
dolgem delu nekoliko zbudi; jihova zvunredna in močna
raba vendar tudi neizmerno škodi. —

8. Ako z polnim želodcem duševno delamo. Tuši škodimo
dvojvrstno: slabimo se, kajti moremo močneje svoje moči
mišljevanja napenjati in prebavljanje motimo.

9. Ako oni čas, v kterem bi spati morali, za to delo ra¬
bimo. Ta navada je življenju naj bolj škodljiva, in o tem se
še bode govorilo pri opisovanju spanja.

10. Ako pri učenju na okoljščino ne gledamo, ktera dosti¬
krat več škodi, kakor mišljenje samo. Med drugimi ste dve
reči naj bolj škodljivi, in sicer dvojgibno sedenje in
zaprt hišni zrak,  Morali bi se vaditi leže, stoje ali hode

118

in ne samo v hišah, temoč tudi zvunaj v prosti naravi se
učiti, in gotovo bi tako imenovanih bolezni učenih ljudi ne
poznali. Stari modroslovci gotovo niso menje mislili kakor
naši, in vendar hemoroid, hipohondrije i. t. d. niso poznali.
Vzrok je v tem, kajti učeči se, so zvekšino v prosti naravi
hodili, stali ali ležali, kave niso pili, duhana tudi ne poznali,
pa telesnih vaj niso pri učenju pozabili.

/

119

Poglavje IV.

•

Bolezni, jiliovo nerazumno zdravljenje, silni načini

smrti, nagib samega sebe vmoriti.

Grozna je množina skrivnih in očitnih bolezni v našem
času. Ako se malo ogledamo, najdemo, kako človek na oto¬
kih južnega morja malo bolezni pozna, ker naravsko živi;
in ako se k temu poprimeri evropsko patologično brojilo, v
kterem jih mnogo tisoč najdemo, mora nas strah obiti, ako
premislimo, kaj so lišp, nemoralno in nenaravsko življenje in
razuzdanosti napravile. Mnoge, ja skoro naj veči del je sad
naših pregreškov, in oni še vedno nove rodijo. Druge so na
svet prišle da se ne ve kako; niso bile v starem veku znane,
in te so ravno naj bolj pogubne in naj močnejše, kakti osep-
nice, ošpice in francozko bolen j e.

Da še te bolzni imamo smo si sami krivi; kajti je doka¬
zano, da bi se lehko odgnale. Moč bolezni je, ali silna, tako
da življenje pretrga, (zaduha mrtvudj ali počasna, ako so bo¬
lezni neozdravilne, ali ako se dajo ozdraviti, moč in organe
vendar tako oslabijo, da na takov način porušeno telo, svoj
odločen cilj dosegnoti ne more.

Kratki pregled tabel mrljivosti nam bo pokazal, kako
veliko zgubo po boleznih človeštvo ima.

120

Postavimo: rodi se 1000 ljudi; koj po rojstva jih vmrje
24, zobenje jih odnese 50, zbožarst (eonvulsioni) in druge
bolezni detinstva 280, osepnice in ošpice blizo 100. Ako so
ženske jih vmrje pri porodu naj menje 8 ;  jetika jih pograbi
190, (tako na Anglianskem) vročinske bolezni, posebno tifus
(mačuh legar) 150, mrtvud 12 vodenica 48.

Ostane jih
t. j. naravsko
vzroki (t. j. n.

zato od 1000 komaj 80, kteri zavolj starosti,

V'

vmrjejo. Se vendar tudi teh dosti slučajni
p. železnica, voda i. t. d-)-pograbijo.

Na strašno in naravnost življenje podirajočo bolezen še
tu spomnim: nagnjenje samega sebe v m or iti.  — Ta
nenaravnost, nekdaj samo hraber čin, je zdaj bolezen, ktera
človeka dostikrat v cvetu mladosti in v bogatstvu tako pre-
maga, da se mu življenje mrzi. Nahajajo se v danešnjem
času zares ljudje, kterih izvir in sreča življenja se je tako
porušila, klica vsakega vživanja in dela tako vsehnola, da nič
tako mrzečega več na svetu ne najdejo, kakor svoje življenje;
jim je zato tudi ono. tako velika teža, da se želje rešiti ne
morejo, to žmetno breme kakor hitro mogoče od sebe vreči.
Navadno so pa to skoro samo taki ljudje, kteri so vrani mla¬
dosti razuzdano, posebno v ljubavi, živeli.

Ali ni zato naravsko, da je takovim ljudem smrt, v kteri
nič več ne občutijo, ljubša, kakor boleno življenje?!

Pa škoda teh že po samih sebe jako škodljivih neprijatel-
jev se še potem povekša, da se ali neumno zdravijo, ali da
se v obče zdravilstvo zlo rabi.

Neumno zdravljenje je : Ako se vzroki bolezni zanema¬
rijo, akoprem je očitno, da škodijo; n. p. prepričani, da nam
je vino, prelehki obleč, nočno bedenje škodljivo, in vendar
ga ne bežimo. Nadalje: Ako bolezni ne poznamo ali nečemo
spoznati, potem postanejo mnoge bolezni smrtne.

/*•>. V J  •

121

Tu moram posebno jedne bolezni spomenoti, ktera se naj
večkrat zamuja, in ktera je zato že tudi več tisoč ljudi pod
zemljo spravila, t. j. katar ali le liki kašelj.  — ima  se
z vekšino za potrebno in hasnovito bolezen, in res je tudi
takova tako dolgo, dokler je katar slab in še predolgo ne
trpi. Pozobiti bi se vendar poleg tega ne smelo, da je katar
bolezen, ktera se čisto lehko v vnetje pluč, ali kar se naj
večkrat zgodi, v plučno jetiko preobrne. Ne bom preveč re¬
kel, ako trdim, da više od polovice plučnik j etik iz zamuje¬
nega katara izleze.

To se zgodi, ako predolgo trpi, ali ako se neumno zdra¬
vi. Na to postavljam sledeči dve ravnili, kterih bi se pri
vsakem plačnem kataru dobro in zvesto držati morali. Delj
kakor 14 dni bi katar trpeti ne smel, trpi delj, tako se kakor
bolezen od zdravnika zdraviti mora. Drugič, moramo se pri
vsakem kataru varovati razvročenja, razhlajenja, vživanja
vina in drugih razvročljivik bran in pitvin.

Jako občno je tudi neumno zdravljenje, tako da se mno¬
gokrat ali iz neznanosti ali iz neumnosti ravno vse protivno
stori. K temu spada, ako bolenika k jedi silimo, akoprem
sije nima, ako se v tiešličnih boleznih vino, pivo, kava in
druge razvročljive reči trošijo, po kterih lehko slaba in lekka
trešlika v vročinsko stopi, ako se bolenik, kdar se o treš-
liki toži in ga mraz popade v postelj zakoplje, okna in dveri
zaprejo in hišni zrak razvroči, ako se za potrebno snago bo-
lenikove hiše ne skrbi, hiša ne prevetri in ako se bolenikova
čistila kakor hitro -mogoče ne odnesejo- To neumno dietično
zdravljenje več ljudi pomori kakor bolezni same, in to je po¬
sebno vzrok, da na kmetijah smrt toliko ljudi pobere in da
mnoge lehke bolezni pogubne postanejo.

K temu še tudi pridružujem, ako se zdravnik ne popita
ali ne posluša, zdravila neredno jemljejo, ali ako se še celo

122

mazilarji ali skrivna zdravila rabijo. Več o tem
bom povedal o razumni rabi zdravil.

Tudi silni načini smrti mnogo ljudi iz sveta spra¬
vijo, in žalibože, naš čas je v tem jako napredoval. Mnogi
poti po železnici, morju posebno pa strelni prah, so sredstva,
po kterih množina ljudi iz sveta odide. Umetnost moriti
je že v našem času viša znanost postala.

123

PegDaivj© V/,

Nečisti zrak, vkupno stanovanje mnogih ljudi v veli-

kili mestih.

Skoro naj vekše sredstvo pokrajšanja življenja je vkup¬
no stanovanje mnogih ljudi v velikih mestih
Strašno veliko mrljivost kažejo nam spisi o mrtvih v mestih.
Na Dunaju, v Parizu, v Londonu in Amsterdamu vmrje vsaki
20ti ali 23, v okolici vendar na deželah samo vsaki 30.
ali 40.

Bauseau  ima prav ako reče: »Človek je med vsemi
stvarmi naj menje za to stvarjen, da v množini skupaj stanuje.
Jegov dih je moriven za stvari, med kterimi živi, in to ne
velja samo v pravem, temoč tudi v prenesenem pomenu. u

Vlažnost, ali kakor se navadno pravi, gostost zrakova ni
sama, ki ga škodljivega čini, temoč pokvarjenje, ktero po
mnogih skupčenih ljudih nastati mora. Ako se k večerau četi-
rikrat on isti zrak povžije, se po človeku samem tako po¬
kvari, da ni več hasnovita hrana, temoč strup. Naravsko te¬
daj v velikih mestih ni mogoče, da bi se človek samo jednok
zraka navzel, kterega ni pred kratkim že drugi vplučih imel.
To čini v obče pomalno ostrupljenje, ktero življenje pokratiti
mora.

K temu še stopi veliki lišp, razuzdanost, napačni način

124

življenja, kder se (len v noč in noč v den obrača, in dve
skrajnosti, preveliko bogatsivo in grenko siromaštvo, neloč¬
ljive lastnosti velikih mest

Ako se to vse dobro presodi, ne b >de gornji izrek pre¬
močen, temoč vsakemu bode očitno, zakaj se po velkem skup-
čenju, množine ljudi v jednem mestu mrljivost tako povekša.

Tu še jedno opazko. Ako naj vekša mesta v Evropi in
jihovo mrljivost ljudi pregledamo, vidimo, da je tudi tu razlika,
in da je mrljivost v tej primeri vekša, čim menjši je prostor,
na kterem ona ista množina ljudi stanuje; kajti tim meuje je
tudi zraka, odkterega vsaki trošiti mora, (kar naj vekšo moč
zraka potvrdi). Zato se ne povekša mrljivost po primeru mno¬
žine ljudi, temoč po množini ljudi na jednem malem prostoru,
ako se naj mre mesto v okoljščine ne razširi. Tako more
mrljivost v tem mestu vekša biti, kder menje ljudi stanuje
kakor v drugem, v kterem jih je dosti več.

Ravno to je vzrok da v Petrogradu inBerolinu
med drugimi velikimi mesti naj menje ljudi vrnrje, skoro ne
več kakor na deželi, t. j. od 30tih jeden; kajti mesti ste bolj
razširjeni in ljudje več dobrega zraka za dihanje imajo.

Kteremu je zato mogoče, naj beži velika mesta, kajti
ona so odprti grobi človečanstvu in to ne samo v fizičnem,
temoč tudi v moralnem pomenu. Posebno moramo ona be¬
žati, v kterih mnogo ljudi na jednem malem prostoru skupaj
stanuje, kder so hrami visoki in ulice ozke, kder jemalo pro¬
stranih trgov, malo drevja, mnogo zaprtih dvorov in kder so
ulice nesnažne. V malih mestih, v kterih so ulice ozke, je
bolje na kraju mesta stanovati in tudi dolžnost vsaki den je¬
dno uro mestni zrak celo bežati, samo da se zvunaj čistega
napijemo.

Več o tem v poglavju: ostrupljenje.

125

v jedi in pitju, preumetuo kuharstvo, vpi-

janeljive pijače.

Poglavitna reč, ktera glede na dieto življenje pokratiti
more, je brez  mer  n o st. Premnogo jedi in pitja škodi
trojvrstno življenju. Napinja preveč prebavljavno moč in ta¬
ko slabi; moti prebavljanje; kajti velike množine želodec ne
more dobro prekuhati, po tem postanejo sirovine v črevali in
zločesti šoki. Pomnoži nerazmerno kri in pohitri j eno kro¬
ženje in življenje, razvun tega postane dostikrat neprebavlji¬
vost, ktera čistilnih zdravil potrebuje, kar tudi slabi.

Preveč jemo, ako tako dolgo jemo, dokler moremo in

4 •

ako po jedi sledi v želodcu občutenje težkoče in prepolnosti,
zehanje, riganje, dremanje in topost v glavi. Staro ravnilo
zuiirom resnično ostane : Nehaj jesti, k e d a r b i še rad

jel! ~

• Pr e umetno kuharstvo.  Primoran sem prijatlj ico
našega vkusovega občutja zatožiti, kakor naj pogubnejšo
znajdbo, kakor naj vekšo neprijatljico našega življenja, ktera
p o krajša življenje in to na sledeče načine:

1. Znano je, da je posebno jena umetnost v tem, da se
vse dražljivo in pikavno napravi. Vse hrane imajo zato po

136

tesan finipi^djtetnjjuii m  p#I dražljivih ddkov in namesto, da se
$xg> pM? wm#$M mmm  brana m  nadomestek dobh  se po¬
reč po dmžljivosti potrošen] e, in
Mi^pwtoo eiiuL

Po


+  >>»•


« r “a

'% m o

zato velja ^ j e d e s e sne d o.

2- Hudo je tudi, da nas ta umetnost zapeljava, da preveč
jefirno- Ona tako sij o podbada, da proti' te roti v por želodca
me  velja kajti m  sija zmirom na novi in ugodni način pod-
I imfaf  tako da želodec tri in čeurikrat več opraviti dobi, ka¬
kor je mogoč; Navadna 'pregreška je, da se goltna sija od
želodčere ne razločuje, in da se to za želodčno sl jo vze-
nse, kar je samo podbadanje goltovo: in ravno to zmeinbo
naj leži včini umetno kuharstvo. Ljudje zgubijo po tem naj
več! Mit zdravju, tj, lastnost, da vejo, kdaj imajo dosti.

g, Poglavitno vodilo te  umetnosti je zadnjič v tem, da z
mnogovrstnim in tienaravskirn sostavljenjern zmirom nove in
dražljive jedi donaša, Po tem se zgodi, da reči, ktere bi same
po sobi ne bile škodljive, zloženo novo in škodljivo lastnost
dobijo Ki selo in sladko, n. p., vsako posebej vživano ne
škodi, vkup vživano more vendar škoditi. Jajca, mleko, mo¬
ka in sirovo maslo samo po sebi ne škodi in se leliko pre¬
bavi, A ko se to veuder zloži in prav mastna pogača iz tega
naredi, dobimo težko prebavljivo brano. Tu je skoro pravilo,
da čim več jo brana sostavljenn, tim teže j e se prebavi in tim
škodljivejši so šoki, k ten se iz nje napravi o

4.  ({lavna zmaga novejše umetnosti v kuhanju je, da nam
redi vi ie šoke umetnosl kar naj Imlj zgoščene priaaša. kako
n. p. so iznašli po iztiskanju in po kuhanju več luntov gnve-
dine, kopunov in mozgovih kosti mnogo moči v malo brane
spraviti, takove so n. p. močne juhe, žolice in bladetine. Misli
se, da se je po tem kaj jako važnega včinila, ako se j>o lem
načinu tako skupčeni branilski šoki na jednuk v kri spravijo,

127

brez potrebe jih žvekati in vželodcu prekuhavati. Po tem se
mislijo nekteri hitro pokropiti, in to so zvekšinoj oni, kteri

se ravno po tem hitro trošijo, ali se jako prevarijo; kajti na-

#

ravska naredba se preskočiti ne da.

Telo je samo mogoče določeno množino poprijeti in po¬
pri j etj e želodca je v tem v isto razmero postavljeno. S tem
hočemo prevariti naravo, po nenaravni poti še trikrat več
hrane na jednok v telo spraviti, kakor je je ono mogoče popri¬
jeti; iz tega sledi, da se vse žile prenapolnijo in to škodi
vsikdar ravnotežju, zdravju in življenju.

Nadalje; brez vzroka ni v naravi ta naredba, da bi se
hrane nekaj debelejše vživati morale: hasek te naredbe je,
da se one pri žvekanju v ustih v slinami bolj zmešajo in raz¬
močijo in da se dolgše v želodcu zdržijo, kteri jih po norem
podbadanju bolj pokuha, in tako naši naravi bolj zjednači.
V tem je tedaj pravo ponavljanje, kajti hrana je samo te
mogoča v naše bitje stopiti, in nam zares hasniti, ako jo je
želodec prvi j e naši naravi jednačno skuhal.

Ako se zato ta prva stopnja prestopi, dojdejo šoki v telo ?
kteri mu dosti jednaki niso, temoe kakor tuji delki in draž¬
ljive moči, ktere več doprinašejo k potrošenju, kakor k pona¬
vljanju.

Umetnost, ktera našemu ponavljanju škodi, je zato nepri-
jatljica našega življenja. Skoro je misliti, da je ta umetnost
zato znajdena, da nam naj boljše dare božje v počasni strup
obrača.

V sredstva, ktera življenje kratijo, tudi spadajo vse vpi¬
ja  n e 1 j i v e p i j a č e, ktere vse, kakovegakolj imena, zi vij en-
je kratijo. Resnično so tekoči ogenj, kterega tu ljudje pijejo;
one pohitrijo potrošenjena strašni način in tako rekoč življenje
požgejo. Razvun tega napravijo ostročo, kožne bolezni, su-
hoto, trdino spletkov, umetno starost, kaše), plačne bolezni,
vodenico, in kar je še več; strašno topost čutenj ne samo

128

naravsko, temoč tudi moralno. Odtod pride, da ljudje, kteri
mnogo žganja pijejo, zadnjič niti naravskega niti moralnega
draženja ne občutijo. — Posledek je, da ako takovi nesrečni¬
ki zbolijo, redko ozdravijo, kajti jihovo na velike podbaje
preveč navajeno telo drugih več ne poprime. Ravno tako je
v moralnem: niti za poštenje, niti za sramoto, niti za veli¬
častvo, niti za lepoto ali dobroto takova duša več ne mora,
temoč samo za — žganico. —

Ne poznam nobene reči, ki bi človeka tako potopoglavila
in pozi vinila, kakor mnogo in neprestano vživanje žganice.
Druge napake še vendar dajo upanje poboljšanja, pa ta po¬
kvari ljudi prek in prek brez otembe. —

Ako se vse dobro presodi, bi primorani bili misliti, da
bi politično poglavarstvo proti tako zlo škodljivi reči nekaj
včiniti moralo in ne kakor zdaj s tem, da trgovino pemnožu-
je, jo podpirati. •

Država, v kteri je ta napaka občna, se mora porušiti;
kajti marljivost, krepost, človečnost, zmernost in moralni ob-
čut, lastnosti brez kterili nobena država obstati ne more, se
po tem čisto zaterejo.. Dogodivščina nas uči, da se je pri
divjih narodih slabost in kratko življenje oni čas začelo, v
kteiem so začeli žganico piti*)

*) Naj lepši dokaz nam daje to, kar je nek poslanec divjih v se«
verni Ameriki pred nekolikimi leti predsedniku Amerikanskih svobod¬
nih držav pred celim javnim zborom rekel: „Prosimo te za pluge
drugo orodje in za jednega kovača, kteri to popravljati more. Pa
oča! vse kar mi začenjamo bode brez haska, ako nazoči veliki zbor
16  tih zloženih ognjev (držav) ne bo določil, da noben člo/ek več žga¬
nice in druge vpijančljive pitvine svojim črlenim bratom ne bo smel
prodavati. Oča! vvažanje tega strupa je sicer v naše vesi prepovedano,
pa v mesta ni, kder naši lovci za ta strup ne samo kožuhovine prodajo
temoč tudi puške in odeje in goli k svoji rodovini domu pricapljajo.
Ne inenjka oča tvojim otrokom marljivosti, le vvažanje tega pogubnega

129

Tu se ne sme misliti, ila ni škodljivo, ako tečne in slad¬
ke likere in jih malo pijemo. Takovi prilizavni likeri so sa¬
mo za vkus; v želodcu zgubijo sladkor in jihov zakrit zna¬
čaj in jihov ogenj tim bolj požge. Akoprem se na den malo
pije, vendar je to nekoliko škodljivo, in kar je še dosti več,
potreba narašča vsaki den. Resen je, da če je kdo takovi
pijači zlo pripadel, je na jednok opustiti ne more, in pri po¬
časnem opuščanju iehko drugoč v svojo staro napako pade.
Takovim se priporoča sledeči način odvajenja. Spusti sc v
navadno žganično kupico vsaki den 4—5 kaplic pečatnega
voska, tako se pije za toliko men je žganice, in po času bo
kupica polna voska, in — žganice ne bo. —

»trupa tako siromaške dela. Tvoja, deva še ono moči nad samimi seboj
nimajo kakor vi. Ko so naši beli brati prvokral v našo deželo prišli,
bo  bili naši preddedi srečni in kilo jih je mnogo, pa, po občevanju z
belimi ljudmi in po vvaževanju onogu pokoivdjivega strupa nas je
menje in smo nesrečni.“

9

130

Življenje pokrajšajoea duševna volja in strasti, strah
pred smrtjo, huda volja, prevelika delavnost, lenoba,

nedelavnost, dola' čas.

Posebno prednost med sredstvi, kleni življenju škodijo,
imajo nekoje duševne volje in navade;  žalost, luga,
zamera, strah, stiska, malosrčnost, posebno pa n evosiji-
v o st in zavist.  Vse te pokončajo naj tenjše životvorne
moči, motijo posebno prebavljanje in vpodobovanje, slabijo
sirno moč, in na ta način pačijo naj važnejše opravilo, pona¬
vljanje. — Prvi žalostni vnetki kratijo samo nikavno življenje
nevošljivost in zavist imate vendar positivne vmorivne last¬
nosti: ne vzcrnejo telil samo životvorne moči, tenioč zmirom
žolč ostre pripravljajo neprestano počasni strup, in pomnožijo
po občnih žolčnih podbajih nezmerno potrošenje samega sebe.
Zato tu popolnoma velja: n e v o š 1 j i v o s t s a m a sebe žre.

Sem tudi spada ona huda duševna bolezen, huda volja.
Nič tako zlo ne poruši cvetja življenja, veselja in vživauja
ne zapre, in lep potok življenja v stoječo mlako ne preobrne,
kakor ta huda navada.

Tudi strah  ima tu posebno mesto, spada med hude
dušne navade; kajti se lehko pri- in odvadi, On je namreč
nepristojni vnetek, kteri človeka ravno tako ponižuje, kakor

131

ga hrabrost vzvišuje. iu više človeške narave vzdigne. Strah
vzeine moč,- razum, zavednost, hrabrost, z eno besedo vse
prednosti človeškega duha, biti bi zato moralo glavno načelo
človeškega odgojenja; strah odvajati. Žalibože, ravno tu se
nasprotno čini!

Tu hočemo samo dve občni vrsti straha pregledati: strah
pred burj  o in pred strašilom;  kdor ta dva ima, ne more
imeti mirnega življenja. Nočni čas, kteri je tako modro za
mir, zavolj teme naj priličnejši, je takemu prikazen bridkega
nemira. Ako drugi mirno spijo, posluša trepetaje na vsaki
glas, se neprestano v strahu j>oti in v jut>-o trudnejši vstane,
kakor se je zvečer vlegel. Lepi poletni čas je za njega doba

straha in stisk, vsaki lepi den ga straši z mišljenjem na grom

#

in blisk.

Lehko se presodi, kako zlo škodljiv je strah trpežu živ¬
ljenja. Strah je veden boj, on zategne vse menjše žile, vsa
koža postane mrzla, bleda in hlapljenje se skoraj zapre, vsa
kri se vstavlja v večili žilah, srce se prenapolni in žmetno
giblje: naj važnejše delovanje k j* kroženje, se pači.

Tudi prebavljanje se pretrga in tako nastanejo driske.
Vse mišične moči se vlomijo, človek hoče bežati, pa ne more,
občne trepetanje ga poprime, dihanje postane težko in kratko,
z jedno rečjo, vse moči, ktere počasni smrtonosni strupi
imajo, ima tudi strah, in zato tudi ravno tako življenje krati.

Noben strah vendar ne čini človeka tako nesrečnega, kakor
strah pred smrtjo.  Takov človek se tega boji, kar je
neogibljivo in nas v vsakem hipu doleteti more; ogrenči si
vse, kajti v vsem smrt vidi, in tako življenje se zmironi za nje
boje zares zgubi. Noben ni dolgo živel, kteri se je smrti bal.

Ljubi življenje in ne boj se smrti  to je prva
postava, jedin in resničen položaj duše za srečno in dolgo
življenje. Sreče življenja takov iskati ne sme, kteri se smrti
boji. Nobenega vživania čistega nima, kajti povsod se mu

y*


132

smrt primeša; podoben je onema, kterega zmirom sovražnik
tira in mu na pete stopa. In vendar je nebrojna množica
ljudi, kteri se te duševne bolezni rešiti ne morejo. Takovim
hočem tu nekoja po zvednosti skušena ravnila priporočiti.

1. Smrt moramo dobro poznati; samo oni je srečen,
kteri je temu neogibljivemu neprijatelju dostikrat blizo in
srčno v oči gledal tako, da po dolgi privaji za njega več ne
mara. Jako se zato isti prevari jo, kteri mislijo, da strah pred
smrtjo po tem zgubijo, ako se privajajo na njo ne misliti! —
V sred naj vekšega veselja jih prepada ta misel, in jim je
tim strahovitejša, čim men j e so je privajeni. Isti je srečen,
kteri v naj veči sreči in veselju brez vsega straha na smrt

lehko misli. Zvednost nas uči, da se v tem lehko zvunredna

%

nemarnost priskrbi, kakor to vidimo pri vojakih mornarjih in
rudarjih, kteri so zmirom veseli m srečni, in to samo zato,
ker so zmirom blizo smrti in jo zaničujejo. Samo oni, kteri
se smrti več ne boji, je celo svoboden, kajti ga nič več ne
veže, straši in nesrečnega ne čini.

Zato Schiller  pravi:

Svoboden se sme le ta imenovati
Kteri more smrti v oko gledati.

3 ?

Privajenje misliti na smrt, čini tudi človeka krepostnega,
in poštenega. Pri vsakem pitanju, ali je to pravično ali ne?
bi morali na našo zadnjo uro misliti in se pitati, ali bi tudi
te to čimli? ali ako bi te želeli da bi se storilo ale ne? —
Veselo in srečno življenje je samo v nedolžnosti, v nji se
mirno na smrt misli.

Ako se na koga jezimo in ga ne trpimo, in ako nam
pride volja, se zarad razžaljen j a osvetiti, nam je treba samo
na zadnjo uro zmisliti, in dobro vem, da nas vse hude misli
zapuste.

2. Mnogi se ne bojijo tako zlo smrti, kakor viniranja.

133

Jako čudne misli imajo ljudje o zadnjem boju z smrtjo in o
silnem iztrgan ju duše iz tela; pa to brez vsega vzroka. V-
miranja še zagotovo nikdor ni občutil; ravno tako, kakor ne¬
zavestni na svet pridemo, stopimo iz njega: početek in konec
se sopet zjedinita. Dokazi so sledeči: Prvič, človek smrti ob¬
čutiti ne more, kajti smrt ni drnga kakor zguba životvorne
moči, in samo po nji duša telo občuti, in v tej primeri, v kteri
životvorno moč zgubimo, zgubimo tudi občut in zavest; živ¬
ljenja zato zgubiti ne moremo, da bi ž njim ali še prvlje je-
gov občut ne bi zgubili. Drugič, nas zvednost uči: vsi kteri
so že prvo stopnjo smrti prestopili in sopet k življenju pri¬
peljani bili, trdijo soglasno, da smrti nič občutili niso, samo
omedlevica in nezavest jih je popala. *

Hropenje in cukanje, ktero pri nekojih vmirajočih vidimo,
nas ne sme strašiti: li prigodki so ,samo onim strašni, kteri
jih vidijo, pa ne vmirajočeinu, ker jih ne občuti. To bi ravno
tako bilo, ako bi trdili, da bi božjasten cukanje, ktero ga tako
terc, občutil ; pa on ničesar o vsem tem ne ve.

3. Življenje si moramo misliti kakor v resnici je, t. j
srednji stan, kteri še ni sam v sebi namen, temoč samo sred¬
stvo k namenu, kar nas tisoč in tisoč nezvršenosti dosti pre¬
priča, ono je kakor črtica našega bivanja, po kteri bi v dru¬
go dobo ili in zazreleti morali. Ali nas res ta misel strašiti
more, da iz tega srednjega, skrivnega in dvournega stanja,
kteri nas nikdar ne vmiri, v drugega stopimo! ! — Mirno
in brez straha se moramo sopet Bogu vdati, kteri nas je brez
našega čina na to pozorisčc postavil, jemu na njega upaje
ravnanje naše dalešnje osode prepustiti. Kteri v krilu
svoj ega očeta zaspi, s e z b udje n j a ne sme bati.

* Pripovedoval je eden, ki se je obesil, pa drugoč k življenju
spravljen bil, da je kmalu, ko se mu je voz okolj vrata zatognola, ob¬
čut zgubil, le toliko se še spominja, da je zadnjič bliskati videl in
zvoniti cul.

134

r

4. Tudi misel na one, kteri so pred nami tje odšli,
ktere smo ljubili in še ljubimo, in 'kteri nam iz one neznane
dežele prikimavajo, nam bo strah pred smrtjo jako po¬
men j šala.

Mnogega poslovanja  še tu spominoti moram, ker
nam mnogo dni življenja ukrade. Časi so takovi, da človek
več misliti, delati prerajtovati, prenarejati in svoje moči
zvunredno napenjati mora. K temu še pa velik lišp pristopi,
in ta še po množini svojih potreb več napenjanja moči po¬
trebuje. Iz tega prihaja neprestana okretnost, ktera zadnjič
ves notršnji pokoj in duševni mir pokonča, človeku počitek
zkrati, in tako jegovo potrošenje na strašen način pohitri.


Pa vendar tudi temu nasprotno, neraba naših moči more
življenje kratiti, kajti potem lehko nerabljivost organov, vse-
denje nečiščenje sokov in zločesto ponavljanje nastane. Pa
ne samo telesna, temoč tudi dušna lenoba krati življenje, kaj¬
ti nam čas tako nezmerno dolg dela i. t. j. dolg  čas.

Preglejmo jegovo naravske posledke tenčnejše, in našli
bomo, da ta nevgoden dušen stan ni celo ravnoplaten, temoč
da ima važne posledke za našo telesnost. Kaj zapazimo pri
človeku, kteremu je dolg čas? — Začne se mu zehati, in to
je že znamenje, da kri težko skoz pluča kroži; to pa škodi
srčni in žilni moči. Ako to dolgo trpi, nastane skupčenje in
vstavljenje krvi, organi za prebavljanje postanejo tudi sla-
bejši in leni, nastane občna slabost, težnost, napihi in hipo-
hondrija, ob enem: vsa delovanja oslabijo in se neredno opra¬
vljajo. More se zato trditi, da stanje, ktero naj važnejša
telovna dela moti in naj žlahtnejše moči slabi, tudi življenje
kratiti mora.

Tako iz naravske kakor moralne strani je dolg  čas
poguben stan. Weikard  pripoveduje osodo nekega siro-
maškega deteta, kterega starši so si z rokodelom kruh služiti
morali. Osoda tega deteta je zato bila že v odgojenju dolg

135

čas. Z početka so ga starši samega pustili v zibki ležati,
kder si je z tem čas kratilo, da si je rokice in nogice pre¬
gledovalo. Ko je vekše zrastlo, so ga v kurnjak zapirali, iz
kterega je samo skoz malo okno gledalo. Kakov je bil po-
sledek ? dete j c bilo do . doraščenja celo bedasto brez raz¬
uma in skoro ni govoriti znalo.

v

Dostikrat še znajo hujši posledki nastopiti. Človeka,
kteri je melanholičnega temperamenta, zna dolg čas tako da¬
leč tirati, da sam sebe vmori. Nek pusti pisatelj je spisal
jako obširno knjigo o vmorjenju samega sebe, Ta sreča en¬
krat nekega drugega Anglianca, kteri je imel vsa znamenja
velike zamišljenosti. „Kam greš prijatelj ?“ ga popita »pisa¬
telj, „k Temzi, da se vtopim," reče oni; „o! prosim te, idi
še samo zdaj nazaj domu, in preberi moj spis še poprej o
vmorjenju samega sebc!“

„Bog me obvari! ravno zato, ker sem ta pusti spis prebral
sem tako zlovoljen postal, da sem trdno sklenol se vtopiti. a

Prva nepremenljiva določba človeka je, da svoj kruh v
potu lica je. Tudi uaravsko se ta izgovor popolnoma potvrdi:
kteri ne dela, temu jed ni zdrava.

Ako med ponavljanjem in potrošenjem prave razmere ni,
ni mogoče zdravja in dolgega življenja. Poglejmo na zved-
nost, in najdemo, da nobeden manjuh ni jako ostarel, temoč
jako stari ljudje so bili tudi vsi jako delavni.

Za božjo voljo, kaj je pa te dobro proti dolgemu času?
čujem pitati; on nam sledi na ples, v gledališče, na sprehod,
k gostijam, z enoj besedoj, nikder se ga rešiti ne moremo.
— Samo jedno, res ne jako ugodno sredstvo, še proti njemu
pomaga; t. j. d o 1 o c n o p o klicno delo.

136

L ti  §

T.J

C

Prenapeta domišljivost, zmišljene bolezni, e

Domišljija (fantasiaj je začimba našega življenja, pa
ravno tako, kakor naravska začimba ne sme biti naša vsak-
dajna hrana, ravno tako ne smemo v duševneiii življenju te
duševne začimbe zlo rabiti. Keson je, da se po tem občut
življenja nekoliko vzdigne pa tudi pohitri močnostno življenje
in potrošenje in zadržuje ponavljanje, kakor že subola onih
ljudi, kteri ognjeno domišljavo imajo, to dokazuje. Kteri zato
želi dolgo živeti, se ne sme ti duševni moči preveč prevladati
dati, temoč, ona se mora za to rabiti, za kar nam jc dana,
namreč, da naj lepšim hipom našega življenja še več svitlosli
damo, netečne začinjamo in žalostne razveselil jemo.

Posebno škodi domišljivost življenju,'akn takove vravnave
dobi, ktere po svoji posebni moči dvoj vrstno škodijo, in v
tem ste sledeči dve jako škodljivi: /misijone bolezni,

čutljivost.

Prva, zmišljena bolezen je vlastitost bipohendristov ; do¬
bijo jo vendar tudi nezdravniki, ako preveč zdraviljškili spi¬
sov čtejejo, jili nerazumijo in vse spisane bolezni pri sebi
iščejo, in jih tudi mnogokrat navidezno najdejo. (Vzroka
zadosti, da bi se čtenje takih spisov bežati moralo.) Primerov

137

takih bolenikov zdravniki vsak den mnogo najdejo. T u 1 p i
pripoveduje o jednem človeku, kteri je po čtenju mnogih
zdravilskih knjig brezumen postal-

Mo nro je vidil človeka, kteri se je pri Boerhaavu ?
zdravilstva učil, in je tak hipohondnst bil, da je vsikdar, ko
je Boerhaavovo učenje o boleznih poslušal, mislil, da ima vse
te bolezni, o kteri h se je učilo, in ko je pol šolskega tečaja
prestopil, je bil že tako bolen in jetičen, da je učenje zapu¬
stili moral. - « . •

Tudi drugih primerov imamo. Mislil si je jeden, da je
že viurl, in bil bi zato tudi zares skoro od glada poginol,
kajti mislil je, da je že na drugem svetu in da tam zato ni
več jesti potreba, ako bi ga jegov prijatelj, kteri je rekel, da
je tudi vmrl, v tem nagovoril ne bil, da je na drugem svetu
tudi ta navada, da se vsaki den dobro najejo.

Kvar teli zmišljenili bolezni ni samo v tem, da se takovi
ljudje zmirom bojijo in strašijo, kar mnogo bolezni rodi, te-

^ 4

moč tudi, da nepotrebno jemanje zdravil konca nima, ktero
dostikrat telo preje vkouča, kakor sama bolezen, ako bi res¬
nična bila.

• •

Kavno tako škodljiva je druga bolezen domišljivosti t.
j. čutljivost.  Vse jedno je, ako sami žalostne prigodbe
doživimo, ali ako si jih po romanih in čutljivosti tako živo
prilastimo, da nas poterjo. To je še skoro zato škodljivejše,
kajti tam je naravski stan, tu vendar umeten in tim bolj
poterajoe vnetek. Vidiii smo kako zlo v vsem žalost škodi
životvorni moči in gibanju. Lebko si zato misliti moremo,
kako zlo pogubijivo mora takovo duševno stanje biti, ktero
nam zmirom žal st pridružuje, v kteri vsako čistejše veselje z

š

solzami in težkim srcem vživamo. Vsa krepost in. srčnost je
v nas pokončana in gotovo nam morajo neko j a leta, k'era
v teh srčnih stiskah preživimo, življenje jako pokuititi.

Strupi naravski (fisični) in kužni.

Kaj pa je strup? Strupi so bitstva, kterih že mali delki
človeškemu življenju škoditi in ga potreti morejo. Takovih
je mnogo m mnogovrstnih v naravi. Nekterih moč je bolj
silna, drugih slaba in počasna, nekterih vidna, nekterih ne¬
vidna; tajiti se ne more, da strupi med naj bolj občne in
pogubljive sovražnike življenja spadajo. Glaven del človeš¬
kega izobraženja bi zato moral biti, da bi se vsaki te strupe
spoznavati in se jih ogibati naučil; kajti smo inači ze po ne-
poznanju in nepazljivosti mnogim ostruplj en j em podvrženi.
Žival ima nagib, po kterem strupe pozna in beži, človek pa
razum in zvednost, ali premalo se v obče ta dara rabita.

