List ljudstvu v
Izbaja vsak četrtek in velja s poštnino vred in v Mariboru s pošiljanjem na dom za celo leto 2 gld. 50 kr., za pol leta 1 gld. 30 kr., za četrt leta 65 kr. — Naročnina se pošilja npravnlštvu v tiskarni sv. Cirila, koroške ulice hštv. 5. — Deležniki tiskovnega društva dobivajo list brez posebne naročnine.
poduk in zabavo.
Posamezni listi dobe se v tiskarni in pri g. Novak-u na velikem trgu po 5 kr. Rokopisi se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo. Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, če se natisne enkrat, po 8 kr., dvakrat 12 kr., trikrat 16 kr.
Štev. 9.
V Mariboru 2. marcija
Tečaj XXVII.
v
Šolske razmere.
(Govoril poslanec Fr. Robič v drž. zboru.)
(Dalje.)
Sedaj prehajam do šolskih uredeb, kar se tiče poučnega jezika. Opozorim Njega ekscelenco učnega ministra, da prosijo Slovenci na Goriškem že več let za slovenske ljudske šole, ali zastonj. Ravno poslednjega januvarija je odklonil Goriški mestni zastop dotično prošnjo. Ali § 6 zakona o ustanavljanju in vzdržavanju ljudskih šol z dne 6. maja 1870 leta ukazuje: »Šolska oblastva naj gledajo, da se osnujejo potrebne ljudske šole brez vsacega nepotrebnega odlašanja in zagotovijo naj se pogoji za trden in vspešen obstanek«. Nadejam se, da najde Njega ekscelenca gospod učni minister brez težav sredstev in potov, da se ustreže pravičnim zaho-tevam slovenskih starišev v Gorici.
Gospoda moja! Spregovoriti hočem o tem, kake razmere so sedaj gledč na učni jezik v šolah na Koroškem. 0 teh razmerah lahko rečem, da se dolgo ne bodo dale ohraniti. To velevažno vprašanje pa hočem razpravljati mirno in stvarno.
Gospoda moja! Kdor ima zdrav človeški razum, prizna, da je ljudska šola brez ljudskega jezika nestvor; to še ljudska šola ni ne, temveč le jezikovna šola. Osnova ljudske šole brez ozira na materinščino nasprotuje vsem pravilom preskušenega vzgojeslovja, zatorej tudi ni nobenega znamenitejšega pedagoga, ki bi tako uredbo zagovarjal in odobraval. Ljudska šola je le nadaljevanje in daljši razvoj rodbinskega življenja in rodbinske delavnosti, in če šola ni tako osnovana, da bi se učilo v jeziku rodbine, ki je tudi jezik otrok, ne; more izpolnjevati naloge svoje. Če se hoče skrbeti za t izobraženje kacega naroda, se mu tudi v ljudski, šoli mora pustiti jezik njegov.
Poduk v materinščini ima velik pomen v vzgoje-valnem oziru. Vzgojevalne svoje svrhe šola ne doseže, če se v njej ne uči v materinščini. Že zaradi tega, go-
spoda moja, ostanemo vedno pri naših terjatvah, ki se ozirajo gotovo na pravo in pametno podlago in ne bo-demo mirovali, dokler se nam izpolnijo. Po poslednjem ljudskem popisovanju je na Koroškem kacih 360.000 prebivalcev, med temi 254.000 Nemcev in 106.000 Slo-vdncev. Po statističnem izkazu za leto 1890 je na Koroškem 356 ljudskih šol. Če zmatramo podatke o ljudskem številjenju za zanesljive — dobro vemo, kako se je pritiskalo pri ljudskem popisovanju, ali tukaj ni umestno govoriti o tem — mislili bi, da je na Koroškem vsaj 100 ljudskih šol s slovenskim učnim jezikom. In glejte, statistični izkaz pozna samo jedno slovensko ljudsko šolo. Pristaviti moram, da se je po več let trajajoči borbi posrečilo Slovencem, priboriti si še jedno slovensko ljudsko šolo. V statističnem izkazu je navedenih še 90 dvojezičnih Ali, gospoda moja, tako imenovanih dvojezičnih šol že 'dolgo več ni. Posebno poslednji čas v Celovški okolici prav sistematično dvojezične šole preminjajo v nemške. Pri tem delu pa igra glavno ulogo neki c. kr. deželnega sodišča svetnik. Naš narod ima poseben respekt pred okr. glavarji, deželnega sodišča svetniki in grajščaki, od tod prihaja, da ta pre-memba v ^okolici Celovški ni ostala popolnoma brez uspeha. Na vseh dvojezičnih šolah se uči vsaj veronauk v slovenščini.
