219
Nekoliko besed o paši in o zeleni klaji.
Vsekakor in po pravici je paša živini naturua in nje zdravju najugodnejša krma, in zato boljša od klaje. Po pašnikih se žival svobodno giblje po svežem, zmerom zdravem zraku ter odbira izmej mnogovrstnih zelišč tistih, ki jej najbolj ugajajo. Zatorej vpliva vztrajno bivanje na planem zelo močno na zdravje in veselo pro-spevanje živali. Vsakdanje sprehajanje po pašnikih pospešuje hitro pretvarjanje snovi v živalskem telesu ter pretvarja vso hrano v kri in meso. Važno je pomniti, da se po pašnikih živali vedno le zmerno gibajo, sprehajajo in letajo, nikoli pa ne toliko, da bi opešale. Nekateri jih preveč naganjajo. Vsled tega so močno utrujene, tako da nečejo zreti, dokler se ne odpočijejo. Kdor tako ravna, škoduje svoji živini, ker jo preveč muči s preveliko   hojo  in   naganjanjem.    Tega   ni   bati   se   na
pašnikih.   Živali   letajo,   kolikor   jim   se  ljubi  in   njih zdravju ugaja.
Ne da se pa tajiti, da ne bi zganjanje na paša imelo svojih slabih strani. Mnogo jih je, na primer: prevelika vročina, deževje, neenakomerna krma, zdaj je prebujna, zdaj prepusta in prepičla. Časih zmanka pitne vode, in dostikrat so pašniki predaleč od hleva. Živali pridejo tukaj v marsikatere nezgode in nesreče, katerih po hlevih dobro izogibljejo. Po pašnikih nalezejo živali dostikrat bolezni, katerih po hlevih nikoli ne dobijo. Nadalje pripominamo, da živali veliko laže in hitreje pomagamo, če v hlevu zboli, nego na paši. Toda živali pogrešajo po hlevih blagodejnega svežega zraka in prostega gibanja po njem. Vrhu tega se lotijo živali po hlevih   tudi   bolezni, ki   jih po pašnikih ni.
Zatorej moramo reči, da ima oboje nekaj ugodnega, a tudi nekaj neugodnega, namreč zganjanje na pašnike in zadržavanje živine po hlevih Kdor pa reč prav presodi, priznaval bode, da se nezgode po pašnikih dajo mnogo laže skrčiti in zmanjšati. Vremenskim izpre-membam se privadi sleharno živiuče polagamo ter postane za nje manj občutljivo. Kdor vrlo pazi, odvračal bode uspešn> tudi vsakojake bolezni, katerih živali navadno dobivajo na paši, vsaj njih število lahko skrčimo.
Z ozirom na vzrejo zlasti plemenske in vprežne živine, ima paši veliko prednost mimo klaje v hlevu, ker v takih slučajih je gledati najprvo na prirodi primerno rast in ugodno krmljenje mlade živine. Polaganje po hlevih pa ima zopet drugih prednosti: živali dobivajo hrane enakomerno in določeno množino, česar na paši ni, pa tudi biti ne more.
(Dalje nasled.)
List 30.
Nekoliko besed o paši in o zeleni klaji.
(Konec.) Rekli   smo,   da   moremo   preteče   nezgode na paši odvračati.  Isto  je mogoče tudi pri polaganji po hlevih, ako  živino vsak  dan za nekoliko ur na piano   gonimo. Toda v to svrho ni rabiti ograjenih gnojišč,   arnpakj*^? birati je praznih travnikov in lepih pašnikov. Akcr^^aJ
234
primerjamo prednosti in hibe pašnikov s polaganjem po hlevih, moremo reči, da oboje utegne ob svojem časi biti koristno, ako se sploh vestno in opazno vselej postopa in ravna. Po pašnikih ne smemo vsega prepuščati prirodi, ampak sami moramo tudi gledati, da sleharno škodo zabranimo, kolikor je človeku mogoče. Vendar tudi pri klaji moramo paziti, da živina ni neprestano k jaslim priklenena, ampak da časi na piano pride in se tod sprehodi.
Kje pa moremo, kar je potrebno, laže oskrbeti, ali na pašnikih ali v hlevih, to je do gospodarskih razmer in posebnosti, ki so zelo različne. Po nekod na primer kaže vsekakor živino na pašnike goniti, ker je zelo lahko mogoče. Drugod pa kaže ravno nasprotno, namreč polagati v hlevih. Za vzrejo sodijo sploh in najprvo pašniki, tudi svinje so tako veliko zdravejše, pa še kravam molznicam ugaja paša, če rabijo za vprežno živino; vsaj poleg klaje naj se jim privošči časi kaj paše.
