^       Grenčica v kupi veselja.
^^^^^H                     (Spisal Ivan Dragomir.)
^^^^^-                                     0, sreeni kmetje, srečna vas!         ,
Pa, oh, — kaj se temni nebo?        |
|||>i]no vroče, skoro soparno je bilo tisto nedeljo zjutraj i§P po sv. Lovrencu. Že zgodaj je na vso moč pripe-kalo solnce ljudem v hrbte, ko so prihajali od prve maše. Bolj med zadnjimi se je potil tudi Dolinar, po-staven in precej obilen mož. Pri župniku se je bil še nekaj pomudil; rekli so mu, da pridejo danes sami v Gorice maševat, ker imajo ondi danes patronsko opravilo.
Da bi se Dolinar malo ohladil, ko je prišel domov, je odložil vrhnjo suknjo in stopil na zapadno stran hiše v senco. Tu se je že hladil tudi njegov sin Tone. Bil je prava podoba postavnega očeta in lepo pražnje na-pravljen je že stal tukaj: na glavi je imel mal, okrogel klobuček z lepimi krivci, oprsje mu je objemal žametast, višnjevkast telovnik, izpod njega so molele po ramah lepe, pisane franže od židane ovratnice, zgubani čevlji so se mu svetili, da bi se lahko ogledal v njih. Bil je res zal mJadenič, pravi ponos svojih starišev. Le nekaj ga je danes še kazilo: nekam bled je bil.
»Kaj pa ti je«. ga je vprašal oče, »da imaš danes tako čudno rdeče oči? Kaj nisi po noči nič spal? Kje pa ste bili nocoj?«
»Gori na griču pri cerkvi smo vence vili za mlaje in za cerkev. Celo noč, prav do ranega jutra smo imeli dovolj opraviti.«
»In če pride danes kak vihar ali naliv, kaj pa potem? Ves vaš trud bo zastonj.«
»Pa vendar ne bo vsako Lovrenčevo nedeljo dež!« se je pritoževal Tone. »Loški fantje nas že tako vedno dražijo, da mi ne moremo nikdar opraviti svojega že- i gnanja.brez dežja.«                                                        |
»Zato pa, Tone, danes nikar ne ostajaj pred cer-kvijo pri možnarjih! Naj bodo oni, ki so bili že zjutraj pri maši, ti pa pojdi v cerkev! Saj nisi bil še pri maši, kaj ?«
To očetovo vprašanje bi bil Tone najraje prezrl, v tla je povesil oči, kakor da ga ne bi slišal. — Iz te ne-
123                       ^^^B
prijetne zadrege ga je rešil Albinček, ki je pritekel na vežni prag z veselim vsklikom:
»Ata, že gredo! Že gredo!« In res pridrdra na dvorisče pred očeta in Toneta, ki sta še vedno molčala, mal, ličen koleselj. Na njem sta se pripeljala stric in teta iz mesta. Kakor vselej, sta tudi letos prišla Lovren-čevo nedeljo k Dolinarju v goste.
Kar jih je bilo tedaj pri Dolinarju doma, vsi so prihiteli iz hiše, da bi stisnili prišlecema roke v pozdrav. Prvi so bili seveda otroci, ti so kar obstopili strica in teto; dobro so namreč vedeli, da nikdar ne prideta praznih rok. Za njimi se je prikazala na pragu še mati z malo Maričko v naročju. Ta je že od daleč stegovala debele ročice in klicala: »Teta, teta!« Teta ji je hitro pomolela debelo pomarančo, katero je Marička hlastno pograbila z obema rokama. Najraje bi jo seveda dejala naravnost v usta, pa kaj ko je bila pomaranča skoro debelejša, kakor njena drobna glavica.
Albinček se je med tem lotil strica. Potegnil ga je za dolgo suknjo in ga poklical:
»Striček, striček! Ali ste mi prinesli tistega ko-njička, tistega veste, ki ste mi ga lani obljubili ?«
»Seveda sem ti ga prinesel. Le poglej ga, saj nas je celo pripeljal!« ga je dražil hudomušni stric.