Na ukaz Njega ekscelence gospoda učnega ministra se je v pregledane učne načrte za ljudske šole na Koroškem vsprejel tudi posebni načrt za pouk slovenščine na dvojezičnih šolah. Ta učni načrt je le v toliko pridobitev koroških Slovencev, da se je slovenščina sploh vsjjrejela v učne načrte in nam kaže, da ima minister za bogočastje in uk dobro voljo pomagati. Dobrih uspehov od, omenjenega načrta naj pa nikdo ne pričakuje, ker se delajo na jedni strani njegovemu uvedenju, kakor so že povedali poslanci Šuklje, Klun in Ferjančič, največje in vse mogoče ovire, na drugi strani je pa ondi, kjer se je uvel, pouk v slovenščini tak, da je vsak
vspeh nemogoč. Ta posebni načrt za pouk slovenščine se ni vpeljal v vseh, temveč le v tridesetih dvojezičnih šolah. Po drugih se pa na slovenščino ozira le pri vero-nauku.
V slovenskih krajih so pa tudi čisto nemške šole, in sicer jih je 28. V teh se otroci seveda nič ne ucé slovenščine. Vpraša se sedaj : zakaj se tega pouka udeležuje tako malo otrok ondi, kjer se je vpeljal, kajti vkupe se tega pouka udeležuje le 1800 učencev? Odgovor ni težak. Z uvedenjem posebnega učnega načrta se je pomnožilo število ur, podaljšal se je popoludanski pouk. Slovenščina se uči ob času, ko so otroci že utrujeni in želč počitka, katerega se že veselijo njih srečnejši sošolci ki se ne udeležujejo slovenskega pouka. Pri tem bi otroci morali v treh tedenskih urah vse zmagati, za kar na Kranjskem in Štajarskem potrebujejo dvanajst ur. Raz ven tega se pa v višjih letnikih ravno toliko nemščine zahteva, kakor na nemških šolah. Pri takih zahtevah bi slovenski otroci morali biti posebno od
Boga obdarovani, da bi jim mogli zadostiti.
-
Beseda o lovski postavi.
Pod tem naslovom poročal sem že v lanskem letu, da je občina Janževivrh-Arlica prosila našo kmetijsko družbo, naj bi ta posredovala, da se sedanji lovski zakon predrugači, da bode kmetom, kakor lovcem enako pravičen. Obljubila je družba pomoč, ako se v tej zadevi oglasi več občin in zastopov, na kar sem jaz v omenjenem spisu opozarjal in priporočal.
Tega, o čam sem takrat splošno poročal, skusil sem si zadnje dni še posebej, namreč kako neugodno in za kmeta deloma jako krivično posreduje naša lovska postava med kmetom in lovcem, oziroma divjačino. Imel sem vzgojenega že precej lepega sadnega drevja, s katerim sem imel vedno največje veselje in veliko stavil sem na-nje v poznejših letih. Zadnje dni objedel mi jih je pa nesrečni zajec tako, da je večina in to najlepših zgubljena. Po- nasvetu prijatelja namazal sem jili v jeseni in sicer z mazilom od voženka in loja, ali to sredstvo, kakor vidim, je popolnoma neveljavno. Sedaj sem mislil na zadnjo pomoč, katero mi je priprosta in hladna pamet nasvetovala, namreč za toliko in tako očividno dokazano škodo moram vendar od najemnika lova dobiti nekaj odškodnine. Posvetovaje se o tem s tovarišem, kateremu so znane te razmere, palo mi je še to malo upanje mahoma v vodo. Lovski zakon namreč veleva škodo storjeno po divjačini najkasneje v 14 dneh, ko se je škoda opazila, naznaniti okr. glavarstvu, katero pošlje komisijo, da škodo pregleda in ceni. Ta komisija pa škodo ceni in dobi povrnjeno kmet le tedaj, ako jo bilo drevje prej dosti zavarovano proti divjačini, namreč s trnjem ali slamo povito, ali vsaj močno z apnom pobeljeno. Slednje sredstvo, kakor sem se prepričal sam, je pa še škodljivo drevesom. Ker pa žali-bog kmet posebno v jeseni ne more spraviti vsega, kakor bi rad, ni se čuditi, da dostikrat tudi sadna drevesca ostanejo brez omenjenega zavarovanja in v tem slučaji so dana v milost in nemilost požrešnim zajcem. Ako v tem slučaji naznaniš škodo glavarstvu, ne dobiš nobene odškodnine, navrh pa si obsojen plačati stroške, kar se pravi priti z dežja pod kap.
