List 26.
Gospodarske skušnje.
*   Ovce plevejo prosć. — Proso pleti po ple-vicah — tako piše časnik moravske kmetijske družbe — je precej draga reč. Ti stroški se lahko prihranijo, ako se to delo prepusti ovcam. Po skušnjah je gotovo, da se ovca ne dotakne prosa; plevel rada pomuli, proso pa pusti na strani. Ako je treba, se tudi dvakrat po ovcah dd proso popleti, če tudi je proso že 8 do 12 palcev visoko. — Na grajščini v Luhačovicah na Morav-skem se pletev prosišč le ovčjim čedam prepušča; le na to je gledati, da se ovce ob suhem vremenu spuste v prosišča; sicer pa se nikakoršne škode ni bati. — Ker ta pletev ni sploh znana, zato j o priporočamo gospodarjem, kteri imajo ovce.
*  Rsje (rsica) v strojarijah. — Ker je hrastova skorja čedalje draža, zato so jeli strojarji zopet na to misliti, s čem bi nadomestili hrastovino. Že 1. 1764. je Anglež Tomaž Rankin patent na to vzel, da z rsje m usnje stroji. Neki fabrikant je nedavno ta stari patent sopet na dan spravil, in se prav hvali. V ta namen se požeto rsje položi na solnce, da se do dobrega posuši. Tako suho rsje se dene v mlin (stope), kjer se navadno čreslo melje, da se melje v prah, ki se potem, kakor drugo čreslo, za strojilo rabi.
*   Žive meje glogove. — Glog ali belo trnje (Weissdorn) je najbolji za žive meje; naredć pa se take meje tudi lahko zato, ker se gloga na sončnatem trdem svetu povsod dosti nahaja. Ker pa nekteri gospodarji še ne spoznajo, da plotovi iz lat so strašni snedeži lesa, zato je treba jih siliti, da delajo žive plotove. Tako na Tirolskem c. k. logar pl. Ganahl pri izkazovanji lesa in drv iz občinskega gozda le takim lesa in drv dovoluje, ki vsako leto na svojem posestvu 1 ali dva sežnja glogove žive meje narede.
*   Da suhe svinjske gnjati ali plečeta frišne ostane je — jih Amerikanci hranijo v pavol-natih žakljih; okoli njih pa nabašejo dobrega suhega sena. Pravijo, da tako shranjeno suho meso ostane 5 do 6 let popolnoma frišno.
*   Kitajci (Kinezi) so skrbni gospodarji! Na Kitajskem nimajo veliko živine, da bi mogli dobro gnojiti polje  svoje se  živinskim gnojem.    Njih gnoj so
tedaj lanene prese, zmlete kosti in rogovi, saje, pepel, človeški lasje in nohtovi, posebno pa Človeško blato. Kadar Kitajec ali Japanež povabi prijatla ali znanca v gostje, ga pred odhodom prosi, naj nikar ne zapusti hiše, dokler ni od tega, kar je povžil, nekoliko pustil v hiši — za vrt ali polje!
210