»Ne tega, ta brca, ta grize. Onega —.«
»Ali morda tega-le?«
»Tega, tega!«
Albinčku so kar zažarele oči samega veselja. Po-grabil ga je tega lepega konjička in ga hitel kazati to-varišem. Še zahvaliti se stricu je čisto pozabil.
Pa tudi drugi domači niso ostali brez daril. Ženske so dobile lepe, pisane robce, oče in Tone dišeče smodke, in otroci se kar nagledati niso mogli obilnih, lepih daril, med tem ko so se že drugi v živahnem pogovoru vse v križem popraševali o tem in onern.
In takih veselih prizorov bi našel tistikrat po vasi še prav mnogo. Gori pri Kavčniku je prišel iz mesta najstarejši sin. Pred nekaj leti so ga bili vtaknili v vojaško suknjo. Kako željno so ga že sedaj pričakovali doma! Stara mati samega veselja ni vedela, kako bi sina pozdravila. »Jej, jej! Kakšen si, Janez!« Nič dru-
^^    —        1
zega ni mogla spraviti iz grla stara ženica, ko je ugle-dala postavnega sina v lepi, vojaški uniformi. Vesela sestra mu je ponudila lep šopek in mu tako pokazala svojo radost nad njegovim prihodom. Manjši bratec in sestra pa sta stopala po prstih okrog njega in štela zlate gurabe na lepi uniformi.
Pred sosedovo hišo so ta čas dekleta stiskale roko ravnokar došli prijateljici iz mesta. Veselja so jim ža-rela lica, ko so zopet pozdravljale nekdanjo svojo tova-rišico. — Res, skoro ni bilo tisto dopoldne hiše na vasi, kjer ne bi z največjim veseljem vsprejeli katerega svojih dragih, ki ga že dalj časa niso videli.
V občni radosti se je kaj hitro približala deveta ura. Na griču pred cerkvijo se je tedaj nekaj pokadilo: prvi strel iz velikega možnarja se je mogočno razgrnil daleč tja v hribovje. Za njim je zadonel veliki zvon; slovesno in veličastno je bučal z griča doli v veselo vas in vabil njene prebivalce k mali cerkvici gori na prijazni holm.
Vaščani so se ta dan kaj radi odzvali temu va-bilu. V večjih in manjših gručah so se polagoma po-mikali po bregu proti cerkvi. Silna vročina jim je že pripekala v hrbte, in hoja vkreber jih je tudi utrudila, da je vsakega dobro ogrelo, predno je bil na vrhu. Tu si je obrisal nadležni pot s čela, ozrl se proti cerkvi in marsikateri si je mislil: »No, fantje so se pa dobro pobrigali za ozaljšanje cerkve !« Pa res niso bili nimerni, kar se tega tiče. Pred zvonik so postavili dva mSgočna mlaja, ki nista bila prav nič nižja kakor sam zvonik. V sredo med njima so napravili iz samih cvetlic lep križ, in pod tega so obesili podobo sv. Lovrenca, tudi vso v cvetlicah. In mali, nizki zvonik je molel proti nebu ves v vihrajočih zastavah in zastavicah. Res, veselje je bilo pogledati to malo, preprosto in tako ozaljšano cer-kvico !
In vedno večje tolpe ljudij so se pomikale proti vrhu holma. Kmalu so zastopili skoro ves prostor pred cerkvijo. Vas se je izpraznila in holm se je napolnil mrgolečega ljudstva. S ponosom so se ozirali možaki na svojo ozaljšano cerkev, z zadovoljnostjo so zrli doli na prijazno vasico, in še dalje doli v dolini se je pozi-
125                          ^^^|
bavalo bujno žitno polje v lahnem dihu dopoldanske sapice. Paleča solnčna vročina je migetala nad njim in je tako zorila. Urneje jim je utripalo srce in ustna so se jim nabirala v zadovoljen nasmeh, ko so zrli tu doli na to rumeno, zlato polje, ki jim je obetalo tako obilno in bogato žetev. Veselo in živahno so se že pomenko-vali, koliko lepih denarcev bodo skupili; in tako so zlahka pričakovali še zadnja dva, gospoda župnika in ključarja Dolinarja.