Sedaj pa poglejmo, kako se po drugej strani skrbi pravice lova! Slučaj je hotel, da mi je bil pred par
tedni kazvovan hlapec, ki je s puško šel v bližnji gozd pa so ga zasegli, ter se mu je odvzela puška, navrh pa je dobil še 48 ur zapora. S prisego lahko potrdim, da celo leto ni storil škode v lovu ne za groš, ah to ga ni izgovarjalo, niti vpraša se o tem. Ako se pa nasprotno kmetu zgodi škode še toliko po divjačini, pa kmet slučajno ni zavaroval, kakor se zahteva, drevja družili sadik, nima nobene pravice do odškodovanja. Kako se to vjema, moja ali nobenega kmeta pamet menda ne razume, pač je to očividen in žalosten dokaz, kako naše postavodajalstvo skrbi za kmeta. Po ednej strani se mu priporoča, zarejati sadna drevesca, kajti sadni pridelki bodo imeli zmiraj večjo vrednost itd., po drugej pa se v okviru postave napredku temu v lice bije. Še več! Pred par tedni je v debelem snegu dobil neki fant dva zajca -— živa. Poročal je to najemniku lova, ta pa je ukazal ju izpustiti. Minol je namreč obrok, v katerem se smejo zajci loviti, sedaj pa so prosti, če tudi v toliko škodo kmetu. Toraj lov in divjačino brani postava na vse načine, kmet in njega pridelki naj pa bodo izpostavljeni vsem nevarnostim! Več prihodnjič.
Cerkvene zadeve.
Slonišeku v spomin.
Pri Slomšekovi svečanosti v Mariboru dne 2. svečana 1893 govoril dr. A nt. Medved.)
(Dalje.)
Slomšek se je trudil storiti več, kakor je bila njegova stroga dolžnost. Globoko bil je preverjen, da naš narod, kakor sploh tudi vsak drugi, le na verski podlagi procvita; ako izgubi vero, izgubi vse! Sam je tako-le rekel: »Najboljše je pač vselej v tisti deželi in v tisti hiši prebivati, kjer je vera gospodinja .... Pro-klet naj bo nauk, ki trdi: država ne potrebuje vere!« S tem plemenitim verskim prepričanjem pisal je Slomšek svoje čudovito lepe pastirske liste, svoje prekrasne molitvene knjige: »Apostolsko hrano«, svoje prelepo »Krščansko devištvo« in »Življenja srečen pot za mladeniče«, knjigi, ki ste marsikaterim mladeničem in čistim devicam odprle nebo. Kolikor je Slomšekovih molitvenih knjig, toliko je prebogatili, nevsahljivih studencev po-božno-krščanskega življenja med Slovenci. Ustanavljal je Slomšek tudi pobožne bratovščine in družbe; zlagal cerkvene pesni, prošinjene najčistejšega cerkvenega duha ; pridigovaljeneštevilnokrat po celi vladikovini, kakor pravi apostol, in ognjevito je unemal svoje vernike k neskončni ljubezni do Hoga.
V nebesa dvigajmo mi srce in oko, Slovencem luč naj sveta vera bo!
Tako je pel naš Slomšek. I log pa vneto delovanje svojih dušnih pastirjev vselej blagoslovi. Tudi Slomšekovo je. »Priznati moramo — tako govori nek njegov životo-pisec — da je po Slonišeku nova, oživljajoča pomlad pobožnega cerkvenega življenja napočila lavantinski škofiji; kajti karkoli je on kot škof govoril, pisal ali delal, imelo je samo edini namen: poveličevati božjo čast in pospeševali dušni blagor«. Kar je pa v verskem oziru druge učil, to je najzvestejše tudi sam storil. Angeljska čistost, rekel bi, serafinska pobožnost, in druge čednosti so se lesketale na njem, kakor biseri. Kakšno visoko mnenje in spoštovanje o Slomšekovi svetosti naš pri-prosti narod ima, je najboljše znamenje to, da ga vsi v nebesa povzdigujejo. Cul sem sam, ko je pošten vrl kmet nekega duhovnika vprašal: »Kdaj bojo pa vendar škofa Slomšeka za svetnika razglasili?« — I)a, vse za vero! O Slomšek, kako ganljivo je on to storil ! Kako vzoren vzgled nam daje! Da bi ga pač mi in z nami
vsi slovenski rodoljubi posnemali! Da bi pač bili vsi narodni Slovenci tudi pobožni Slomšeki!