Namen je zato tu občna znamja in zapopadke razložiti,
ktere je potrebno vsakemu poznati, da tako te neprijatelje
življenja beži. Jako škodljiv je predsodek, da se samo to
za strup jemlje, kar skoz usta v nas pride. Moremo se skoz
vsa tako zvunešnja kakor noteršnja površja in delke našega
tela lehko ostrupiti, ako imajo živce in zizajoče žile; zato
skoz usta, želodec, ritnico, celo površje kože, nos, ušesa, plu-
ča in rodivne organe. Razlika je samo v tem, da je strupna
moč v nekojih delkih bolj počasna v drugih vendar hitrejša,
in nekoji strupi v teh, drugi v drugih delkih posebno moč
imajo.

139

k

:

Strupe delimo v dva reda; v naravske in kužne;
zadnji se vsikdar v živem telu izdelajo in v drugem jednake
strupe rodijo. '

I. Naravski Strupi.

Med naravskimi strupi je posebno te le poznati treba.

Mišnico, belo in žolto  (arsenicum album et citri-
num) skoro naj silnejši med vsemi strupi. Pet do šest granov *)
vmori človeka v kratkem in z strahovito bolečino. Nebrojni
so primeri ostrupljenja ljudi z mišnico, in sicer mnogoveč iz
nevednosti in neskrbnosti, kakor z namenom vmoriti se. Ko
bi tako mnogo obrtni j ta strašen strup za svoje delovanje
ne potrebovalo, bi bolje bilo, da bi se jegova prodaja celo
prepovedala. Pa, akoravno se ta strup v mnogih obrtniških
poslih potrebuje, bi vendar jegova prodaja v stacunah, v
kterih se sladkor, kava in druge za hrano potrebne reči pro-
davajo, prepovedana biti morala. Hočem na nektere posebne,
lehko mogoče načine ostrupljenja posebno opomniti. Postavlja
se mišnica z namenom miši ali podgane pomoriti v kleti pod¬
strešja i. t. d. kder se dostikrat tudi reči za hrano, mleko,
meso, zabel i. t. d. hranijo. Miši in podgane, ktere se miš¬
nice najejo, občutijo velike bolečine, vročino in žejo, da bi to
pomirile, iščejo druga jedila, ktere troše ostrupijo in s temi
se lehko poznej .tudi ljudje.

Miši in podgane se naj leži odpravijo z fosforom ali z
vranjimi oki (nux vomica, Krahenangen), to je jako močen
strup za vse slepovržene stvari, pa ljudem vendar ni zlo
škodljiv.

Drugi način ostrupljenja je z barvami, ktere mišnico
imajo. Slikarji se vejo proti temu varovati, drugi ljudje ven-

*) Grau j« 60 ‘j delek kvintelna.

140

dar in posebno deca (otroci) se lehko ostrnpijo. Pazljivost
zato vsakemu priporočam, kteri z barvami poslovanje ima, in
posebno svarim vsakega od jako škodljive navade čop v usta
Jemali. Tudi igrače z takovimi barvami izličene so zlo škod¬
ljive in bi morale prepovedane biti. Deca imajo navado, da
vse v usta nesejo, in tudi takove igrače, in zato se mnogo¬
krat ostrnpijo. Za božjo voljo pa vas prosim, varujte se
mazil arjcv, kteri zdravila za tresli ko (merzlico) prodavajo,
ktera so skoro vse iz mišnice napravljena. Resen je da se
trešlika večkrat odpravi, pa potem je jetika in smrt dosti¬
krat gotovi nasledek.

Močen strup je tudi svinec  (olovo, plumbmn). More¬
biti je še zato strahovitejši, ker je jegova moč bolj počasna
in ne napravi toliko bolečin, in tako je mogoče, da je človek
prvlje, kakor opazi, že celo ostrupljen. Tu so zato posebna
ostrupljenja mogoča, kterih ljudstvo ne pozna, in na ktere
zato opaziti hočem. Prvo je, ^o sc vsaki d en z hrano ali
pijačo nekoliko svinca potroši, tako se znajo po nekoliko
letih strahovite bolezni ostrupljenja z svincem pokazati. To
se zgodi, ako hrane v kositrni posodi, ali v taki, ktera je
slabo lošaua, kuhamo, ali ako z svinčenim sladkorom oslad
j eno vino pijemo. *)

% I * I * •

Drugi način ostrupl jenja z svincem je, ako se z svinčenimi
apni ali vodami lepotičimo. Vsa lepotična mazila so škod¬
ljiva, posebno pa bela, kajti vsa svinčeno apno imajo, in tu
svinec počasi tako skoz kožo v nas pride, kakor skoz želodec.
Zadnjič še ostrupljenja z svinčeno belino, z ktero se hiše bar
vajo, ne smerno pozabiti. Kteri v takovih hišah skoro potem,
ko so pobarvane, stanuje, si lehko ostrupi pluča in tako po¬
stane nedušen in jetičen Znamenja in moči sviučnega
ostrupljenja so sledeča: Jako močem krč, velika bolečina in

*) Z Hanemanovo vinsko skušnjo, ktera se v vsaki apoteki dobi,

ee svinec v vinu lehko in hitro najde.

141

suhota v črevih, trda nemogočnost s^jzčistiti, t  mrtudnost rok
in nog, zadnjic posušenje celega tela in smrt po jetiki.

Sem tudi spadajo pripravki iz živega srebra in ste¬
kline  (antimona) k o 11 o v i n e in j od a , kteri so vsi močni
strupi. Toko je tudi fosfor  jako močen strup, kamor padne
vse sožge do kosti; kajti se nahaja na klinčkih, s kterimi si
skorej vsak čas luč delamo, tako bi se moral vsaki, posebno
pa deca, ko naj bolj varovati, da nebi takovih kliueekov v
usta ne vzel, in se tako ne ostrupil. Varovati seje  kuhanja hran
(posebno kiselih) v kotlovinskih '(kuprenih) posodah. Tudi
mnoge soli  so jako škodljive in se ž njimi tudi leliko ostrn-
pimo, ako jih mnogo na enkrat vzemeino. Takove so po¬
sebno galun  (posebno žgan) soli  tar  i. t. d. z kterimi so
se že mnogi ostrupili.

Rastlinstvo tudi ima mnogo strupov, kteri ali po ornam-
ljenju vmorijo (opia, nora jagoda) ali po ostroči, vnetju
(volčji koren ali divji p epe r, strupne gobe  i. t. d.)

Naj večkrat tu vinarja nevednost. Nebrojni so primeri
da se je že dostikrat mesto repinca, trobelika za solato, mesto
dobrih gob strupne vživale, da so se nore jagode zobale
i. t. d. in tako smrt prijedla.

Jako potreba bi zato bilo, da bi se v šolah vsaki človek
naj menj o onih strupnih rastlinah podučil, ktere v njegovi
deželi rastejo. Tu vse spisati mali prostor ne dopušča, vsa¬
kemu pa take knjige priporočam v kterili so takove rastline
obširneje spisane. *)

Naj strupnejše rastline v naših krajih, kterili bi se skrbno
ogibati morali, so sledeče: Nore, volčje jagode  (bella

*) Novice so že mnogo o tem pisale. Stara pa-dobra knjiga o tem
je H ali e-j a deutsclie Giftpflanzen.— Tudi Blaže in Nežica M. Slomšeka. —
Jedovite rastlini (strupne rastline) od Karla Amerlinga v Pragi pri
Kaberu. (v češkem jeziku.) Robida. Zdravo telo i. t. d.


"142

dona ;  Tollkirsclre) tr o tolika ali lajnež,  (cicuta macu-
lata, Schirling) zobnjiik,  (hyosciaraus ;  Bilsenkraut.)Om ej
ali u raj nica ;  (aconitura, Eisenbut) c r le ni naprstec,
(Digitalis purpurea, rother Fingerhut) 1 u 1 j k a ali noro
zrnje,  (lolium temuleptuni, Tollkorn) smrdljiva solata
(dactuca virosa, Giftlattich) č r 1 e n k a, (solanum nigrum,
Nachtschatten) kostna črlenka,  (brionia alba, Zaunriibe)
kristavec, svinska dušica,  (datura stramoniurn,
• Stechapfel) 1 a v o r i k a , (laurocerasus, Kirschlorber) volčje
jagode,  (esula, Wolfskirscke), tudi b r i d k i m a n d e I u i
sem spadajo/ kajti imajo jednak strup kakor lavorikajp

Tudi isti zrak, v kterem živimo more ostrupljen biti, in
nas zato tudi hitro ali bolj po času vmoriti. Sem spada
pred vsem drugem ostrupljen j e zraka po našem dihanju.
Žive stvari potrošijo zrak za življenje (kiselak) in ga napol¬
nijo z nečistimi za življenje škodljivimi delki. Bežati je zato
taka mesta potrebno, kder je mal prostor in mnogo ljudi,
posebno ako so zaprta. ■

. Gotovo znamenje ostrupljenega zraka je, ako luči v njem
prav jasno ne gorijo ali celo vgasnejo. Ravno v ti razmeri
je zrak tudi za življenje nerabljiv, kajti luč in življenje iste
delke trošiti morete, ako hočete obstati. Kdor ima hišo, v
kteri spi ali stanuje, zmirom trdno zaprto, samega sebe ostrup-
ljuje. Ravno na takov način se zrak ostrupi, ako mnogo luči
na jednok v hiši gori ali ako se žareče oglje v zaprto iliišo
postavi, v T  kteri spimo. Tu je še s tim bitreja smrt, kajt
takovo oglje tudi ogleno kislobo izhlapljuje, ktera hitro živ¬
ljenje vkonča; tako je škodljivo, ako mnogo rastlin po noči
v hiši imamo, akoprem iste rastline po dne in na solncu zrak
zdravejši napravijo. To isto čini izhlapljenje gnilih reči v hiši
Same močnodišeče rože znajo v zaprti hiši zrak tako ostru-
piti, da nam škodi ali nas celo v mori. Zato bi močno di¬
šečega cvetja, kakti rože, hiacinte, narcise, pomoraučnega

143

cvetja i« t. d. v isti hiši nikdar ne
spimo.

smeli imeti, v kteri

Kako strahovito škodljiv je po dihanju ostrupljen zrak
in velika žeja, kaže naj očitnejše naj strahovitejše in mnogo
popisano vjetje 146 Angliancev v tako imonovani črni vo¬
tlini  v Kalkuti; in ker je to o tej reči naj bolj podučeven
primeri ej, zato ga celega popisati hočem.

Nastojnik gradiča William v Kalkuti je nekega trgovca
Omyhund-a vlovil. To poprime nesramoten bengalski Nabob
Suraja Dowlah  za izgovor, gre z veliko vojsko proti gra¬
diču, obsede ga, vzeme in vrže preživele vojake v jedno malo
hišo, imenovano črno votlino, v ječo.

Pismo, v kterem Mr. Hohvell zapovedni častnik strahovi-
tost te ječe popisuje, je v „Anuual register 4 * za leto 1758, na-
iskano . — Iz kterega je tudi sledeč izpisek.

^Mislite si stanje 146 nesrečnjakov, kteri po dolgo trpež¬
nem boju včista oslabljeni, so bili v jedno jako malo hišo na¬
tlačeni in to v jako vroči noči ; inktcra je samo proti zahodu
dve mali z železnimi križi dobro zadelani okni imela, skoz
kteri je samo malo čistega zraka pritekalo. Komej smo nek-
tere minute zaprti bili, smo se že tako jako potiti začeli, da
se povedati ne more. To je spet napravilo grozovito žejo,
ktera je v tej razmeri rastla, v ktercj je telo po velikem
potenju voč in več volhkosti zgubovalo.

Zmišljavali smo vsakojake načine, po kterih bi več pros¬
tora in zraka dobili. Da bi več prostora imeli, so se vsi
slekli zvini mene in dveh drugih. Kratek čas se nam je to
ko velik prospeh zdel; vsi smo z klobuki mahali, da bi tako
zrak bolj po hiši krožil in se ponavljal. To vendar ni dolgo k
hasku bilo, in zato je neki častnik svetoval, da bi se vsi vseli.
Tudi ta način polahšanja se je nekoliko krat rabil, ali ven¬
dar in on ni k hasku bil; in mnogi, kteri so slabi bili, so se
niso mogli hitro vzdignoti, ko seje  občno vstajanje zapovedalo/

144

V*


%

bili so zato od močnejših pogaženi ali zadušeni. Ako smo
vsi sedeli smo tako zlo skupaj natlačeni bili, da skoraj v-
stanoli ne smo mogli. Ob 9 uri je že žeja tako neprenosljiva
bila, da je dihanje otežavala. Hoteli smo z vso močjo dveri
potreti, ali zastonj. Zmirjali so stražnike, da bi razdraženi na
nas streljali, kajti vsaki si je želel rajši vmreti, kakor v tako
strahovitem trpljenju dalje živeti. Jaz sem še dozdej malo
bolečine občutil, kajti sem bil pri oknu, ali sem se vendar
tudi zvunredno potil in velika žeja je. že tudi mene popodala.
Tega časa se je cela ječa tako z scalinskim slapom napoljnila
da skorej ni bilo več obstati.“

„Zvun onih, kteri so bili pri oknih ali blizo njih, so vsi
drugi začeli besniti in nekteri celo bloditi. „Vo’de! vode!“
je bilo jednoustno kričanje. — Neki stari Jemmantdaar se
je smilil čes nas, in je ljudem zapovedal da so nam nektere
mehe polne vode prinesli. In tega sem se naj bolj bal. —
Previdivši, da so vtem vse boljše uaredbepokončane, sem se
trudil j emu stiha povedati, da se voda ne bi. prinesla. Občno
kričanje za vodo je vendar tako glasno bilo, da me čuti ni
mogel. Voda dojde. — Besed ni, z kterimi bi mogoče bilo
povedati, vkokoršno besnenje je nas samo vodin pogled spravil.
Upal sem prvlje, da bode vendar nekteri z med nas to straho¬
vito noč preživel * zdaj mi je vendar ta zal etna misel popodla,
da na ta način morebiti nobeden z med nas te noči preživel
ne bode, kteri bi to strahovito dogodbo pripovedaval. Dokler
ni voda došla, ni sem še zvunredne žeje občutil, ko sem ven¬
dar vodo zagledal, je tudi mene strahovita žeja pograbila. —
Voda se je samo skoz oknine zelezne križe v ječu da vati
mogla.

Jaz in j eden drugi častnik sva tako kitro vodo delila,
kakor hitro je mogoče bilo jo skoz okna dobivati in dalje
davati. Kdor je vendar kdaj že veliko žejo dolže trpel, ali
vzrok in naravo tega poželenja pozna, mora taki pripustiti,
da se s tim samo liipno polahčanje zadobi, kajti se vzrok

145

žeje odpraviti ne more. — Akoprem smo polne klobuke vode
skoz okno dobivali, tako so se vendar tako za njo trgali, da
prvlje, ko je do ust kterega došla, mnogo krat je že ni niti
za jedno žlico več v klobuku bilo. — Ta slab pritok je,
kakor kaplja vode na ogenj vljita, še plamen tim bolj redil.
Javkanje onih za • vodo, kteri so dalječ od oken bili, je bilo
strahovito poslušati, in mehkočutne prošnje za kaplico vode
so mi srce razkrvavljale. Zmotnjava je zdaj občna postala.
Nekteri so drugo okno zapustili (jedino kar bi še jim življenje

ohraniti moglo), da bi si pot k vodi prisilili, in tlačenje proti

%

oknu, skoz ktero se je voda davala, se skorej ne moglo več
podnašati; mnogi, kteri so se od odaljenih krajev hiše, s
silo proti oknu tlačili, so slabejše, kteri so jim na poti
stali, pod se vrgli in potlačili.

„Blizo od 9 l V do 1 2 1 : :  ure sem prestal ta strahovit pogled,
zmirorn druge z vodo oskrbujoč, akoprem so moje noge
od velike teže, ktero so nositi morale, že včista potrte bile.
V tim času so me že skorej do smrti stiskali, in moja dva
prijatela sta že zares do smrti stiskana poleg mene ležala.
Zadnjič so me že tako močno skupaj stisnoli, da sc več kre-
noti ni sem mogel.

Obupavši v vsem, sem rekel, da še mi naj to zadnjo
čast /kažejo, in naj malo prostora napravijo, da odstopim od
okna, in tako mirno vmrjen. Napravijo nekoliko prostora,
in tako sem z velikim trudom na sredino ječe došel, kder ni
več tako velike stiske bilo, kajti je tretina vjetih že mrtva
ležala, in drugi so se vsi k oknoma tlačili, kder so upali vode
dobiti, (voda se je zdaj tudi skoz drugo okno davala).
Vležein sc na jednega mrtvega in priporočivši se Bogu sem
upal in občutil, da moje muke dolgo več trpeti ne morejo. —

v ,

Žeja je skorej bila neprenesljiva in dihanje jako težko. Ni
sem še deset minut tako ležal, ko me je zvunredna bolečina
v prsih in jako močno bijcnjc srca popadlo. To me je spet
stanoti primoralo, ali bolečina v prsih, bijenje srca in jako

10

146

žraetno dihanje se j c zmirom povekšavalo. Poleg vsega tega
sem se vendar vse svoje elite obdržal in sem žalosten opazi!,
da še moja smrt ni tako blizo, kakor sem mislil; bolečine
vendar dalje podnašati nisem mogel, brez da bi skusil jo
polabšati, in znal sem dobro, da je to samo čisti zrak mogoč
napraviti. Taki se zato odločim, se k naj bližnjemu oknu
dotlačiti, in z dvoj vrstno močjo, ktere nebi nikdar v sebi izkal,
sem srečno do tretjega reda poleg okna došel, in sem se za
njene železne križe z obema rokama močno prijel. V krat¬
ic e m je b o le č i n a popustila,  serce ni tako močno več

V i m

bilo, in labše sem dihal. Žeja je vendar neizmerna ostala.
Zaviknem iz vsega grla: „Za božjo voljo vode!“  — Mislili
so vsi, da sem že mrtev, ko so me zato spet med soboj za¬
gledali, so še vendar toliko spoštovanja in ljubavi do me
imeli, da so rekli: „Dajte mu vode!“ Noben se pri oknu ni
hotel prvi j e vode doteknoti, dokler se nisem napil. Voda
m i ven d a r n i p olahšanja dala, t e m o č žeja še je
s tim s t r a h o v i t e j š a p ostala;  odločil sem se zato ne
več piti, temoč mirno konec pričakovati. Usta sem si s tim
močil, da sem pot iz svojega rokava zizal, v kterega sem
marljivo kapljice lovil, ktere so ko gosti dež mi iz glave in
lica kapale.

Nilulor ne bode mi veroval, kako jako nesrečem sem bil,
ako je ktera kapljica mimo padla. — Nekteri mojih družbanov
je vidil, kako si žejo gasim. Vzemši to za dobro priliko, je
mi od časa do časa mnogo moje zaloge vzel. Ko to opazim,
sem še toliko zvit bil, da sem hitro iz rokova zizal, ko je
malo napolnjen bil; in pri te priliki so moje usta z njego¬
vimi večkrat skupaj prišle. Ta mož je tudi med onimi red¬
kimi bil, kteri so strahoviti smrti odbežali, in se je meni
še kesnej lepo zahvalil rekoč, da misli, da ima svoje življe¬
nje samo onim kapljicam pota zahvaliti, ktere je iz mojega
rokava zizal. — Ni na svetu vode, ktera bi slajša bila, kakor
ona, ktero je potenje davalo!

147

Blizo o pol dvanajsti je vekš 1 ’ del živih v strašno bes¬
nenje prepal, nekoji so bili veista živinski; samo oni, kteri
so celo pri oknih bili, so bili mirni. — Zagotovili so se zdaj
že vsi, da voda žeje ne pogasi temoč še jo povekša; in „z rak ;
zrak!"  je bilo občno kričanje. Vse sramote, ktere so se le
zmisliti mogoče, so se proti stražnikom govorile, samo da
bi je razdražili in tako prisilili, da bi na nas streljali. Ker
vendar vse to ni k hasku bilo, tako so se slabejši mirno na
druge mrtve vlegli, in tamo na skorej vmrli; drugi vendar,
kteri so še nekoliko moči in odločenosti imeli, so še zadnje
moči napeli, da bi k oknoma došli; in nekterim stopivšim
drugim na rame ali glave je tudi sreča služila, da so k okno¬
ma došli, in se tako močno za oknine križe prijeli, da jih
odtrgati ni bilo mogoče. — Mnogi so pri ti priliki ali na levo
ali na desno padli, in tudi od drugih hitro potlačeni in zadu¬
šeni bili; kajti je že zdaj Od  mrtvih in živih tako jako
zmrdeči zrak v hiši bil, da se z ničesem več primeriti,
ni popisati nemore.—Tudi na moji glavi je j eden žmeten
mož sedel, in dva druga na mojih ramih, in to težo mi je
samo zato mogoče bilo od dvanajste do druge ure podnesti,
ker sem od vseh stranih tako tiskan bil, da se genoti nisem
mogel; tudi mi ni mogoče bilo to težo na nikakoršni način
iz sebe spraviti. Okol druge ure sem zato že tako oslabel,
da sem dobro videl, da ali moram okno zapustiti, ali bodem
zadušen, kajti se nisem mogel več na nogah držati; odločim
se zato okno zapustiti; ko sem že za druge verno in neiz-
mrno več prestal, kakor je vse, kar je naj boljše v življenju,
vredno.

V tim času nisem nobene bolečine niti neugodnosti več
občutil. Omama me je premagati začela, in na to sem se
poleg jednega hrabrega starega moža vlegel, kteri je s svo¬
jim sinom, s kterim sta se za roke držala, na izhodnoj strani
ječe mrtev ležal* — Kar se je od tega časa do onega, ko smo
iz ječe rešeni bili, v nji godilo, tega ne vem! —

10 *

148

Zaran ob šesti uri so sc dveri odprle , in od 140 vjetili
še je samo 23 dihalo, kteri so se kesnej spet oživeli.“

Akoprem se trditi mora, da je glavni vzrok ti veliki
vmrljivosti okužen zrak bil, tako se vendar tudi tajiti
ne more, da so se tu strahovite prikazni, ktereje samo zvun-
redna žeja roditi mogoča, očitno opazile. — Smrt in zadušenje
od pokvarjenega zraka je z vekšino mirna, in nikdar ni z
takovim besnenjem in bolečino združena., ktera je v tem pri -
merleju popisana, in ktero zvunredna žeja rodi.

II. Kužni strupi.

Pa mnogo važnejši in strahovitejši so še strupi drugega
reda t. j. kužni  in zato prosim, da se to, kar o tem pišem,
dobro prebere in ohrani. Naravske strupe leliko poznamo,
kajti so v knjigah že dobro popisani, in se jih zato leliko
ogibljemo. Celo drugači je vendar to pri kužnih strupih,
kteri so neogbljiva zla, kterih nikdor ne preganja, kajti nam
niso kakor strupi, temoč kakor bolezni poznani, kterc oni
rodijo; jeden ostrupi drugega in to se čini ne vede vsak den
in vsak hip. Naravski strupi so (kakor je tudi potrebno)
policijskim postavam podviženi, država skerbi, da se dobro
varujejo in jih vsaki prodavati nc sme, in vsaki, kteri z tako-
vinii strupi drugega vede ostrupi, je zločinec in se kakor
takov tudi kaznuje. Na kužne strupe vendar policija ne
gleda, za nje ni postav, oni strahovito pa mirno med nami
vladajo. Mož ostrupi ženo, sin očeta i. t. d. brez da kdo za
to pita. — Naravski strupi škodijo samo temu, kteri jih vži-
va, kužni pa imajo to posebno moč, da se v vsaki živi stvari
ponovijo, in tako naprej brez konca in kraja. Oni ne ško¬
dijo samo ostrupljenemu, temoč iz njega napravijo izvir, iz
kterega se celi kraji in dežele ostrupljavajo. Tisoč in tisoč
naj žalostnejšili primerov bi se tu dalo popisati, kako so
ljudje, kteri so na ta način po nevednosti od drugih ostrup-

ljeni bili, sopel druge, mnogokrat svoje naj bližnejše in naj
ljubše prijatelje ne vede ostriipili, in samo zato, ker so jim
ti strupi celo neznani bili.

Mislim zato, da je poznanje teh strupov občinstva pre¬
potrebno, in ker je se to tako malo razširjeno, in med prosto
ljudi skoro celo nič ni, zato sem z veseljem ta posel poprijel,,
da, kolikor bode mogoče podučnega o teli strahovitih nepri
jateljih človeškega pokolenja, spišem.

Kazni strupi  so  oni, ktcri se vsikdar samo v živem
telu rodijo in to moč imajo, da, ako sc drugemu podarijo,
se v njem znovič ponovijo, in ono isto bolezen prinesejo,,
ktero je prvi iniel. Vsaki red živali ima svoje posebne strupe,
kt eri se drugih ne primejo. Tako imajo ljudje o sep niče,
o špice,  si  t‘i I i ti  č e n s t r u p i. t. d. kteri se živine ne
prime.

Druge stvari imajo posebne strupe, kteri sc ljudi ne pri¬
mejo ; takovi so: g o v e j a kuga, š rn r kije  v a k u g a i. t. d.
Samo jeden strup j e poznan, kteri ljudi in druge živali jed¬
li ako pograbi, t. j. stekli  n a.

Ti strupi'sc tudi imenujejo zat rosi ji vi strupi, kužni
z ra  k (miasma), n a 1 c z a I a (contagiaj.

Jako imenitna razlika med temi strupi je v teni, da se
nekoji nikdar več iz nova ne rodijo t. j. brez zvunešnega
ostnipljenja; t. n. p. sifilitičen strup, kužni in gobji. Drugi
znajo vendar vsikdar iz nova brez ostnipljenja od zvunaj
nastati, in to po premembali in pokvarjen ju, ktero sc v ži¬
valskih telili napravijo, n. p. s r a b n i, g n i 1 o 'Oni, ti f u s n i
in jetični strup.  Mnogokrat sc je že pitalo, kako so pa
prvi strupi nastali? Odgovor je zmoten, ali vendar nas jed-
nakoličnost z zadnimi primora verovati, da so tudi oni prvo-

*) Naj novejše zvedbe nam vendar kažejo, da sifilitičen strup tudi
druge živali, posebno krave in konje, pograbi.

150

krat v človeškem tein nastati morali, in sicer po skupčenjn
mnogovrstnih hudih delkov, čemur je več tisoč let morebiti
potrebno bilo, poprej ko so nastali. Iz tega zato sledi, da
bi se ti strupi, ker se zmirom samo v živih telili ponoviti
morejo, tudi lehko izkoreniti mogli, ko bi se jim mogočnost
ponavljanja vzela. (Vmirivna. misel, po kteri bi se oni iz¬
koreniti ali vendar iz jedne dežele čisto pregnati mogli.)

%

V resnici to tudi nekoji potrdijo, kteri so prvlje jako na¬
vadni bili, in so se po modrih naredbah vendar pri izobra¬
ženih narodih izkorenili, n. p. kužni strup, gobni strup.

Pa ravno tako resničen je tudi posledek, da po novem
skupčenjn, nenavadnih okoljščin in pokvarjenj delkov človeš¬
kega tela, tudi čisto novi kužni strupi nastati morejo, o kte-
rih te svet do zdaj nič ne ve. O tem nam naj boljši primer
žolta trešljika in kolera  dajete, ki ste sc pred kratki¬
mi leti prvokrat prikazale.

Da so ti strupi nas vendar ostrupiti mogoči (kakor na-
ravski) ni zadosti, da se nam podarijo ali samo od zvunaj v
nas pridejo, temoe tudi v tein mora lastnost biti jih .popri¬
jeti. Zato so čudežne .prikazni, da oni nekoje ljudi lehko
nekoje vendar težko, nekojih pa celo nič ostrupiti ne morejo,
Nekoji teh strupov so nas samo enkrat ostrupiti mogoči, kajti
po prvem ostrupljenju telo celo lastnost zgubi jih še večkrat
poprijeti, kakor pri osep ničnem in o špic  n cm  strupu
vidimo.

Isto ostrupljenje se na videz na več načinov včiniti
more; vsikdar vendar velja sledeče načelo: strup se mora
neposredno onega tela d o t e k n o ti , k t e r e g a
o s tr upi.

To neposredno dotikanje se zgodi, ali po samem bole-
nikovem telu ali po drugih rečeh, z kterimi se je ta strup
zložil, ali na kterili on leži, n. p. po čistilu, izhlapljenju,
obleču, pohištvu i. t. d. bolenika; ali po kužnem zraku.


151

Nekteri strupi tega reda imajo lastnost, da jih zrak poprime
n. p. o s e p n i č n i, o s p i č n i, s t r up gnil o h n e trešlike,
kolere in tifusa.  Tako ostrupljen zrak je vendar zvek-
sin o samo v okolice bolenikovi škodljiv, t. j. samo bližen
dihokrog ali atmosfera bolenikova ostrupi. Ako vendar v
dihokrog* mnogo čistega zraka pristopi, zgubi lastnost ostrup-
Ijenja, in ravno zato se ti strupi daleč po zraku leliko ne
raztepejo. Dostikrat vendar, ako mnogo ljudi v jednem hra¬
mu n. p. v bolnišnici, kasarni na jednok zboli, napolni ta
strup tako zlo zrak okoljščine, da nastane tako imenovani
kužni zrak  (miasma), kteri sc po celem mestu ali deželi
razširi in mnogo ljudi na jednok ostrupi, kakor nam mno¬
go primerov kolere in tifusa (maeuha, legaraj naj lepše kaže.

Namen je tu nezdravilsko občinstvo podučiti, da mu bode
mogoče te strupe poznati, bežati, in ako je kteri ostrupljen,
da pazi, da drugih ne ostrupi.

Hočem zato naj poprej nektere občne postave navesti,
po kterih je mogoče se ostrupljen j a varovati. To tem bom
pri nas navadne strupe tako popisal, da jih vsak leliko spozna
in beži.

Ravnila po k t eri h se č ! ovc I: v o h č c vseh
k u ž n ih bolezni  v a r o v a t i m o r e , so  sl  e d c e a:

1. Mora se v vsem naj veča snaga držati; kajti skoz
zvunajšno površje teh strupov naj več v nas pride, in doka¬
zano je tudi, da se že podani strupi po veliki snagi še prvljc
odpraviti morejo, ko so celo v nas stopili. Sem spada vmi-
vanje, kopanje, izpiranje ust, česanje in meniha robja, oble-
ča in postelj.

2. Mora se skrbeti za čist zrak v hišah, za vživauje
čistega zraka v prostem in za sprehajanje V njem. Ro tem

se podpira izhlapijenje in životvorna moč kože, in čnn bolj,

#

je ta delavna, tim nienje seje  zvunajšnega ostrupljenja bati.

152

3. Dobra duševna volja in veselo srce se mora kar naj
bolj obdržati. Takova duševna volja zdrži naj bolj nasprotno
delavno moč tela, stori lehko izh lupljenj e, žene šoke proti
površju tela, po čem se kužnosti lehko odvrnejo. To ravnilo
se posebno priporoča pri vladanju gnilobne trešljike, in ravno
zato je tudi tu kupica dobrega vina jako basnovita.

4. Bežati se mora vsako bližno dotikanje ljudi, kterih
naravske strani dobro ne poznamo, posebno bi se takih ded¬
kov dotikati ne smeli, ktcri ali kože nimajo, ali jako tenko,

v

n. p. ranjenih ali rodivnih dclkov, ustnic i. t. d., kajti po
teh naj leži strup v nas stopi.

Tudi dotikanje takovih reči ktere so pred kratkim nepo¬
znani ljudje imeli, bi morali bežati; kakti na p. kupice, žlice
dnhanske pipe, srajce, rokovi.ce, nogavice, posebno pa po¬
stelje.

%

5. Ako v kterem mestu kužne bolezni vladajo, je to
oravnil jako važno: naj nikdor tešč od doma ne gre; —
kajti tešč naj leži vse odzvunaj poprime. Naj vsaki prvlje,
malo kaj pije, ali ako je navajen, pipico duliana skadi.

Zdaj hočem pri nas navadne kužne strupe posamezno

pregledati.

1. Sifilitičen strup.

(f r a n co z k o bole n j e.)

v

Žalostna je osoda sedaj n ega časa, v kterem je ta strup
poznan in tako jako razširjen postal. Groza in žalost obleti
vsakega ljudomila, kteri spozna, kako strahovit je ta strup
in kako se še vsak den močno razširja. Vsi naj strahovi¬
tejši naravski strupi niso nič proti temu v razmeri k človeš¬
tvu v celoti! — Ta jedini strup ostrupi same izvire življenja,
pokvari in vmori setvo človeštva že v prvi klici, in tako jegova


153

pogubna moč sega do bodočega roda; razdraži deco od
staršev, ženo od moža in tako raztrga božje zveze v člove¬
štvu. K temu še pristopi, da je ta strup jako počasen in
zato se redko po jako močnih prikaznih prikazuje, Človek
že zna poprej celo ostrupljen biti, kor to spozna, jemlje
nasprotna zdravila in tako mnogokrat nevede druge ostrupi.

Kavno tako se tudi mnogokrat vedeti ne more, ali je
takov človek celo ozdravljen ali ne; torej zmirom v negoto¬
vosti in stiskali živi. Ako ta strup na naj višo stopnjo pride,
strahovito raztrga človeško telo. Z naj hujšimi ranami je
celo telo pokrito, kosti se podjejo, celi delki odgnijejo, nos
in glas se mnogokrat zgubi, rana slepost je mnogokrat gotova
in strahovite bolečine v mozgu kostnem takovega nesrečnika
posebno po noči trgajo. Sifilitičen strup zato vse skupči,
karkolj kteri strup strahovitega, groznega, bolenega včiniti
more in vendar se ž njim še dostikrat ljudje hvalijo, šalijo
in mu lepa imena davajo! — zamujevajo ga kakor slab kašel,
ali nedulio in opustijo potrebna zdravila še o pravem času
jemati. Nikdor ne misli na to, da bi se ti na tihem lezoči
kugi pot zaprl. Groza nas obleti, ako naša mesta pregle¬
damo, v kterili je dostikrat ena tretjina prebivavcev s tem
strupom ostrupljena, in da se je ta strup tako jako že na
deželo razširjati in v vesi raztepati začel! Zalibože, reči
moramo, da nikdor ni seguren, da bi ga j egov prijatelj ali

• v

ista smodka, ktero v usta vzeme, vsak hip ne ostrupila. Ža¬
lostne primere sem sam doživel, cla je varušica deco in vso
rodovino prvlje ostrupila, kor se je spoznalo, kako strahovita
bolezen se je med rodovino raztepla. Kroti temu strupu bi
morala vlada in sicer močno in skoro v boj stopiti ! — Dosti

f

se je že o tem pri mnogih vladali govorilo, dosti v zdravil¬
skih časopisih in knjigah pisalo, pa vendar se je še dozdaj
malo, ali skoraj celo nič ni storilo. — Razširja sc zato brez
vsake zapreke! — Mnogo detinskih bolezni že iz grehov
staršev prileze, in ravno ta strup naj več bolezni in naj¬
močnejše prinaša: vse klice človeštva hoče požgali ali po-

1

154

kvariti. Kako daleč Jše dojde, in kaj iz našega pokolenja
napravi, ako se mu pot zaprla nebo, to sam Bog ve?! —

Sredstva,  po  k te  r i h ta  str  u p s p o z n a m o,  so:

1.  Ako se je kdo pred kratkim človeka ali reči z tako-
vim delkom doteknol, kteri kože nima ali jako tenko (zlezno«)

2. Ako na onih delkih tela, z ktcrimi smo se drugega
doteknoli, v kratkem sledeče prikazni bolezni opazimo: Male
rane, ktere so kakor da bi špehaste bile in ktere nečejo
rade celiti, ali bradovice, kterih se zmirom več in več skup-
čuje, ali vnetje kože m iztok zleze ('ako je zlezna koža
vneta), otok, bolečine in zbolenje bližnih žlez. Ako takove
prikazni vidimo, smo ostrupljeni, akoprem iz početka samo
na jedncm delku, in potreba je, da kakor hitro mogoče si
dobrega zdravnika priskrbimo (ne mazilarja), da se struj)
prej odpravi, kor našo celo tvarino in vse šoke pokvari.

3. Ako še potem v oddaljenih delkih žleze otekati
začnejo, mnogovrstne rane, kraste, bradovice po telil nastanejo,
v ustih nebo in čepek oteče in boli, sc oči vnetijo in posebno
na čeli jako črlene kraste nastanejo; tako je znamenje, da
se je strup že po celem tein razlil, in da smo celo ostrupljeni

Ravnila po kterih se sifilitičnega ostrupljenja

naj leži obranimo  so  sle  d e č a :

1. Potrebno se je ogibati, posebno pa ne dotikati, vseh
žensk, kterih dobro ne poznamo.

2. Nikogar bi ne smeli na usta poljubiti, kterega naravski
stan nam ni dobro paznan.

Groza me obleti, ako vidim da celo nepoznani ljudje
dostikrat na ulici otroke poljubujejo.

3. Ne spi pri nikomur, kogar dobro ne poznaš.

165

4. Nc obleci obleča, posebno nc srajce, ktero jc pred
kratkim nepoznan imel in ne lezi v postelj v kterijepred krat¬
kim drugi ležal. Zato je jako potrebno, da v krčmah ali
goslivnicah, kder spimo, vsikdar na postelje cisto robje velimo
pokriti ali,> ako to ni mogoče, v nji oblečeni spimo.