Pri polaganji v hlevih treba je skrbeti, da je zmerom dosti zelene krme, pa tudi slame. Te je zelo potreba. Slama odvrača nezgode, ki rade zadevajo živino, katera zmerom stoji v hlevih. Z njo uravnavamo hranilne snovi, ki se nahajajo v zeleni krmi, da ne škodujejo. Sploh pomaga slama žival ohraniti zdravo, zlasti pa, kadar se prehaja od suhe klaje na zeleno in od zelene na suho; vsaj skozi 14 dni je tedaj previdno in opazno postopati. V to svrho priporočajo slamo in zeleno krmo skupaj rezati ali zjutraj in zvečer slame klasti. Svežo zeleno krmo je samo za eden dan naprej pripravljati; bolje pa jo je vsak dan po dvakrat nako-siti, in sicer zjutraj eno uro po solnčnem vzhodu in zvečer,  predno pade rosa.
Nadalje svetujejo zeleno krmo hraniti po hladnih prostorih, kamor solnce ne sije. V prevelikih kupih ne sme trava ležati, sicer se ugreje in vzvene. Ako je pa uže ugreta in vela, treba jo razgrniti in z vodo poškropiti, da se razhladi. Od dežja zmočeno travo pa kaže polagati le, če je s slamo pomešana. Nekateri imajo posebne lesene stolice ali lese, narejene iz desek in lat. Vložena krma se ne ugreje kmalu, in če je od dežja mokra, odcedi se voda, ter jo potem zračni prepih hitreje suši. Kedar travo polagamo, treba tudi paziti, da napajamo živino ob pravem času, namreč nekoliko časa poprej ali pozneje, nikoli pa ne precej potem, ko smo položili sveže krme. Najbolje kaže pri govedih čakati, da začnejo  prežvekovati.
Velike previdnosti je treba, kadar mlado, bujno travo ali deteljo polagoma. Držati se moramo trdno določenega časa za polaganje, da živali ne žro prehlastno. Polaga naj se večkrat, vendar vselej zmerno, malo ter opazno, in le ob pravem času napaja. Trave rezati ni treba morebiti zaradi lažega prebavljanja, ampak časi le zato, da se bolje s slamo pomeša ali preveč ne raztrosi, kar se godi zlasti, kadar so muhe sitne. Takisto opazno treba živino gnati na pašnike, kar je pa časi veliko teže, nego če v hlevih polagamo. Pred vsem je skrbeti, da bode na pašnikih   zmeraj   dosti   paše ali pa
vsaj   druge   krme   pripravljene,    kedar   bi   je   po   njih zmanjkalo.
Navadno pritisne takšno pomanjkanje sredi poletja in preneha šele, ko je moči na strnišča goniti živino, kar škoduje zlasti mlajšim živalim. Poprej so namreč gladovale, potem pa dobe nagloma mlade trave. Posebno škodljiva je rana paša spomladi, kadar je vsled dolge zime krma pošla, in pozna jesenska, da še pobero vse do zadnje travice. Koder so torej pašniki nekaj časa prazni in popaseni, treba skrbeti za drugo klajo. Dobro je živalim, ki zahajajo na slabe pašnike, polagati nekaj oljnih prg. Tudi slame bodi nekaj pripravljene. Polagati je kaže zjutraj in zvečer. To odvrača slabe nasledke, ki skoro vselej nastopijo, kadar dalj časa dežuje, in so pašniki mokri, vlažni ali imajo po nizkih legah kislo krmo, ali kadar pasejo po mladih, bujnih deteljiščih. Paziti je tudi, da se pravilno prehaja od polaganja po hlevih na nepretrgano gonjo na pašnike, da se živali polagoma privadijo novi krmi in izpremenjenim vremenskim razmeram.
Posebno je paziti na ostavljeno mlado živino. Pitne vode ne sme manjkati živini po pašnikih, in veljajo o tem ista pravila, katera pri polaganji sveže trave. Naposled bodi še omenjena rosnata, mokra, zlasti pa s slano pokrita paša in sploh takšna, katero je nočni mraz skvaril. Na takšno pašo ne smemo živine tešče hitro iz toplega hleva goniti, ker si prehladi želodec, dobi drisko, grižo, krave pa zvržejo. Na deteljišče in druge travnike goniti živino je najbolj nevarno, kaciar je po njih rosa, ker živali taka piča napihuje. Mnogo škodujejo tudi pašniki, kamor je živino daleč goniti ali koder pitne vode pomankuje. Zlasti nevarni so ob veliki vročini in poletni suši. Mnogovrstne bolezni napadajo živino, pluča se vnemo ali zbole sluzene. Treba torej skrbeti za senco, koder se živina, zlasti opoludne, odpočije.