Slednjid sta se tudi ta dva prikazala iz hoste. Stari gospod je počasi stopal proti vrhu opiraje se na palico in Dolinarja. Pred cerkvijo je obrnil občno po-zornost nase, njemu v pozdrav so se privzdignili klo-buki in med množioo je zašumelo: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!« »Na vekomaj. Amen«, je odzdravil župnik in se odkril, da mu je solnce obsijalo bele lase. Staremu gospodu se je razjasnil tožni obraz, ko se je uprlo vanj toliko veselih pogledov. Sama radost in zadovoljnost je odsevala vsem z obrazov in lica so jim žarela čistega veselja. Še osivelemu gospodu se je pomladilo zgubano lice vpričo tolike dobrovoljnosti. Kako veselo in živahno je stopal starček med njimi! Za vsakega je imel pri-jazno besedo, tega in onega ogovoril, s tem in onim se malo pošalil in tako povsod razvnel živ pogovor. Mimogrede se je še poialil z domačimi fanti pri mož-narjih:
»Vas bo pa sv. Lovrenec gotovo uslišal, ker ste tako glasni. Verjemite mi pa, da on tudi tihe molitve ne prezira, zato med mašo le stopite v cerkev! Pa le dobro pazite, da se vam ne pripeti kaka nesreča!«
»0, gospod župnik, tisto pa ne!« je odgovoril Do-linarjev Tone. »Poglejte ga, med sabo imamo top-ničarskega vojaka, Kavčnikovega Janeza! čisto brez skrbi smo !«
Župnik se je nasmehnil tolikemu zaupanju in zavil proti cerkvi.
Tedaj so zagrmeli možnarji, zadoneli zvonovi in ljudstvo je vrelo od vseh stranij v božji hram.
Ali kmalu je zopet vse utihnilo. Po cerkvi je bilo čuti le še šepet molečega Ijudstva. In iz pobožnih src so prikipele tihe  prošnje. V vroči molitvi so se lahno
126        ^^^^^^H
gibala  ustna, na  katerih se je  ravnokar  zibal ljubek nasmeh . . . Srečni kmetje!
Med tem, ko je bilo ljudstvo zbrano v cerkvi pri službi božji, je postalo zunaj vse tako mirno in tiho, kakor bi si niti dihati ne upalo. Nobene sapice ni bilo od nikoder. Višnjevo nebo je bilo čisto kakor ribje oko. Le pekoče solnce je na vso moč palilo segreto zemljo.
Ali dolgo ni bilo tako. Lahek južni vetrič je pri-plesal po zraku. Izza hribovja tam na južni strani so vedno bolj tiščale težke megle, sive in ogromne kakor belo pečevje. Kmalu jih je jug potisnil višje gori na nebo. Samo malo časa še, in solnce je mrklo izginilo za oblaki, ki so gosto in mračno zagrnili ves obzor. Pod njimi se je polagoma stemnilo in zmračilo.
Veter je pritegnil krepkeje. Oblaki so se podili in drvili po nebu, hitro so temotno osiveli, nebo je očr-nelo. Po vrtovih je šumelo, po gozdih hreščalo; drevje se je upogibalo, vrhovje lomilo. Strašen vihar je pri-divjal in razsajal. — Tresk, tresk! In mlajeva vrhova sta zgrmela zlomljena na pokopališče, zastave so se raztrgale, nekaj nagrobnih križev je bilo zdrobljenih ..
Po cerkvi je zašumelo, ljudstvo je vstalo k zad-njemu evangeliju. Sedaj so se hoteli vaški fantje še po-sebno izkazati. Kakor bi trenil, so zagrmeli pred cer-kvijo možnarji, in v zvoniku zadoneli zvonovi. Mogoč-nemu pokanju in slovesnemu zvonenju se je pridružilo votlo bobnenje izpod neba. Zamolklo je odmeval grom in bučal med gorami. Debele deževne kaplje so jele padati. Fantje so urno pograbili skrinjico za smodnik in nabite možnarje ter stekli z njimi pod streho pod bližnjo klanico.
»Puf, puf! Pok!« Strašen strel iz vseh možnarjev, skrinjica s smodnikom se je razletela, obupen krik, inJ oblak črnega dima jih je zagrnil s klanico vred.         I
(Konec prih.)      M