5. Nobene reči bi ne smeli v usta vzeti, ktero je pred krat¬
kim nepoznan človek v ustili imel, kakti žlico, pipo, kupico
i. t. d. Mnogo se jih je že na ta način ostrupilo, in ravno
to ostnipljenje je naj strahovitejše, kajti nikdo na njega ne
misli in prej ne veruje, kor da je že čisto ostrupljen, in mno¬
gokrat potem pomoči ni mogoče. Takovih primerov nam
vsak den prinaša. *)

6. Na občna stranišča nikdar ne sedi.

7. Ako kdo dojko
zdravnik dobro preišče,
ostrupilo.

potrebuje, je potrebno, da jo poprej
kajti se je že mnogo otrok po dojkah

2. Osejmičeii in ošpičen sirup.

Ta strupa imeta to posebnost, da se z vročinsko trešliko
začneta, po kteri v hratkem izpuščaj pride; pri prvem se po
koži gnojni mozolčki izpustijo, pri drugem pa male črlene li¬
se; oba samo enkrat človeka poprimeta.

Teh strupov se celo lekko obranimo, ako se bolenega, je-
govili izvržeb in drugih jegovih reči ne dotikamo, ali v nje-
gov bližni dihogrog ne stopimo. Da se osepnični strup daleč
po zraku raztepsti ne more, je že davno dokazano. Obeh
dveh bolezni zato ljudem ni potrebno, kajti bi sc jih leliko
ognoli ali jih celo izkoreniti mogli. Mnogo se je tu že vči-

*) Je den mojih prijateljev se je po robcu drugega prijatelja, z
kterim se je pozablje obrisal, v nosu ostrupil, in ni verjel na ostrup-
ljenje prej, dokler ni ves ostrupljen bil, in tako v mladosti vmrl.

156

nilo po vcepljen ju osejmic, po ktercm sc ta strup tako jako
‘.slabi, da, ali človeka uc poprime, ali ako ga poprime, le male
in nepozabljive osepniec rodi, Kte»i zato vcepljenje escbilic
zanmjcvajo, grešijo proti Kogu in človeštvu. —

K. Jcnner-u  anglianskemu zdravnika imamo se za¬
hvalili, da osepnični strup tako mnogo ljudi kakor poprej ne

vmarja in naših lic ne raztrgava. On je iznašel vcepljeaja

%

osepnic in to Uidi lepo spisal v Londonu 1789. — Anglians-
ka vladama je bila zato tudi kaj hvaležna, kajti podarila mu
je 30,000 funtov sterlingov (3000.000 tl. a. v.) Ha-ek jegovc
iznajdbe je vendar neizmeren in zato nepoplativen.

3. Srabov sirup.

Pod tem sc razumeva ona tvarina, klora se od jednega
bolenika na drugega zdravega na kakovkolj način prenese in
tam ono isto bolezen rodi ; ali je ta tvarina živa ali ne, to
sem ne spada. Prof Hebra  in mnogo drugih so nam ven¬
dar v novejšem času lepo dokazali, da je ta tvarina zares
živa, t. j. da se v nji mali molji nahajajo, ktere bi zato srab-
ne molje imenovali. Ta strup je samo te mogoč ostrupiti,
ako sc ga človek neposredno dotekne. J emu se zato čisto

leliko ognemo, ako takovega bolenika in jegovc reči bežimo.

%

Snaga, čistost, nas tega strupa tudi posebno varuje; zato
takovi ljudje, kteri se vsak den dobro vmivajo ali kopljejo, to
bolezen redkokrat dobijo. Ako smo primorani z ta kovini bo-
lenikom živeti in se ga večkrat dotikati, nas vmivanje rok in
lica z soleno [vodo naj leži ostrupljenja varuje. Vrzi v dva
pinta vode 1 funt kuhinske soli in 1 kventel solitra in s to
vodo se večkrat na den dobro vini.

4. Strup živčeve in gnilobno tre,slike in tifusa (mačulia

legara.)

Ta strup nastane pri rečenih trcšljikali, ako jako močne
postanejo in ne ostrupi samo po dotikanju temoč tudi po bli

157

žnem diliokrogu bolenikovem. Zato bi se takovim bolenikom
ne smeli bližati, ako nismo primorani; in onda bi se morali
sledečih ravnil držati:

Slin bi tako dolgo požreti ne smeli, dokler smo pri bolc-
niku, ne smemo tako blizo poleg njega stati, da bi jegovo
sapo popri jemali, se ga ne smerno dotikati, in kdar od njega
pridemo, moramo hitro obleč premeniti, lice, roke in usta
dobro vrniti.

Tudi je jako hasnovito, ako je mogoče, da se ali goba
ali robec v dober vinski jesili namočen pod nosom ali pred
ustmi drži, ali duban (tabak) kadi.

Ta strup se skoro vsi kdar po nesnagi, nevednosti in pred-
sodu ljudi rodi, in potem naj slabejša trešiika mnogokrat
živčeva ali gnilobna lehko postane, ali se v tifus spremeni.
Sledeči vzroki so to včiniti mogoči: Ako se mnogo bolenib

ljudi v eno hišo natlači (zatov bolenišnicali, ječah, na ladjah
mnogokrat celo slabe treslikc kužne potanejo); ako se zrak
v bolenikovi hiši marljivo ne ponavlja, ako je hiša prevro¬
ča, bolcnik v pernati postelji leži in se mu iz početka moč¬
ne juhe, vino ali celo žganica piti in meso jesti daja, ako se
rob j c večkrat ne z menjava in hiša vsak člen dobro ne pre¬
vetri, in zadnjič, ako se zdravnik prepozno pozove.

Po v sem tem zna vsaka naj slabejša trešlika gnilobna
postati, ali se v tutus premeniti; lehko sc tudi iz jednc take
hiše struj) po celem mestu ali kraju raztepe.

5. Stckllnski struji.

V t

Tega nahajamo pri ljudeh in pri živalih, kterc so stekle
ali v o do boječe.  Po zraku se ta strup raztepsti ne more,
temoč k ostrupljenju je vsikdar potrebno, da strup v rano
(po vjedenju), ali v takove delke, kterc zlo tenko kožo imajo,
pride, (v usta, i. t. d.) Ogibati se ga je zato zlo lehko. Tri
ravnila so pri tem posebno potrebna:

158

1. Nepotrebnih psov bi ne smolo biti, kajti čim več je
psov, tim leži se ta strup napravi.

2. Mora se jim zadosti jesti in piti davati in skrbeti, da se
leliko večkrat zgornjo : psi se ne sinejo dražiti, kajti jako
razdraženi naj leži v to bolezen padejo in to dostikrat na je¬
dcu hip, posebno v veliki vročini. Kdor pse draži, bi moral
biti ostro kaznovan.

o. Dobro opazovati in zapirati bi se pa vsak pes moral,
kteri neče piti in se mrčljivo obnaša, svojega gospoda bogati
ali celo poznati neče, kteri žmetno ali zmolklo laja. Potrebno
je tudi, da se vsakemu psu, kteri se mam sumljiv zdi, ognemo.
Naj očitnejša znamenja steklega psa pa so sledeča:

Z naklonjeno glavo, pobešenim repom in ušesi ravno na¬
prej beži, ne glede kam, in zato tudi kamor bodi zaleti; oči
ima črlene in solznate. *

Moč tega strahovitega strupa je, da vsak ostrupljeu, v
kratkem ali po dolgem času stekel postane (primeri so, da
so vgrizeni ljudje še le po desetih letih stekli) in v strahovitih
boleznih in zvikjavicali vmrje. Velika sreča je, da ta strup
dolgo v rani ostane poprej ko se po vsem telu razlije.

Mogoče je zato, da si še strup lehko odpravimo, ako
namreč sledeče dobro rabimo : Rana se mora brž z soleno
vodo izprati, potem se morajo v okoljščini rane rogi nastaviti,
in kri kolikor je mogoče izvleči, potem pa rana ali z žarečim
železom ali z vraži in. kamnom (lapis infernalis) izžgati in
skrbeti, da se rana G—>8 tednov jako gnoji.

Zdravnik se mora popitati, da se hasnovita zdravila jem¬
ljejo.

To tudi velja pri vgrizenju strupne kače.

*) Dobra slika takega psa je v Slomsekovi knjigi: Blaže in

Nežica.

159

O. Ne k oj i bolj prigodni strupi.

Imamo še nekoje strupe, k tori se samo pri nekojik bole-
nikih iu v posebnih, okoljščinali napravijo.

Takove bolezni so : k u rd e j (skorbut) divji rak
latna trešlika, glavna grinta, griža,
p roti  n (skernina).

, š k a r-
j e t i k a,

Te bolezni niso vsikdar strupne, ali vendar lebko posta¬
nejo, ako so jako močne in gnilobne postanejo. Zato je treba,
da se takovih bolenikov kar mogoče ogibljemo, t. j. ne sme¬
mo v jedni lii.ši, ž njimi stanovati, v njihovi postelji spati, ali
celo jihov obleč nositi. —-

I

160

Poglavji© X.

Starost, prerano ostarenje.

Najneogibljivejše življenje pokrajšajoče sredstvo med vsemi
je starost, on počasen in tih tat, kteri nam vsak den nekoliko
življenja vkracle, in kteremu se nikdar ognoti ne moremo,
kajti je v življenju samem. Po samem delovanju življenja
morajo po času naša vlakna suha in trda, sold ostrejši in
jih men je, in organi ncrabljivi postati; žilice morajo zara¬
sti in zadnjic se prst v nas pomnožiti, ktera je naj vekše
sredstvo našega pokončanja.

Starosti se zato obraniti ne moremo! Pitanje je zato sa¬
mo: Ali je v naši moči, da bolj rano ali bolj pozno ostarimo?

v

— In to je gotovo. Zalibožc, novejši časi nam čudovite pri¬
mere prinašajo, da je človek mogoč pred časom sam sebi
starost priskrbeti.

Nahajajo se (posebno v velikih mestih) ljudje, kteri so
že v osmem letu celo godni v l(j. celo doraščeni, v 20. zač¬
nejo slabeti in v 30. letu imajo že podobo popolnega starca;
t. j. imajo grbasto lice, trde člene, slabo vidijo, cujejo in za¬
pomnijo, imajo sere lasi, in trepetajoči glas. —

Razvijanje in starost se zato za res pohitriti more, in
kar sc pod vročim podnebjem naravsko zgodi, se pri nas
umetno priskrbi. Sredstva, po kterih se životvorna moč in

161

šoki hitro potrošijo in tkanina otrdi, čini j o umetno starost,
in ta so sledeča, ktera poznati je vsakemu jako potrebno, da
se jih kar mogoče varuje, in mladost dolgo ohrani.

Sledeča sredstva čini jo umetno rano starost.

1. Ako se vsi mogoči naravski in moralni načini iziščejo
in rabijo, po kterih se rodivna moč pred časom razvije in
tudi razsipajo.

2. Ako se v prvi mladosti telesne moči preveč nape¬
njajo, se pretežko dela, mnogo pleše, malo spi in v obče
malo mira privošči. To vse životvorno moč hitro potroši in
tkanino otrdi. Deklicam je posebno mnogi ples jako škod¬
ljiv, posebno pa ta, kterega v z* bij nem času plešejo, in kar
je še naj strahovitejše, brez vsake mere! — On jih ne ostari
samo, temoč, kar je še dosti več, neozdravilne bolezni pri¬
naša.

3. Ako se mnogo vina ali celo žganice ali, kar je zdaj
posebno pri mladini jako navadno, likera, ruma, čaja z rumom,
i. t. d. pije. Tudi zločesta raba opija sem spada.

4. Ravno takovo moč kakor opijaučljive pijače imajo tridi
strasti,  in posebno strast v igri.

5. Glavni vzroki prerane starosti so vendar velik strah,
žalost,  tu  ga  in s k er  bi.

Znani so primeri, da so ljudje v velikem strahu ali du¬
ševnih stiskah skoz noč celo osereli. Nahajajo se tudi taki
ljudje, kteri si umetno te strasti in vnetke priskrbijo, ako jim
osoda, ktera takove dostikrat prinaša, jih ne priskrbi. Ti
ljudje vse črno vidijo in mislijo, da jim vsak človek kaj
hudega storiti more in vsaka naj menjša dogodba jim že
velike skrbi in stiske napravi.

6. Sem tudi spada zvunredno otrdovanje tela po mrazu,
mrzlih kopelih, ledeni vodi, gimnastiki i. t. d. kar vse jako
telo ostari.

11

162 _

Žalibože, sem še tudi opomnoti primoran, da ni zadosti,
da so v isti dobi naši ljudje že starci, v kteri so naši pred-
dedi še mladenči bili, temoč ta umetnost je že po grehih sta-
rišev tako daleč prišla, da že d e ca starana svet pri¬
hajajo.  Vsa znamenja starosti sem že pri takovem otroku
videl, kteri je pa tudi po kratkih dnevih zmirom milo jokaje
svoje življenje končal. Tu se vidijo grehi starišev vtelešeni!

Groza me vsikdav obleti, ako na to mislim, zato tudi ta
spis tu hitro pretrgani. -

1G3

Oddelek drugi.

Sredstva, ktera živijo 11 j o

podolgšaj o.

Dobro naravsko narojenje.

Pogledavši na glavne podlage, na ktere je dolgo živ¬
ljenje položeno in na lastnosti, ktere sem spadajo, lekko
najdemo, da v tem naj več na to pride, iz kakove tvarine
smo storjeni, koliko nam je koj iz početka životvorne moči
podano, ali je podlaga na zdrave ali bolene organe, na trpežno
ali na slabo telesnost položena. Vse to vendar spada na zdrav
stan naših staršev, na dobro podlago našega prvega bivanja,
t. j. na dobro narojenje,  ktero se vsakemu želeti mora.
To je naj vekša dobrota in naj boljše sredstvo za dolgo živ¬
ljenje, ktero si mi sicer sami priskrbeti ne moremo, kar smo
pa vendar dolžni in mogoči drugim podariti.

Dobro narojenje  je na tri važne reči položeno: na
zdrav stan starišev, na hip našega prvega začetka in na čas
nošenja.

1. Stan zdravja in glavnice življenj a staršev.
Kako jako važno je to, se lehko vidi iz tega, da so bile cele

11 *

164

rodovine, v kterih so vsi členi jako ostareli. N. p. rodovina
Parre-a.  — V veliki starosti staršev je glavni temelj naše
starosti. Iz samega tega vzroka bi že moral vsak, kteri deco
roditi hoče, svojo životvorno moč kakor naj bolj obvarovati.
Mi smo samo ponatis naših staršev, ne samo v tem, kar se
občne podobe in rasti dotiče, temoč tudi v množini živolvorne
moči, posebno pa v slabostih in pomcnkljivostih jednotnib
drobov. Tako so mnogokrat bolezni st ari še v prirojene n. p.
protin, jetika i. t d.

Velika slabost rodivne moči, ktero posebno sifilitičen strup
prinaša, rodi slabo in bolem« deco, in bolezen popade posebno
žlezno sestavo, in zato se že želvi (bramorji škrofelni) pri
nekojih detetih brž po rodu ali v kratkih mescih prikažejo.
Tudi prevelika starost ali mladost staršev ne služi dolgemu
življenju otrok. Xikdo bi se ne smel prej ženiti, dokler ni
naravsko popolnoma izvršen, t. j. mož ]>red 24 ,ira  in ženska
pred 18 1 .*" letom (pod našem podnebjem;. Predčasen zakon je
mnogokrat vzrok bolezni starišev in slabosti otrok; posebno
je pa ženskam jako škodljiv.

2. Hip našega prvega  z a e e t k a.

Ta hip ima neizmerne in neverjetne nasledke tako v
moralnem, kakor v naravskem obziru. Tu se popravici reči
mora, kakovo seme se posadi, takov sad izraste. Tu dobi člo¬
vek mnogo ali malo životvorne moči, tu pade seme j ego ve
bodoče izvršenosti, ali neizvršenosti, zdravja ali bolezni. Ker
vendar ni namen te knjige tona  tenko razvijati, tako samo v
kratkem sledeče povem:

V k a k o v e m st a n u n a r a v s k e m ali moralnem« o
naši star i š i v t e m h i p u h i I i, takov stan so v

n a s zasadil i.

v

3. Ca s nošenja.

Ako seme na dobro zemljo pade, tudi dober sad rodi:
tako je tudi pri človeku: matije kor njiva, v kteri se človek
razvija in do določene dobe raste. Iz nje vleče prve šoke

165

bodoče telesnosti in celi značaj onega mesa in krvi, iz ktere
se tu sestavlja. Vse kar je materi škodljivo, škodi tudi de¬
tetu in cela telesnost deteta spada več na telesnost matere,
kakor očeta. Slab oča more jako močno deco imeti, ako je
mati močna in zdrava. Naj močnejši in naj zdravejši oča ven¬
dar močne dece ne bo imel, ako je mati slaba in bolena

Kako neizmerno velika je bila v ti reči modrost Božja
nam sledeče kaže: Akoprem je dete tri četrti leta tako z
materjo zjediujeno, da je kakor dčlek maternega tela, kteri
vse hrane in šoke iz n j c. ga vleče, se vendar ne samo me¬
hanično ranili ne more, kajti plava v vodi, temoč tudi moralni
in živčevski vtiski mu škoditi ne morejo, ker ni neposred-
njega živčevega zvezka med detetom in materjo.

Primeri so, da akoprem se mati vmori, še dete vendar
nekoliko časa živeti more. Tudi bolezni se tako ve ženske
tako hitro ne poprimejo, in primeri nam vsak den kažejo, da
so bolene matere v tem stanu dosti zdravejše, kar se naj
lepše opazi pri jetičnih, ktere se v nosečem stanu čisto zdrave
občutijo. Nosečih žensk zato jako malo vmrje.

Da je ta čas jako važen, so že od nekdaj ljudje dobro
spoznali. V starih časih so skoro vsi narodi takove žene
kakor svete nedotekljive imeli, in jihovo ra njen j e so dvoj-
vrstuo kaznovali. — Naš čas je v tem tako iz naravske kakor
iz politične strani razliko napravil. Slaba, dražljiva in nježna
telesnost žensk ne varuje več deteta tako pogub. Iz tega
vzroka so matere tudi več vnetkom, strasti m in boleznim
podvržene, pri kterili det o tudi vsikdar nekoliko trpi ; in
zato ni mogoče, da bi dete v takem rastlinjaku, v kterem
se jegova rast mnogokrat jako pači, k taki izvršenosti in
moči doraslo, kakor mu je treba. Kavno tako malo sc tudi
od politične strani na važnost tega stana misli. Kdo misli
zdaj na svetost take žene?— Kdo jo varuje naravskih ali
moralnih pogub V - Zalibože, take ženske saire ne spoštu¬
jejo tega stana kakor bi ga morale. Kako malo je takih,

166

ktere bi se varovale takovih zabav (posebno plesaj, jedi in
pijač, ktere jim in detetom škodijo.

Deteta ne pridejo dostikrat samo slaba, temoč mnogokrat
tudi že bolena na svet. A ko se bo v tem v taki razmeri
napredovalo kakor v zadnjih desetih letih, — bi rad vedel,
kakovo bo po nekojih stoletjih človeško pokolenjeV —

Na te opazke hočem sledeča ravnila postaviti :

1. Ženske, ktere imajo slabe in dražljive živce, bi se
ne 6mele možiti, ako ne iz pomilovanja proti samim sebi
in zarad bolezni, kterim že tako naproti gredo, vendar iz
pomilovanja k nesrečnim detetom, kterim bodo življenje dale.
Morale bi se deklice tako odrejati, da bi se ta nesrečna draž-
ljivost, kar naj bolj izkorenila. Žalibože, v danešnem času
se vendar vse nasprotno dela. Zadnjič bi moral vsak mož
posebno na to gledati, da si zdravo ženo vzeme, kajti samo
iz zdrave žene ima zdrave otroke upati. Na kaj pa vendar
v našem času možki pri ženitvi gledajo V — na denarje!

2. Noseče žene bi morale bolj naravsko in moralno dieto
držati; kajti v njihovi moči je, da se dete popolnoma ali
nepopolnoma razvije in dobre ali zločeste duševne in telesne
moči in sposobnosti dobi. Naj bolj škodi takovim ženam
ples  in druga močna gibanja tela, strasti, nočno bedenje
in premnogo sedenje.

3. Tudi drugi ljudje  bi morali take ženske spoštovati in
jih ne žaliti. — Posebno mož bi moral vse mogoče včiniti,
da bi se žena ne razžalila; kajti mislili bi moral, da to, kar
ji škodi, ne škoduje samo ji, temoč vsemu jegovemu bodo-
čemu pokolenju, in ako on za to skrbi, je šele imena „oče a
popclnoma vreden.

Razumno nnravskn odgojenje.

Naj več k dolgemu življenju pomaga naravsko dobro
odgojenje v prvih dveh letih. Samo prvi del razvijanja se
čini v materi, drugi, vendar tako važni, v prvih dveh letih
življenja. Dete dojde na svet samo na pol razvito. Po roj'
stvu se še le začnejo živčevni in dušni organi važnejše in
tenčnejše razvijati in omikavati. Organi za dihanje, miščevo
gibanje, zobi, kosti, vsi čuti in drugi organi se še le po tem
v pravi podobi in sostavi razvijajo. Vsak zato čisto lehko
sodi, kako jako važna je ta doba, v kteri se še toliko raz¬
viti in izobražiti mora, in kako jako morajo škoditi vsi škod¬
ljivi vtoki.

Gotovo se tu podlaga k počasnemu ali hitremu potro-
šenju dene, in se telu mogočnost priskrbi, pogube leži ali
teži poprijeti. Zato ni vse jednako v kterem letnem času
kdo na svet pride, in torej se tu tajiti ne more, da srečna
ura rojstva  k našemu naravskemu razvijanju tudi pri-
pomaga. Deca, ktera se v pomladi rodijo, imajo več upanja,
da zdravo telo dobijo, kakor ona, ktera se po zimi rodijo.
Prvim je mogočnost dana bolje in delj čisti zrak vživati, se ne
zakopavajo tako zlo v perje, ne zapirajo v vroče hiše; pom¬
lad in poletje, ktero vse razvija, tudi jihovo životvorno moč
jako pomnoži. Tudi pri živalih se to potvrdi; vsaki dobro

168

ve, da so isti mladiči dosti boljši, kteri se v pomladi vležejo,
kakor oni, kteri po zimi na svet pridejo.

Vse to vendar velja le pod našem podnebij eni. — Vsa
ravnila, ktera so pri naravskem odgojenju detinstva potrebna,
se dajo v sledeča načela vrediti:

1. Vsi organi, posebno pa oni, na ktere ni samo naravsko,
temoe tudi duševno življenje položeno, morajo biti dobro

Sem spadajo: želodec, pinca, ko ž a, srce, žilna
so s tava in organi čutenj.

Zdrava pluča se naj leži priskrbijo po čistem zraku, in
poznej po govorjenju, pevanju in mnogem hoj en j u. Zdrav
želodec po zdravih, lehko prebavljivih, redivnih ali ne pre-
dražljivih hranah.

Zdravo kožo dobimo posebno po čistoči (vmivanju, ko¬
panju), čistem zraku, po ne pretopli in ne premrzli tempe¬
raturi in po gibanju. Moč srca in žil po vseh teh imenovanih
sredstvih, posebno pa po zdravi hrani in mnogem zmernem
gibanju.

2. Zaporedno razvijanje naravskih in duševnih moči mora
se redno podpirati in ne pačiti ali pohitriti. Zmirom se mora
za jednako razdeljenje živih moči skrbeti, kajti harmonična
in jednakomerna gibanja so glavna podlaga zdravju. Temu
z početka naj bolj služi vmivanje, kopanje in čisti zrak,
poznej telesno gibanje, gimn stika.

3. Prevelika občutnost bolezni poprijeti sc mora oslabiti;
zato občut za mraz, vročino, in kesnej za malo nerednost in
trud. — Iz tega prihaja dvoj vrsten dobiček: potrošenje živ¬
ljenja se po otopljenju čutljivosti poirienjša in bolezni živ¬
ljenja ne pačijo.

4. Vsi vzroki in klice bolezni se morajo v telu izkoreniti
ali pomenjšati; n. p. zleza se ne sme skupčiti, drob ne za-

169

delati, ostroča ne nastati. To so sami taki pregreški, kteri
po zvunajšnjem pretrdem vezanju, ranjenju, nečistosti i. t. d.
nastanejo.

5. Životvorna moč se mora kor naj bolje ohranjevati, otrdje-
vati (to naj bolj čini čisti zrak) in posebno se mora zdravilna
moč narave, koj z početka podpirati, kajti ona je naj vekše
sredstvo, ktcro je v nas same položeno, da bi nam vzroki
bolezni ne škodili.

To se pa pripravi naj bolj po tem, ako sc telo koj iz
početka umetnih pomočkov ne privaja, kajti iuačc se jih narava
tako privadi, da jih zmirom potrebuje in zadnjič vso moč
zgubi, sama sebi pomagati.

H. Vse delovanje življenja in jegovo potroSenje se iz
početka ne sme preveč napenjati, temoč samo posreduje, po
tem se celemu življenju počasno in zato tudi dolgo delovanje
priskrbeti more.

K spolnjenju te misli služijo sledeča sredstva, ktera
posebno naravsko odgojenje činijo. —Razločevati moramo tu
dve dobi:

Prva doba do konca drugega leta: v ti so sledeče
glavne reči:

1. Hrana mora bili dobra in nježna, starosti primerna,
zato lehko prebavljiva, bolj tekoča kakor trda, ne gosta,
zdrava, redivna, pa ne predražljiva in razvročljiva. Narava
nas v tem naj boljše vodi, ker nam je mleko  za prvo hrano
določila. Mleko ima vse imenovane lastnosti na popolni sto¬
pinji; ima mnogo redivnih delkov, kteri vendar jako mehko,
nedražljivo in nerazvročljivo hrano davajo; ono je sredina med
mesenimi in rastlinskimi hranami, in zato se detečjemu telu
naj leži prilasti.

Detečje telo hitrej živi kakor odraščenega človeka, menja
svoje delke večkrat in zvun tega še hrane ne samo za živ'


170

ljenje potrebuje, temoč tudi za rast, ktera celo življenje
ni več tako močna kakor prva leta. Potrebno mu je mnogo
in zgoščene hrane, ima vendar slabe prebavljavne
moči,  in zato ne more trdih, svoji naravi celo nasprotnih
hran prebaviti in svoji naravi prilastiti. Jegova hrana mora
zato biti tekoča in oži valj ena, t. j. mora po drugi živi stvari
mu pripravljena biti. Dete tudi ima jako veliko dražlji-
vost in čutljivost,  torej že po malem dražilu, kterega
odraščen komaj občuti, umetno trešliko ali celo mikanje
in krče dobi; jegova hrana mora zato mehka in dražljivosti
primerna biti. — Mislim zato, da je prva postava narave in
glavno sredstvo, po kterem se dolgemu in zdravemu življenju
temelj postavi :

Dete mora prvo leto materno, ali zdrave
d oj k e mleko piti.

V novejšem času se je od te naravske postave na mnogo
načinov odstopilo, kteri zdravemu in dolgemu življenju jako
škodijo. Nekteri so hoteli deco samo z ječmeno zlezo hraniti
in odgajati. To zna v nekojih posebnih primerih dobro in
hasnovito biti, pa kakor občna hrana je škodljivo; kajti
neoživali zadosti in kisele rastlinske delke še v detetu ohrani:
po taki hrani zato deca slaba postanejo, so zmirom bolena,
polna kislobe, napihov in zleze; žleze se zadelajo in tako
nastanejo žlezne bolezni m ram or i (škrofelni.j Se hujša
navada je deco z močno juho, močno kašo hraniti. Ta
hrana je zato tako škodljiva, ker mnogo kislobe v telu
napravi, zadela mlečne žile, drobčne žleze in tako da vzrok
za mramorje, sušico ali jetiko.

Drugi, kteri se hočejo vsemu temu ognoti, davajo deci
meseno hrano in pridavajo še vino, pivo i. t. d. Misel je nam¬
reč občna, da meso jako krepi in ravno to je detetu potrebno.
Ta navada, ktera se vsaki den povekšuje, potrebuje posebne
graje.-

171

\

Dokazi proti ti reji so sledeči: Zrcrirom je potrebna dolo¬
čena razmera med onim, kteri redi, iB onim, kteri se redi,
med dražilom in dražljivostjo. Čim vekša je dražljivost,
tim vekšo moč ima vsako naj menjše dražilo; čim slabejša,
tim slabejša je moč. Dražljivost je vendar v prvi dobi člo¬
veka naj vekša, po tem vsako leto slabejša in v starosti skoro
čisto premine. Mora se zato lekko trditi, da mleko, glede
na njegovo dražljivo in krepivno moč, pri detetu ravno v ti
razmeri stoji, v kteri meso pri odraščenem in vino pri starcu.
Ako se zato detetu meso da, se mu da dražilo, ktero je za
njega premočno in mu od narave ni določeno. Posledki so
zato sledeči: zbudi in zdrži se umetna trešlika, kroženje krvi
se pohitri, toplota pomnoži in nastane stan, v ktereiu je dete
zmirom vnetičnim boleznim podvrženo. Resen je, da so ta-
kova deca dostikrat prav debela in lepo rdeča, pa naj menjši
vzrok že včini, da jim kri kipi in kdar zobe dobavljajo,
ali osepnice ali druge vročinske bolezni jih poprimejo, ktere
že same po sebi kri zlo proti glavi ženejo, so pri takem detetu
vnetne treelike, mikanje, celo mrtud gotovi.

Največ ljudi misli, da samo za slabostjo vmreti moramo,
mora se vendar tudi za preveč moči, za prepolnostjo sokov
in dražil vmreti, in k temu nezmerna raba dražil pripomaga.
Nadalje; ako se deca tako močno hranijo, pohitri se koj iz
početka potrošenje in delovanje jibovega življenja: vse so-
stave in organi se preveč napenjajo in delajo, življenje po¬
stane koj iz početka bolj močnostno, pa tudi hitreje teče;
tako misleči, da življenje jako krepimo, ga krajšamo. Raz-
vun tega bi se ne smelo tudi pozabiti, da prerana mesna
hrana dobivanje zobov in kesnej ogodnjenje pohitri (glavna
sredstva kratkega življenja.)

%

Vsi ljudje in vse živali, ktere meso jejo so bolj silne,
krvoločne in strastne, kakor one, ktere rastlinske hrane vži-
vajo. Z vednost nam dostikrat kaže, da so ona deca, ktera
so zaran in mnogo mesa jela sicer močnejša, pa tudi sil-

172

nejša bila in poznej so iz njih strastni in živinski ljudje po¬
stali.

Res je, da so primeri, v kterili mesene hrane jako has-
novite biti morejo, t. j. pri slabi, brez materinskega mleka
odgojeni deci, kiera mnogo kislobe imajo; tuje  takova hrana
zdravilo, mora se vendar zdravnik popitati. Kar je rečeno
o mesu, še bolj velja o vinu, kavi čokoladi, o začimbah in
dišavah. Zato je jako važno ravnilo pri odgojenju deteta:
Dete ne sme v prvem polletju niti mesa niti
mesene juhejesti in ne vina, ne piva, ne kave
j) i ti i. t. d. t e m o č samo materno mleko.

V drugem polletju se mu že sme malo mesene juhe
dati, mesa vendar ne preje, dokler ni zobov dobilo, zato še le
komaj na koncu drugega leta.

Pivo  samo v takih krajih, kjer ni dobre vode; inače
je čista voda naj boljša pijača za otroke.

Vina  bi deca v ti dobi celo nič piti ne smela; le ako
so zlo slaba in ga zdravnik naroči ; zato samo kor zdravilo.
Pristopijo vendar mnogokrat neogibljive overe, da mati de :
tetu zizka dati ne more (na primer ako je bolen a ali zlo
slaba, kar bi detetu zato tudi več škodilo kakor hasnilo) in
da se zdrava dojka ne dobi: onda se mora dete umetno od-
gajati, in akoprem je to jako škodljivo, se vendar tu in tam
mnogo škodljivega lehko odvrne, ako se na sledeče pazi:

Ako je le nekoliko mogoče, bi se detetu vendar naj
menj 14 dni materni zizek podajati moral. Ni verjetno, koliko
je to v prvi dobi vredno; — potem bi se mu moralo davati
kozje ali oslovo mleko in to vsikdar v živoči toploti, brž po

■v v

molzenju. Se boljše je, ako dete kozo ziza. Ce tudi to ni
mogoče, se mu kravje mleko dati mora, pa vendar napol z
vodo zmešano, mlačno in večkrat na den na novo nadojeno.
Važna opazka je v tem, da se mleko ne sme prigrevati,

173

ternoč samo voda, ktera se prilije, se segreje, (kajti drugači
mleko rado okisne.)

Pri tem umetnem odgojenjuje tudi preje potreba, da se
detetu mora začeti juha davati, v kteri se tudi malo prepe¬
čenca (prepečene žemlje ali kruha) pšena ali sagota skuhati
more; tudi jajčna voda je jako dobra, (jajčni žolčak se v
enem funtu vode dobro zmeša in nekoliko sladkora pridene.)
Krompir (podzemljica, laška repa, bol,) je v prvih dveh letih
škodljiv akoprem je drugače zdrava hrana, je vendar za
tako slab želodec zavolj tega škodljiv, ker ima mnogo žilave
zleze.

2. Po tretjem tednu (v poletju po zimi bolj pozno) bi
se dete vsak den moralo v čisti zrak nositi iu to tudi o hudem
vremenu.

Deca in rastline so v tem popolnoma jednake. Akoprem
se jim mnogo in dobre hrane iu toplote da, pa zrak in svit-
loba ne priskrbi, po malem rastejo, postanejo blede, vsehnejo

v

in vmrjejo. Cisti zrak je za deco ravno tako potreben kakor
jed in pijača. Poznal sem otroke, kteri so kesnej samo zato
dolge leta zmirom jako slabi bili in bledi, ker se prva leta
niso na zrak nosili. Vsakdajna zračna kopel je zato jedino
sredstvo, ktero lepo, močno in zdravo deco stori, in dostikrat
celemu življenju mnogo moči priskrbi. Tudi v tem je to
hasnovito, da deci memba toplote z mrazom in sploh vreme
tako jako ne škodi. Naj hasnovitejže je, ako deca čisti zrak
na vrtih, v logu in daleč od stanovišča vživajo. Zrak po
mestnih ulicah ni zdrav.

3. Moralo bi se dete vsak den z čisto, studenčno vodo po
celem telu vmivati. Ta ravnava je zato jako važna, da se
koža čisti in bolj qjživi, živci vkrepijo in tako temelj dolge¬
mu življenju položi. Dete bi se moralo po porodu vsak den
vmivati, prvi teden z mlačno vodo kesnej vendar z mrzlo
studenčno. Tudi studenčna čista voda ima delke, kteri kre

174

pijo, pa dolgo stati ne sme, kajti jih te zgubi. Takovo
vmivanje se mora hitro zgoditi, in telo z suhimi capicami držati;
počasno močenje tela čini mraz hitro držanje toploto. Ven¬
dar se ne sme tako vmivati dete brž kdar vstane ali se
poti.

4. Dete se mora vsaki teden eno ali dvekrat kopati in
sicer v mlačni vodi (24—26 stopinj po Reaumur-u). To važno
sredstvo da detetu veliko množino moči in pripomaga mnogo
k izobraženju sokov in krvi, okrepi živce, pomenjša dra-
žljivost v tkanini in hitro trošenje življenja. To so posledki,
ktere takova kopel prinaša, in trditi se mora, da ni boljšega
sredstva v naravi, ktero bi odgojenju deee tako hasnovito
bilo, kakor to, in tako mnogo k zdravemu in dolgemu živ¬
ljenju pripomoglo.

Kopel ne sme biti iz same tople vode napravljena, temoč
k studenčni vodi se mora toliko vroče priliti, kor je potrebno,
da kopel zgoraj rečeno toploto dosegne- V poletju je takova
voda naj boljša, ktero solnce segreje. Dete se ne sme brž
po jedi kopati in v tej dobi samo y 4  ure.

5. Deca ne smejo pretoplo oblečena biti: zato ne sme
obleč in ne hiša pretopla biti. Pretopla noša detetu zlo
pomnoži dražljivost in zato tudi pohitri potrošenje in raz¬
vijanje, oslabi kožo in tkanino, pomnoži potenje v kterem se
deea lehko razhladijo in tako zbolijo. Jako važno je tudi,
da se deca koj iz početka privajajo na žimi (madraci) ali na
mahu spati, kajti to ni tako toplo kakor perje, in deca so
primorana bolj ravno ležati, in po takem se ubrani, da grba¬
vo ne zrastejo.

6. Obleč ne sme biti pretrd ali pretopel, kožuhovina je
zato škodljiva, temoč mora biti iz take trobe, ktera se lehko
dobro opere, naj boljši je iz volne posebno po zimi. Trdno
vezanje in preozki črevljiči se morajo bežati, kajti lehko
vzrok bolezni postanejo. Glava bi se po šestem tednu ne

175

smela pokrivati, ali samo z tako tenko kapico, da se izhla-
pljenje ne moti.