Naše narodno geslo zahteva pa še več. »Vse za vero, dom, cesarja!« Vse torej tudi za dom, za domovino, za naš premih narod! .le-li to Slomšek storil? Ah žal, da mi ne preostaja dovolje časa, na to vprašanje odgovoriti, kakor želim. - V nekem zborovanju je Slomšek Slovencem navdušen zaklical: »Ljubite svojo domovino, v kateri je vaša zibelka tekla in v kateri bo hladni grob vas kril! Ljubite svoj narod in njegov prekrasni jezik!« Nekje drugje pa je rekel: »Kakor lepoto deviške neveste, častim in vsem priporočam lepoto maternega jezika!« Rojaki, niso-li Vam to zlate besede* ali Vas ne navdušujejo? Slomšek jih pa ni samo govoril — on je tudi ravnal po njih! Neprecenljive so njegove zasluge za narodno stvar. V slovstvu bil je pogumen začetnik, ki je modro in vstrajno ledino slovensko oral. S popolno pravico ga njegov odlični, plemeniti živitopisec Košar imenuje: Steber slovenskega slovstva. Slomšekove pesmi so segale narodu globoku v srce; pel jih je in jih bo vedno rad pastirček na planini in gospoda se divi v blestečih dvoranah na njihovi milobi. Njegove mnogotere in obširne knjige so za naš razvoj velevažnega pomena. Njegove »Drobtinice« so se narodu prikupile, kakor morebiti nobena druga knjiga ne. Pravi biser pa so njegovi nedoseženi životopisi in pastirski listi, s ka-koršnimi bi se pogumno ponašal vsak drugi narod. Slom-šekovi govori so dosegli prvi lavor na Slovenskem, ljudstvo je sploh reklo: »Slomšek govorijo, kakor bi rož'ce sadili". Nesmrtne so Slomšekove zasluge za slovensko šolo; kdo ve, ako bi mi vsaj to trohico slovenskega poduka v šolah imeli, če Slomšeka ne bi bilo? Kot ¡zboren šolski strokovnjak slovel je daleč okoli, avstrijsko ministerstvo je to laskavo priznalo. Njegov »Hlaže in Nežica« je zvezda v šolski odgoji. Narodno omiko in prosveto je Slomšek širil z vso silo.
Lc bistrimo si glave, ne dremajmo zaspani,
Sovražnim narodom prodani! — djal je. — V narodnem boju bil je hraber, nevstrašen junak. Živel je v času, ko so sovražniki Slovencem preteč rekli: živeti ali umreti! In glejte, rojaki: mi še živimo! Da pa še živimo, in da bomo, ako Bog da, vedno krepkeje živeli, to je v veliki meri Slomšekovo delo. On je narodno stvar branil v visokih krogih, ako-ravno je za to prestal marsikatero grenko. Za narod je navdu eval in pridobival priprosto ljudstvo in omikani svet. V narodnem delovanji ravnal se je po besedah, katere si je sam za prelepo, ganljivo vodilo izvolil; rekel je: »Za narod malo govoriti, veliko delati, vse pretrpeti!« O zlate besede! Slavna gospoda, ste si jih zapomnili? Jaz Vam jih ponovim: Za narod malo govoriti, veliko delati, vse pretrpeti! Rojaki, spolnimo jih!
Že ob večeru svojega življenja bil je Slomšek v romantični Solčavi. Ko je od belih snežnikov slovo jemal, zapel jim je tako-le :
Oj z Bogom, hčere stare matere, mogočne Slave, Fovzdigajte Slovenecm bistre glave, Naj bodo vrli sini Slave!
Ta opomin je tako rekoč Slomšekova narodna oporoka. Izvršujmo to naročilo svojega najslavnejšega rojaka, nesmrtnega Slomšeka! . . . (Konec prih.)
Gospodarske stvari.
Posojilnica na Vranskem
imela je leta 1892 prometa 152.290 gld. 13 kr. Pristopilo je leta 1892 novih zadružnikov 113, kateri so vplačali deležev 1290 gld., [izstopilo pa je 15 zadružnikov
in vzdignilo deležev 150 gld., tedaj je pristopilo več zadružnikov 98 in vplačalo več deležev za 1140 gld. Leta 1891 je bilo 97 zadružnikov, kateri so imeli v deležih 1740 gld., Koncem leta 1892 je bilo tedaj zadružnikov 210, kateri imajo vplačanih deležev 2880 gld. Hranilnih vlog vložilo seje leta 1892 od 179 vlagateljev 56.751 gld. 58 kr., vzdignilo pa se je 18.025 gld. 65 kr., tedaj se je več vložilo 38.725 gld. 93 kr. Stanje hranilnih vlog koncem leta 1891 je bilo 28.572 gld. 94 kr., kapitalizo-vane obresti od hranilnih vlog leta 18y2 znašajo 1609 gld. 72 kr., tedaj je stanje hranilnih vlog koncem leta 1892 68.908 gld. 59 kr. Posojil se je leta 1892 izplačalo 135 zadružnikom 34.261 gld., vrnilo pa se je 7022 gld. 25 kr., tedaj več posodilo 27.238 gld. 75 kr. Stanje posojil koncem leta 1891 je bilo 18.023 gld. 49 kr., tedaj stanje posojil koncem leta 1892 45.262 gld. 24 kr., 'danih 216 zadružnikom. Čisti dobiček leta 1892 znaša 848 gld. 40 kr.
