15. Tovor.
Za Francozi sta prišla dva kmeta v Moskvo iskat bogastva. Eden je bil premeten, drugi pa omejen. Prišla sta skupaj na požarišče in sta našla obgorelo volno. Rekla sta: za domačo potrebc bo dobra. Zvežeta, kolikor sta mogla nesti, in odideta domov. Na uJici zagledata sukno. Premeteni kmet vrže volno v stran, zveže sukno, kolikor ga je mogel nesti, in ga zadene na pleča. Nespametni pa reče: ,,Čemu bi metal volno stran? Zvezana je dobro in se krepko drži na plečih." In ni vzel sukna. Gresta naprej in vidita: na ulici leži raztresena obleka. Umni kmet pusti sukno, zveže obleko in jo zadcne na pleča. Nespametni pa reče: ,,Čemu bi metal volno stran? Zvezana je dobro in se krepko drži na plečih." Gresta dalje in zagledata srebrne posode. Umni pusti obleko in nabere srebra, kolikor ga je mogel; nespametni pa ni snel volne, ker je bila dobro zvezana in se je krepko držala pleč. Gresta naprej in zapazita zlato na poti. Umni pusii srebro in nabere zlata, a nespametni je zopet dejal: ,,Čemu snemati volno ? Dobro je zvezana in se krepko drži na plečih.'" In gresta domov. Na potu ju ujame
—    61    —
dež in zmoči volno, da jo nespametni vrže proČ in odide  prazen domov. Umni pa prinese zlato in postane bogat.                            L. N. Tolstoj.