7. Čistoča ali snaga bi morala zvunreduo velika biti, t j.
mora se vsaki den robača ("srajca), meniti, vsak teden obleč
in vsak mesene postelj ca. V hiši ne sme mnogo ljudi biti,
in se ne sme robje sušiti, (posebno nečisto robje, plenice i. t.
d. ne, kar je vendar pri kmetih tako grda navada) Snaga
ali čistoča  je pol življenja za dete; čim je čistejše tim
je zdravejše in močnejše. Brez močne hrane morejo otroci moč¬
ni in zdravi izrasti, če so le zmirom snažni in čisti. Brez
snage vendar pri dobri in močni hrani morejo oslabeti in
zboleti. To je mnogokrat krivo, da so otroci, kteri drugače
vse popolnoma imajo, vendar slabi in zmirom boleni. Nei¬
zobraženi ljudje zato mnogokrat mislijo da so zurčeni,
o b r a ni, ali da jih m o r a .z i z a i. t. d.

Ali nesnaga  je ta prava skrivna mora, ktera jih ne
ziza samo, temoč tudi zurči, ©bere in zadnjič tudi celo
požere.

Druga doba od konca prugega leta do dvanajstega
ali štirnajstega. V ti se sledeče priporoča.

1. Postavi čisto  če,  mrzlega kopanja, lehkega obleča,
čistega zraka, se posebno tudi tu odtegnoti ne smejo.

2. Hrana ne sme biti preizbrana, pretežka ali preleh-
ka in slaba. V ti dobi bi morali otroci hrane iz mesa in
rastlin zmešane vživati, in se po času na vse privajati,
kar ni preveč ali premočno, in ne smejo premnogokrat
ali celo zmirom jesti. Naj zdravejše je, ako se otroku v
četirih določenih kratih na den jesti daj a. Kar bi otroci še
posebno v ti dobi dobivati ne smeli, so začimbe, kava, čoko¬
lada, vino, premastne ali preveč osladjene krane, premastne
pogače, sir i. t. d. Za pijačo jim nič ni boljšega kakor čis¬
ta in čvrsta voda. Samo v onih krajih, kjer dobre vode ni,
se sme otroku dati pivo.

176

«3. Vaja tcla, posebno raišcev je tu glavna postava na-
ravskega odgojenja, posebno dobra je gimnastika, Dete bi
se moralo vsak den v vsem telesnem gibanju vaditi in to v
čistem prostem zraku, kjer mu je naj bolj hasnovito. To ga
naj bolj krepi, čini jednako kroženje krvi in sokov; tudi pri¬
pravi ravno, lepo in močno rast.

4. Duševne moči bi se posebno z učenjem prerano na¬
penjati ne smele. Velik predsodek je, ako se misli, da se
otroci ne morejo dosti rano učiti začeti. Prerano se učiti
začnejo, ako se otroci že v tem času k učenju priganjajo, v
kterem .se še v vseli telesnih delkih naj bolj razvijajo, t. j.
pred sedmem letom. Ako so že tu otroci primorani o hišah
sedeti in se učiti, se tein naj boljše moči vzemejo, sledi ne-
vbranljivo slabo telesno razvijanje, in zato ostanejo taki otroci
menjši in slabejši, dobijo slabo prebavljanje, zločeste šoke
in zadnjič še mnogo bolezni, kterili se dostikrat celo življenje
več rešiti ne morejo. Mnogo vendar tu na različnost osobe
in na njene vekše ali menjše duševne moči spada, Dobro
bi bilo, da bi se temu nasprotno storilo, kar se zdaj z vck-
šino rabi. Hoče dete jako žara n misliti in se učiti, tako bi
se ne smelo še k temu priganjati, teinoč nekoliko zadrževati,
kajti prerana zrelost je večkrat že bolezen, ali nenaravski
slan, kteri bi se moral odvrnoti. Dete vendar, ktero ima
mnogo več tela kakor duha, in pri kterem se duh jako žmetno
razvija, se svobodno k učenju priganja.

Spomenoti sera še tu primoran, da ne dojde toliko škode
od preranega učenja kakor od mnogega sedenja v zaprtih
hišah in šolah, v kterili je še razvun tega mnogo učencev
natlačeno, tam se po nečistem zraku oslabljenje otrok po-
dvojvrsti. Menje škodljivo bi zato bilo, ako bi se otroci v
prosti naravi učili, kjer bi tudi v knjigo narave lehko po¬
gledali, ktera je za prvi uk-priličnejša in vgodnejša, kakor
vse druge spisane knjige, t. j. ako učitelj v nji brati ve.
V ti dobi bi se tudina to gledati moralo, da se naravska

177

ljub a v prezgodaj ne zbudi. Bolezen, ktera dende-
nešnji pokolenje naj bolj pokončava. — Potrebno je zato, da
se že v prvem detinstvu tako ravnanje v odgojerju poprime,
da se ta nesreča, kar mogoče, odvrne.

Proti ti kugi so sledeča sredstva naj boljša:

1. Ne smejo se davati otroku prerano dražljive hrane,
posebno na večer bi otroci ne smeli mnogo jesti; mesa že
celo ne.

2. Otroci se morajo vsak den mrzlo vrni vati, čisti zrak
vživati in ne preozkega obleča (posebno hlač) nositi.

3. Ne smejo v pernatih posteljih spati in ne prvlje spat
iti, dokler niso s; v trudni in zaspani. Maj uhan j e v po¬
stelji je v ti reči zlo pogubi j ivo.

Otroci se morajo celi den mnogo gibati, (hoditi, skakati
i. t. d.) učiti, poslovati, ali se z hasnovito igračo zabavljati;
kajti lenoba je n a j v e či izvir prerane 1 j u b a v i. —

o. Moč mišljenja in občutenja se ne sme prerano in
preveč napenjati; kajti čim bolj in hitreje se organi izvršijo,
tim bolj je občutna cela sostava živcev in tudi rodivnih or¬
ganov.

6. Vsaka beseda, pisanje, knjiga in prilika, ktera o lju-
bavi govori, bi se morala otrokom odstraniti. Pred 14.
letom bi otroci nič o roditvi čuti ne smeli.

7. Tudi igre v gledališču, kjer se o ljubavi govori, bi
otroci čuti in videti ne smeli.

8. Gledati bi se tudi moralo na družtvo in družino, ktera
je pri otroku, da se moralno obnaša in nič o ljubavi ali celo
nesramno klafa in govori.

Tudi ni dobro, ako več otrok, posebno različnega spola,
v jedni postelji spi, to je silno pogubljivo.

12

Marljiva in delavna mladost. Obranjenje mehkužnosti.

Najdemo, da so oni jako ostareli, kteri so v mladosti
pridno delali in se močno trudili. Bili so ali vojaki ali mor¬
narji, ribiči ali lovci ali rokodelci. Delavna mladost postane
temelj močnega in dolgega življenja in sicer na dvovrsten
način. Ona da telesno trdnost in moč, kteraje k dolgemu
življenju jako potrebna, ona priskrbi napredovanje k bolj¬
šemu in ugodnemu, kar je tudi k srečnemu in dolgemu živ¬
ljenju potrebno. Kdor je že v mladosti na vse ugodnosti in
v/ivanje privajen in v obilnosti živi, nima nič več upati.
Menka mu veliko sredstvo, ktero naj bolj životvorno moč
izbuja in zdržuje: upanje na boljše.

Pripeti se še k temu dostikrat, da takovega v poznejših
letih revnost in jeni posledki dostignejo; tako je dvovrstno
potren in jegovo življenje pokrajšano. Prestop vendar iz rev¬
nosti v boljši stan prinaša zmirom veselje, moč in novo
življenje. Ravno tako, kakor v starosti prestop iz neugodnega
podnebja v ugodno, življenje podpira in podolgšuje, ravno tako
prestop iz tužnega v ugoden stan.

Glavni pregrešek sedajnega odgojenja se še grajati mora,
t. j. naravska in moralna mehkužnost.

Pod tem razumevam, ako se skrbi, da se otroku in sploh
mladim ljudem vse kar naj bolj lehko, prilično in ugodno
pripravlja in vse trdo, neugodno in otrudljivo iz poti riva.

179

To velja tako v naravskem kakor v moralnem obziru.
V naravskem, sem spada ugodno pohištvo, postelje, jako tople
hiše in preumetne hrane.

V moralnem, premehko ravnanje, nekaznovanje, in način
otroka vse igraje učiti, — velika bedarija, — kajti ne samo v
tem, da se učimo,  temoč tudi v tem, kako se učimo,
t. j. da se tudi umetnosti naučimo se učiti,  t. j. težave
preobladati in se truditi. — Takovo odgojenje pripelja oslab-
ljenje, nemoč, kajti samo zapreke rodijo pravo moč težave
in nevoljnosti preobladati in dajo samodelavno moč in značaj.
Celo naše življenje je zato vedno trudenje, delanje in pre-
obladanje težav, po kterih nas osoda vodi in naše naj žlaht¬
nejše moči, hrabrost, našo povzdigo nad zemeljsko izobraži.

Ostane zato večna resnica kar je že Goethe  rekel:
„kdor nikdar svojega kruha z solzami ne je, ne pozna vas
nebeške moči. u  Stopi mlad, mehkužno odgojen človek v
svet, kjer svoje volje več nima, kjer se mu vse ogrenči in
oteži, kjer se jegovo naj lepše upanje in želje ne izpolnijo,
temoč se mu tisoč zaprek na pot zavali, — kako mu bode te,
ali kaki morajo posledki biti?! — Malosrčnost, nezadovoljnost
z samim sebo in celim svetom, občutenje velike nesreče brez
moči jo nositi ali odvrnoti in zadnjič ga dostikrat zdvojenje,
obup pograbi.—

Odkod pa to pride, da je zdaj toliko hipohondričnih,
življenja sitih in nezadovoljnih mladih ljudi na svetu? —
„Ker jih zdaj večne  t ep  e j o ,“ je jednok stara, pametna
gospa rekla, in ni znabiti celo vgonila? —

Ni ravno potrebno, da bi se mladina pri odgojenju tepsti
temoč samo ostro bi se imeti morala. Poglejmo v zgodovino
in najdemo, da so naj močnejši in naj vekši ljudje težavno in
grenko mladost imeli.

12 *

Zadržanje v vživanju naravske ljubavi v mladosti.

Čuli smo v prvem oddelku da razuzdana ljubav med uaj
vekša sredstva spada, ki življenje kratijo. To isto, kar je
tam rečeno o razuzdani ljubavi, se tudi more trditi v vživanju
prerane ljubavi, in to ne bo preveč, kajti ne poznam nobenega
vnetka, kteri bi tako škodljive in nesrečne nasledke prinašal,
kakor prerana ljubav. Te nasledke in dostikrat grozne ne¬
sreče, vendar namen te knjige tu popisati ne dopušča, zato
samo v kratkem to opomnim

V starem času nahajamo vsikdar, da so ljudje ljubav, po*
sebno prerano (pred 24. letom), bežali; zato so bili močni,
lepi, veliki in so jako ostareli Dobro so vedeli, da ona člo¬
veku naj # več in naj žlahtnejše moči vzeme in zato so jo po¬
sebno v mladosti skrbljivo bežali.

Kteri prezaran ljubi, ni in ne bode nikdar kaj dobrega
in jako velikega na svet spravil. — V našem času smo vendar
žc tako daleč prišli, da se mladenču že skoraj za sramoto
jemlje, ako pred 20. letom ne ljubi. Kakovi pa so nasledki
te ljubavi?! — Oglejmo &e  na našo zdajno mladino, tako
najdemo, da je samo na pol izraščena, bleda, slaba, skorej
samo senca mladega človeka. •

1*1

K a k o v i moži bodo i ž njih in k a k o v i bodo ji-
hovi otroci, k a k o v a starost in kako dolgo živ*
Ij en j e?

Tem pitanjem lehko vsaki sam odgovori, pa tudi žive
odgovore vsaki den opazuje, — in zato jim meni odgovorili
ni potrebno,

Kaj pa storiti moramo da se takcve ljubavi lehko ognemo?

Drži sled  ec  et

1. Beži ženske,

2. Vživaj vse zmerno in nobene reci, ktera mnogo krvi
napravlja ali ktera je dražljiva, t. j. ne jej mnogo mesa, jajc,
ne pij vina, piva, čokolade, kave, likerov i. t. (L

3. Vadi jako vsak den svoje telo tako, da bodeš zvečer
truden. Posti se in delaj, to je naj boljše sredst^jo proti
temu vragu.

4. Delaj hasnovita in močna duševna dela.

5. Beži vse knjige, gledališča, zabavljanja, društva i. t d.
v kterih je o ljubavi govorjenje.

6. Misli si zmirom, daje  ljubav že mnogim in premnogim
mladenčem in deklicam nesreče m bolezni prinesla, in da takove
tudi tebi prinesti in te tako za celo življenje nesrečnega vči-
niti more.

7. Misli si na svojo bodočo ženo in otroke, ljubi že v
mladosti čistost, ktero boš ti tudi od nje tirjal.

Delaj marljivo, beži ženske in vino.

V teh besedah je umetnost, po kteri si v mladosti mnogo
moči, dolgo in zdravo življenje vsaki lehko priskrbi. .Srečen
je zato vsak, kteri to umetnost pozna in tudi dobro rabi.
On si ne priskrbi samo mnogo moči, zdravo in dolgo življenje,

J 82

temoč tudi mogočnost to isto svojim otrokom dati, in ima
upanje svoje priskrbljene moči in zdravje tudi pri deci dvoj-
vrstno povekšane videti.

Redke kreposti so na svetu, ktere bi tako veliko mno¬
žino lepega sada prinašale, kakor zmernost v naravski
lj uba vi.

%

K

3 83

Srečen zakon.

Jako je krivo, ako so misli, da je zakon samo politična
znajdba.— Zakon je naredba božja in poseben poklic človeku
tako za jednotnika kakor za občinstvo, prepotreben stan za
odgojenje otrok. Zakon je trdna in sveta zveza dveh oseb
različnega spola, da sta drug drugemu na pomoč, da otroke
rodita in jih odgojujeta. V ti trdni na jako važen namen
položeni zvezi je glaven vzrok društvenega in javnega blago¬
stanja. Potreben je že k moralni izvršenosti človeku: po ti
trdni zvezi svojega bitja z drugim , svoje sreče z drugo, se
sebičnost, naj veči sovražnik vsake kreposti, naj leži pre-
oblada, človek dobi zmirom več priljudnosti, sočutja za druge
in se tako bliža svojemu pravemu moralnemu izobraževanju-
Jegova žena in otroci ga vežejo na drugo človeštvo in na
srečo celote z neraztrgljivimi okovi, sladko čutenje zakonske
in detinske ljubezni mu zmirom krepi srce; ugodna očetov¬
ska skrb mu dolžnosti naklada, ktere j egov razum k redu,
delovanju in pametnemu načinu življenja privajajo. Naj vekše
sredstvo je zakon proti razuzdani  1 j u b a v i.

To vse je tudi jako hasnovito javni sreči tako, da pre¬
pričan reči morem: Srečni zakoni so naj močnejše
trdnjave vlade, javnega mira in blagostanja.

Neoženjen ostane zmirom nekako bolj sebičnež, nestalen,
neodvisen; jega vladajo strasti, samoljubje, je za se bolj

184

lakomen kakor za človeštvo, vlado in očetnjavo. Neoženjene
premaga rad kriv občut svobode in se vsaki den povekšuje,
torej se nikder tako mnogo preklici j ne nahaja, kakor kder
je mnogo neoženjenib državljanov.

Drugači je to pri oženjenih. Potrebna odvisnost v zakonu
od druge polovine privaja neprestano na odvisnost postave,
skrb za ženo in otroke ga veže na delavnost in red v živ¬
ljenju, po svojem detetu je mož na vlado prikovan, sreča
vlade je zato tudi jegova, ali kakor Bačo  pravi: „Kteri je
oženjen in otroke ima, vladi poroke poda, da je na njo obve¬
zan, torej samo on je pravi državljan in domoljub/* — Pa
kar je še dosti več, ne samo sreča sedašnjega, temoč tudi
bodočega pokolenja se po tem vstanovi, kajti samo zakonska
zveza odgaja vladi dobre, marljive, na red in dolžnosti pri¬
vajene državljane. Ne sme se misliti, da je vlada takovo
odgojenje nadomestiti mogoča, ktero je modra narava z ma¬
ternim in očetovim srcem zvezala. Vlada je zločesta mati 1 —

v

Ze žgorej sem omenil, kako žalostne nasledke ima odgojenje
na javne stroške, t. j. v najdenišnicah, ne samo v naravski,
temoč tudi v moralni strani.

Dokazana resnica je, čim več ima država nezakonskih
otrok, tim več ima tudi klic pokvarjenosti, in tim več setve
bodočih nemirov in prekucij. Vsaka vlada bi zato zakon pod¬
pirati morala, ako hoče, do se jeni mir vkorenini in sreča
jednotnika z celoto razširi. Zakon je sadišče dobrih državlja¬
nov, in vsaka srečna in dobra rodovina je kakor zastava jav¬
nega mira in sreče. Da se vendar ta velika naloga dovrši,
bi se moralo za dobra odgajališča skrbeti j samo po odgojeu-
ju je človek to, kar je, dober ali zločest. Postave in kazno¬
vanja zadržujejo le prelombe in hudodelstva zločestega člo¬
veka (in še to ne) izobrazijo ga vendar nikdar ne. Samo
to, kar se nam v naši mladosti prilasti, stopi v našo naravo
in bitje iu se z našo naravo, telesnostjo tako zatke, da se
celo življenje čisto izkorenili ne more, bodi si hudo ali do¬
bro. Kar si kesnej prilastimo, je le posojeno in tujo, ostane

185

vsikdar bolj površno in ne stopi nikdar tako v nas, da bi prav
naše lastno bilo.

Znano je, kako so se predsodi, vraže, strah pred
burjo in strašilom in mnoge druge napake mnogokrat tako
v detinstvu že zakorenile, da se poznej na noben način niso
izkoreniti dale. — Tim več bi zato posebno prvo odgojenje
zato rabiti morali, da se dobre in žlahtne klice vkorenijo,
ktere kesneje ravno tako neiztrgljive ostanejo. Človek bode
po tem dobro in krepostno naravo dobil, ktera je več vredna
kakor vse drugo izobraževanje, in vsi razumni dokazi. To
velja posebno o veri na Boga in nevmrjočnost.  —
Kdor te vere že v detinstvu ne dobi, je ne bo nikdar več prav
živo in stalno dobil, kakor nam mnogo žalostnih primerov
kaže.

Pravi se sicer, otroci bi se ne smeli ničesar učiti, kar ne
razumijo. — V vsem drugem je to veljavno, pa v teh dveh re¬
čeh ne.

Zakaj bi pa s tim verovanjem do one dobe čakali, v
kteri je že ono jako težko, bi rekel, celo ne mogoče?

Detinska doba je doba verovanja, v ti bi se tedaj ti
pomirivni resnici nježni duševnosti kar naj bolj vtisnoti morale,
iz ktere jih potem celo življenje nobena dvomba, nobeno zas¬
mehovanje in nobeni dokazi razuma izbrisati ne bodo mogli,
kajti ste postali d el k i človeške narave. In ta vera, kako
močno podpira vse kreposti, kako vzdiguje dušo čez vse
prosto in težavno tega sveta! da zato življenju potrebne du¬
ševne moči. Vsako dete hvali in bode vsikdar hvalilo svoje
stariše, kteri so mu že v detinstvu ta naj vekši in za življenje
naj potrebnejši zaklad in imetek priskrbeli.

Naj zato vsak posluša, kar veliki Platon  o odgojenju
tako modro pravi, rekši:

„Oni, kteri imajo višo skrb za odgojenje mladine in oni,
n kteri jib izbirajo, bi morali misliti, da ju med vsemi držav-

186

»nimi službami ta naj žlahtnejša. Akoprem je človek po
»naravi jako krotek, bode še le po odgojenju naj boljši med
»vsemi živalimi namreč ona, ktera je Bogu naj bližnejša.
»Ako vendar brez odgojenja zraste ali zločesto odgojenje
»dobiva, postane naj bolj divja stvar med vsemi ktere zemlja
»prinaša. Zato bi naj vekša skrb postavodajavcev biti mo-
»rala, da se mladina dobro odgojuje in podučuje. In ako on
»v tem svojo dolžnost popolnoma zvršiti hoče, mora posebno
»na one Stanovnike gledati, kteri imajo naj več zmožnih kre-
»posti, in jih poglavarje odgojenja storiti. M

Zdaj hočem nadalje hasnovitost zakona, kor naravsko
dobroto človeku, pokazati.

Zakon se po pravici med življenje poclolgšajoča sredstva
šteje in sicer iz sledečih vzrokov:

1. Zakon je jedino sredstvo, po kterem se rodivna moč
redno rabi. Ravno tako, kakor sem za zmernost v ljubavi
v mladosti govoril, da je k zdravemu in dolgemu življenju
jako potrebna, ravno tako sem tudi prepričan, da bi v mož-
kih letih jako škodljivo bilo, vsak naravski nagon po sili
zadušiti, rekel bi, blizo tako škodljivo kakor ga pred časom
vživati. Neraba rodivne moči jo celo oslabi in tako tudi celo
telo; kajti je občna postava skladnosti, da se vse moči jed-
nako razvijati in zmerno rabiti morajo.

2. Zakon prinaša v tem zmerno in redno vživanje. Ravno
to jednako vživanje, ktero razuzdanca tako močno od zakona
tira, je jako hasnovito in potrebno. V tem je ona ista
razmera, kakor med dobro prosto hrano in med umetno in
sostavljeno. Samo ona da zmernost in dolgo življenje.

3. Zvednost nam kaže, da so vsi oni oženjeni bili,
kterisojako ostareli.

4. Zakon nam priskrbi naj bolj jednako in čisto veselje,
ktero naj menje škodi, t. j. domače.  — To je gotovo na-

9

187

ravskemu in moralnemu zdravju naj bolj primerno in tudi
voljo v onem srečnem, srednjem stanu zdržuje, kteri je dol¬
gemu življenju naj liasnovitejši. Po močni zvezi našega bi¬
vanja z drugim bitjem se vse leži prenaša, in nas tako zlo
ne potere. K temu še pristopi uježna in verna postrežba in
skrb, ktere nobena druga zveza na svetu tako stalno pri¬
nesti ne more kakor zakonska sreča; — in nebo na svetu se
še napravi, ako se zdravi, pridni otroci in vrlo odgojeni pri¬
družijo, kteri naše življenje v resnici omlajšijo.

Skore ravno tako premenjeni stopimo iz sveta, kakor smo
na svet prišli, obadva konca se sopet dotekneta. Otroci živ¬
ljenje začnemo, in kakor otroci ga končamo. Nazaj v isti
stan slabosti, v kterem smo z početka bili, stopimo: morajo
nas nositi, vzdigati, nam hrano davati in priskrbeti; potreb¬
ni so nam drugoč starši; in glej, — kako veliko je modrost
božja! oni so nam naši otroci, kteri se zdaj veselijo, da nam
nekoliko onih dobrot povrnoti morejo, ktere smo jim mi ska-
zovali. — Otroci stopijo na mesto starišev in mi na mesto
otrok. Brezženuh zgubi to modro naredbo sam po sebi. Ka¬
kor mrtvo steblo stoji sam in zapuščen, in si zastonj po pla¬
čani pomoči prave postrežbe želi priskrbeti, ker ona samo
iz naravskega nagona in iz naravske zveze izvira.

188

P@fl)avJ@ V L

Spanje.

Dokazano je, da je spanje naj modrejša naredba narave,
po kteri se neprestanemu in silnemu potoku potrošenja živ¬
ljenja v določenem času zmernost da in pot zapre. Spanje
je kakor prestanek našega naravskega in duševnega bivanja,
po njem zadobimo blaženost, da smo vsako jutro znovič
rojeni in da vsako jutro iz stana nebivanja v novo okrepljeno
življenje stopimo. Brez te neprestane membe, brez tega ne¬
prestanega ponavljanja, kako močno bi se nam celo življenje
grdilo, in kako jako ponošen bi bil naš naravski in duševni
občut. Prav zato pravi slaven modroslovec: „V z e mi t e člo¬
veku upanje in spanje in onje naj nesrečnejša
s t var na sve t u.“

Kako zlo neumno zato vsaki dela, kteri svoje življenje
s tim podolgšavati hoče, da si spanje brezmerno krati. Cilja
niti močnostno niti raztezno dosegel ne bode. Sicer biva
nekojeure z odprtimi očmi, življenja vendar in duševnih moči
nikder tako močnostno in čisto vžival ne bo, kakor po zdra¬
vem in dovoljnem spanju. Pa ne samo za močnostno živ¬
ljenje, temoČ tudi za raztezno, za njegov trpež in zdržanje
je redno spanje glavno sredstvo. Nič naše potrošenje tako
zlo ne pohitri, nič nas pred časom tako ne ostari kakor be¬
denj e.

189

Naravske moči spanja so sledeče:

Vsa živa gibanja se počasnijo, moči se skupčijo in vse,
kar se je po dnevu zgubilo, se nadomesti, (v spanju se po¬
sebno vse ponavlja in hrani), izvrže se nepotrebno in škod¬
ljivo mirno in popolnoma. Dolgo bedenje ima zato vse živ¬
ljenje potrošajoče lastnosti, neprestano potrošenje životvorne
moči, porabljenje organov, pohitrenje potrošen j a in zadrža-
vanje ponavljanja,

Misliti se vendar ne sme, da bi dolgo spanje zato sred¬
stvo bilo življenje podolgšati. Predolgo spanje skupči pre¬
mnogo nepotrebnih in škodljivih sokov, čini organe slabe in
nerabljive, telo postane tolsto, se ne more lehko gibati in
zato se življenje krati. Zadosti, nikdor ne bi smel menje
kakor 6 ur in ne več kakor 8 ur spati. To naj vsaki za
občno postavo vzeme.

Da se zdravo in mirno spi in tako celi namen spanja
doseže je sledeče potreba:

1. Mesto spanja" mora biti mirno in temno; čim menje
zvunajšnih čutenskih dražil nas draži, tim popolnejše duša
počiva.

Iz tega se lehko vidi, kako zlo je namenu protivna navada,
pri spanju luč imeti.

2. Premisliti bi morali, da je hiša, v kteri spimo ono
mesto, na kterem naj vekši del našega življenja bivamo, in
da na nobenem drugem mestu tako dolgo v jednakem stanu
ne ostanemo. Jako važno in potrebno je zato, da je na tem
mestu zmirorn čist in zdrav zrak. Spavnica mora zato velika
in visoka biti, po dnevu bi v nji stanovati ne smeli in po
noči ne kuriti, v nji bi ne smele biti nikakove reči, ktere se
močno hlapijo ali dišijo, in okna bi po dnevu morala zmirorn
odprta biti.

190

3. Na večer bi morali samo malo mrzle hrane in nekoje
ure pred spanjem jesti. — Glavno sredstvo mirnega spanja
in veselega vzbudjenja.

4.  Morali bi brez vsakega tiščanja in sile celo ravno v
postelji ležati, samo glava mora nekoliko vzdignjena biti.
Nič ni bolj škodljivega, kakor v postelji na pol sede ležati;
telo je tu vsikdar preveč skrčeno, zato se kroženje pači,
hrbet se zmirom preveč obtiškava, in zato se lehko kroženje
krvi, glavni namen spanja, nedoseže. Otroci in mladi ljudje
pri takovem ležanju lehko grbavi postanejo.

5. Vse skrbi se morajo z oblečem odložiti, nobene ne
smemo seboj v postelj vzeti. Vaja v tem naj več primore.
Hujše navade ni, kakor se v postelji učiti in z knjigo za¬
spati. Po tem se duševna moč ravno ondi naj bolj rabi,
kjer bi morala naj mirnejša biti; naravski nasledek je, da
se te vzbujene misli celo noč po glavi klatijo in zmirom delajo.
Ni zadosti, da samo telo spi, temoč tudi duševnost mora spati.
Takovo spanje je ravno tako nepopolno, kakor ovo, kjer
samo duševnost spi in telo ne, n. p. spanje v tresočih se vozili
pri potovanju.

6. Tu je še posebnega obzira spomenoti treba. Mnogi
mislijo da je vse eno, ako sedem ur spimo ali po noči ali po
dnevu. Večer se zato ali učenju ali veselju daruje, in misli
se, da se to potem nadomesti, ako se zaran toliko ur delj
spi, kolikor zvečer menje. Prosim vendar vsakega, kteremu
je zdravje in življenje drago, da se te zapeljive zablode
varuje.

Gotovo ni vse jedno, sedem ur po noči ali po dnevu
spati. Dve uri predpolnočnega spanja več hasnite telu, kakor
četiri popolnoči.

Vzroki so sledeči:

Doba 24. ur, ktera se po rednem vrtenju zemlje tudi
vsem jenim Stanovnikom priobčuje, ima tudi posebno moč

191

na naravsko človekovo delovanje. V vseh boleznih se kaže
ta redna doba: opazimo, čim bolj se konec dneva bliža, tim
hitrej žile pikajo in nastane tako imenovana večerna tre-
šlika,  ktero vsak človek ima. Verjetno je, da k temu tudi
nekoliko delki hrane, kteri v nas stopijo, pripomagajo. Je-
dini vzrok to vendar biti ne more, kajti se tudi pri bolenih
opazi, kteri nič ne jejo, Mnogo več k temu pripomore nena-
zočnost solnca in z tim zvezana prekucija zraka. Ta mala
trešlika je tudi vzrok, da slabi ljudje na večer leži delajo
kakor po dnevu, jim je umetno dražilo potrebno in ta treš¬
lika to čini na mesto vina. Posledki tega so, kakor pri
vsaki navadni trešliki, trudnost, spanje in kriza po hlap-
ljenju, kterav spanju pride. Gotovo se zato reči more: vsak
človek ima vsako noč krizno izhlapljenje, nekoji več nekoji
menje, po kterem se vse ono, kar se je po dnevu zločestega
in nepotrebnega pogoltnolo ali v nas napravilo, izloči in izvrže.
Ta vsakdanja kriza je k bivanju vsakega človeka potrebna,
pravi jeni čas je oni, kdar je solnee ravno pod nami, t. j.
polnočni, v kterem je tudi trešlika najmočnejša.

Kaj stori zato vsaki, kteri te naravske opomembe ne
posluša, kteri to trešliko, ki je sredstvo izločbe in izvržbe
naših zločestih delkov za močno delovanje in trud rabi!? —
On moti celo važno krizo, zamudi krizni čas, in postavim, da
se on zjutra vleže, je vendar nemogoče celo dobrotno moč
spanja v tem namenu zadobite, kajti krizni čas je že pretekel.
On ne bo nikdar popolne krize imel temoč nepopolno, ni
zdravniki dobro vejo, kaj je s tim rečeno! —Kako  jasno
nam to pokažujejo bolezni, revmatizem, oteke i. t. d. kteri so
neogibljivi posledki nočnega dela! —

v*

Zadnjič zgubijo takovi, kteri po noči delajo in podne
spijo, ravno naj priličnejši čas za delo. Po vsakem spanji
smo, po pravici rečeno, kakor pomlajeni; zaran smo vekši
kakor zvečer, zaran imamo mnogo več mehkosti, gibkosti,
naravske dražljivosti, moči in sokov, z eno besedo, več

192

značaja mladosti; zato proti temu na večer več suhote, trdo¬
sti, trudnosti/ zato značaj starosti.

Reči se zato more, da je vsak den mali načrt človeškega
življenja: v jutro je mladost, v poldne moška doba in zvečer
starost. Kdo nebi zato rajši zaran v mladosti delal, kakor
zvečer v starosti in slobosti svoj posel začenjal? V jutro je
cela narava naj bolj živa iu krasna, tudi človeški duh je
zaran naj bolj čist, močen m živ, še ni kakor zvečer po mno¬
govrstnih vtiskih, poslih in zamrzah dneva oslabljen in kalen;
on je bolj močen, prvotvoren. Tu je zato čas nove stvoritve,
čistih zapopadkov, vidljivosti in velikih misli. Nikdar ne
občuti človek tako čisto in popolnoma svoje nasočnosti kakor
v lepem jutru. Kteri ta čas zamudi, zamudi mladost svojega
življenja.

Vsi, kteri so jako veliko starost dosegli, so radi zaran
vstajali in J. Wesley,  vtemelitelj posebne učilne družbe,
originalni in imenitni mož, je tako jako za to potrebno na¬
vado zavzet bil, da je rano vstajanje med postave svoje vere
postavil; in je tudi sam 88 let doživel. Jegovo geslo je bilo:
„Zaran y postelj in zaran iz postelje čini človeka zdravega,
modrega in bogatega.“ — Vsakemu se to priporoča. Mnogo¬
krat se vendar pri tem nasvetu sliši vgovor, da se ne more
spati, akoprem se včasu vleže, in onda je vendar boljše zvun
postelje, kakor zdolgim časom v postelji bedeti. -- Takovim
ljudem za gotovo odgovorim, da je to samo navada in jim
sledeče sredstvo priporočam. Naj se da tako v vsako jutro
zaran v določenem času zbuditi in ako se to 6—8 krat vest¬
no stori, tako bo gotovo vsak večer hitro zaspal. Ne ravno
v tem, da se zaran v postelj vleže, temoč v tem, da se zaran
vstane,, je pravo sredstvo proti dolgemu bedenju po noči. Od
določene ure ranega vstajanja bi se vendar odstopiti ne
smelo, akoprem se večkrat jako pozno vleže.

Rana ura, zlata ura.

T e I o v n o s  i b a n j e.

Kralj Miroslav Veliki je rekel: „Ako naravsko stran člo¬
veka prav pregledam ;  se mi vidi, kakor da bi nas narava
bolj za poštne hlapce kakor za sedeče učene storila bila. w  —
In gotovo, akoprem je ta izrek nekoliko prenapet, ima ven-
dar veliko resničnega. Človek je in ostane srednja stvar,
ktera zmirom med živali in angeli visi in ravno tako, kakor
bi svojega višega namena ne dosegel, ako bi samo žival ostal,
tudi greši, ako bi samo duh biti, samo misliti in čutili hotel.
Človek more telesne in duševne moči jednako rabiti in vaditi,
ako hoče svoj namen popolnoma doseči; in posebno je to v
tem važno, kar se dolgega življenja tiče. Jednakost ali har¬
monija v gibanju je glavna podlaga, na ktero je zdravje,
jednako ponavljanje in trpež življenja položen; to se pa ni'
kakor zgoditi ne more, ako samo sedimo in mislimo.

Nagon k telovnemu gibanju je človeku ravno tako na^
ravski, kakor k jedi in pitju. Poglejmo na dete, sedenje
mu je naj vekša muka. Gotovo je zato, da je sedenje cele
dni brez nagona k gibanju že nenaravski in bolen stan.
Zvednost nam kaže, da so oni ljudje jako ostareli, 'kteri so
mnogo v čistem zraku hodili. Mislim zato, da je k dolgemu
življenju neogibljivo potrebno, da se človek vsak den naj

menje eno uro v prosti naravi in čistem zraku giblje, Naj

13

N

I

194

zdrave j še gibanje je pred jedjo, ali 3—4 ure po jedi. Gi¬
banje z polnim želodcem ni zdravo, in pri zlo polnem celo
škodljivo. Potovanje, jezdenje, zmeren ples in druge gim¬
nastike so tudi v 'tem namenu hasnovite; vredno in potrebno
bi bilo, ako bi v tem obziru starim prednikom sledili, kteri
so to važno pomoč k zdravju umetno rabili. V sedašnjem
času se je gimnastika sopet hvale vredno začela rabiti, samo
to pomenkanje v nji opazim, da se vekši del v zaprtih hišah
rabi, in da se v mkojih delili premočno, ja celo pogubijivo
rabi, sem spada posebno jako visoko skakanje. —

IS a j hasnovitejše so vaje, kjer se ne vadi samo telo,
temož tudi duh. Zato bi se v lepi prosti naravi, v lepih kra¬
jih in z lepimi rečni zabavljaj e vaditi in sprehajati morali.
Gibanje ne sme biti premočno,  ako hočemo, da je k
zdravju in k dolgemu življenju hasnovito. Pita se zato, kako
se določi trpež, moč in hasnovitnost gibanja? Gibanje ali
telesna vaja ne smo tako močna bili, da bi se pri nji preveč
potili ali oslabeli. — Moderata durant, t. j.

K a r j e z m e r n o d n 1 g o trpi in li a s n e.

195

Vživanje prostega zraka, zmerna temperatura toplote.

Moramo misliti, tla jc vživanje prostega in čistega zraka

y

ravno tako potrebno našemu bitju, kakor jed in pijača. Cisti
zrak je ravno tako gotovo sredstvo, ktero naše življenje z dr¬
žaje in krepi, kakor ga zaprt in pokvarjen zrak ostrupljuje
in vkončuje.

Iz tega sledijo sledeča praktična ravnila:

1. Noben den bi preteči ne smel, v kterembi zvunaj mesta
čistega in prostega zraka ne vživali. Ne sme se misliti, da je spre¬
hod samo gibanje, temoč je tudi vživanje naj čistejše brane
življenja, ki je posebno onim ljudem potrebna, kleri mnogo
v hišah poslujejo (posebno učiteljem}.

llazvun tega haska, še k temu ta pristopi, da se po vsak¬
danjem vživanju prostega zraka j emu bolj privadimo, in tako
proti naj večemu neprijatelju sedajnega človečaustva leži
branimo, t. j. prevelike čutljivosti  in zato tudi vseh
vtiskov, k ter e vremeni na prememba prinaša.

'To je naj močnejši izvir bolezni, posebno revmatizma,
katara, protina, in proti temu drugega boljšega pomočka ni,
kakor vaja na vsak zrak po vsakdanjem sprehajanju v njem.
Naj boljše zdravilo proti razhladenju je, se vsak den razhladiti.