Hranilne vloge se sprejemajo od vsakega, če tudi ni ud posojilnice in se obrestujejo po 4% %.
Posojila se dajejo proti 6% samo zadružnikom. Uradni dan je vsako sredo od 9. ure do pol 12. ure dopoldne. Ako je v sredo praznik, uraduje se nasledni dan.
Posojilnica na Vranskem ima letni občni zbor v nedeljo dne 5. marca 1893 ob 4. uri popoldne. K obilni udeležbi vabi	Za načelstvo: J. S. Oset.
Sadjerejsko društvo za Šoštanjski okraj
vabi tem potom vse ude in prijatelje tega društva k obilni vdeležbi predavanja potovalnega učitelja gospoda Ivana Bele-ta, katera se bo vršila v nedeljo dne 5. fe-bruvarija t. 1. ob 4. uri popoludan v gostilni gospoda Jožefa Skaza v Velenji.
Predavalo se bode o zmladletnem sajenji in cepljenji sadnega drevja, kakor tudi o cepljenji amerikan-skih trt v tem času in porabitev ključev ali rožja istih za pridelek prihodnjih v koreninjenih amerikanskih trt.
Sejmovi. Dne 3. marcija v Lučanah, v Mariboru, v Oplotnici in na Vranskem. Dne 6. marcija v Vuzeni-cah, v Tilmiči.
Dopisi.
Iz Konjic. (S lavno s t.) Slovenci bili so vedno zvesti rimskim papežem. To svojo zvestobo in ljubezen pokazali so že ob raznih priložnostih. Tudi zdaj, ko obhajajo sv. oče Leon XIII. 501etnico svojega škofovanja, Slovenci niso za drugimi narodi "zaostali. Takrat odlikoval se je posebno naš trg in prelepa Konjiška župnija. Naše verno ljudstvo vdeleževalo se je prav pridno od škofije zaukazane devetdnevnice, cerkev bila je skoraj vsako jutro polna, znamenje, da ljubijo svojega dobrega očeta, sivolasega starčeka Vatikanskega jetnika. Posebno ginljivo bilo je gledati v nedeljo 19. februva-rija, ko jih je na stotine pristopilo k sv. obhajilu na namen sv. očeta, ter vroče molitve pošiljalo k Bogu za blagor sv. očeta in razširjanje sv. katoliške cerkve. K slovesni sv. maši ob 10. uri prišlo je ljudstva od vseh stranij, da se je vse trlo. Vdeležili so se iste, kar bodi pohvalno omenjeno, tudi c. kr. uradniki tukajšnje sod-nije in davkarije. Videli smo Konjiške tržane s svojim g. županom, kateri so šli po sv. maši okoli oltarja in položili dar za sv. očeta. V obče so Konjičani pokazali že v soboto zvečer naklonjenost do sv. očeta s prekrasno razsvetljavo. Lepo razsvetljen bil je posebno grad svitlega kneza Windisch-Graetza. Popoldne v nedeljo ob tretji uri^priredilo je kat. politično društvo Leonovo be-
sedo. V lepo ozaljšanih proslorijah zbralo se je tudi iz sosednih župnij do 200 društvenikov, med njimi tudi knez Windisch-Graetz. Zbrane pozdravili so v prisrčnih besedah predsednik, preč. g. Jernej Voh, ter so razložili v poljudni besedi pomen današnje slovesnosti. Opisali so na kratko Leonovo mladost, kako jih je že v mladih letih vodila milost božja in jih za nekaj posebnega odločila. Tajnik društva, g. Tomažič naslikal je Leona kot »luč z neba« in dokazal, da jim v resnici pri stoj a ta priimek. Društveni denarničar, g. Kukovič pokazal nam je Leona kot prijatelja Slovanov in se v živi besedi spominjal dobrot, ki jih Slovanom dele. G. predsednik še naznanijo, da je kat. politično društvo odposlalo tudi čestitko za sv. očeta na kardinala Rampolla. Sv. oče so milostljivo vsprejeli častitko ter predsedniku društva brzojavno poslali svoj apostolski blagoslov. K sklepu oglasi se še g. dr. Rudolf in pravi, da vidi tukaj v sobi zraven papeževe podobe ob enem tudi podobo svitlega cesarja. Slovenec ljubi cesarja in je vselej zvest podanik njegov, zato predlaga, naj še pošlje brzojavna čestitka cesarju prigodom veselega dogodka v cesarski ro-dovini, namreč rojstva nadvojvoda vnuka v Lichteneggu. Tem besedam zbor navdušeno pritrdi. Še enkrat povabijo g. predsednik navzoče, naj sv. Očetu, današnjemu slavljencu in svitlemu cesarju zakličejo prisrčen živio — in krepek živio pretrese hišo. Razšli smo se veselih obrazov z željo se zopet kmalu videti pri zborovanju kat. političnega društva.