13 *

196

Zadnjič se se po ii vaji neizmerna dobrota za oči pri¬
skrbi, kajti je gotovo, da je glaven vzrok slabili oči in krat¬
kega pogleda v četirih stenah, med kterimi od mladosti stanu¬
jemo in živimo; po tem namreč oko čisto moč zgubi od¬
daljene reči poprijeti. Naj lepši dokaz temu je, da se te
bolezni v mestih nahajajo na deželi pa le malo.

2. Morali bi kar najviše mogoče stanovati. Komur je
zdravje ljubo, bi ne smel v mestih pri tleh stanovati. Okna
se morajo vsak den marljivo odpirati. Peči na sapo, leve
naj bolj čistijo hišni zrak.-

V hiši kteri celi den stanujemo, bi ne smeli spati; in
hiša za spanje bi morala celi den odprta biti.

K dolgemu življenju je tudi potrebno, da sc zrak, v kte-
rern živimo, zrairom v jednaki in zmerni toploti zdržuje.

Boljše je bolj v mrzlem kakar v toplem zraku živeti;
kajti toplota neizmerno pohitri tečaj življenja; to nam zadosti
jasno kažejo oni ljudje, kteri pod toplem podnebjem živijo.
Mnogo ljudi si takovo podnebje tudi umetno pripravi, ako v
pretoplih hišah stanujejo. Hišina temperatura 15 stopij R.
prestopiti nebi smela. Zlo je tudi škodljivo in zna dostikrat
smrt prinesti, ako se hitro iz toplote v mraz ali v nasprotno
podamo. Vnetja pluč, mrtvud, revmatizem i. t. ti. so nasledki.

197


Srečen oni, kferi blizo svoje matere zemlje stanuje in
neposredstveno v naravi svoje veselje in poklic najde 1

On je pri pravem izviru večne mladosti, zdravja in bla¬
ženosti; duša in telo ostaneta v naj lepši skladnosti, zdravje,
priprostost, veselje, nedolžnost, zadovoljnost — se vrsti mu
v življenju, in tako pride do naj višega cilja, kteri je organi¬
zaciji mogoče.

Srečen vsak človek, kteri v mali hišici v lepi prosti na¬
ravi, v čistem in zdravem zraku na tihem živi!

zakaj si zapiramo neba tako lepi in prijazni pogled, in zakaj
ropamo drug drugemu čisti zrak?! — Kako lepo v prosti in
veseli nedolžnosti je nekdaj živel mlad svet na kmetiji! —
Tam cvete nedolžno veselje zmirom napolnovajo z novo za¬
dovoljnostjo naša prša, tam se gleda v odprto nebo in noben
zid nam ne zapira dnevne svitlobe. O da bi ljudje svojo
srečo poznali!

Gotovo je ni mati narava v temna mesta zakrila ; ona
cvete za vse le v prosti naravi. Kdor je ni iskal, je jo našel!
— Samo oni, kteri je bogat brez bogostva, ta vživa. Tu je

193

tekoči potočič jegovo srebro in nasmehljava se mn zlato na
drevesih; tam v listje zakriti godejo mu godci in prepevajo
pevci. — Drugači pejc in tngujc v mestu vlovljcn in sužen
ptiček. Misli si ta ;  kteri mu vsakden hrano podava, da poje
j emu, —preklinja vendar z vsakim glasom krvoloka, kteri mu
je svobodo vkradel. Na deželi osrečuje narava, in boječa
samo se ji sme bližati umetnost. Poglej na lepo palačico
iz nekojili gostih vejic oblokano in vendar te zakrije kakor
veličastna palača Perzianskega kralja iz cedrov napravljena,
in podari ti, kar on nima, zdravo in sladko spanje.

Velika mesta so velike težave. Brez svojih prijateljev
iščejo prijatelje drugih. Vse je v njih zlikano, lice in stene
reči in ono isto siromaško srce. Vse je v njih iz trdega lesa
in marmorja; in iz lesa in marmorja je gospa in gospod! O
deželno revslvo, kako jako si ti bogato! Kedar se gladuje,
se tam je, kajti vsak leten čas prinaša ti veselo mnogovrst¬
nega okrepčanja. Plug je miza in zelen listek lep krožnik
za dober sad, vino je okrepčajoc izvirčec, kterega ugoden

v

Štirn te k spanju poziva. Skorjanček se k nebu nad teboj
lepo prepevaje vzdiguje, iu se brez straha poleg tebe v majh¬
no gnezdice vsede.

To je mala slika deželnega življenja kakor je tudi blizo
H er d er slavi; in ako bi iiteli po teoretičnih postavah vzor
zrisati, kteri k dolgemu in zdravemu življenju pelja, bi slika
moralo takova biti. Nikder se vse potrebe tako popolnoma
ne 'skupčijo, kakor tu, nikder vse tako k namenu dolgega
in zdravega življenja ne prinaša, kakor ravno tu. Vži vanj e
čistega zraka, proste redivne brane, vsakdajno močno gibanje
v prosti naravi, določen red v vseh poslih življenja, lep po¬
gled na čisto naravo, notršnji mir, veselje in radost, ktero
se po našem duhu razliva. — Kako neizmeren izvir ponav¬
ljanja življenja!

K temu še pristopi, da še življenje na kmetijah duhu ono
voljo da, ktera je prenapetemu in strastnemu nasprotna; tim

199

več, ker nas iz mestnih navalov in pokvarjen)a iztrga, kteri
strasti ra hrano davajo. Na kmetijah je mnogo veselja, upanja
in vživanja in sicer v naj lepši razmeri. Zdrži se zato od
zvunaj in znotraj duševen mir, kar tako zlo življenje podolgša.
Ni se zato čuditi, da nam zvednost naj vekše starosti v tem

• • N ' v •

življenju kaže. Žalostno je, da se tako mnogo ta način za¬
metuje, tako, da že kmet komaj dočaka, da jegov sin učen
manjuh postane. Gotovo hi občno blagostanje boljše bilo,
ako bi se velik del peresnikov iu Škarij za papir v plužno že-
lezje in srpe i. t. d. prenaredilo in marsiktera roka na mesto
za pero za plug prijela. Pri mnogih peresno delo tudi ni
druga kakor rokodelo, in zadnje je vendar boljše.

Mislim, da se jako ne motim, da bomo zadnjič vendar
po političnih razmerah primorani tj e nazaj stopiti, od koder
smo prišli. Človek sc bo moral materi naravi in zemlji sopet
bližati, od ktere je v vsem pomenu tako daleč odstopil.

Kesen, da ne moremo vsi kmeti biti, lepo bi pa vendar
bilo, ako bi tudi učeni ljudje oboje delo delali in v tem naše
preddede posnemali, kteri pri vseh modroslovskih in vladnih
poslih vendar poljedelstva zapustili niso in mnogo časa v
poletju prav kmetovali. Gotovo bi vsi žalostni posledki se¬
denja in duševnega napenjanja preminuli, ako bi takovi ljudje
vsak den nekoje ure ali vsako leto neko j e mesce motiko in
sekiro v roke vzeli in v ogradili ah na polju marljivo delali.
Sedajna navada tokovih Ij idi na kmeti jah živeti svojega namena
ne doseže, kajti druga ni, kakor da knjige, pisanje in skrbi
seboj na kmetijo vzemejo, in namesto v hiši tu v prosti na¬
ravi berejo, pišejo in mislijo. Pravo kmetijsko življei je na
kmetijah bi povrnilo razmero med duhom in telom, ktero je
pisarnica vkončala, (»no hi po zvezi trefi naj večih pa lacej,
telesi n o gibanje, čisli zrak, razveseljeni* duše, 'sako leto
pomladenje in ponavljanje priskrbelo, ktei o hi trpežu in sreči
življenja neizmerno haska prineslo, k«) takovi navad' nebi
samo naravski, temoč tudi moralni hasek priti moral Vsa

200

duševnost bi več zdravja, moči, resnice, toplote in občuta k
naravi dobila, lastnosti, ktere grčke in rimske modroslovce
tako lepo kinčijo in dičijo, ktere so si oni samo po takovem
življenju in neprestanem vživanju narave priskrbeli. Morali
bi zato skrbeti, da čut do narave  v nas ne vsehne. On
se lehko zgubi po vcdinem življenju v zaprtih hišah in trudnem
poslovanju; ako je pa zgubljen, nas naj lepša narava, naj
lepši kraj, naj lepše nebo več ne zbudi, —* živi smo mrtvi
Naj leži se pa tega obranimo, ako predolgo in preveč od
narave ne odstopimo, temoč kedar in kolikor mogoče iz
zaprtih mest v prosto naravo hitimo, jo z vsem čutenjem vži-
varno in že od mladosti naravoslovstvo, naravske slike, pesmi
i* t d, ljubimo.

201

Potovanje.

Potovanje je naj krasnejše vživanje življenja in zato ga
tudi podolgša. Neprestano gibanje, membareči, razveseljevanje
duše, vživanje zdravega in zinirom se spremenjajočega zraka
ima čudovitno moč na človeka in prinaša neverjetno mnogo
k ponavljanju in omlajenju življenja. Resen je, da se po
trošenje nekoliko pomnoži, pa to se bogato po močnem po
navijanju nadomesti, ktero se v telu po močnem prebavljanju,
v duši po membi ugodnih vtiskov čini. Onim, kterih poklic
je mnogo sedenje in abstraktno poslovanje, kterih duh je
v neobčutnost, žalost ali hipohondrijo prepal, onim, kteri do¬
mače blaženosti ne poznajo (kar je med vsem naj hujše),
priporočam to močno sredstvo.

Mnogi ga vendar tako ne rabijo, da bi dobrotno moč
imelo in zato mislim, da bo hasnovito, ako tu nekoja važ¬
na ravnila navedem, kako bi se moralo potovati, da bi živ¬
ljenju in zdravju hasnilo.

1. Naj zdravejše in priličnejše potovanje je peš ali še
boljše na konju. Samo slabim in onim, kteri na den daleč
potujejo, se vožnja priporoča.


202

2. Pri vožnji se položaj zmirom menjavati mora; treba
je sedeti, pa tudi ležati i. t. d., po tem se odstranijo ško¬
de dolgo vožnje, ktere z vekšinoj nastanejo, ako se telo zmirom
na eni strani trese. Pri jako dolgi vožnji je ležanje naj
kasno vitej še.

3. Narava prehitrih skokov in memb ne trpi; nikdor bi
se ne smel hitro na dolg in težaven pot podati, ki je mno¬
gega sedenja privajen. To bi jednako škodljivo bilo, kakor
ako bi tisti, k ter i je navajen vodo piti, na enkrat samo vino
piti začel. Prestop zato mora biti počasen, in se z malini
gibanjem začeti

4. V obče bi ne smelo potovanje, kterega namen je zdrav¬
je zdržati in življenje podolgšati, pretrudno biti, kar se vendar
samo po različni naravi in telesnosti razločiti da. Vsak dcn
četiri milje potovanja, in vsak tretji ali četrti dcn pokoj, je
občna mera za zdravo potovanje. Posebno bežati bi se mo¬
ralo potovanje po noči, ktero je zato jako škodljivo, kajti
moti potreben počitek, pači izklapljanje in se čini v nezdravem
zraku. Lebko se po dne dvojvrsten pot napravi, ako se po
noči mir vživa.

Nikdor naj ne misli, da pri potovanju sme nezmerno
živeti. Kar se jedi in pijač tiče, ne smemo preboječi biti,
morali bi po dieti in po navadi vsake dežele živeti. Pri gi¬
banja je telesna moč preveč razdeljena, in zato bi se želodcu
ne smelo preveliko dati ; mnoga jed tudi vteži gibanje. Po¬
sebno bi ne smeli mnogo dražljivih in razvročljivih jedi in
pijač vživati (kar je pa pri potovanju posebno navada); kajti
potovanje samo je že dražilo, in zato nam dražljive jedi in
pijače niso toliko potrebne, kakor v miru Nastane zato leiiko
predražljivost, razvročenje, skupčenje krvi, bolezni. Naj boljše
je na potu malo pa večkrat jesti in mnogo piti; takove hrane
vživati, ktere se lekko prebavijo in vendar jako redijo, ktere

4

203

niso razvročljive in se lehko ne pokvarijo. Zato je naj boljše
na kmetijah in slabili krčmah mleko, jajce, dobro pečen kruh,
novo počeno ali kuhano meso in sad jesti. Naj bolj je po¬
trebno na vino paziti, ktero se v takovih krčmah dobiva. Ako
se nam vino prav dobro in zdravo ne zdi, je boljše, da vodo
pijemo, v ktero se malo limoninega soka ali sladkora ali,
kar je še boljše, malo likcra spusti.

(i. Preveliko napenjanje in potrošeuje se mora bežati. V
obče je ravno tako težko pravo mero v gibanju kakor v jedi
in pitju najti. Narava nam je vendar v tem naj boljšega
ravnatelja dala, t. j. občut trudnosti, lderi tu ravno toliko
velja, kakor sitost v jedi in pitju. Trudnost ni druga, kakor
glas narave, kteri nam pravi, da je zaloga naših moči potro¬
šena, in da nam je mir potreben. More se vendar tudi tukaj
narava razvaditi, in onda ravno tako trudnosti ne občutimo,
kakor stalni razuzdanec sitosti, posebno, ako sc živci po raz-
vročljivih in dražljivih hranah pijačah prenapnejo. Pristopijo
vendar tedaj druga znamenja, da smo mero prestopili, in na
ta bi morali paziti. Ako začnemo biti zlovoljni, tožljivi, po-
spani, se nam mnogo zeha, spanje nas pa beži, akoprcm
ležimo, ako sljo zgubimo in pri naj menjšem gibanju žile
jako pikati začnejo, razvročenje ali celo trepetanje nas po¬
grabi, ako so usta suha ali celo grenka, — onda je že potrebno,
da kakor hitro mogoče mir in okrepčanjc iščemo, da tako
bolezni odbežimo, ktere so sc že začele.

7. Pri potovanju se neobčutno izhlapi j enj e lehko zmoti,
in razhladenje je glaven izvir bolezni, ktere tu pristopijo.
Zato je jako važno, da iz toplote v mraz in nasprotno ne
stopimo; kteri ima zlo čutljivo kožo, bi moral pri potovanju
zmirom vol nato robačo nositi.

v-

8. Čistoča je pri potovanju prepotrebna, in zato se mar¬
ljivo vmivanje z čisto mrzlo vodo celega tela jako priporoča,
kar tudi trudnost zlo odbija.

204

9. Po zimi ;  pod volhkim ali mrzlim podnebjem se svo¬
bodno močneje gibljemo kakor v poletju in pod vročim pod
nebjem, kder nam že potenje mnogo moči vzeme. Tako tudi
v jutro več, kakor po poldne.

10. Ljudje kteri so zlo krvni ali krvnim boleznim podvr¬
ženi, bi morali prvlje zdravnika opitati, kakor se na poto¬
vanje podajo.

205

Čistoča in oskrbovanje kože.

Obodvoje je velika potreba k dolgemu življenju.

Čistoča ali snaga vzeme vse., kar naša narava zločestega
in pokvaijenega iz sebe izloči, kakor tudi vse, kar se iz zvu-
naj na naše površje vleže. Oskrbovanje kože je posebno
važno in je na takovo obdelovanje kože od mladosti položeno,
po ktcrem se koža živoča, delajoča in izblapijoča zdrži. Ne
smemo misliti, da je koža samo odeja, ktera nas deža in
solčnih žarov varuje, temoč ona je važen organ našega tela,
brez ktere neprestanega delovanja in izhlapljenja, niti zdravo
niti dolgo življenje biti ne more, in jeno zanemarjenje je v
našem času nepoznan izvir nebrojnih bolezni in kratkega živ¬
ljenja postalo.

Da bi mi vendar mogoče bilo sledeče tako živo spisati,
in pripomoči, da bi se ta organ bolj čistil in oskrboval! —

Koža je naj veče sredstvo čiščenja našega tela. — Ne¬
prestano in vsak"kip se izhlapuje skoz milione malih žilic na
neobčutljiv način množina nerabljivih in pokvarjenih delkov.
Ta izločba je z našim življenjem in kroženjem krvi in po¬
sebno z našim zdravjem nerazdružljivo zvezana, kajti skoz
njo stopi naj veči del vsega pokvarjenega iz našega tela.
Ako je zato koža slaba, zadelana, ali nedelavna, takopokvar-

206

jen j e in ostroča naših sokov gotovo slediti mora. Nastanejo
tudi jako hude kožne bolezni.

s

Koža je sedež naj bolj občnega čuta, t. j. čutenstva,
onega čuta, z kterim smo naj bolj z naravo posebno pa z
atmosfero zvezani, in od njegovega stanja zato naj bolj ču¬
tenje našega bivanja in naše naravske razmere k temu, kar
nas obdava, odvisi. Vekša ali menjša navzetnost za bolezni
naj več na kožo spada, in kterega koža je slaba, mehka in
ima tenčnejšo in nenaravsko čutljivost, te naj menjši prepih
naj menjšo premembo vremena na jako neugoden način ob¬
čuti, in zadnjič živi zrakomer postane.

To imenujemo revmatično telesnost, čemur je posebno
kožna slabost kriva. Po tem nastane tudi velik nagib k po¬
tenju, kar je tudi nenaravski stan, in nam zmirorn prehla-
jenje in bolezni prinaša.

Zvun tega je koža glavno sredstvo, ktero ravnotežje

» v

med močmi in gibanjem našega tela v redu zdržuje. Cim
bolj delavna in odprta je koža, tim bolj je človek ohranjen
nakupčenja in bolezni v prsih, črevih in v celem telu, in tim
menje se ga žolčne in zle zn e trešlike  poprimejo.
Glaven vzrok je zato, da v našem času te bolezni tako močno
vladajo v tem, da mi naše kože po kopelih in po drugih
okrepčaj oči h sredstvih ne krepčamo. Nadalje je koža sred¬
stvo ponavljanja našega tela, skoz ktero v nas mnogo tenkih
in dušnih delkov stopi. Brez zdrave kože ponavljanje zato
ni popolno, glavno sredstvo dolgega življenja ni mogoče.

.Nečistoča ali nesnaga poniža in potere človeka naravsko
in moralno. Zvun tega bi nc smeli pozabiti, da je koža
glaven organ kriz  t. j. naravskih pomočkov v boleznih;
in da je zato človek, kteri odprto in jako živo kožo ima,
mnogo segurnejši, dav boleznih leži in popolnejše ozdravi, in
sicer mnogokrat brez zdravil.

207

Daje zato takov organ glavni steber zdravju in življenju,
ne more nikdor tajiti. Nezapopadljivo je zato, kako seje on
in jegovo oskrbovanje posebno v našem času in mnogokrat
od naj izobra/enejših ljudi in narodov tako zapustiti moglo.

Namesto da bi se le količkaj za njo storilo, se mnogo
več že od detinstva skoro vse tako ravna, da se koža zadela,
oslabi in celo vmrtvudi.

Mnogo ljudi kopeliske dobrote od prve kopeli, ko so na
svet prišli, več ne občuti. Koža se zato po vsakdajnem po¬
tenju in nesnagi zmirom bolj zadela, po toplem obleču, kožu¬
hovini, pernatih posteljih i. t. d. bolj oslabi, po zaprtem zraku
vmrtvudi in sc lehke otrdi. Najdejo se kraji, v kterili je pri
večem delu ljudi koža celo zadelana in nerabljiva.

Odpuščenje! ako tu nedoslednosti spomenim, ktera samo
to za se ima, da ni edina takova na svetu.

Pri konjih in drugi živali je vsak prost človek prepričan,
daje oskrbovanje kože za zdravje in življenje potrebno. Hla¬
pec zamuja spanje in vse drugo, samo da svoje konje prav
dobro počeše, opere in osnaži Ako živina slaba in sloka
postane, je prva misel, ali ni kaj pri oskrbovanju kože za¬
mujeno bilo? Pri samem sebi vendar in pri svojem otroku
na to ne misli. Ako otroci slabi in sloki postanejo in se celo
sušiti začnejo, ali kožne bolezni dobijo, se prvlje misli, da
so obrani ali na druge neumnosti, kakor na pravi vzrok t. j.
na nesnago, nečistočo kože. — Smo spametui pri živalih, za¬
kaj pa ne pri ljudeh ?

Ravnila, ktera tu za obdržanje čistoče in zdrave živoče
kože priporočam, so celo prosta in lehka, morejo pa vendar,
posebno ako se že od detinstva marljivo rabijo, za veliko
sredstvo dolgega življenja veljati.

1. Odstraniti bi se moralo vse, kar naše telo škodljivega
in pokvarjenega izvrže; to se stori, ako se večkrat (če je

208

mogoče vsak (len) robje meni, posteljno robje mnogokrat
ponovi, na žimnici (madraei) spi ;  ktera tako lehko neči¬
stoče ne poprime kakor perje, in hiša, posebno ona, v kteri
spimo, mnogokrat prevetri.

2. Morali bi se vsak den po celem tein vmivati in kožo
prav treti, po čem jako živa in rabljiva postane.

3. Morali bi se vsak teden naj menje enkrat v mlačni
vodi kopati, kteri tudi malo milne vode pridano jako liasni.

Kopele, ktere so se v zadnjih dvesto letjih jako zapuš¬
čale, so se začele v našem času sopet bolj rabiti, in srčno
je želeti, da bi se v vsakem naj menjšem mestu kopelišča
napravila, in tako kopanje občno postalo, kakor je to pred
dvesto leti bilo, ko so se cele procesije z velikim veseljem
in godbo vsako soboto kopat hodile.

Morske kopele so pred vsemi drugimi naj hasnovitejše
za kožo in zato tudi naj potrebnejše. One imajo jako veliko
dražljivo moč, oživijo zato celo kožo neizmerno in tako tudi
celo živčevo sostavo.

Morske kopele imajo dve veliki prednosti; prvič, da jih
tudi vsak zdrav brez kvara lehko rabi, daje naj bolj naravsko
sredstvo, ktero ne obdrži samo zdravja, temoč ga tudi bolj po-
tvrdi, kar pri mnogih drugih ni, ktere zdravemu tudi škoditi
morejo. Pri njih je tako, kakor pri telesnem gibanju, morejo
neozdravljive bolezni ozdraviti, in vendar jih tudi naj zdra-
vejši za vzdržanje zdravja lehko rabi. Druga prednost je
okrepčaj oči morski zrak, kteri pri vsakem, ki ga privajen ni,
tako neizmerno moč ima, da mu vso živčevo sostavo in du¬
ševnost močno okrepi, in povzdigne. Prepričan sem, da se
tudi vse naravske moči po tem sredstvu močno okrepijo,
pomnožijo i. t. d. in da se n. p. hipohondrični ali v živcih
slabi ljudje samo že po tem ozdravijo, ako pri morju stanu¬
jejo, in krasen pogled izhajajočega in zahajajočega solnca,
burje i. t. d. vsak den vidijo. V ednakem namenu bi se zato

209

Stanovnikom med gorami potovanje k morju, in prebivavcem
pri morju na velike gore svetovati moralo, kajti obodvoje je
velik obzir po naravi, kteri jim jako hasnovit biti more.

4. Nositi bi se moral obleč, kteri kože ne slabi in izhlap-
ljenje lebko skoz pusti. V tem namenu zato nič ni bolj škod¬
ljivega, kakor nošnja kožuhovine. Oslabi po preveliki toploti
kožo in ne podpira izblapljenja, temoč samo potenje, in ven¬
dar izpotenih delkov zarad usnja skoz ne pusti. Posledek je
zato, da smo zmirom v slapni kopeli, in da naj vekši del
pokvarjene tvarine nazaj v nas stopi. Vsa pretopla oblačila
in volnate odeje na goli koži nositi se zato samo onim pri¬
poročati sme, kteri so jako slabi ali revmatičnim boleznim
podvrženi. V detinstvu, mladosti in pri zdravem telu je naj boljše
na goli koži ali platnen ali pavolnen obleč nositi, in sicer v
poletju le takov, po zimi vendar volnat.

5. Moramo se marljivo gibati, kajti je to veliko sredstvo,
ktero neobčutno izklapljenje jako pomnoži.

G. Bežati bi morali takove hrane, ktere izhlapljenje za¬
držujejo. Sem spadajo posebno jako mastne hrane n. p.
svinsko meso, gosetina in ne dobro pečene pogače, sir i. t. d.


14

Preiskovanje ali je volna! ali platnen obleč boljši.

V novejšem času je mnogo zdravnikov svetovalo, da bi
se na goli koži samo volnat obleč nositi moral. Ker je reč
občna in važna, hočem volnino moč na živoče telo v obče
določiti in potem potrebne resultate in dokaze za njeno rabo
izpeljati. Moči volne kor kožen obleč so sledeče:

1. Draži bolj kožo kakor platno, zato jo bolj delavno
zdrži in. izhlapljenje podpira. Po ravno ti dražljivi moči pa
tudi več bolezni v kožo vleče.

2. Volna je slabejši gcrkovod kakor platno 7  zdrži bolj
živaljsko toploto, in obdrži zato več toplote v koži in celem
telu.

3. Volna, ako je kakor ljuknasla roba tkana, ima stra¬
nema zarad toplote, stranema zarad ljuknaste lastnosti to
veliko prednost pred platnom, da izlilapljeno tvarino kakor
slape odpelje, ali kar je vse jedno, obrani, da se slapi na
koži v pot ne spremenijo t. j. kože ne zmočijo. Platno proti
temu, kajti menje toplote da, in je bolj gosto, preobrne slape
v vodo; zato smo v volnatem obleču pri naj močnejšem iz-
hlapljenju zmirom suhi v platnenem pa mokri.

4. Izblapljenje našega tela je naj veee sredstvo, ktero je
narava sama v nas zasadila, da se hladimo. Po njem dobi

211

živoče telo to čudežno lastnost, da ne poprime kakor mrtvo
obdavajoče ga temperature, temoč samo sebi potrebno toploto

y

in si jo primeri. Cim leži se hlapimo., tim bolj je jednaka
naša toplota in tim leži odleti prevelika množina toplote,
ktera ali od znotraj ali od zvunaj v nas dojde.

Iz tega zato sledi, da volna, akoprem nam več toplote
dava, vendar prenapolnjenje krvi s toploto (notršnje raz-
vročenje) po lehkem občnem izhlapljenju bolj ubrani, kakor
platno.

Iz tega se tudi da razločiti, zakaj nam, ako smo že
draživnega volnatega obleča privajeni , v tem ni tako vroče
kakor v platnenem , in zakaj ljudje pod vročim podnebij eni
volnat in pavolnat obleč nosijo.

5. Volna je električno telo, platno ne, t. j. volna more
elektriko napraviti, pa ne odpeljati. Ako se zato telo z vol¬
no pokriva, mora takovo telo električno postati, kajti se mu
menje živalske elektrike vzeme, in zvun tega se še nova
na površju tela napravi.

6 .  Volna kužne bolezni leži poprime In jih bolj zaderži
kakor platno.

Zdaj še le bo določiti mogoče, ali je volnat obleč zdrav
ali ne, in kdaj hasne kdaj škodi.

Mislim da bi v obče ne bilo dobro, ako bi samo volnat
obleč na goli koži nosili; naj menje bi se ga smeli otroci in
mladi ljudje privajati, kajti v 1i dobi je malo umetnega vlop-
lenja in povekšanja izhlapljenja potrebno; zvun tega postane
koža tudi bolj čutljiva, ali se tako privadi, da se brez tako-
vega obleča lehko sprehladimo. Tudi več rnembe in čistoče
je pri takovem obleču potrebno, in zato bi se med revne
ljudi še mnogo več nečistoče razteplo, kakor je že, ako bi
samo volnat obleč nosili, bi dva velika kvara prineslo:
prvič mnogo kužnih bolezni, drugič dolgo obdržanje kužnih

14*

«

212

bolezni v obleču. Vendar so posebni primerleji, kder se vol-
nat obleč jako priporočati mora in je jako liasnovit.

Zdravje v obče vsem, kteri so že pol življenja prestopili,
po 40. letu, kadar že izhlapljenje, dražljivost in toplota oslabi.
Zdravje vsem, kteri m ni narava mnogo dražljivosti, živalske
toplate, alt mehko telo, slabo tkanino in zlezne šoke poda¬
rila, tako imenovanim merzlim naravam.

Zdrav je vsem, kteri v hišah sedijo in tim bolj, čim
več duševno delajo; kajti pri takovem načinu življenja je
izhlapljenje vsikdar slabejše in, zato je kožnega dražila po¬
trebno, ktero šoke dovoljno k površju vleče.

Zdrav je vsem, kteri so kataru , žleznim trešlikam, rev¬
matizmu in protinu podvrženi. Takovi se mnogokrat samo
po takovem obleču ozdravijo.

Ravno tako je liasnovit tudi pri dristah, in pri močnem
vladanju griže, od ktere nas naj leži varuje.

Zdrav je vsem, pri kterih se kri ali drugi šoki radi skup¬
en jejo, ali v glavi, po čem glavobol, o mami ca, mrtviid i. t. d.
rad nastane, ali v prsih, kder zmerno sopenje, vnetje pluč
i. t. d. lehko pristopi. Ta zla takov obleč jako lepo odvrne,
stranama po dražilu kože, stranama po občnem lehkem iz~
hlapljenju, in tako zna postati lepo sredstvo proti krvnemu
kašlju, jetiki, hemoroidom in drugim krvotokom.

Zdrav je, vsem kteri imajo slabe živce, hipohondristom in
histeričnim osobam, pri kterih je lehko izhlapljenje merilo
zdravja.

Zdrav je vsem, kteri imajo veliko občutnost proti zraku.
Gotovo ni boljše oklepe proti vročini, mrazu, mokroti, vetru,
elektriki kakor volnat obleč. Zdrav je pod takovem podneb¬
jem, kder se gorkomer naglo in jako premenjava, in tudi pri
vseh načinih življenja, pri kterih je takova meniha, posebno
pri potovanju.

213

More vendar tildi škoditi: Vsem onim kteri se že naravsko
lehko in muogo potijo, in so še v takovih letih, da bi se še
tega zla lehko rešiti mogli. Vsem, kteri so že po naravi
polni toplote, životvorne moči in živalske elektrike, Vsem,
kteri imajo kožne bolezni ali takove lehko dobijo, vsem, kteri
takovega obleča ne morejo mnogokrat meniti in čistiti.

Vsi takovi bi volnat obleč ne smeli nositi. —• Jako škod¬
ljivo je tudi, ako mladi ljudje volnate hlače nosijo.

Pa vendar tudi tam, kder je volnat obleč zdrav, se samo
fcakova volnata roba priporoča, ktera ni prekosmata, predebela,
in ktera je Ijuknasto tkana.

Ako nečemo po celem telil lakov obleč nositi, bi vendar
dobro bilo, ako bi volnate nogavice nosili, in dobro bi bilo
ako bi ta nošja občna postala. Kteri so jako čutljivi, b
morali nogavice iz jako mehke volne, ktera bi z žido zme¬
šana bila, nositi.

Hočemo vendar robo za občni obleč takovo imeti, ktera
se ne nosi tako neugodno kakor volna, in vendar skoro vse
volninc lastnosti ima, te služi pavoluata roba.

Robače so vsakemu skoraj iz pol pavole in pol lenine
tkanega platna naj zdravejše.

214

Dobra dieta in zmernost v jedi in pitju

zobov.

ohranjenjc

Obsega dobre diete je nekoliko relativna; vidimo, da so
ravno oni ljudje naj bolj ostareli, ktcri gotovo niso po izbrani
in pretančni dieti, temoe varčno živeli; in ravno ta prednost je
v človeški naravi, da vse, tudi od nje jako različne hrane,
lehko prebavi in si jili privpodobi, kar živalska ne more.
Določeno je, da človek, kteri v prosti naravi živi, in se
mnogo giblje, gotovo men j c dietičnih ravnil potrebuje. Umet¬
no življenje potrebuje umetno dieto,

Toliko je gotovo, da ne spada mnogo na kakoršnost,
fcemoč več na kolikoršnost hrane, pri podolgšanju življenja.
Primer o Cornaru  nam naj lepše kaže, kako dolgo tudi
slab človek po zmerni dieti svoje življenje podolgšati more.
V resnici se lehko trdi, da veei del ljudi več je, kakor jim
je potrebno, in v mladosti se po mnogem tlačenji bran v dete
pravi naravski občut sitosti človeku vzeme.

Hočem tu samo takovih ravnil, kar se jedi in pijače do-
tiče, spisati, ktera občno veljajo, in o kterih som prepričan,
da k dolgemu življenju mnogo pripomagajo.

1. Ne to, kar jemo, fcemoč to, kar d o b r o p r e-
bavimo, nam služi in nas hrani.

215

Zato pred vsem drugim velja to ravnilo: kdor hoče
star hiti  mor  a p o m a 1 e m j e s't i,  - kajti že v ustih
morajo hrane prvo stopnjo prebavljanja dobiti; — to se
zgodi po dobrem žvekanju in mešanju z slinami. Obodvoje
ste glavni potrebi dobrega prebavljen ja, in zato tudi k dol¬
gemu življenju prinašati morete, kar se tim leži trdi, ker se
je po preiskovanju našlo, da so vsi tisti počasi jeli, kteri,
so jako ostareli.

2. 'Pri tem tudi mnogo spada na dobre zobe, zato se
o h r anj e n j e z o b o v tudi k življenje podolgševajočim sred
šivom brojiti mora. Pridam zato tu nektera ravnila, po kte-
rih, ako se koj spočetka dobro rabijo, se zobi do velike
starosti dobro ohraniti morejo.

Meso bi morali vsikdar z rastlinsko hrano ali z kruhom
lesti; kajti inače meso rado med zobmi ostane, gnije in jih
kvari. Najdemo zato povsod, da oni ljudje, kteri malo ali
celo nič mesa ne jejo, kakti kmeti i. t. d. zmirorn naj lepše
in naj boljše zobe imajo, akoprem jili nikdar ne snažijo.
Boljše štupe tudi za zobe ni, kakor žvekanje trdega, črnega
kruha. Zato je za zobe jako hasnovita navada, po jedi malo
kruha žvekati.

Sladkor gristi ali takovc priprave, ktere mnogo sladkora
imajo, je za zobe škodljivo. Ako izjedeni zob opazimo, bi
ga hitro morali dati izdreti, kajti inači tudi druge pokvari.

Vsako jutro, posebno pa po jedi/ bi si usta dobro izprati
morali; kajti tako se izperejo del ki hrane, kteri mnogokrat
med zobmi ostanejo in jim škodijo Jako hasnovito je tudi
Irenje dlasen z malo mehko krtačico; dlašna postanejo
potem trdnejša in se bolj k zobom priležejo, in jih tako
pokvavj en ja varujejo.

Ako se ta ravnila dobro rabijo, štupe za zobe ni potrebno.

C e pa vendar pri vsem tem zobi nesnažni postanejo,
priporočam sledečo, jako hasnovito štupo. Vzemi 1 kventel

216

cimotove stupe, od kinine štupe in lipovega oglenja vsake
1 lot, to zmešaj in si s to štupo vsak den zobe izsnaži;
ona ti napravi lepe bele zobe, meso okolj njih močno in trdo,
in nikdar ne škodi.

Tudi štupa iz sožgane kruhove skorje je dobra. — Vse
druge umetne štupe za zobe beži!

3. Duševno delo je pri jedi škodljivo; čas jedi mora
samo vladarju želodcu posvečen biti, ker je čas jegove vlade
in duša samo to storiti sme, kar je j emu hasnovito. Tako je
n. p. smeh naj vekše sredstvo dobrega prebavljanja; navada
preddedov, da so pri gostijah tako imenovane dvorne nor-
čevake imeli, kteri so jih z ostrim umom razveseljevali, je bila
na zdravilske postave položena. Veselo in šalno društvo je
pri jedi jako dobro. Kar se v veselju in šali vživa, da dobro
in lehko kri.

4. Brž po jedi je močno gibanje škodljivo, kajti zlo pre¬
bavljanje moti. Naj boljše je stati, po malem hoditi, ali pol
leže sedeti, in se ugodno zabavljati. Naj boljši čas za gi¬
banje je pred jedjo, ali 3 ure po jedi.

5. Nikdar bi ne smeli toliko jesti, da bi želodec obču¬
tili. Naj boljše je, prej nehati, kor smo celo siti. Kolikor-
šn©8t. hrane mora tudi s telom v razmeri biti: Čim menje
tela, tim menje jela.

6. Privaditi bi se morali vsikdar o določenem času jesti.
Nič ni tako škodljivo, kakor zmirom in neredno celi den jesti
K dobremu prebavljanju je potrebno, da si želodec nekaj
časa počine, t. j. da je od časa do časa prazen, da se tako
jegove moči skupčijo, in k prebavljanju potrebni šoki naberejo,
in za prebavljanje potrebno ostročo dobijo. Po takovem miru
želodec z novo močjo kuhati začne, leži vse in dobro pre¬
kuha ; ta hasek zato oni zgubijo, kteri zmirom jedo. Iz sla¬
bega želodca sledi slabo prebavljanje, zločesti šoki in pri
otrocih mnogokrat sušica. Naj bolj je hasnovito vsako 5—6
nro jesti. ,

217

7. Boljše je več rastlinske hrane jesti. Mesene hrane
rade gnijejo, rastlinske proti temu imajo več kislobe, ktcra
gnilobo ubrani, ktera je naša večna in naj vekša neprijatljica.
Živalske hrane bolj razvroeijo in dražijo, rastlinske proti temu
dajo bolj hladno in lehko kri pomanjšajo notršnja gibanja,
dražljivost duše in tela, in tako zadržijo zares potrošenje živ¬
ljenja. In zadnjič, živalske hrane dajo mnogo krvi in hrane,
in potrebujejo, ako hočemo, da nam ne škodijo, mnogo več
dela in gibanja tela. Nezdrave so zato učenim in vsim, kteri
mnogo sedijo, ti bi jih zato previdno trošiti morali; kajti
takovim ljudem ni potrebno mnogo ponavljanja in močne
hrane, temoč bolj tenjčne, ktera jih za duševno delo priklad-
nejše stori. V poletju in posebno kedar gnilobna trešlika
vlada, bi mesene hrane celo bežati morali. Najdemo tudi, da
niso oni, kteri so mesene hrane jeli, temoč oni, kteri so rast¬
linske vživali, naj vekšo starost dosegli. Baeo  pripoveduje
o 120 let starem možu, da je celo življenje samo mleko vži-
val. Bramini po njihovi veri druga ne jedo, kakor samo
rastlinske hrane, in jih doživi veči del 100 let.

Da bi se takovi ljudje, kteri mislijo, da samo mesene
hrane moč in zdravje daj a, na prebivavcc Švicarskih planin
spomenili, kteri dostikrat celo življenje drugega ne jedo, kakor
samo mleko, sir in kruh, pa so vendar močni, zmirom zdravi
in dolgo živijo. Samo hipohondristi in ljudje, kteri imajo
mnogo napihov, slabo telo in zlo slabo prebavljanje, bi morali
od tega ravnila odstopiti in več mesa, posebno pečenega jesti.

8. Z večer bi ne smeli mnogo jesti, malo ali celo nič mesa,
naj boljše še je mrzlo meso, in to vsikdar nektere ure pred
spanjem vživano. Za otroke in mlade ljudi boljše večerje ni,

• 4

kakor sad in malo dobrega kruha. Po zimi so naj boljše
jahelke, ktere mirno in lehko spanje dajo, in še pri mnogem
sedenju to prednost imajo, da se lehko čistimo.

9. Potrebna pijača
mnogokrat, da se po

hi se ne smela zamujevati. Pripeti
nepaženju na naravske opomembe,

218

na pijačo celo pozabi, in da nas narava kesuej na njo niti
več ne opominja, glavni posledki zato so suhota, zadelan tre¬
buh in mnogo bolezni, ktere pri učenih in ženskah mnogo
sedočih nahajamo.

Opazka. Ki naj boljši čas te piti, kedar jemo; kajti
tu pijača želodčen sok preveč zredči in slabi, temoč eno uro
po jedi.

Kaj boljša pijača je voda, ktere vendar mnogi ne trpi¬
jo, ja celo škodljivo mislijo. Brez pomišljevanja reči moram,
da je ona veliko sredstvo, dolgega življenja. Čujte kar
general-kirurg The d en pravi, kteri svoje 80 letno življenje
samo čisti vodi zahvaljuje. Bilje med 30—40 letom starosti
naj veči, hipohondrist. Bil je mnogokrat zelo zlovoljen, srce
mu je močno tolklo, in imel je tako slabo prebavljivost, da je
mislil, da niti pol leta več ne bo živeti mogel. Zdčel je zato
vsak den 14 — IG poličev vode piti, in je v kratkem celo
ozdravel, in je v starosti mnogo zdravejši bil, kakor v mla¬
dosti. Biti mora vendar čista, črstva studenčnica, ktera mnogo
oglenjaka ima, in se ravno zato lehko potroši in nas okrepi.


Cista studenčna voda ima sledeče važne prednosti, ktere

y

bi spoštovati morali. Živelj (element) vode je naj vek še in
edino sredstvo rejenja v naravi. — Jeni hlad, soli in zvezan
zrak oživi jako želodec in živce, odvrne gnilobo in otopi
žolč. Pomaga prebavljanju in vsem telesnim izločbain. —
Brez vode izvržbe ni mogoče, in ker voda tudi mnogo ki-
seljakaima, ž njo tudi zares živež pijemo. Kdor privaja
svoje otroke mnogo vode piti, jim priskrbi dober želodec za
celo življenje. Zamuditi tu vendar ne smem, tudi nekaj
hasnovitega o j uha h (mesenih župali) reči, kajti so bili
časi, ko se je vse hudo o njih govorilo.

Zmerno vživanje juhe gotovo nikomur škoditi ne more.
Čudna je tudi misel, da juha želodec slabi. Ali ne postane vsaka
pijača, akoprem merzlo pijemo, v kratkem v želodcu juha,
in nima želodec celi den uarovsko toploto tople juhe? Samo

219

pretople ali premnogo na enkrat bi je vživati ne smeli. Ima
vendar tudi mnogo prednosti: Nadomesti pijačo, posebno pri
učenih, ženskah in vseh onih, kteri zvun jedi celo malo ali
nič ne pijejo. Ako bi juhe ne jeli, bi kri premalo volhkote
dobila. Pri tem se še to opaziti mora, da se tekočina, ktero
kakor juho poprimemo, hitre) in bolj z našimi šoki zjedini,
kakor ako mrzla in sirova v nas dojde. Kavno zato je juha
veliko sredstvo, ktero suhoto in trdočo v tein ubrani, in zato

v •

je za suhe narave in v starosti naj boljša hrana. Cim človek
starši postane, tim več bi moral juhe jesti. Tudi kakor zdra¬
vilo ona mnogokrat hasne. Pri razhlajenju, glavoboli, ktcra
vzrok v želodcu ima, koliki in pri mnogih krčih je topla
juha naj boljše zdravilo. Vse to se še bolj potrdi, ako spo-
menim, da so naši preddedi, kteri so gotovo močnejši bili
kakor mi, in vsi jako stari ljudje radi mnogo juhe jeli, in
da še kmeti, kteri še zdaj radi mnogo juhe jejo, ostarijo in
so močni.

Pivo  je namestek vode v onih krajih, kjer voda ni do¬
bra; ali za ljudi, kteri imajo slab želodec, ali se težko čistijo,
ali so slabega tela. Pivo mora biti vendar dobro pripravljeno
in ohranjeno; tudi mora zadosti sladovicc in hmelja imeti.
Prva mu da branilske, zadnji pa želodec okrepeajočc delke;
mora tudi dobro zavreti, da cvet dobi. Znamenja dobrega
piva so: Mora biti čisto, pa. ne kalno ali gosto, in ne sme
imeti na vrhu gostih žoltili pen, tcmoč lehke, bele in redke.

Vino  razveselnje serce človeku, pa vendar ni hrana in
tudi ni k dolgemu življenju potrebno, kajti so oni naj večo
starost dosegli, kteri ga niso pili. Vino zna celo življenje
pokrajšati, kajti je dražljivo sredstvo, ktero močno življenje
pohitri, ako se ga premnogo ali mnogokrat vživa. Ako tedaj
hočemo, da nam vino ne škodi, in življenja ne krati, ga ne
smemo mnogo piti, in čim smo mlajši, tim menje, cim .sta¬
rejši tim več. Naj boljše je, ako vino samo kakor začimbo
življenja rabimo, in ga samo k veselju in za okrepčanjc pi¬
jemo.

220

Kajenje d uhana (tabaka) je nezapopadljiva, nete-
lovna, nesnažna, grizoča, smrdeče reč in vendar je tako ve¬
liko vživanje in potreba postala, da se ljudje nahajajo, kteri
niso prej veseli in zadovoljni, in kteri ne morejo prej misliti
in delati, dokler duhanski dim skoz nos ne ispuščajo. — Pri-

v

poveduje se o nekem Švedskem stotniku v 7 letnem boju,
kteri je, duhana ne imajoč, slamo kadil in trdil, da mu je
to vse jedilo, in daje  že zadovoljen, ako se mu dim iz pod
nosa kadi.

O prednostih kajenja tu govoriti bi bilo prazno slamo
mlatiti; kajti kteri ne kadijo ne verujejo in ne razumijo. —
Za zdravje in srečo sicer je kajenje celo nepotrebno ; kajti
oni, kteri ne kadijo, so ravno tako srečni in veseli in še
mnogokrat dosti zdravejŠi. O škodi sem vendar nekoliko
povedati primoran zarad mladih ljudi,  kteri bodo morebiti to
knjigo brali, in kteri še svojo prosto voljo imajo ga bežati
ali se ga poprijeti. Kajenje duhana pokvari zobe, posuši
telo, čini človeka slabega in bledega, oslabi oči in pamet,
vleče kri proti glavi in plučem in zato prinaša bolezni glave
in pluč, in zna slabim celo krvni kašelj in jetiko priskrbeti.
Zvun tega ima človek več potreb in čim več je potreb, tim
je menje svobode in blaženosti. Naj se zato vsaki kar mo¬
goče duhana ogiblje, in jako bom zadovolen, ako te kratke
besede v tem kaj haska prinesejo.

Duhan no s lati  (šnofati) ni mnogo boljše, in kar se
nesnage tiče, še hujše; zvun tega pa draži živce, jih slabi in
tako prinaša bolezni glavi in očem. K vsemu temu še pa
druge škode lehko pristopijo, ktere so še veče, kakor že
kajenje in noslanje samo po sebi; namreč mnogovrstni pri-
davki, omake in druge priprave, po kterih se duhan bolj
dražljiv napravlja, da se tako rajši kupuje, in te priprave
so pravi strup za občinstvo. Neverjetno je, da policija za zdravje
to dopušča; — kajti je zadnjič vendar vse eno ali se človek
po pogoltnjenju, po dimu ali po noslanju ostrupi. Pa kaj
bi hasnilo še v tem več govoriti, — kajti — vlada ima velik

221

dobiček — in to je zadosti! — Znano je, da se v nekterih
tabrikah k spanj olskenm duhanu črleni menig primešava (o
fabrikah naše vlade se vendar to reči ne more), da se mu
tako lepša barva in vekša teža da. — Pri tem se nosla vsak-
den svinčevo apno, kar je strahovit strup. Ni se zato čuditi,
ako ljudje, kteri jako noslajo, slepi postanejo ali v druge
neozdravljive bolezni padejo.

Zdravilstvena mizna knjiga.

Po priliki .še tu priložim zdravilstveno mizno knjigo, iz ktere
se vsak lekko poduči, kakove lastnosti različne hrane imaja,
in na kolikor so zdravju hasnovite ali škodljive. Resen je, da
je človek k temu namenjen in tako organiziran, da vse
lekko poprime in vživa. Vsaka druga stvar ima določeno
hrano, človek ne, on v tem vlada celo naravo in to je važen
del jegovc izvršenosti. On bi moral po celi zemlji živeti, in
k temu je to potrebno. To prednost vendar vživa samo v
popolnem zdravju in naravskem načinu življenju. Kteri ni
zdrav, ali ne živi po naravskem, zgubi to prednost, občuti
kmalo težko prebavijenje, slabejšo ali močnejšo dražljivost,
in druge lastnosti različnih bran. Koliko pa najdemo ljudi
v mestih, med velikaši in med onimi, kteri mnogo sedijo in
mislijo, o kteri h bi se reči moglo, da so čisto zdravi, ali
da po naravskib postavah živijo? — Velikaši in bogatoi,
kteri samo živijo da živijo, učeni, kteri v učenju naj boljše
telesne in prebavljavne moči raztepajo, in prve postave na-
ravskega življenja, gibanje in vživanje čistega zraka, zamu¬
jajo, zmirom sedeči obrtniki, in to je naj veei del prebivavcev
v mestih, one prednosti nikolj zadobiti ne morejo, za nje je
/ato ta nauk jako potreben.

Poprej spišem različne brane, in potem jihovo pripravo.

223

f. Mesene hrane. '

Jihove občne lastnosti so sledeče :

1. One naj bolj  redijo, zato so polnokrvnim in tolstim
ljudem škodljive, proti temu slokim in slabim kasnovite.

2. So dražljive  in  r a z v r o 61 j i v e, t. j. imajo mnogo
toplote in drugih dražljivih delkov, pohitrijo torej kroženje
krvi, delavnost vseh organov, toploto, in zato so nezdrave
ljudem krvnega in žolčnega temperamenta, vroče krvi, in
kteri imajo nagib k vnetnim boleznim, aktivnemu krvotoku,
in tudi v obče pri trešlikah.- Hasnijo vendar ljudem, kteri
imajo, slabo, mrzlo, nedražljivo flegmatično naravo. Belo
meso je menje škodjlivo kakor črleno.

3. Dajo in imajo več nagiba k gnilobi kakor rastlinske
hrane. Ako se samo meso je, morejo v nekojih dnevih vsa
znamenja gnilobne tresli k e pristopiti. Zato se vživauje me¬
sene hrane z rastlinsko mešati in tako tolažiti mora. Ni zato
prazna, tem o e potrebna in hasnovita navada, z mesom kruh,
zelenjavo ali sad jesti in vino piti. Zato bi ne smeli v veliki
vročini, pri vladanju gnilobne trešlike ali skorbuta mnogo
mesa jesti. Tudi pri kugi se je opazilo , da so oni hitrej in
močnej zboleli, kteri so meso jeli kakor oni, kteri so rast¬
linske krane vživali.

4. Se leže prebavi in leže v kri preobrne
kakor rastlinske krane, zato je starim slabim posebno pa onim,
kteri slab želodec imajo, jako hasnovita.

5. Napravi več in ostrejši žolč kakor rastlinska, zato
škodi onim, kteri imajo mnogo žolča ali žolčne bolezni. Po-
prek bi se reči moglo: ljudem, kteri imajo bolj ernkosto
kožo in črne lasi so hasnovitejše rastlinske, onim vendar,
kteri imajo bolj belo kožo in bele lasi, mesene hrane.

G. Ne napravi napihov in je zato onim hasnovita, kteri

it

so jim podvrženi.

224

7' Ona zatere kislobo v želodcu in črevih, iu je zato za
takove, kteri je mnogo imajo, naj boljša hrana.

Nek oje posebne omembe in opazke so še sledeče: mastno
meso se težko prebavi, mora močen želodec biti, kteri je
mogoč mast prebaviti; slab dela neprebavljivost in mnogo
zleze; zato bi vsak, kteri slab želodec ima, mastne hrane
celo bežati moral, ali jih jako soliti, ali začimbe in močno
vino ž njimi vživati in jili počasi žvekati. Meso živali, ktere
rastline jejo , da zdravejšo hrano in več moči, kakor meso
živali, ktere meso žerejo. Meso male živali se leži prebavi
kakor velike. Meso mlade živali se leliko prebavi, pa menje
redi in draži kakor bolj stare; premlado meso zna vendar
tudi neprebavljivo biti, kajti je netočno in celo nedražljivo
n. p. novovrženih telet in p ras cev. Meso živali, ktere so pred
smrtjo svobodne bile, je boljše kakor zaprtih. Meso, ktero
je polno krvi, rado gnije,  je bolj razvročljivo in ne¬
prebavljivo  kakor ono, ktero nima krvi. Zato je meso
onih živali, kterim se pri klanju kri vzeme, zdravejše, ka¬
kor onih, ktere se zadušijo ali ubijejo. Mozesova, postava
je zato posebno za vroče podnebje jako modra, ker veleva,
da se živalim vrat prereže in kri ispusti. Meso divjih živali
je bolj redivno in dražljivo kakor krotkih, pa je bolj žilavo
in neprebavljivo, zato tudi slabim in tlegmatičnim ljudem
zdravo, polnokrvnim in koleričnim vendar ne. Zato je dobro,
ako malo obleži, da tako bolj prhko postane, pa vendar ne
tako dolgo, da bi gnilo. Mlada divjačina da gotovo naj zdra¬
vejše meso. Meso živali, ktera se pred smrtjo zlo preganja,
hitro gnije iu bi se ne smelo jesti.

226

Posebne vrste mesa.

Top lok r v n e z i v a 1 i.

G o v edi na je naj bolj redljivo, močno in dražljivo meso
med vsemi, samo se žmetno prebavi, ako ni mlado in mehko;
j emu je zato gibanje in močen želodec potreben. Ni zato
jako hasnovito ljudem, kteri mnogo sedijo in gosto kri imajo.

Konj  e ti  n a (konjsko mesa) se dendenešnji že tudi v
večih mestih prodava, in tako pripravlja in je, kakor gove¬
dina, in je tudi tako tečna in zdrava. *)

Tudi osletina  je konjetini skorej včista jednaka, in bi
se zato tudi leliko ravno tako brez kvara vživala, kakor kon-
jetina ali govedina. .

Teletina  ni tako dražljiva, redljiva in razvročljiva, in
se leliko prebavi, samo ni za takove želodce, kteri so že slabi
in predraženi, in zato zmirom močne dražile potrebujejo, in
kteri so ozlezenju podvrženi. Je zato za krvne, žolcnate ljudi,
za deco in mladino in za okrepčanje po boleznih mnogo zdra-
vejša brana, kakor govedina.

Ovč e ti n a se težje prebavi, kakor govedina in teletina.

Svinjetina  se naj težje prebavi med vsemi in leliko
zlezne in nečiste šoke napravi, vzrok tega se najde v njeni
jako dražljivi in mastni lastnosti in v leni, nečisti naravi cele
stvari. Zato je posebno takovim jako škodljiva, kteri mnogo

*) Renault je leta 1855 dal veliki obed pripraviti, k kteremu se
je tudi meso mladega konja na više načinov tako pripravilo kakor go¬
vedina. Pozvano je bilo k obedu mnogo različnih ljudi, bili so nam«
reč pri obedu zdravniki, modroslovci, pesniki, visoki uradniki vlade
i. t. d.; in vendar so soglasno trdili, da je mlada konjetina tako
dobra,  kakor dobra govedina, in mnogo bolšja, kakor stara govedina.

15

226

sedijo, kteri imajo mnogo zleze, ostroče, kožne bolezni in
vrede, kajti zaderžuje izhlapljenje. Ljudem, kteri se mnogo
gibljejo in posebno mnogo in težko delajo, je kasnovita, kajti
takovim je vedno močne hrane potrebno.

Divja svinjetina  je samo zdrava, ako je mlada.

\

Z a j č j e in s e r n j e meso,  ako je mlado se lehko
prebavi, je redljivo in dražljivo, samo se ne sme preveč s
slanino (s Špehom) nabosti, kajti mu to prebavljivost vzeme.

Ptičje meso  se v obče lehko prebavi in je zdravo,
ako ni prestaro in žilavo. Kteri lečejo dajo zdravejše meso,
kakor oni, kteri hodijo in se mnogo v vodi in mlakah zadr¬
žujejo; kteri meso jejo niso tako zdravi, kakor oni, kteri
rastline vživajo.

Pišike  dajo malo razvročljivo in naj leže prebavljivo
hrano, zato so zdrave deei in mladim ljudem in kakor prva
hrana po boleznih.

Gosetinase  žmetuo prebavi, ni zdrava in v dietetiki
skoraj toliko velja, kakor svinjetina.

Nek oj i p r i del k i z i v a l st v a .

Jajca  gotovo naj bolj skupčena hrana v naravi se včista
v kri preobrnejo, in jedno jajce da gotovo toliko hrane, kakor
%  funta kuhane govedine. K temu je vendar to j edino po¬
trebno, da morajo biti črstve in mehko kuhane, ako so trde,
je ravno vse nasprotno, se težko prebavijo, in kajti se trdi
belak razpustiti ne more, niso tako jako redljive. Mnogo
zmeče ali mnogokrat se celo ne prebavijo, ako se jim kakova
kolj mast ali olje prida. Gnilo jajce vživauo zna želodec
celo pokvariti in celo gnilobno trešliko zbuditi.

Mleko  je jako dobra hrana, jako redljiva in zato zdrava
vsem slabim in jetičnim, se jako lehko prebavi, in je po svoji
naravi sredina med mesenimi in rastlinskimi hranami ; mleko

227

je mehko in hladno in zato za deco in mlade ljudi jako
zdravo, samo ima močen nagib okisnoti in zato hipohondristom
in takovim, kteri mnogo kislobe imajo v nikakovi pripravi ni
zdravo. Ravnilo pri vživauju mleka je sledeče. Mora biti
čisto naravsko kakor naj bolj mogoče, potrebuje tudi mnogo
gibanja v čistem zraku.

Sir,  ako je črstev in mlad, je dobra hrana; star sir je
vendar jako žmetno prebavljiva, pokvarjena in na pol
gnila hrana, prav za prav ni hrana  temoč samo dražilo, in
kakor takovo bi se tudi rabiti moralo, t. j. samo kakor draž¬
ljivi pridavek k drugim hranam. Kteri mnogo in mnogokrat
star sir je, si prije neprebavljivost, ozlezenje, zadelanje, po-
kvarjenje in ostre šoke, bolezni kože in ledvic., razim, ako

v

bi kakor pastirji na velikih gorah v Švicarskem živel; kder
način življenja in dober čisti zrak vse spet popravi. — Naj
nezdravejši je jako star sir, kteri vživan mnogokrat vse na¬
stope ostrupljenja prinese,

Sirovo maslo  (puter) je naj bolj sladka, mehka in
prebavljiva hrana med vsemi mastimi in tudi dobro redi. K
temu je vendar potrebno, da je črstvo, in da se ga preveč
ne vživa. Staro sirovo maslo in staro maslo je ostro in draž¬
ljivo tudi se žmetno prebavi.

Mrzlokrvne stvari.

Ribe lupi n ar i c e

niso v obče tako dražljive, lehko gnijejo in menje redijo
(posebno ribe), kakor tople stvari. Neprebavljivost, ozlezenje,
mrzlice so zato radi jihovi posledki, in vendar ne dajo
prav močne in okrepljive hrane. Naj bolj se te hrane varo¬
vati mora, kteri ima slabo prebavljanje, lehko mrzlico dobi
in kteri ima mnogo zleze in mrzlo nedražljivo kri. Tudi ni
zdravo se samo rib najesti, in ako jih jemo, tako morajo biti
črstve in vsikdar se jim mnogo soli in začimbe pridati mora,

15 *

228

in piti vino. Dobra mera, po kteri se leliko presodi, ali so
ribe leliko prebavljive in zdrave je v tem, ako se leliko ali
žrnetno drobijo, in ako se pogleda na vodo, v kteri so vlov-
Ijene. Čim se riba leže razdrobi, tim se tudi leži prebavi,
in iz tega sledi sledeči dietični red pri ribali. Naj zdravejše
so p o s t r v e (bistranke, forele), s m r k e š i, s o d a č i, š č u k e ?
o s t r ž i, morene, k a r p i, k a r a s i, lososi, jegulje

i. t. d. Ribe, ktere v čistih, tekočih potokih živijo, so naj
zdravejše, ktere se v netekočih vodah najdejo, niso tako
zdrave.

Morske ribe  so bolj dražljive, kakor ribe sladkih vod.

II. K as tl inske hrane

imajo vobče sledeče lastnosti:

1. Menje redijo, kakor mesene in so zato močnim, polno¬
krvnim ljudem zdrave.

2. Menje dražijo in dajo hladnejšo nedražljivo kri, zato
so zdrave pod vročem podnebjem, v poletju in koleričnim,
sangviničnim, strastnim in vnetju podvrženim ljudem, niso
vendar flegmatičnim, mrzlokrvnim, slabo prebavljanje iraa-
jočim naravam zdrave.

3. Ne gnilijo tako lehko kakor mesene hrane, in so zato
zdrave Skorbutu in gnilobnim trešlikam podvrženim ljudem.

4. Napravijo rade napuhe in kislobo, in so zato za hipo-
hondriste nezdrave. Kar se dietetike tiče, jih delimo v tri
rede v m o k n a t e, s o k n a t e in d i š a v n e.

I. Moknate rastline.

Sem spada zrnje in semenje,  riskaša pšenica, rž,
ječmen, turšica (koruza), hajda, proso, oves, sočivo, okrogli
grašek, leča, grah in neka korenja krompir, salep i. t. d. Te

229

so naj bolj redljive in med temi naj bolj zrnje, sirove se ven¬
dar žmetno prebavijo in napuhe napravijo. Zato mnogo spa¬
da na njihovo dobro pripravo, o kteri tu nekaj povedati
hočem.

Redljivi delek tako v rastlinskih, kakor v mesenih hranah
je žolica (gelatina). Cim več kakoršna reč je ima, tim bolj
redi. V sirovem stanu je vendar ta del tako natančno z
žleznimi debelejšimi delki zvezan, da ga prebavljavna moč
jako težko in nepopolno izloči, tildi se pri prebavljanju mnogo
napuhov napravi. To poboljša k vas en j e (ako se namreč
prida kvas, drožje, sladkor, žganica) in pečenje.

Po tem delovanju se rediven delek izloči, se mu zleza
vzeme in nasočen zrak odpravi; hrana postane po tem ležej-
ša, prebavljivejša in ne dela napuhov.

Proste h r a n e i z m o k e.

Pogače, žganki, močniki, cmoki, zvalki
(nudelči,) makaroni  so jako redljive hrane, pa žmetno
se prebavijo in rade zlezo, kislobo, napuhe in zaprt trebuh
napravijo; zato jim je močnega prebavljanja in gibanja po¬
trebno, otroku niso zdrave, hipodondristom in mnogo sedečim
ljudem škodljive. %

Kruh  je po pravici naj bolj občna hrana, kajti je jako
rediven in se lehko prebavi. Razločujemo črn (_ržen) in lW
^pšeničen) kruh. Prvi je močnejši, pa sc teži prebavi in rad
kislobo napravi, zato mu je več gibanja in močnejšega pre¬
bavljanja potreba. Čim je kruh bolj novo pečen, tim teže
sc prebavi in napihuje, še po pečenju topel lehko zlo škodi
in pogubne nasledke prinese, kakor tiščanje v želodcu, napuhe,
trešliko i. t. d. Čim je pečena hrana bolj testnata in žilava,
tim teži sc prebavi. Navada z drugimi hranami kruh jesti,
posebno z mesom, je dobra in hasnovita, kajti po tem se po¬
stava, ki pravi, da bi morali z mesenimi hranami rastlinske

230

mešati, izpolnuje; tudi se po takem hitro nasitimo in si še
poleg zobe čistimo.

Pogače  imenujemo vse iz moke pečeno, čemur se mast
ali mastne reči (mleko, smetena, puter, maslo i. t. d.) kvas
ali drožje pridajo; vse se težko prebavijo. Naj zdravejše so
one, ktere so suhe in se lehko drobijo; naj škodljivejše vendar
one, ktere so jako mastne in brez kvasa ali drožja naprav¬
ljene.

Krompir  je sicer rediven, vendar nikolj tako kakor
zrnje, zato bi nikdar ne smel občna hrana biti. Ima tudi
mnogo zleze in se zato težko prebavi, napihuje, potrebuje
mnogo gibanja; zato deci in mnogo sedečim ljudem ni zdrav.
Moknati je zdravejši kakor špehasti, v juhi kuhan zdravejši
kakor zabeljen.

Kostanji  se žmetno prebavijo in trebuh zaprejo.

Sočivj  e jako redi, zarad lusk se vendar težko prebavi m
mnogo napihov napravi; zato je samo pri mnogem gibanju
zdravo. Ljudje kfceri zadelan trebuh in napuhe imajo in hipo-
hondristi bi ga ne smeli jesti. Ako se mu luske vzemejo,
se lehko prebavi.

2.  Soknate rastljine.

Žele n j a d i n s a d.

Te slabo redijo in dražijo, podpirajo vendar izločbo in
dajo tekočo, vodeno, hladno kri, zadržujejo delavnost živ¬
ljenja, kroženje krvi in strasti. Za kolerične črnožolčne in
gostokrvne ljudi so naj zdravejša hrana. Zelje naj bolj
napihuje, endivia (rezvaj krebulica, špinača, kiselica in repa
naj menje. Med sadjem je grozdje, slive, jabolka in gruške
naj zdravejše. •

231

I

3. Ostre in dišavne rastline,

Sem spadajo vse, ktere eterično olje in dišavo imajo
(kumna, aniž, timijan, peteržila, majoran, peper, žumber,
klinci, cimot i. 1. d.) ali odletivno alkoholično reč (goršica,
hren, čebul, češenj ,i. t. d. To niso hrane, temoč samo dra¬
žila, podbadajo želodec in čreva, podpirajo prebavljanje in
se zato pridavajo k žmetno prebavljivim netečnini hranam
pri slabi prebavljivni moči; premnogo pridane napravijo pol-
nokrvje, bolezni v trebuhu in hemoroide. Ker celo lelo dra¬
žijo in razvročujejo so hasnovite nedražljivim, mrzlim in fleg¬
matičnim naravam, škodijo vendar polnokrvnim in vnetju
podvrženim ljudem. Jihova vsakdanja obilna raba posuši
telo, po predraženju oslabi, otopi občutnost in napravi potrebo
zrnirom močnejših dražil. Domače so bolj pohlevne in zato

v •

zdravejše kakor tuje. Čebul in hren rada napihujeta in zato
sta hipobondristom škodljiva.

Pripravljanje hran.

Vživanje sirovega meša je samo za živali in divje ljudi,

v

kteri še živalski značaj imajo. Cim bolj je človek izobražen,
tim bolj mu je pripravljene hrane potrebno. Vse sirove hra¬
ne se težko prebavijo in razvun tega človek po vživanjn si¬
rovega mesa bolj živinski in krvoločen postane; zato so že
prvi postavodajavci narode s tim izobraževati začeli, da so
jim sirovo meso vživati prepovedali.

Naj bolj navadno pripravljanje je, kuhanje, pečenje, pra¬
ženje, osoljenje in sušenje (posebno v dimu).

Kuhanje  razmoči hranine delke, raztopi raztopivne
delke in voda jih poprime. Po dolgem kuhanju ostane zato
samo neredljiva tkanina in redljivi delki v juho stopijo. Zato
je preveč kuhano meso nedražljivo in za slab želodec nepre¬
bavljivo.

232

Pečenje  in praženje je zato že za meso mnogo boljša
priprava. Tu se na površju skorja napravi in tako notoršnji
delki odleteti ne morejo; po vročini postane mehko in razto-
pivno hraninih delkov ne zgubivše. Dobro pečeno meso je
zato vsikdar bolj redljivo, krepljivo in leži prebavljivo kakor
kuhano. Vendar je tudi razloček med starim in suhim me¬
som, med mladim in mehkim: prvo je boljše kuhano (pose¬
bno govedina) drugo n. p. teletina, boljše pečeno.

O s o 1 j e n j e, k a j e n j e služi k bdrzanju hrane; napravi
je bolj suho, težko prebavljivo, ostrejše in dražljivejše. Ta-
kove hrane se zato ne morajo kor občne hrane priporočevati,
temoč le redkokrat kor dražilo želodcu.

Sem tudi spadajo pridavki  k hranam. Takovi so za¬
čimb e in mast.

Začimbe  se zato k hranam pridavajo , da nebo in že¬
lodec bolj dražijo, da se leže večje in vse bolj prebavi. So
zato tim potrebnejše, čim je hrana bolj gabna, trda, mastna
ali netečna, in čim slabejši je želodec. Nepotrebne so za¬
čimbe pri močni, tečni in dražljivi hrani in pri dobrem
želodcu. Naj bolj občna začimba je kub inska  sol, ktera

jo tudi želodec ima. Samo p r c m o č n c g a soljenj  a se
moramo ogibati, kajti napravi preveliko žejo, ktera mnogo
pitja potrebuje, ostročo sokov, sposobnost k skorbutu'in slabo
prebavljanje po predraženju.

Mast se sicer more v redivne šoke preobrnoii, pa težko.
More se zato zarad teka in suhote hrani pridati ali ven¬
dar zmerno. Brezmernost čini naj zdravejšo hrano nepre¬
bavljivo, in tim teži ako je pečena.

Tudi na posodo, v kteri se hrane pripravljajo in hranijo
se mora paziti. ‘ Ne sme biti posoda iz nikterih rud razvun
železa, in tudi prstena mora biti dobro lošana. Pri losu svinec
ne sme biti.

233

Dušen mir, zadovoljnost, življenje podolgševajoea du-

i  .

ševna volja in delavnost, resničen značaj.

Dušen mir, veselje, zadovoljnost so glavne podlage vse
sreče, vsega zdravja in dolgega življenja. Marsikteri bo ven¬
dar rekel : to niso sredstva, ktere bi si sami dati mogli, te-
moč jih prinesejo zvunajšne o k olj š čin e. — Mislim vendar,
da temu ni cisto tako; kajti bi po takem velikaši in bogatci
naj srečnejši biti morali in siromaki naj nesrečnejši, in vendar
nam zvednost ravno nasprotno kaže, in gotovo je več sreče
in zadovoljnosti v siromaštvu kakor v bogastvu. Nahajajo
se zato izviri zadovoljnosti in blaženosti v nas samih zako¬
pani , ktere samo zadovoljno iskati in rabiti moramo.

Hočem nekoje takove pomočke pridati, kteri, prosim,
da se vendar naj samo kakor dober dietičen svet zdravnika
za podolgšanje življenja spretneje.'

1. Med vsem drugim naj vsaki svoje strasti kar mogoče
brzda in obvlada. Človek, z kterim strasti sem ter tj c ve¬
jejo, je zmiroru v napetem, v razdraženem stanu, in nikdar
ne bo takov duševen mir dobil, ki je podolgšanju življenja
potreben. Na ta način pohitri strahovito svoje noteršnje po¬
trošen j e in se tudi hitro vkonča,

234

2. Privajati bi se morali na misel, da to življenje ni na¬

men , temoč samo sredstvo k zmirorn višemu izobraženju na¬
šega bivanja in osode, ktero je viši moči in višini namenom
podvrženo; in na to, kar so stari modroslovci u panj e na
previdnost imenovali,  — bi morali v vseh primerljejih
in vsakem stanu tudi upati. V tem najdemo največo skriv¬
nost, ktera nas bode srečno peljala skoz nebrojna blodišča
tega sveta in bode nam naj veči ščit proti napakam našega
duševnega mira. • .

3. Moramo v pravem pomenu samo za (len živeti, t. j.
moramo vsak den tako rabiti, kakor da bi jedini bil, in se
za jutrajnega ne skrbeti. — Nesrečnjaki, kteri samo na
bodoče, mogoče stvari mislijo, in med snovanjem v bodoč¬
nost, zdajnost zgubijo! Zdajnost je mati bodočnosti. Kteri
vsak den, vsako uro včista in popolno rabi po svoji osodi,
se vsak večer s tem naj mirnejšem čutenjem lehko vleže, da
ni samo za ta den živel, temoč tudi za dobro bodočnost
skrbel.

4. Morali bi si vsem kar mogoče prave zapopadke pri-
skerbeti, in našli bomo, da naj več zla na svet po nerazum-
ljenju, po krivih zadevah, ali po prenagljenju nastane; in da
ne spada toliko na to, kaj se nam zgodi, temoč mnogo več
nato, k a ko, to p oprimemo ali dočakamo.  Lepo
pravi o tem Weishaupt:  „Večna resnica ostane, da je
samo modrost izvir zadovoljnosti in bedastoča izvir nezado¬
voljnosti. Večna resnica ostane, da je brez popolnega vdanja
v voljo previdnosti, brez prepričanja, daje  vse za naše bla¬
gostanje napravljeno, brez zadovoljnosti z svetom in stanom,
kterega v njem imamo, vse bedastoča, ktera k nezadovoljno¬
sti peljati mora.“

5. Morali bi se zmirorn bolj krepčati v veri in v zaupa¬
nju v človečanstvu in v vseh lepih iz nje zvirajočih krepostih,
v dobrovoljnosti, ljubezni do bližnega, v prijateljstvu, v
vljudnosti. Morali bi vsakega človeka za dobrega imeti, do¬
kler nismo nasprotnega prepričani, in še te le samo za

235

blodečega, kterega bi bolj pomilovati kakor sovražiti morali.
Joj vsakemu, kterega je lastno modrovanje že tako daleč
zapeljalo, da se nikomur več ne zaupa. Jegovo življenje je

v

veden boj, veselje in zadovoljnost mu je požgana. Cim več
mi svojim bližnjim sreče želimo, čim več druge osrečimo, tim
srečnejši smo.

tl. Zadovoljnost in dušen mir je vsakemu prepotreben.

— Upanj  e. Kdor še upanje ima ne podolgšuje svojega živ¬
ljenja samo idealno temoč tudi naravsko po miru in jednako
dušnosti, ktero upanje prinaša. Pa ne samo upanje v ozkoj
meri našega vezdašnjega bivanja, temoč upanje prek groba!

— Vera na nevmrjočnost je jedino, kar nam življenje drago
in jegove bridkosti leži nositi čini. Upanje in vera,  ve¬
like božje kreposti! — Komu je mogoče življenje brez vaju
prepotovati, ktero je tako polno goljufij in sleparij, kterega
početek in konec je nam tako jako zakrit, in kder je ista
zdajnost samo j eden hip, ki ga komaj bodočnosti odbeživšega
že preminočnost požere. Ve ste j edini podpori opešanega,
naj veče okrepčanje vtrudj enega popotnika ; če bi vas ravno
kor višili kreposti ne častil, vas mora vendar spoznati in po¬
grabiti kor naj veče potrebe zemeljskega življenja in se iz
ljubezni proti samemu sebi v vas dobro vkrepiti, ako to ne
čini iz ljubezni do Vsegamogočnega- — V tem namenu se
more reči, da vera  sama, na kolikor ona moralne kreposti
in višo božjo resnico veže in tako čas in večnost zjedini, živ-

v.*

ljenje predolgšavajoče sredstvo postane. Cim več je mogoče
strasti preobladati, zatajenje samega sebe in dušen mir si
priskrbeti, tim bolj si podolgšujemo življenje.