Iz Ormoža. (Naša čitalnica) priredila je v letošnjem predpustu dve primerni veselici svojim udom in gostom, prvo dne 22. januvarija, o priliki občnega zbora čitalničarjev in sicer s tombolo in prosto zabavo. Druga veselica pa se je vršila dne 13. svečana, na pustni ponedeljek, s petjem in tombolo. Proti večeru začeli so se od vseh stranij zbirati povabljeni gostje, in se jih je prav lepo število sešlo tako, da so bili vsi čitalnični prostori polni. V največjem številu so nas ta večer počastili Velikonedeljčani s svojim novim pevskim zborom pod vodstvom g. Ant. Ebrla, učitelja pri Veliki Nedelji. Ta pevski zbor je iz posebne prijaznosti sodeloval pri tej veselici, in pokazal s svojimi milodonečimi, vbranimi glasovi lepo izurjenost. Hvala vam pevci, le tako naprej! Med posameznimi točkami petja svirala je Ptujska godba. Potem je sledila tombola s prav lepimi dobitki. Ne smem zamolčati tudi hvalevredne postrežbe našega narodnega gostilničarja g. Fr. Gomzi-ja, ki nam je kaj vrlo vstregel s svojo izvrstno vinsko kapljico in z raznoterimi okusnimi jedili. Takšne veselice se ne dajo primerjati navadnim plesom po krčmah, temveč one so pravi narodovi prazniki, ker budijo v nas ljubezen do naroda in slov. jezika. Udeležujmo se prav radi takih narodnih veselic, ki imajo namen širiti narodno zavest med ljudstvom, da se potem znamo potegovati za svoje pravice, koje se nam žal, tako kratijo. Ne držimo torej križem rok, ako hočemo, da nam v kratkem prisije zlata zvezda jednakopravnosti, ko bomo namreč dosegli vse tiste pravice, ki nam po božji in cesarski postavi grejo. »Na delo tedaj, ker resnobni so dnevi!«	Gitalničar.
iz Brestovca pri Slatini. (Marsikaj) Zeljno že čakamo ljubo spomlad, da gremo k Zurmanu na kop ali pa v domače gorice. Nad našo občino se prav lepo razprostirajo vinske gorice, katere so dajale pred nekaterimi leti dokaj dobre vinske kapljice, ali Rogu bodi potoženo, zdaj nam je tisti dar božji odvzet, kajti pe-ronospora, pa menda tudi trtna uš nam uničujeta čisto vinograde. Za to leto škropiti se vsi opominjajo in tudi za amerikansko trsje se kopa. Na kar se sme naša občina ponašati, to je sadno drevje, kajti če te, dragi bralec, kedaj pot pripelje tukaj skozi, bodeš mislil, da si pri-
šel v kak gozd, obstoječ iz samih sadnih drevesc. Za drugo pa smo veseli narodnega županstva, katero po slovensko uraduje. Do preteklega leta je še bil tukaj nemški obč. pečat, zdaj je pa slovenski. Tudi naš županov namestnik po svojem velikem spoštovanji zasluži, da tukaj nekaj spregovorim. On ima žganjanjo ter naznanja to slovenski napis nad hišo. On je črez vse naroden, katoliško-veren gospodar. V prav lepi krščanski zastopnosti s svojo ženo živi, zato mu je pa Rog dal svoj blagoslov, da ima vsega zadosti. On je tudi ud okrajnega zastopa, odbornik slov. katoliško-polit. društva v Slatini. Letos imamo tukaj velik sneg in hudo zimo, da je po kletéh večjidel vse zmrznilo.	R.
Iz Trbovelj. Ljudsko gibanje. Leta 1892 je bilo v Trbovljah 101 parov poročenih; rojenih je bilo 413, zmed teh 50 nezakonskih otrok, 13 mrtvih rojenih in 14 v sili krščenih. Umrlo jih je 323, 258 spod štirnajst let starosti, 75 pa starih črez 14 let; 59 jih je umrlo na sušici, večidel delalskega stanu; eden je bil ožgan na šurfu mrtev najden, okoli 26 let star in še do danes se ne ve, odkod je bil ta moški in kako da se je pisal; eden deček, okoli tedna star, je bil mrtev v Savi najden, ne ve se nič o tem mrtvem fantiču, več se jih je ponesrečilo pri rudarskem delu, enega rudarskega nadzornika, JakobaFürst-a z imenom, je pri streljanju pečine kamen v glavo zadel, pričema je bil mrtev; nekemu železniškemu delalcu je vlak roko odtrgal, roka je v Trbovljah pokopana, nesrečneža so pa v Ljubljano v bolnišnico spravili, kjer je neki umrl. Pravijo, da se je šalil z vlakom, češ, da ga bo iz tira prevrgel, pa vlak ni šale poznal, ter ga je strašno splačal. Se ve, da je bil nesrečnež nekoliko vinjen. Smrtna kosa torej vedno kosi, da bi le nobenega za smrt nepripravljenega ne pokosila!
Iz Sred n j ega Gasteraj a. (Ž a 1 o s t n a p r i k a z en) na Slovenskem, osobito v Slovenskih Goricah, v šta-jarskem raju, je gotovo ta, da kar trumoma nepremišljene'! potujejo čez širni ocejan v dalnjo Brazilijo v Južni Ameriki, sreče si iskat! Ali jo bodo našli? Ta kužljiva sapa je privela tudi že do nas — v Srednji Gakteraj, od koder je odpotovalo že dokaj družin. Kdor je priden, varčen in delaven, gotovo ne hlepi po amerikanski sreči, ter ne verjame sleparskim agentom, ki na vse mogoče načine, in z velikimi lažmi ljudi begajo ter hvalijo amerikansko podnebje. Tam je morda — obljubljena dežela, kjer se cedi mleko in med; kjer je zlatá na cente, in se bojda več pšenice potepta, kakor pri nas iz nje kruha pojé! Kaj jih neki žene tjekaj, da zapustijo svojo rojstno vas, kjer je mislim najboljše ? »Ljubo doma, kdor ga ima!« pravi pesnik. Zmoti jih hlepenje po bogastvu, ter nimajo o Ameriki pravih pojmov, zdravih nazorov, ter niti ne sanjajo, kakó se tamkaj živi, misleč, da jim bodo kar pečeni pišanci v grlo leteli, a se silno motijo. No, od nas se selijo sicer najbolj močni ljudje, delavci, brez katerih kmet niti gospod ne more živeti. Ali jim pa v Ameriki ne bo potreba delati? Kaj še, prav trdo bodo morah za delo prijeti, a na stara leta bodo gotovo pognami zopet nazaj v stari svet — v občino. Zakaj se pa raji ne selijo naši bogastvaželjni Slovenci v Bosno? Tam, kjer so zemljišča celo po ceni, ter raje puščajo one prostore Nemcem! Dandanes vse hlepi le po denarju, po bogastvu, poleg tega pa zgubi vero, Boga ter pozabi ljubezen do bližnjega, domovine, da celo rodbina in prijatelji se pri tem maliku čestokrat pozabijo. Naša domovina gotovo izgubi s tem mnogo čilih močij, katere se tudi v Ameriki zaradi prevelikega naraščanja ne bodo mogle razvijati! Zatoraj se svetuje vsem Slovencem, da na vse kriplje branijo izseljevanje v Ameriko, ne verjemite onim sleparskim, brezvernim agentom, ter rečemo, da so pretečeno leto radi pomanjkanja 12.000 oseb nazaj v Evropo poslali. Bodimo oprezni!
0<1 Sv. Urbana pri Ptuju. (Pogreb.) Tukaj smo dne 19. februvarija častnega očeta Janeza Kos materi črni zemlji izročili. Rajni oče prečastitega gospoda župnika Alojzija Kos pri Sv. Martinu v Rožni dolini, so bili vzgled in kinč cele naše župnije, zato so nag pro-častiti gospod župnik Fr. Zmazek pri odprtem grobu v lepih in tolažljivih besedah razložili življenje in dejanja blagega rajnega, ter so župljani rajnemu iz ljubezni zadnjo pot posodili. Bog mu večni mir in pokoj daj in
večna luč mu sveti naj!
•--♦-----
Politični ogled.
—s
Avstrijske dežele.