Tudi veselje  med naj veča sredstva zdravega in dol¬
gega življenja spada« Ne smemo misliti, da samo velika
sreča in zvunredni primerleji veselje rodijo, tudi zgoraj popi¬
sana duševna volja nam vsikdar veliko veselje prinašati more.
Nebenemu veselja menkalo ne bode, kteri ono duševnost ima,
ze življenje samo mu bo veselje. * Zamujevati bi vendar ne
smeli prilik si veselja iziskati in tudi rabiti 5 samo da je

236

pravo, čisto, ne premočno. Zdravejšega in bolj življenje po-
dolgševajočega veselja vendar ni, kakor ga v domači sreči
v družbi z dobrimi in veselimi ljudmi in voživanju čiste lepe
narave nahajamo. Jeden den na kmetiji v čistem zraku, v
lepi naravi in v družtvu veselih prijateljev vživan, podolgša

'v'

bolj življenje kakor vsi eliksiri na svetu. Sc smeha  je tu
spomenoti treba, kajti telovno veselje je naj zdravejše giba¬
nje tela, (kajti telo in dušo na jednok pretrese), podpira
prebavljanje in kroženje krvi, izklapljenje iu podbada život-
vorno moč v vseh organih.

Tudi duševna dela in zabave  še tu spomenoti
moram, kajti ako se zmerno rabijo, tudi življenje podolgšajo.
To višo vživan j e in veselje je samo človeku lastno in je mo¬
čen izvir dolgega življenja. Sem spada posebno branje ugod¬
nih spisov, učenje lepih znanosti, opazovanje in preiskovanje
narave in jenih skrivnosti, razumni govori i. t. d.

Zadnjič resničen značaj.  Dobro je znano, kako
zlo škodljivo je poslovanje, vkterem človek vsak den, ako ne
delj, vendar nekoje ure, v stan svojemu nejednak stopi in v
njem biva, t. j. poslovanje igravcev. Kako hud mora zato bit
stan onih ljudi, kteri takovo poslovanje v velikem gledališču sve¬
ta zmirom rabijo, kteri nikdar niso to, kar se vidijo; kteri niso v
resničnem temoč zmirom v zatajenem, prisiljenem in lažnivem
stanu! —Naj  več se takovih nahaja v pretančnem, preizobra-
ženem stanu. Jako neugodno je že, ako kak obleč nositi moramo,
kteri ni za nas napravljen, kteri nas na vse strani tišči in
vse gibanje vtežuje, pa to še vse nič ni v primeru k nošnji
takega značaja, takovi moralni sili, kder so besede, obna¬
šanje in dela naši volji in občutu nasprotne, kder naj moč¬
nejše naravske nagone potreti in ptuje hliniti, kder vse živce
in vlakna napinjati moramo, da tako laž spolnimo, ktera je
tu naše celo bivanje. — Takov stan ni drugega kakor zrni-
rom močen krč, in zato posledek veden notrajšen nemir, skrb,

237

neredno kroženje krvi in težko prebavljanje, večno navskrižje
tako v naravskem kakor moralnem vsikdar gotovo. Zadnjič
tudi takovi nesrečnjaki tako daleč dojdejo, da se tega nena-
ravskega stana niti več rešiti ne morejo, temoč da včista v
njihovo naravo vstopi. Zgubijo se sami in ne morejo se
več najti. Toliko je zato gotovo , da je ta nenaravski stan
vedno z živčevo trešliko (notrajšnim draženjem in zvuuaj-
šnim krčem) zložen, m tako pelja k občnemu oslabljenju in
v grob, t. j. v jedino mesto, kder še takovi nesrečnjaki upa¬
nje imajo, se tega znebiti.

Vgodna dražila čutov in čutenja, in Kako jih zmerno

vživati.

Ta podolgšajo življenje na dvojvrsten način : prvič, zbu¬
dijo, pomnožijo in okrepeijo životvorno moč neposredno, dru¬
gič pomnožijo delovanje organizma in napravijo jako delavne
naj važnejše organe ponavljanja, prebavljanja, kroženja in
izvržbe. Nekoliko izobražen j a in izvršenosti naše čutnosti je
zato potreba, kajti po nji moremo ta vživanja bolj popri¬
jeti; vendar se ne sme preveč rabiti, kajti inače čutljivost
bolena postane. Tudi bi se pri draženju čutov posebno na to
gledati moralo, da jih ne brez n:, er n o dražimo; kajti ona ista
vživanja, ktera zmerna basnijo, morejo premočno rabljena
trošiti in oslabeti.

Vsa ugodna dražila, ktera po gledu, sluhu, vtisku in
občutju nas podbadajo, sem spadajo; zato veselje, godba,
slikarija in druge tvorivne umetnosti pesništva in domišljeuo-
sti, nakoliko one vživanje povekšajo in ponovijo. Pred vsemi
ima vendar prednost godba; kajti noben vtisk čutnosti nima
tako hitre in neposredstvene moči na voljo, razveseljenje in
vravnavo življenja kakor ona. Nehote poprime vse naše
bitje glas in mera godbe; žile liitrej ali mirnej bijejo, strasti
se zbudi joali potolažijo takor, kakor duševni jezik hoče, kteri
brez besede, samo po moči glasov in harmonije našo notraj-
uost potrese in dostikrat nas bolj premaga kakor zgovornost.

239

Ubranjeiije in razumno zdravljenje bolezni. Spoznanje naj
slabejših delkov in različnih sposobnosti k boleznim in
jih zdravljenje z razumno rabo zdravil in zdravilstva.

Bolezni so, kakor je že rečeno, z vekšino življenje p okraj-

\

šajoči vzroki, in zato tudi mogoče, življenje naglo pretr¬
gati. Namen zdravilstva je jih ubraniti in ozdraviti, in zato
se zdravilstvo kakor pomočno sredstvo dolgega življenja spo¬
znati in rabiti more. Pa tu se vendar mnogokrat pregreši.
Nekoji mislejo, da se ta blagodarna umetnost zadosti rabiti
ne more, in jo preveč rabijo, drugi se je bojijo, nekoji
imajo krive zapopadke o zdravilstvu in zdravilih in jih na
krivi način rabijo. Ne moremo biti vsi zdravniki. Zdravilstvo
je tako zlo razširjena in težka znanost, da na vsak način
globoko in trpežno učenje in celo posebno izobraženje čutov
in vseh duševnih moči potrebuje. Znanje posameznih ravnil
in sredstev zdravljenja še ne čini zdravnika, kakor mnogi
mislijo; ta ravnila in sredstva zdravljenja so samo posledki
zdravilstva; le samo oni, kteri zvezo teh zdravil z vzrokom
bolezni in vse sklepe previdi, iz kterili zadnjič misel tega
zdravila slediti mora, je vreden imena „zdravnik“.

Iz tega se vidi, da isto zdravilstvo nikdar ne more biti
lastnina občinstva. Samo oni del zdravilstva, kteri znanje

240

človeškega tela, na kolikor ga poznati je vsakemu potreba, in
način bolezni odvračati in zdravje tako v občnem kakor v
posameznik delkili obdržati uči, more, in bi tudi moral del
občnega učenje in izobraženje postati, nikdar vendar oni del,
kteri zdravljenje bolezni in rabo zdravil uči! To je že jasno
iz tega prostega zapopadka v bolezni in pomoči.

Kaj pa je zdravilo rabiti in tako bolezni zdraviti? —
Nič druga, kakor po nenavadnem tisto nenavadno premembo
v človeškem telu napraviti, po kteri se drugi, nenaravski
stan, kterega bolezen imenujemo odpravi. Bolezen in moč
zdravilna, obodvoje je zato nenaravski stan in raba zdravil
ni druga, kakor zbujenje nove bolezni, da bi se naravska
iztirala. To se vidi, ako zdrav zdravilo jemlje, ki potem bolj
ali manj zboli. Raba zdravila je zato vsikdar že sama po
sebi škodljiva in se samo po tem zagovarjati da, da se po
nji v telu bivša bolezen prežene. Pravice v sebi ali v drugim
umetno bolezen napraviti zato po nobenem načinu drugi imeti
ne sme, kakor kteri razmero med zdravilom in boleznijo dobro
pozna, zato samo zdravnik.

Inači mora biti posledek, da bi ali zdravilo ne bilo po¬
trebno, ali da zdravilo proti bolezni ne basni in da potem
siromak bolenik dve bolezni dobi, ali da zdravilo bolezen
močnejšo in pogubnejšo napravi. — Veliko basnovitejše je v
boleznih nobenih zdravil jemati kakor takove, ktere boleniku
ne služijo.

Postane zdaj važno pitanje, kako se more in mora zdra¬
vilstvo rabiti, ako hočemo, da naše življenje podolgša? Po¬
skusil bodem v tem nekoja občna ravnila in odločbe razviti.
Pred vsem mi vendar naj bo dopuščeno nekoliko o jednem
delku tega preiskavanja povedati, kar sicer bolj zdravnika
mika, pa zarad važnosti se opustiti ne more.

V kakšni r a z m e r i j e občno zdravilstvo k po*
d o 1 g š a n j u življenja?

241

Moremo nepogojno reči, da ono življenje podolgša? Da,
na koliko ono bolezni ozdravi, ktere nas vmoriti morejo, pa
ue vsikdar v drugem obziru. Hočem nekoje opazke pridati,
ktere nas bodo pazljive činile, da ozdravljenje bolezni in po
dolgšauje življenja ni vsikdar ona ista reč, in da ne spada
mnogo na to , da se bolezen ozdravi, temoč več na to, kako
se ozdravi.

Prvič  iz zgoraj rečenega znamo, da so zdravila pri
umetnih boleznih hasnovita. Pri vsaki bolezni je draženje
in zguba moči. Ako je zato zdravilo močnejše kakor sama
bolezen, ozdravi sicer bolenika, pa ga še bolj oslabi in tako
življenje pokrati, kakor bi to sama bolezen včinila. To se
zgodi, ako se pri naj rnenjši bolezni jako močna zdravila jem¬
ljejo.

Drugič  mora se bolezen po različnih načinih ozdraviti.
Razlika je ali v tem, da se kriza jednok na ta, drugoč na
drugi del napelja, ali da se bolezen na ta način hitrej, na
drugi bolj počasi odpravi. Ti različni načini zdravljenja znajo
sicer vsi bolezni odpraviti, v namenu dolgega življenja morejo
vendar jako razločne vrednosti biti. Cim delj namreč način
zdravljenja trpi, in čim bolj zato bolezen moči in organe
oslabi, ali čim bolj se moči življenja v obče raztrosijo, n. p.
po premnogem puščanju krvi, po odtrganju hrane i. t. d. tim
bolj oslabi glavnica dolgega življenja, akoprem se nasočna
bolezen odžene.

Tretjič  pozabiti bi ne smeli, da sama bolezen nam
tudi more hasnovita biti in potrebna za dolgo življenje. Mnoge
bolezni niso druga, kakor nagib narave, jeno pomotjeno rav¬
notežje sopet zložiti, ali zločeste tvarine izvreči, ali zaostanke
razpeljati. Ako zdravnik tu slabost, kteraje samo posledek
bolezni, za njeni vzrok vzeme in telo prezaran z dražljivimi
okrepčajočimi zdravili obdelava, ali samo bolezen potolaži
brez ozira na dalejšnje vzroke in posledke, tako druga ne
stori, kakor nasprotno delavno moč naravi vzeme , po kteri

16

242

je ona bolezen ozdraviti hotela, zvunaj pogasi ogen, pa zno¬
traj ga pusti tim bolj gorefi, in tako redi klico, t. j. tvarinski
vzrok bolezni, kteri bi morebiti po popolnem izdelanju narav-
skih moči včista preminol, tako se pa bolj vtrdi in nevozdrav-
Ijiv cini. Primeri so žalibože premnogi, da ljudje, kteri so
mislili, da so na ta način odtrešlike, griže, hemoroidov i.t.d.
včista ozdravljeni, kesnej jetični in hipohondrični postali, ali
živčeve bolezni dobili. Ni kdo tajiti ne more, da tako zdra¬
vljenje, akoprem bolezni odžene, življenje vendar neizmerno
krati. —

Zdaj je še temu odgovoriti, kar se samo tistih tiče, kteri
niso zdravniki. Kaj se mora č i n i t i, da se bole z n i
o d vračajo in kako bi m o r a 1 i že n a s t a 1 e z d r a-
viti, in posebno k a k o z d r a v n i k a i n z d r a-
v i 1 s t v o rabiti, da bi tako kar mogoče živ¬
ljenje ob d r ž ali i n p o d o 1 g š ali?

Prvič o obrambi bolezni.

Dvoje je potrebno, da bolezen nastane: vzrok, kteri jo
zbudi in lastnost tela, ga poprijeti; po tem sta samo dva
pota, po kterih se bolezen odvrnoti more; ali da vzrok
odvrnemo, ali telil lastnost ga poprijeti vzememo. V tem
je vsa zdravilska dietetika in vsi načini obranjenja bolezni.
Prvi pot, kteri je bil prvlje jako občen, je neostanviten ;
kajti dokler se iz društvenega življenja in j ego vik razmer
iztrgati ne moremo, nismo mogoči vse vzroke bolezni bežati,
in čim bolj jih bežimo , tim bolj nas pograbijo , če nas do-
stignejo, n. p. razldajenje nikomur ni tako zlo škodljivo
kakor ravno temu, kteri se zmirom toplo obnaša. Mnogo
boljši je zato drugi p t. Sicer bi morali one vzroke bolezni
bežati, ktere je mogoče, na ostale bi se vendar privajati
morali in tako svoje telo za nje neobčutno pripraviti.

Osobiti vzroki bolezni, ktere bi naj bolj bežati morali,
so: nesuažuost, nezmernost v jela in pila, brezmerno vži-

9

243

vanje naravske ljubavi, veliko razvročeuje in razblajenje, ali
nagel prestop iz jednega v drugo, strasti, preveliko napenja¬
nje duha, premnogo ali premalo spanja, zadelanje ali pre¬
gosto čiščenje tela, strupi. Poleg tega bi morali skrbeti,
da se telo proti vzrokom bolezni bolj otopi, ali vtrdi, in k
temu se sledeče priporočuje : Prvič vsak d en vživanje čistega
zraka. V lepih in budili dnevih, po dežu, vetru in snegu,
vsak den brez izjeme bi morali nckoje ure v prostem zraku
hoditi ali jezditi. To neizmerno mnogo k otrdenju tela in k
dolgemu življenju pripomore. Ako se to vsak den rabi, no¬
bena lmrja več ne škodi, in zato se ta navada posebno onim
priporoča, kteri so revmatični ali protinasti. Nadalje, vsak¬
danje vini vanj e z mrzlo vodo po celem telu , ne pretoplo
obnašanje, delavnost tela. Nedelavnosti bi se nikdar vdali
ne smeli, temoč se zmirom mnogo gibati, treti in po gimna-

v

stiki vadili. Cim m en j e telo dela, tim leži bolezni poprime.
Zadnjič določna svoboda v načinu življenja, t. j. ne smeli
bi za pretančne navade in postave življenja marati. Kteri
se preskrbljivo na določen red življenja veže, akoprem je
jako dober, si že vendar po tem postelj bolezni pripravlja,
kajti ako samo jednok od tega reda ostopi, kteri se je že
v njegovo naravo vkorenil, tako more zboleti. Tudi mala
nerodnost more po mali prekuciji, ktero v telu napravi, mnogo
kasniti in mnogo k čiščenju tela prinašati. Iste jako škodljive
reči nam menje škodijo, ako smo jih nekoliko vajeni. Zato
je dobro včasi menje spati kakor navadno, včasi kupico vina
več piti, več in bolj neprebavljive brane jesti , se malo raz-
hladiti ali razvročiti, n. p, plesati, jezditi i. t. d., se do
trudnosti gibati, ali včasi sc tudi en den postiti, —■ vse to
k otrdjenju tela in k njegovemu zdravju mnogo doprinaša,
kajti iztrga ga iz sužnosti jednolične navade, ktere nam
zmirom jednako obdržati vendar nikdar ni mogoče. Glavna
reč bolezni odvrnoti je tudi v tem , da vsaki svojo sposobnost
. za bolezni dobro spozna, da jo tako ali odpravi ali prilike
odvrača, ktere bolezni vzbujajo. Na to je položena osobna

16 *

244

dietetika; vsak človek mora osobno dietetiko dobro držati,
kajti vsak ima svojo sposobnost k jedni ali drugi bolezni.
To osobno preiskovanje in odločen j e dietetike je vendar po¬
sel zdravnika in zato bi vobče svetoval, da bi o tem vsaki
zdravnika pital, kteri mu odloči, kterim boleznim je naj bolj
podvržen in kakove dietetike se držati mora. V tem so stari
pametnejši bili kakor mi. Oni so zdravilstvo in zdravnike
mnogo več rabili za odločbo dietetičnega načina v življenju.
Tudi zvezdoznastvo in kiroinatiško preiskavanje se je posebno
v tem načinu rabilo, da bi se moralni in naravski značaj
človeka spoznal, in tako jemu potreben način življenja in
dieta priporočila. Gotovo! boljše bi bilo, da bi mnogi ljudje
v tem namenu zdravnike popitali, kakor pa da vsak teden
k njim bežijo, si kri puščati pustijo in si čistilo in za pla¬
vanje zapisati dajo. Resen je, da je k temu spameten, učen
in misleč zdravnik potreben, recept proti temu pa leiiko vsak
empiriker napiše. Imel bi vendar ravno zato v tem vsaki
gotovo sredstvo, po kterem bi pravega preroka od krivega
razločil.

Moram vendar onim, ki niso zdravniki, kolikor mogoče
pomočkov povedati, po kterik bo vsakemu mogoče svoje na-
ravske sposobnosti k boleznim spoznati, in tile so:

1. Preiskovati se mora podedovna sposobnost. Nekterc
sposobnosti bolezni so, ktere že v materi dobimo, n. p. pro¬
tin, hemoroidi, bolezen kamena, slabost živcev, jetika
i. t. d. Ako so se te bolezni pri starših že te jako vkorenile
bile, ko so nas rodili, jih tudi mi lehko dobimo. Po pri-
lični dieti se vendar more obraniti, da nas tako hitro ne po¬
primejo.

2. Prvo odgojenje more tudi sposobnosti bolezni pripra¬
viti; posebno pretoplo odgojenje, po kterem se nagib k po¬
tenju in slaba koža priredi in se zato lehko revmatizem, pro¬
tin i. t. d. dobi. Prerano primoranje k učenju, rana ljubav *
da sposobnost k živčevim boleznim.

245

3. Posebna rast tela tudi da sposobnost za nekoje bole¬
zni. Kteri ima dolgo slabo telo, dolg visok vrat, stisnjene
prsi, visoka pleča, kteri je naglo visoko zrastel, takov se
mora posebno varovati jetike in to naj skrbnejše pred 30.
letom. Kteri ima malo, široko telo, veliko in debelo glavo,
kratek vrat, tako, da se vidi, kakor da bi glava med pleča
vtisnjena bila; takovega lehko mrtvud vkouča in zato mora vse
marljivo bežati, kar mrtud prinaša. Vsi jako grbavi dobijo
lehko jetiko in druge plučnc bolezni.

4. Preiskati se mora temperament. Ako je sangviničen
in koleričen, smo bolj vnetnim boleznini podvrženi, ako je
flegmatičen ali melanholičen, nas živčeve bolezni leži po¬
primejo.

5. Tudi podnebje , stanovišče v kterem bivamo, more
sposobnosti bolezni imeti. Ako je mokro in mrzlo, tedaj v
njem gotovo zleznim in živčevim trešlikam , mrzlici, protinu,
revmatizmu ubežati ne bodemo mogli.

6. Ogledati bi sc tudi posebno morali na slabo stran
tela. Vsak človek ima naravsko slabo stran tela, in bolezni
zvekšino iz te trani izvirajo. N. p. kteri ima slabe pluča,
pri takovern vse bolezni naj leži pluča pograbijo. Ako je
želodec slab, vsi vzroki bolezni naj bolj do njega moč imajo
in neprebavljivost in želodčeve bolezni nasnovajo. Ako so
zato takovi slabi deli poznati, se lehko mnogo za vzdržanje
zdravja in dolgo življenje čini, ako jih namreč vzrokov var-
jemo ali jim čutljivost vzemerno. Prepotrebno je zato, da
vsaki svoje slabe delke tela dobro pozna, torej hočem tu
nekoje vsakemu lehko razumna ravnila postaviti. Opaziti
moramo, kder sc moč gibanja duše in močnih vnetkov naj
bolj pokaže, tam je naj slabejša stran. Napravi n. p. takova
moč kašelj, bodenje v persih, tedaj so pluča; napravi lisea-
nje v želodcu, plavanje i. t. d., tako je želodec naj slabejša
stran tela. Opaziti nadalje moramo, kam moč drugih vzro¬
kov bolezni naj bolj segne, n. p. moč premnogega jela, pila,

246

raz h hijen j a, razvročenja, premočnega gibanja i. t. d. Ako
te moči v prsih naj prej občutimo, tedaj so te naš slab del
Ravno tako važno je tudi opaženje« kam kri in drugi šoki
naj bolj silijo. Ktcri del je naj bolj črlcn ali vroč , kder se
naj večkrat potenje pokaže, tudi te, ako se še drugi deli ne
potijo; tam sc bolezen naj leži vleže. Tudi se lcliko sklepa,
da je tudi oni del naj slabejši, ktcrega zmirom močno rabi¬
mo, n. p. pri mnogo mislečih možgani, pri pevcu prsi, pri
žeruku želodec i. t. d.

Zdaj še moram posebne in naj pogubnejše sposobnosti
bolezni popisati, da jih vsaki leliko spozna, hočem tudi pri¬
dati dieto, ktera je pri vsakoj potrebna.

»Sposobnost  k j e t i k i,  med vsemi naj žalostnejša;
spozna se po zgoraj popisauoj rasti prs in tela, ako še
nismo 30. leto prestopili, (kajti kesnej redko jetika pograbi),
ako so starši jetični bili , ako naglo brez vzrokov zamolkljen
golt dobimo , ako pri božanju govorenju, nastopanju brega
ali stopnic sapo zgubimo, ako ne moremo globoko dehnoti
ali sapo dolgo na se držati, da bi bolečine v prsih ne obču¬
tili, ali da bi morali kašljati. Ako imamo jako črlena kakor
zlikana lica, ali večkrat na jednok brez vsakega vzroka lice
na jedni strani zlo črleno postane, ako večkrat bodenje ali
druge bolečine v prsih občutimo; ako zaran male kroglice
kakor kašo izkašljamo, ktere se vidijo, kakor da bi bile iz
sira ali loja, in ktere razdruzgane smrdijo; ako pri strahu,
jezi in drugih vnetkih .bolečino v prsih občutimo in nas ka¬
šelj pograbi, ako to tudi naj menjše razhlajenjc ali razvro-
čenje napravi; ako leliko in mnogokrat plučne katare dobimo
iu jih težko odpravimo; ako ze celo kri pljuvamo iz prs;
tedaj je jetika skoraj že gotova.

Kdor te prikazni občuti, se mora varovati zlo razvročlji-
vih pijač, vina, žganice, likera, dišav in premnogega in
močnega gibanja, n. p. plesa, bežanja i. t. d* razuzdane lju-
bavi, dvogibnega sedenja, ali takovega, pri ktereni so prsi

247

jako na mizo pritisnjene, tudi premočnega in predolgega
petja in kriča. — Proti temu se naj rabijo sledeča, jako hasno-
novita in potrebna sredstva, po kterih so se že večkrat slaba
pluča okrepila in se pogibel k jetiki pregnala, posebno ako
so se ta sredstva že v detinstvu rabiti začela. Naj se, kdor
ima slabi prsi, vsak den eno uro pred poldnem in eno uro
popoldne v čistem in prostem zraku sprehaja, posebno po ma¬
lih hribih gor in dol grede, in ravno tako dolgo naj po ma¬
lem glasno bere—

Druga sposobnost je k hemoroidom (zlati
žili.j  Spoznamo jo, ako so jo starši imeli,  nas večkrat
glava posebno na temenu boli ali v ledvili zbada; ako se
žruetno in z bolečino čistimo, ako nas večkrat ritnica srbi in
se okolj nje potimo, ako kri jako v glavo gre. Tako vini
ljudem je potrebno, da ne bežijo samo vseh razvročljivih,
temoč tudi vse tople pijače; posebno kavo, čokolado, čaj
i. t. d., in da mnogo rastlinskih hran, sada, in mehko meso
vživajo. Hran iz moke bi takovi celo nič jesti ne smeli, in
ne dolgo sedeti ; proti temu bi sc morali marljivo v čistem
zraku sprehajati in okolj trebuha ne prenapetega obleča no¬
sili, marljivo in pametno gimnastiko rabiti.

Sposobnost k histeriji  in  h i p o h o n d rij  i (k
maternci in mvčljivosti) in drugim živcev im boleznim
se iz sledečega spozna: Ako smo od staršev, kteri so slabe
živce imeli, rojeni, ako smo prerano k učenju in sedenju
primorani bili, ako se je prezaran ljubav vživala, ako smo
mnogo sami v zaprtih hišah sedeli in mnogo toplih pijač vži-
vali, mnogo dražljivih knjig čitali, ako je naša občutnost jako
premcnljiva , tako, da na jednok brez vzroka tihi in žalostni
ali veseli postanemo, ako nas večkrat neprebavljivost in na-
pihi mučijo, ako je trebuh nenavadno napet, dražljiv in se
večkrat nenavadna bolečina v njem občuti, ako smo zaran in
natešče jako trudni, mrčljivi in nedelavni, kar se po vživa-
nju okrepivne hrane hitro odžene; ako nam sočivje, čebul in

248

pečene brane, kterc so z kvasom napravljene, škodijo, ako
se redko in žmetno čistimo, ako smo zmirom radi sami in se
skoraj bojimo med ljudi hoditi in jim ne upamo. — Takovi
ljudje morajo posebno bežati sedeče življenje, in ako to ni
mogoče, morajo stoje pisati, in ker to ni dolgo mogoče, bi
morali na zato posebno pripravljenem stolu sedeti in se še
poleg vsega tega sledeče postave neprestopno držati ; vsaki
den se 2 —3 ure v čistem zraku sprehajati. Tudi jezdenje je
fcakovim ljudem jako hasnovito. Morali hi marljivo druge
ljudi obiskovati, posebno prijatelje, do kterili popolno zaupa¬
nje imajo , nikdar bi ne smel takov človek dolgo sam biti.
Potovanje in vživanje čistega zraka na deželi ste glavni ravnili
proti hipohondri ji in histeriji.

Mnogokrat je že najvekšega hipollondrista samo to oz¬
dravilo, da je v poletju na deželi stanoval in se z kmečkim
delom pečal* Vobčc bi se vsakemu svetovati moralo, da
vsaki, kteri to sposobnost občuti, naj rajši kmetovavec, lovec
ali vojak postane, kakor učen.

Jako hasnovito je pri tej sposobnosti trenje trebuha, po¬
sebno vsako jutro, ali samo z roko ali z volnato capo; to
podpira prebavljenje, kroženje krvi, razžene napilie in zastoje
v trebu in močno krepi.

V tem stanu ljudje jako radi zmirom zdravila jemljejo,
posebno čistila, česar bi se naj bolj zdržati morali, kajti po
tem se bolezen vsikdar pohuj.ša.

Naj boljše je sc pametnemu zdravniku zaupati, od njega
naročeno dieto dobro držati in malo zdravil jemati. V (i
bolezni beži posebno pogače, sir, sočivje, mastne hrane in
težko pivo.

Jako občna je revmatična  i n k a t a r a 1 n a spo¬
sobnost. Tu sc razumeva nagnjenje k razhlajenju, da se v
naj menjši membi vremena in v mrzlem zraku lehko kašelj
neduha in trganje dobi. Vzrok te sposobnosti je samo v

249

slabosti in v preveliki čutijivosti kože. Po vsakdanjem mrzlem
vmivanju in trenju kože se lehko odpravi, posebno, ako se
se poleg tega mnogo v cistern zraku sprehajamo, vsak teden
2—3 krat mlačno kopljemo in marljivo mokre kraje in sta-
nišča bežimo. Ako je vendar ta sposobnost premočna in že
predolgo trpi, se zmetno odpravi, in tedaj je naj liasnovitejše
volna! obleč nositi, kar jo otopi.

Tudi o s p o s o b n o s t i k m r I v ti d u m o r a m neko¬
liko povedati, akoprem se ta kesnej prikaže. Opazimo jo pri
ljudeh, kteri imajo jako malo in debelo telo, kratek vrat, da
se vidi kakor bi glava med pleči sedela, zmirom črleni na-
pubnjen obraz, zvonenjc in praskanje v ušesih, omamico in
hudobo dokler so še natešči. Takovi ljudje bi nikdar ne
smeli želodca preveč nabasati (kajti po takem bi lehko pri
jedi vrnili), posebno bi ne smeli zvečer mnogo jesti in piti,
in so koj po jedi vleči, ne smeli bi z glavo nizko ležati, in
se vsega jako močnega razhlajenja in razvročenja posebno
v nogah ogibali.

Drugič: K a k o b i m orali že nastopno bol e-
zen zdraviti in kako zdravnika in zdravilstvo
rabiti ?

Naj važnejše se da v sledeča ravnila spraviti.

1. Zdravil bi nikdar jemati ne smeli brez zlo važnega
vzroka; kajti kdo bi se rad brez važnega vzroka bolen na¬
pravil? Zato je jako škodljiva navada za čiščenje, plavanje
jemati, si kri puščati dati, v toplice hoditi i. t. d. samo zato,
da bi se mogoče bolezni odvrnole. Mnogokrat ravno potem
bolezni dojdejo, ktere odvrnoti hočemo.

2. Mnogo bolje je bolezni odvračati, kakor jih zdraviti;
kajti pri zdravljenju se vsilcdar več moči zgubi in zato živ¬
ljenje pokrati. Zato bi vsakteri zgoraj rečena sredstva za
odvrnjenjc bolezni dobro rabiti moral.

v

o. Ce zares bolezen občutimo, bi morali jako pazljivi
bili. Malo važni početek ima za seboj mnogokrat jako važno

250

bolezen. To velja posebno o trešličnih boleznih. Jihov po-
četek se tako prikazuje: Občuti se nenavadna slabost, želja
k jelu premine, s tim vekša pa postane žeja; spanje je ne¬
mirno in z mnogimi žmetnimi senjami pretrgano, navadne
izločbe in izvržbe se ali vstavijo ali pomnožijo, volja k delu
premine, glavobol se začne, slab ali močen mraz nas popade,
kteremu vročina sledi.

4. Kakor hitro se le prikazni opazijo je treba neprijatelja
bolezni t. j. hrano bežati in dobrotiven naravski nagon vbogati,
kterega vsaka stvar v tem stanu na svoj hasek verno po¬
sluša. Jesti ne smemo, kajti nam že sama narava po
mrzenji kaže, da ne more prebavljati; proti temu bi morali
več piti, pa vendar zmerno in vodene pijače. Morali bi mir¬
ni biti, naj bolje je ležati; kajti nam slabost dostojno kaže,
da narava svoje moči za preobvladanje bolezni potrebuje.
Varovati bi se tudi morali razvročenja in razhlajenja, zato
bi ne smelo na prosti zrak iti in ne v pretopli hiši ležati. To
so včista prosta sredstva, ktera nam narava tako jasno pred-
očuje, da nam je samo jeni glas poslušati treba in potem
se nebrojne bolezni k oj iz početka lehko poterejo. 90 let
star Mac lin,  igrač v Londonskem gledališču pravi o samem
sebi, da vsikdar, kdar se je bolen občutil, se je vlegel in
ni druga vžival kakor kruh in vodo, in ta dieta ga je vsake
bolezni osvobodila, tako da mu drugih zdravil nikdar ni treba
bilo.

, 5. Ako priliko imamo zdravnika popitati, naj bi to sto¬
rili; ne zato, da bi morali koj zdravila jemati, temoč samo

v

zato, da zvemo v kakošnem stanu smo. Ce pa to ni mogoče,
je mnogo boljše ostre diete se držati, kakor takova zdravila
jemati, ktera več škodijo kakor basnijo. Nobeno zdravilo ni
ravnoplatno. Tudi jemanje zdravil za čiščenje in plavanje
more škoditi. Naj boljša in zdravejša pijača v tern stanu je
vinski kamen,  za dve kavni žlici v kupico mrzle vode
vržen.

251

6. Zdravniku bi morali odkritosrčno vse povedati, tudi
kar sc prešestnega življenja dotiče, ako se tudi na nasočno
bolezen ozira; in nasočen stan bi mu morali posebno dobro
razložiti, pa vendar ne več govoriti kor toliko, kar k bolezni
spada.

7. Vzeti bi morali samo jednega zdravnika, do kterega
naj več zaupanja imamo, vendar nobenega, kteri ima skrivne
zdravila, kteri premnogo govori, ali kteri je jako zvedljiv;
nobenega kteri črez druge zdravnike hudo govori in jihovo
zdravljenje pomenjšuje; kajti to je vsikdar znamenje slabe
znanosti ali hude vesti ali hudega srca; nobenega kteri samo
močna zdravila rabi, kteri je vinu in igri vdan; nobenega,
kteri po kratkem izpitu hitro zdravilo zapiše. •— Naj bolj go¬
tovo znamenje dobrega in tudi zvestega zdravnika je, ako
bolenika prav na tenko izpituje.

8. Posebno pa bi morali bežati takovega zdravnika, kte¬
rega naj viši cilj pri zdravljenju je denar in častiželjnost
Pravi zdravnik bi drugega cilja ne smel imeti, kakor zdravje
in življenje bolenikovo. — Vsak drugi ga od pravega pota

•v

odpelja in zna boleniku jako škodljiv biti. Ce takov zdrav¬
nik v okoljšcine pride v kterih je jegova veljava ali mošnja
v veliki nevarnosti, ako bi moral za bolenika poslednjo silo
napeti da ga reši; tedaj bo gotovo bolenika rajši vmreti pu¬
stil, kakor svojo veljavo zgubiti hotel. — Gotovo je tako-
vemu zdravniku bolenik samo toliko važen, na kolikor je vi¬
sokega stana ali bogat.

9. Naj boljši zdravnik je oni, kteri je tudi prijatelj, ta¬
kemu naj leži zaupamo, in mu vse leliko odkritosrčno razode¬
nemo. On nas pozna in tudi zdrave opazuje, kar k dobremu
zdravljenju v boleznih jako mnogo doprinaša. On nas po¬
miluje in trudil se bode našo bolezen, kakor hitro in dobro
je le mogoče, odgnati. Storiti bi zato morali vse mogoče, da
bi z zdravnikom močno prijateljstvo sklenoli in obdržali, in

252

ga potem ne razžalili, kajti pri taki priložnosti mi vsikdar
več kakor on zgubimo.

10. Skrbno bi takovega zdravnika bežati morali, kteri
skrivna zdravila pripravlja in prodava, kajti ali nič ne ve,
ali je goljuf, ali samopašnež, kteri na svoj hasek več gleda
in mu več velja, kakor življenje drugega; kajti, ako je je-
govo skrivno zdravilo brez vsakega haska, tako na svetu ni
bolj zavržljivega goljufa, kakor je takov, kteri ljudem ne
jemlje samo denarja, temoč tudi zdravje in življenje. Ako
je vendar skrivno zdravilo zares hasnovito, tedaj je lastnina
človečanstva vobče, in toraj je tako djanje jako nemoralno,
takovo človečanstvu skrivati in prikratiti. Takov zato greši
proti tisoč in tisoč bolenim, kterim bi jegova skrivnost bas-
novita biti mogla.

12. Vobče ni nikdcr potrebno tako na moralnost gledati
kakor pri zdravniku. Kdc je tako zlo potrebna kakor pri
njem V — Človek, kteremu življenje brez skrbi zaupamo, kte-
rega delo nikdor drugi presoditi ne more kakor samo jegova
vest, kteri vse veselje, mir in isto zdravje in življenje žrtvo¬
vati mora, ako svojo dolžnost popolnoma izpolniti hoče, —
ako ta človek ne včini vse po čistih moralnih vodilih,—tako
je naj strahovitejši in pogibelnejši, in bi se bolj bežati mo¬
ral kakor ista bolezen. Zdravnik brez moralnosti ni samo
zmišljena stvar, temoč celo divja zver.

12. Ako dobrega in poštenega zdravnika najdemo, se
mu včista zaupati moramo. To pomiri bolenega in oleliča
zdravniku zdravljenje. Mnogi mislijo, čim več zdravnikov k
sebi pozovejo, tim gotovejše se jim bode pomagali; to je ven¬
dar jako kriva misel. Kar tu povem, povem iz vednosti:
boljše je imeti jednega zdravnika kakor dva, in boljše dva
kakor tri i. t. d. in čim je več zdravnikov timjemenj upanja
k zdravju. Mislim da je samo te dobro več zdravnikov po¬
zvati, kdar se naravska bolezen v čista ozdraviti ne more. Ho
bolezni, pa jako redke, pri kteri h je mnenje več zdravili-

253

kov potrebno in se jih tudi več pozvati mora; morajo vendar
samo takovi biti, kteri so složni. Tedaj hi se takov posvet
(consilinm) samo na toliko rabiti moral, da se bolezen spozna
in potrebna zdravila naročijo. Isto zdravljenje bi vendar na
dalje samo jeden zdravnik voditi moral, do kterga naj vekše
zaupanje imamo.

13. Opazovati moramo krize, pomočke in pote, ktere
naša narava naj bolj ljubi, in ktere je morebiti že v prejš-
nih boleznih rabila; ako si ona namreč rada po potenju ali
dristli, ali tečenju krvi skoz nos, ali po scanju pomaga. Na
ta pot jo tedaj tudi v nasoči bolezni napeljevati moramo,
in to je vsakemu zdravniku zlo potrebno vedeti.

14. Čistoča je tudi pri boleznih prepotrebna, kajti po
nečistoči se lehko naj slabejša bolezen v naj hujšo prevreči
more. Po nečistoči grešimo proti zdravniku in svojim, kajti
po nečistoči še tudi oni zboleti morejo. Morali bi zato pre¬
vidno vsak den robje menjavati, hiše prevetriti, izvržbe in
čistila marljivo iz hiše spravljati, in vse druge reči, živali,
rože, hrane, ponošen obleč, z eno besedo vse, kar bi moglo
zrak v hiši pokvariti, odpraviti. Naj škodljivejša je pa na¬
vada na naših kmetijah, da se v bolenikovi hiši mnogo ljudi
skupčuje, kteri ne pokvarijo samo hišnega zraka, temoč tudi
bolenega zmirom vznemirjajo in z neumnim pomilovanjem še
mnogokrat več strašijo. Kolikokrat sem že čul, da se bolenik
z sledečimi neumnimi besedami pomiluje: ,.A h siromak
ti, tako si že v č i s t a p r e p a 1, skoraj bi te več
ne poznal  ! i. t. d. Po takem pomilovanju se bolenik pre¬
straši, zmirom na bolezen in smrt misli in še bolj zboli.

254

Omika duševnih in telesnih moči.

Samo omika napravi človeka popolnega. Tako naravska
kakor tudi duševna jegova narava mora določeno stopnjo raz-
vitka in omike nastopiti, ako hoče prednosti človeške narave
zadobiti. Divji neomikan človek še ni človek, temoč samo
človeška žival, ktera sicer vse sposobnosti ima, da bi človek
postati mogla; pa dokler te niso po omiki razvite in dokler
se on niti v moralnem niti v naravskein črez druge ž njim
v jednem redu stoječe živali ne vzdigne, ostane tudi žival.
Vsa sloveška bitnost jev njegovoj lastnosti, da se popolniti
more, in vse je v njegovi organizaciji tako preračun j eno, da
še on ni nič, temoč še vse postati more.

Jako važna je moč, ktero omika na popolnjenje narave
in zato tudi na podolgšanje življenja ima. Vobče se misli,
da vsaka omika življenje slabi in krati; pa to vendar samo
o prenapeti omiki velja, ktera preveč potanči in obmehkuži.
Ta je ravno tako nenaravska in škodljiva, kakor neomika in
še mnogokrat škodljivejša; oboje krati življenje. Toraj tako
on, kteri je po omiki omekkužen, kakor divjak kratko živi.
Proti temu je določena in prikladna duševna in telesna omika,
posebno jednako popolnjenje vseli moči, prepotrebno. Mislim
da je naplativno moč prave omike na dolgo življenje ne¬
koliko natančneje pretresti in tako jo od krive omike leži

255

razločiti. Ona na sledeči način življenje podolgšuje. Razvije
popolnoma organe, in tako napravi bogatejše in bolj vživa-
joče življenje in popolnejše ponavljanje.

Kako jako veliko množin sredstev p navijanja ima člo¬
vek omikanega duha, kterib divjak nikdar dobiti nemore!
Ona napravi vse tkanine bolj mehke in tako obrani trdočo,
ktera je dolgemu življenju protivna. Brani nas vzrokov, kteri
življenje poterejo, in kteri divjemu mnogo življenja vzemejo,
n. p. mraz, vročina, vzroki menihe vremena, glad, strupi i. t. d.
Uči nas bolezni zdraviti in naravske moči za poboljšanje
zdravja rabiti. Ona vzmeri in ravna strasti, našo živalsko
stran po razumu in moralnem izobraženju, nas uči nesrečo,
razžalo i. t. d. mirno prenašati, da s tim pravo mero potroše-
nju življenja, ktero bi nas inači hitro zapravilo. Ona da
družbinsko zvezo v državi, po kteri je mogoče, da jeden
drugemu v vsem leži pomagamo; da nam postave in policijo,
kar tudi neposredno življenje podolgša. Ona nas uči veliko
priličnosti in polekčanja življenja, česar nam sicer v mlado¬
sti ni potrebno, pa v starosti nam tim več hasni, umetno
kuhanje hrane, polchčanje gibanja po umetnih načinih, nam da
tako popolnejši mir i. t. d. — prednosti, po kterih omikan
človek leliko v starosti jako dolgše življenje obdrži kakor
neomikan.

Iz tega se že tudi vidi, kakošna in kako močna mora
omika biti, ako hočemo, da življenje podolgša. Samo ona
je to činiti mogoča, ktere namen je sicer naravske in duševne
moči kar mogoče izobražiti, pa ktera si vsikdar višo moralno
postavo za ravnilo vzeme, na ktero se pri človeku vse polo¬
žiti mora, ako hoče biti dobra, prilikua in v resnici bla¬
gorodna.

256

Starost in kako v nji ravnati.

Starost, akoprem je naravski posledek življenja in po-
četek smrti, more vendar tudi sama sredstvo postati ktero
naše življenje podolgša. Sicer ne pomnoži životvorne moči,
pa vendar ji potrošenje zategne, in tako se more trditi, da
bi človek v zadnji dobi svojega življenja, t.j. v dobi, v kteroj
je malo moči in še te slabe, svoje dni prvlje dokončal, ako
bi ne bil star. Ta izrek, kteri se sicer smešen dozdeva, se
vendar po sledečih razložkili potrdi. Stari človek ima menjc
životvorne moči in menje lastnosti se ponavljati. Ako bi on
zato v ravno tako močnem delovanju in živosti živel, kakor
prvlje, bi se moči mnogo prvlje izjemati morale in tudi smrt
brž slediti. Značaj starosti vendar otopi naravsko dražljivost
iti čutljivost po čem se moč noteršnjih in zvunajšnih dražil
in tudi javljenje in potrošenje moči pomenjša, in tako more
človek pri tem slabem trošenju imajoče moči še dolgše rabiti
— Odjemanje močnostnega življenja v starosti podolgša zato
bivanje. — Ravno to oslabljenje zdražila poprijeti, oslabi tudi
moči škodljivih vtiskov in vzroke bolezni, k akti razvročenje
razblajenje, strasti i. t. d. — zdrži vekšo jednakost in mir
v noteršnjem delovanju, in na ta način odverne tein mnogo
bolezni. Opazi se tudi, da se ravno iz tega vzroka stari

257

ljudi od kužnih bolezni teže ostrupijo, kakor mladi. K temu
še pristopi ista navada živeti, ktera gotovo v zadnjih dnevih
jako življenje zdrži. Živalsko delovanje, ktero je že tako
dolgo v jednakem redu in sledovanju zmirora delalo, postane
zadnjic tako navadno, da še v telil na dalje trpi, akoprem
že drugi vzroki delovanja moči zgubijo. Čudovito je kako se
starost še v naj vekši slabosti zmirom nekoliko časa obdrži,
če le vse v navadnem redu in sledenju ostane. Duševen člo¬
vek je zares že mnogokrat mrtev ali nikaven, človeška rast-
lika še veuder nekoliko časa živi, kteremu življenje je tudi
zares mnogo menje potrebno. Navada življenja tudi čini, da
čim je človek starši, tim rajši živi.

Ako se poleg vsega tega starost dobro ravna in podpira,
se more še mnogo več za podolgšanje življenja rabiti; in ker
je tu malih odstopov od občnih postav potrebno, mislim da
ne škodi, ako nektera potrebna ravnila priložim.

Glavne misli o ravnanju v starosti morejo biti sledeče:
Mora se zmirom povekšavajoča suhota in trdina spletkov po-
menjševati in omehčevati. Mora se ponavljanje zgubljenega
in reja kar mogoče polehčati, telu se morajo močnejša dražila
davati, kajti je dražljivost pomenjšana, mora se izločba po¬
kvarjenih delkov podpirati, ktera je v starosti nepopolna, in
ktera vsikdar one nečiste šoke napravi, kteri smrt pohitrijo.
Na to so sledeča ravnila položena:

1. V starosti je vlastne naravske toplote jako malo, zato
je treba, da jo kar mogoče od zvunaj pomnožimo in obdrži¬
mo. Zato topel obleč, tople hiše, tople postelje, toploto da-
vajoče hrane, in ako je mogoče, stanovanje pod toplejšem
podnebijem, kar jako življenje podolgša.

2. Hrana mora biti lehko prebavljiva, bolj tekoča kakor
trda, jako redljiva in tudi močnejša in dražljivejša, kakor je
ona bila, ktero smo v prvih dobah vživali. Zato so tople,
dišavne in močne juhe v starosti 'tako jako hasnovite, kakor
tudi tančne, dobro pečene, mesene hrana, redljive rastline,

17

258

dobro redljivo pivo, in pred vsem drugim mehko oljnato vino,

S/

w

brez kislobe in prstenih delkov n. p. staro Spaujolsko , To-
kajsko, Cipriško, Malagsko vino i. r. d. Takovo vino je naj
boljše dražilo za življenje starcev, ono jih ne razvroči, ternoč
samo hrano in moči davlje, ono je mleko za starce.

3. Mlačne kapele so tudi jako hasnovite, in naj boljša
sredstva, po kterih se naravska toplota naj bolj pomnoži,
izločbe, posebno kože, podpirajo in trdoča in suhota celote
pomenjša. One zato vsem potrebam naj bolj služijo.

4. Vsako močno izpraznenje se mora bežati; n. p. pušča¬
nje krvi, ako ni jako potrebno, močno čistilo, razvročenje,
potenje i. t. d. kajti to še vzeme zadnje slabe moči in na¬
pravi suhoto.

Y

5. Cim starejši postajamo , tim bolj bi se na določen red
v vsem delovanju privajati morali. Jed, pija, spanje, gibanje
in mir mora imeti svoj določen red in čas, pri kterem ostati
moramo. Tako natančna mehanična navada v ti dobi življe¬
nje jako podolgšuje.

G. Telo se mora sicer vsak den gibati pa ne preveč,
tako da bi oslabelo; naj boljše gibanje je pasivno, t. j. vož¬
nja; trenje cele kože, pri kterem mazanje z ugodnimi diše¬
čimi mažami tudi mnogo pripomaga , da se trdoča obrani in
koža mehka obdrži. Posebno bi se močnih telesnih potresov
jako ogibati morali, kajte so z vekšino prva stopnja k smerti.

7. Vgodno poslovanje in dobra duševna volja tu neizmerno
mnogo hasne, močne strasti vendar in duševni potresi morejo
naglo smrt prinesti. Naj hasnovitejše je veselje iw zadovolj¬
nost, ktera se naj leže priskrbi po vživanju domače blaženo¬
sti, po veselem ogledu na dobro in hasnovito preživeno živ¬
ljenje, in po jasnem razgledu in upanju v bodočnost tudi prek
groba. Tudi mnogo zabavljanje z otroci in mladimi ljudmi
napravi v starosti posebno dobro voljo, ktera tudi k dolgemu
življenju mnogo doprinaša. Mladost in jene nedolžne igre in

259

misli mladij o starost. Posebno je upanje na dolgo življenje
jako dobro sredstvo, ktero ga podolgša. Nahajamo tudi, da
starci mnogo upanja na dolgo življenje kažejo, kajti radi
začnejo hrame zidati, drevje saditi i. t. d. in vidi se, da v
tem prevarjenju samih sebe, po kterem si življenje kakti za¬
varovati mislijo, mnogo sreče in zdravja najdejo.

17 *

260

i

Pomočki v naglih smrtnih pogibeljih.

Nahajajo se vzroki, kteri pri naj popolnejšem zdravju in
pri naj boljših lastnostih dolgega življenja isto vendar pretr¬
gati morejo, •— silni načini smrti,  — Te pomenjšati in
neškodljive činiti je razen del življenje podolgšavajoee umet¬
nosti, in zato tu naj potrebnejše priložiti hočem.

Sem spadajo vsi silni smrtni načini, kteri vsi ali po me-
haniškem vraženju, ali po organskih porušenjih nastanejo.
Vsi se dajo v tri rede spraviti: Ali činijo organe življenja
včista uerabljive, ali naglo pokončajo životvorno moč (n. p.
strela, jako močne strasti in skoraj vsi strupi), ali vzemejo
naglo življenju vsa dražila, brez kterih ono obstati ne more,
(n. p. kri, čisti zrak). Pomoč proti tem je dvovrstna, ali jih
odvrnemo, ali neškodljive napravimo, ako so nas že popadli.

Prvič odvračanje.  Vseh vzrokov sicer odvrnoti ne
moremo, kajti so z našim življenjem in posebno z nek-
teriini tečaji življenja tako zatkani, da bi isto življenje zgu¬
biti morali, ako bi se jih ognoti hoteli Moramo vendar naše¬
mu telu takove lastnosti priskrbeti, po kterih mu je mogoče,
da ako ga oni vzroki dosegnejo, mu malo ali celo nič ne ško¬
dijo, Je zato objektivna in subjektivna umetnost pogibelji
odvračati in v zadnji bi se vsaki človek kar mogoče zpopol-
niti moral.

261

Ona spada k omiki človeški in k izobraženju.
so jako prosta in sledeča:

Sredstva

1. Truditi se moramo tein kar mogoče veliko urnost in
ročnost priskrbeti. Pristojna omika telesnih moči v bežanju,
v plesanju, skakanju, plavanju, hojenju po jako ozkih potih
i. t. d. nas jako ubraui pogibelji, ktere iz takovih prilik na¬
stanejo; jako menje ljudi bi se vtopilo, ali po potih ubilo,
ali po drugih takovih nesrečah vkončalo, ako bi se za to
izobraženje bolj skrbelo.

2. Omikati bi se moral razum in ljudje po občnih lehko
razumljivih spisih iz naravoslovja o škodljivih rečeh podu-
čevati. Sera posebno spada spoznanje strupov, jihovih last¬
nosti in škode, lastnosti strele in kako jo bežati, škoda in
lastnosti pokvarjenega okuženega zraka, mraza i. t. d. Več
o tem v knjigah posebno zato spisanih.

3. Morali bi našemu duhu srčnost, moč in modroslovsko
jednakodušuost in posebno lastnost, da se v nepričakovanih
dogodbah hitro zavemo, priskrbeti. Toda dvojvrstni dobiček:
naravska škoda naglo potresajočih vtiskov se odvrne, in pri
nagli pogubi se hitro določimo.

4. Telo bi morali dobro otrditi proti mrazu, vročini in jeni
membi. Kdor si je te lastnosti dobro prilastil, bo v nebroj-
nih pogibeljih se smrti ubranil, v kterih ji drugi zapade.

Drugič rešitev v z a r e s a n s t a I i h p o g i b e 1 j i h.
Kaj je storiti, ako sc kdo vtopi, obesi, zadu¬
ši, ako ga s t r e 1 a z a d e n e, ali se o s t r u p i i. t. d. V

Imamo sredstva, po kterih se je že mnogokrat zdetno
mrtev rešil, in to je oni del zdravilstva, ktercga bi vsak človek
znati moral; kajti vsak zna v takove prilike priti, kder
je hitra pomoč potrebna, ona tu vse prevažc, ker je
vsak hip mnogokrat neprecenljive vrednosti. — Naj nienjše
sredstvo hitro rabljeno more več liasniti kakor pol ure poz-
nej vsa modrost zdravilstva. Vsak človek, kteri prvi, k ta-

262

o

kovi nesreči pride, bi si moral za dolžnost vzeti, da nesreč¬
nemu kakor naj hi tre j pomoč priskrbi, in premisliti, da je
življenje takovega samo na minute položeno.

Nagle in silne smrtne pogibelji delimo po pomočkih,
ktere za rešitev potrebujemo v sledeče tri rede:

Prvi red, zadušeni (obešeni, vtopljeni, inv nečistem
zraku vkončani (od strele zadeti in v s m r t i j e d n a k i
omamici ležeči)  kako se morejo ti rešiti? Naj hasno-
vitejši so sledeči pomočki:

J. Vtopljen se mora kakor hitro mogoče iz vode izvleci,
obešen odrezati, z eno besedo, smrtni vzroki odpraviti. T
j edino je že mnogokrat zadosti, da se nesrečni reši, ako se
brž zgodi, pa ravno to se naj večkrat, in mnogokrat tudi po
nemarnosti ali po predsodkih zamudi. Mesta, na kterik bi se
takovi ljudje kakor naj hitrej rešavali, so še žalibože jako
redke, — in kder že so, še tam se tako počasu vse k rešitvi
pripravlja, da je človek misliti primoran, da se ne pripravlja
k rešitvi, temoč k pokopu. Poglavarstvo bi tedaj posebno
za to skrbeti moralo, da se dobre naredbe napravijo, po kte¬
rik se vtopljenci hitro najdejo, kar je več vredno kakor vse
druge naredbe in priprave za rešitvo; da bi se predsodi,
ktere ljudstvo o obešenem in vtopljenein ima,  izkorenili,
in da nebi vsaki samo plače dobil, kteri takovega reši, temoč
da bi tudi kaznovan bil, kteri rešitev samovoljno zamudi.

2. Nesrečnjak se mora, kakor hitro mogoče sleči in po
celem telu zgreti. Toplota je naj močnejše in naj bolj občno
dražilo življenja. Ono isto sredstvo, ktero narava naj prvi j e
rabi, da življenje nastane, ono isto je tudi naj bolj mogoče
zgubljeno življenje hitro povrnoti. Naj več basni topla
kopel.  Ako vendar te imeti ne moremo, se leliko nesreč¬
njak z toplim peskom, pepelom, odejo ali posteljo dobro po¬
krije in toplo kamenje okolj njega nadevlje. Brez teh po
močkov drugi ne basnijo; boljše bi bilo, ako bi se zdetno

263

mrtev vsikdar kakor naj hitrej in naj bolj zagrel, ne pa da se
večkrat brez vsakega nasledka močno tere, klistira in se mu
kri pušča i. t. d. dokler se to nebasnovito rabi, ga že mraz
celo vmori. i

3. Druga važna pomoč je, da se zdel no mrtvemu zrak

v p luč a puhne  in se lehko ob enem s toploto rabi. Res

je, da je naj boljše, ako se čisti, ne že nad eh njeni zrak za

ta posel rabi; k temu so vendar vsakojake priprave, kakti
meh, potrebne, ktere sc vendar mnogokrat hitro dobiti ne
morejo, zato je naj boljše, da isti, kteri prvi k takovi ne¬
sreči pride, ali kteri je naj močnejši, nesrečnemu svojo sapo
v usta puše zadelavši mu nos, in ako zapazi, da so že prsi
zraka polni, ga naj sopet, vun spusti in spravlja, stiskaje
nesrečnemu trebuh in prsi. To se mora večkrat ponoviti in
ne včasi opustiti, ako ravno se nesrečen v kratkem ne oživi,

kajti so primeri, da so se takovi ljudi, po marljivi in dolgi

rabi rešitvenih sredstev, še le po dveh urah oživeli.

4. Moralo bi se od časa do časa malo jako mrzle vode
ali vina na srčno jamico nesrečnemu iz določene višave vli¬
vati, kar mnogokrat jako hitro srce oživi in tako tudi celega
človeka.

5. Treti’ (ribati) in z krtačoj drči ti bi se morale roke,
noge, trebuh in hrbet, in jako občutni deli človeka, kakti
podplati nog, dlani rok bi sc morali sipati, zbadati, ali re¬
zati, ali se na nje goreč pečatni vosek spuščati; nosnice in
usta sc morajo dražiti z peresom, ali z jako dražljivim zdra¬
vilom, z jelenovcem (HirschhorngeistJ, solmiakovcem. Pred
oči se mora luč držati in v ušesa kričali i. t. d.

6. Zrak ali duhanski (labakovi) dim sc mora v ritnico

*

puhati, ali pa mora sc lakov človek ali z vodo kuhanega
duhana ali gorusicc, ali z jesihom ali vinom zmešano vodo
dvistljati (klistirati)*

7. Kakor hitro sc nekoja znamenja življenja prikažejo,
se mora bolenemu za žlico dobrega vina v usta spustiti, in

264

ako ga požere, mu ga še več dati. Ako se vendar viuo hi¬
tro dobit) ne more, je tudi dobro, ena tretjina žganice z
dvema tretjinama vode zmešana, boleniku dati.

8. Pri od strele zadetih  se še razvun rečenega
priporočajo prstne kopelje. — Mora se takov človek na na¬
novo skopano prstzustmi položiti, ali do glave v prst zakopati.

Ako se ta čisto prosta sredstva hitro in dobro rabijo,
mnogokrat več hasnejo kakor pol ure poznej vsi umetni pri¬
pravki rešitve in vsa zdravila zdravilsta.

V drug! red nesrečnih spadajo zuierziijcni ; tako-
vim je celo drugi način rešitve potreben. Toplota bi jih gotovo
naglo vmorila, zato se samo sledeče činiti mora: Zmerznjenec
se mora do glave v sneg zakopati, ali v jako mrzlo kopel
položiti. Na ta prosti način se nesrečnemu življenje hitro po¬
vrne, in ko se to opazi se mu mora malo toplega čaja ali
vina dati in se v postelj položiti.

Tretji red, ostrupljeiii. Za takove imamo dva ne¬

precenljiva pomočka, ktera sta pri vsakem strupu jako hasno-
vita, se povsodi lehko dobita in ktera vsaki lehko rabi:
mleko in olje.  — Edino po teh pomočkih so se že mnogi
rešili, kteri so z naj hujšim strupom, t. j. z‘mišnico ostrup-
ljeni bili. Ta pomočka imata dve glavni lastnosti vsega ta¬
tovega zdravljenja: izvržbo in zavitje strupa, po ktercni se
mu moč vzeme. Mora se zato ostrupljenemu toliko mleka piti
dati, kar ga le popiti more; ako se plavanje prikaže, je še
s tim boljše, kajti se po takovem strupni delki, kteri so še
v želodcu , izpluvajo. Dati se mu tudi mora vsak četrt ure,
pol šalice olja kakovega bodi, vsako je hasnovito. Ako se za
gotovo ve, daje  človek z mišnico, ali z strupom živega sre¬
bra ostrupljen , tedaj mu je tudi dobro dati malo mila v vodi
(milne ali žajfne vodej piti. To je vse, kar vsaki lehko stori,
in kar je mnogokrat že k popolni rešitvi zadosti. Zamuditi
bi se vendar nikolj ne smelo, da se kakor hitro mogoče po
zdravnika pošlje, kteri nadalje za takovega nesrečnika po¬
trebno naroči.

265

Poraba občnih ravnil zdravja in življenja se vendar po
različnih sostavljenostih tela, po temperamentih in zvunajšnih
primerlejih človeka mnogovrstno razrneriti mora, in samo ona
poraba je prava, ktera se posebno po tem ravna. Potrebno
je zato o tem nekaj bolj natenko povedati.

Prvič  so različne sestavljenosti tela in temperamenti,
kteri prvo in naj važnejšo razliko med ljudmi napravijo, po
čem se ne kaže jako različno samo noteršnje delovanje živ¬
ljenja temoč tudi jegova razmera proti zvunajšnemu in tega
vtiski na njega. Potrebno je zato, da se tudi na to pri
dietetičnih in makrobiotičnih  postavah gleda. Pre-
tančne razločitve o tem vendar spomenil ne bodem , kajti te
bi samo zdravnike mikale; spomenil bom samo četiri glavne
rede, kteri različne načine življenja potrebujejo. Tukaj zato
to, kar zdravniki telesno sostavljenost imenujejo z tempera¬
mentom v jedno spada; torej se ljudje zmirom v četiri glavne
rede delijo, kakor je to že pri starih Grkih, Rimljanih bilo,
t. j. v sangvinične  (vroče-krvne), k ol eri č n e (žolčne),
melanholične  (črno-žolčne) in flegmatične  (hladno¬
krvne); to so korenite razlike človeškega pokoljenja, in ko
take so se tudi vsikdar jemale. Razlika je bila samo v tem,
da so modroslovci in zdravniki vzrok teh različnosti jednok

266

v šokih, drugoč v več močeh, zdaj v telu clrugoč v duši
iskali, nepreniislivši, da jc v organizmu duševna in telesna,
moč in tvarina tako natančno zjedinjcna, da jedna drugo
določi , in da resnično posebna vlastitost sostavljenosti člo¬
veku , kakor sposobnost k določenim boleznim, tako tudi to
ali ono ravnanje jegovih nagonov in duševnih sposobnosti dati
more, in ako je prirojena, jih zares tudi za celo jegovo 'živ¬
ljenje davlje.

P r vi r c d : s a n g v in i č n i.

— Glavni značaj tega tem¬
peramenta je: lehka in živa razdražljivost in gi¬
banje brez trpe  ž a,  naj vekša pripravnost za vsako na-
ravsko in duševno dražilo, vendar tako, da se moč dražila
hitro zgubi. Zato jc tu veselo srce in vetrcnost, volja k ve¬
selju in vživanju nasočega življenja, z vekšino dobrovoljnost,
prijaznost in priljudnost v društvu, mnogo dobrih naklepov,
pa menkanje k spolnjen ju in v obče nestalnost značaja. V
naravskem prevlada krvna sostava, lehko in liitro pripravlja¬
nje krvi, polnokrvje, nagon k sktipeenju in kipenju krvi;
pa vendar sc tudi lehko potolaži in razžene. Srce in pinca
zato naj leži zbolijo; nagib jc veči k vročinskim, hitroteko-
čim,  kakor k dolgotrpežnim boleznim; lehke krize, in v
obče med vsemi naj zdravejša sposobnost.

Kdor je sangviničnega temperamenta, mora zato vsa
močna dražila bežati in posebno takova, ktera krvno sostavo
razdražijo; zato vse razvroeljive hrane in pijače, močno te¬
lesno razvročenje, močne strasti in tudi zvunajšno vročino ;
kajti preveliko razdražen j e mu je naj bolj škodljivo, pohitri
mu življenje in tako tudi pokrati. Ravno tako sc tudi pri
jelu in pilu mora vsega ogibati, kar kri pomnoži; zato mora
več rastlinskih kakor mesenih hran jesti in mnogo vode piti.

V drugem redu so melanholični.  Ta tempe¬
rament je sangviničnemu celo nasproten. Značaj tega je
slaba razdražljivost, pa dol g o trpežna moč
dražila.  Zato se naj močnejša dražila žmetuo poprimejo;

267

so se pa prijela, tedaj se jihove moči težko ali celo ne morejo
več potolažiti. — To velja tako v naravskem kakor v moral¬
nem. — Sem spadajo ljudje močnega značaja, močne občut-
nosti, kterih je zvunajšno gibanje slabo, pa tim močnejše in
globokejše je notrajšnjc življenje, kteri imajo slabo vetrenost,
pa tim vekšo tužnost j zato malo volje k veselju in k društ¬
venemu življenju, pa tim več ljubezni k miru, samoti in pre¬
mišljevanju samih sebe. V naravskem je on isti značaj :
nagib k vstavljanju in zadelanju posebno trebuha, počasno
kroženje, počasne izločbe inizvržbe; zato šoki lehko posta¬
nejo žilavi gosti in ostri, hemoroidi i. t. d. Bolezni se jih
sicer tako lehko no poprimejo, pa če so so poprijele tim delj
trpijo. Kriza težeje prihaja, imajo več nagibov k dolgim
trpežnim kakor k vročinskim boleznim.

Iz tega sledijo važna ravnila za ljudi tega temperamenta
morajo močnejša telovna in duševna dražila, telovno gibanja,
membe društva in veselje iskati; z eno besedo vse kar duha
bolj na zvunajšne reči vleče; bežati bi morali mir, tihoto,
samoto in mnogo mišljenje. V dieti bi morali posebno samo
takove hrane vživati, ktere so skupčenju in otrdenju v tre¬
buhu nasprotne. Zato mnogo rastlinskih hran in sada jesti,
in vse žmetne hrane iz moke in takove, ktere napihujejo,
kakti sočivo, bežati; tudi opijančljive pijačc bi morali zmerno
vživati, kajti jim tudi škoditi morejo.

Tretji red, flegmatičnih  je celo nasproten sang-
viničnim, kajti jihov zuačaj je na j v e k š a n e o b č u t n o s t

in negenljivost  proti zvunajšnim dražilom, tako narav-
skim kakor duševnim in kratki trpež po dražilu genjene mo¬
či v obojih obzirih. Zato topost čutenja, lenoba v mišljenju,
volji in delovanju, žrnetno določenje kaj podvzeti in za tem
menkanje izpolnjenja, brezstrastnost in veliki duševen mir.
Ravno tako v naravskem obziru: nedelavnost, vstavljanje, prc-
poljnost zločestih sokov, zato mnogo zleze, zadelano drobje,
mnogo masti, slaba tkanina, mehko meso, zmote v izločbi,
vstavljanje ali pasiven tečaj krvi in zleze. Glavna ravnila

268

vsakega flegmatičnega morajo zato biti: oživljenje in zbiulenjc
na pol zivočega organizma, raba naj močnejših naravskih in
duševnih dražil, naj močnejše telovno gibanje in razvročenje,
vživanje dražljivih hran in pijač, vina, dišav, in mnogo po¬
slovanje. Zato je za tako ve ljudi težava in nesreča in zvu-
najšna sila mnogokrat jako potrebna in naj boljše sredstvo
za podolgšanje življenja, kajti jih zbudi, kar samim ni mo¬
goče. Zvun tega jim tudi močna dražila čutov in čutenja,
memba mesta, potovanje, vnetki, i. t. d. jako služijo.

v

C trti red, kolerični  so  oni, kteri niso samo
jako dražljivi, te moč pri kteri h so moči dražil
tudi trpežne;  naj leži se razdražijo jetra in žolčna se¬
stava. Zato so jako silni, strastni, naglojezni, ognjeni, za vse
velike in drzne posle, hitro pripravni ; pa ravno zato se tudi
lehko prenaglijo in v zločine padejo. V naravskem obziru so
črnokožni, imajo začrlene lase, suho kožo, žolč in kri se pri
njih rada skupči, žolčne in vročinske bolezni jih rade po¬
padejo.

Ljudje te ga reda morajo vse storiti, da po duševnih po-
močkih dušno dražljivost in strast pomirijo iu preobladajo, k
čemu pobožna moralna omika naj več pripomaga; po ti se
je že mnogokrat na čudoviten način cel značaj preobrnol.
Tihota, samota, premišljevanje o samem sebi, življenje na
kmetijah to jako podpira. V naravskem obziru se mora tudi
vse mogoče storiti, da se šoki zboljšajo, kri mrzlejša, draž¬
ljivost slabejša in pritok žolca redkejši postane. K temu so
potrebne rastlinske hrane, pitvina mnogo vode, kisele hrane
in pijače, in marljivo se morajo bežati vse mastne hrane,
dišave in vse razvročljive pijače. Bramiusko življenje jc za
takove ljudi naj hasnovitejše.—Zadnjič bode še zmešanega
temperamenta  spomeniti treba. Mnogokrat je v eni isti
osebi več temperamentov skupčeno in iz tega zato sledijo
nebrojne razlike ljudi. Tu se zato tudi dieta in vse drugo
tako ravnati mora, kakor potreba kaže. Z vekšino je vendar
jedcu temperament prevažen, in po tem je treba se ravnali.

269

Zadnjic še načine življenja in poslovanje
ljudi pregledati moramo.

Delijo se v dva glavna reda:  v duševne in telesne.

Samo  duševen način življenja imajo učeni in

v

obrtniki. Ta telo tako izpije kakor plamen olje. Škodi že
kor jednostrano delo po tem, da ravnotežje vzeme. Mnogo
škodljivejši pa še postane živčevi sostavi, kajti napravi pre¬
veliko občutnost in dražljivost, živčevo slabost tako občno
kakor posameznih, delkih krče in mnogovrstne druge živ-
čeve bolezni ;  strahovite misli, hipohondrijo, slabo prebavlja¬
nje, bolezni v trebuhu in isto brezumnost. Premočno nape¬
njanje duha posuši telo in zadrži ponavljanje. Mnogo škodlji¬
vejše še pa vse to postane, ako še taki ljudje mnogo sedijo,
in še hujše, ako se, kakor je v velikih mestih navada, razuz¬
dano življenje in ponočevanje k temu pridruži. To je ravno
tako , kakor da bi luč na obeh straneh prižgali; naj boljša
narava se mora v kratkem pokončati. —

Telovni posli se ali sede ali gibaj  e opravljajo.

Sedeči posli  so naj bolj pomilovanja vredni; kajti
razvun škodljivih posledkov sedenja in stiskovanja trebuha,
čemur zadelan j e drobja v trebuhu, homoroidi, hipohondrija in
iste duševne bolezni sledijo; še k temu nečisti hišen zrak pri¬
stopi, kteri se pri takih prilikah skoro vsikdar nahaja, in
kteri ponavljanju in trpežu življenja vsikdar jako škodi. Zato
pri tem načinu življenja v obče jako kratko bivanje najdemo.
Naj hujše pa je, ako je poslovanje tako,, da se z škodljivimi
rečmi pečamo, n. p. z svincem, ali če pristopi izhlapljenje ži¬
vega srebra, volnati prah i. t. d. Te škode se samo te od-
vrnoti morejo, ako se sedeče delo večkrat z gibanjem tela
zmenjava, ako se zvečer, po celodanjem sedenju, na vrtu
dela, ali druge posle opravljajo, pri kterih se močno gibljemo,
n. p. drva sekajo. —• Tudi tople kopele mnogo hudega odvr¬
nejo, posebno ako jih vsak teden rabimo.

270

Gibajoč način življenja je v obče mnogo zdra-
vejši in tudi jako življenje podolgša. Razločujemo vendar
gibanje v dva reda: gibanje v prostem zraku in v zaprtih
prostorih. Gibanje v prostem zraku je brez dvombe naj
srečnejši in naj zdravejši način življenja, kteri je tudi naravski
odločbi naj bolj primeren. Zato so ljudje pri takovem živ¬
ljenju naj zdravejši, in kakor smo že zgoraj culi tudi naj
vekSo starost doživijo. Drugi način gibanja v zaprtih pro¬
storih ni tako zdrav, oslabi in vtrudi človeka, kajti ne služi
popolnemu ponavljanju in nima čistega zraka. Naj več še
vendar na to spada, ali je gibanje jednako in občno, ali
samo jednostransko in samo na j eden organ, ali jednosostavo
položeno. Prvo je zdravejše; po zadnjem, po rabi samojedne
strani ali jednega delka tela, lehko sledi zmota v ravnotežju,
neredno razdelenje sokov in moči. Tako se n. p. pevcem,
govornikom, godcem, kteri pahaje godijo, rada kri v plučik
skupči, pluča se rada vnemejo, oslabijo, in tudi jetika jih
lehko pograbi.

Občno ravnilo makrobiotike je zato v tem, da se vse
premočno napenjanje in razhlajenje po razvrčenju marljivo
beži. Tudi premočno gimnastično gibanje more škodljivo biti.
Cim več in močnej se gibljemo, tim bolj bi tudi pazljivi biti
morali pri vživanju razvročljivih hran. Pri jednostranem
močnem gibanju je tudi jako potrebno in hasnovito, da se
tudi večkrat z celim telom potovaje v čistem zraku gibljemo,
da se tako sold po celem telu bolj jednako razdelijo.

Zadnjič še imamo tretji red načina življenja:
n e po slo vanj e ali negativen način življenja v
kterem se nič ne dela.  — Ta način je gotovo naj bolj
pomilovanja vreden; on med vsemi drugimi naj bolj življenje
krati; kajti človek se zadnjič po dolgem nedelovanju in men-
kanju dražil v smrdečo mlako in mrtvo morje preobrne. —
Naravska stan človeške mašine se vstavlja, nepotrebni slabo
obdelani, pokvarjeni šoki se nakupičijo, moč organov vsak
den bolj oslabi, in seme vseh bolezni se vsadi.

271

Ravno tako je tudi v duševnem obziru. Nedelavnost in
menkanje poklicnega posla ima vsikdar za seboj zmote duha,
ali boleno prenapeto zmišljenost in sanjarstvo, ali oslabljen je
naj žlahtnejših moči. Nastane pa zamišljenost, hipohondrija,
duševno oslabljenje, žalost, zmišljena nesreča, mrza življenja,
samomor veči del iz tega izvira, ali potepušnost, velika razuz¬
danost, po kteri se tudi življenje v kratkem pokončati mora.

Ker je človek žalibože že od narave bolj k lenobi kakor
k poslovanju nagnjen, tedaj nas je samo ali nesreča ali do¬
ločeno poklicno delo, ktero nam -v določenem času delati
zapoveduje, rešiti mogoče.—To je naj vekša sreča v življenju
in vsak človek mora biti nesrečen, kteri nima določe¬
nega poklica t. j. dolžnosti, kt ere ga k delu
p r i m a r a j o.

Večna zato ostane resnica, kar so že naši praočeti v
dveh zlatih besedah rekli, kteri vsa glavna ravnila življenja
obsegnete: Moli m delaj, — drugo bode Bog činih

V tem je rečeno: MirlSožji v srcu in Iiasnovito
delovanje zvtinaj so večno resnične podlage
vse sreče, dobrega zdravja in dolgega živ-
ljeuja.

K o n e c.