Avstrijsko. Nj. veličanstvo s vitli cesar se je odpeljal v torek v Territet, kopališče v Švici, kjer biva svitla cesarica. Doklej ostaneta Nju veličanstvi ondi, ni znano. — V torek je bilo več ur posvetovanje ministrov na Dunaji, hodilo jim je za skupni državni proračun, ki se predloži po veliki noči delegacijama. Kakor vsako leto, trdi se tudi letos, da tirja vojni minister večjih stroškov, letos neki celo za 5 milj., mislimo pa, da h koncu ne bode toliko. — V državnem zboru so vspre-jeli poglavje »o soli«; vse tako, kakor je predložilo mi-nisterstvo, dobiti bode torej tudi soli za živino.
Stajarsko. Pri Kisbachu, blizo Runa za Gradcem, našli so žilo živega srebra, ali ne zna se, če ga je toliko, da se splača kopati za njim, kajti živo srebro je rado živo ter izgine, da ga ni več najt i. — Čevljarska zadruga v Gradci je volila tudi letos si za predsednika g. Jurija Jurčiča, slov. rojaka, če se ne motimo, doma iz Majšperske župnije.
Koroško. Slov. rodoljubom se godi v tej deželi slej ko prej hudo; posebno c. kr. okr. glavar v Gelovci, znani baron Mac Nevin, vžuguje slov. župane ter jih sili, naj dopisujejo državnim uradom vselej le nemški. — V Celovci se množijo judje in so postali nadlega že ^tudi nemškim liberalcem, pa kaj si čejo? Jud je liberalec in kjer je treba, še tudi Nemec. Težko se jih bode ubraniti. No mesto Slovencev, katerih se branijo v Gelovci, naj pa dobijo jude!
Kranjsko. Društvo zdravnikov v Ljubljani je letos sklenilo, da se uraduje pri njem poslej le v slov. jeziku. Zares čudno, da je društvo, ki živi v osredji slov. dežel, bilo doslej nemško! Na gori Sv. Magdalene pri Šmariji je našel starinar g. J. Pečnik dva groba, kakor sodi, iz rimljanskih časov; v grobih je bilo več bronastega orodja in v vsakem lep bronast kotel, toda le-ta je razjedla ilovica tako, da se ne dasta več prenesti ter nju je samo še nekaj koscev.
Primorsko. V deželnem šolskem svetu v Gorici so sklenili, da mora mesto ustanoviti štirirazredno ljudsko šolo za slov. otroke. Nekateri Lahi so vsled tega kar divji, pa upamo, da se sčasom že privadijo tudi na slov. šolo. — Starosta primorskih poslancev je gospod J. Nabergoj v Trstu in »mladi možje« so mu zadnje dni nagajali, čemu ostane v klubu konservativcev; le dni pa je prišla deputacija 12 mož k njemu, ter mu je zagotovila, da uživa on slej ko prej zaupanje svojih vo-lilcev. Tako je prav!
Hrvaško. Stolni korarji v Zagrebu so se obrnili s prošnjo do svitlega cesarja in sv. očeta, naj se izvoli že vendar enkrat nadškof v Zagrebu. Mogoče, da kaj izda njih prošnja.
Ogersko. Govori se, da odstopi grof Tisza kot minister pri Nj. veličanstvu ter stopi na njegovo mesto sedanji predsednik v drž. zboru, baron Bnnffy. Čudno,
da mora tak minister biti le kalvinec! — Vlada zatira Slovake čemdalje huje ter jim ne dovoli ljudskih shodov, češ, da so nevarni državi. Uboga država, če stoji na tako slabih nogah!
Vunanje države.
Rim. Sv. oče Leon XIII. prejemajo sedaj poslanike katoliških držav, najlepše pa so vsprejeli menda grofa Reverterá, ki zastopa avstrijsko državo našo. Izrecno so hvalili pobožnost našega svitlega cesarja.
Italija. V Rimu se snuje neki posebno društvo, ki hoče veliko rabuko napraviti zoper romarje iz Dunaja, posebno še zoper tiste, ki so udje bratovščine sv. Mihaela. Ni jim po volji, da se je v tem društvu govorilo o jetniku vatikanskem t. j. o sv. očetu, ki se jim kratijo pravice do dedščine sv. Petra — do njih posvetne države. — V kratkem stopita v državni zbor dva rnoža, ki sta pri zadnjih volitvah padla ter sta huda nasprotnika sedanje vlade: Bonghi in Imbriani. More biti pa tudi pri teh volitvah ne bode sreča na nju strani, da-si se dela za nju od vseh stranij.
Francija. Najznamenitniša novica je iz Pariza volitev .Tule Ferrvja za predsednika v senatu. Ta mož je bil že večkrat na čelu vlade pa so ga spletke vrgle iz vlade, sedaj pa utegne biti nevaren predsedniku republike — Sadi-Carnotu. More biti je prav tako, da-si Ferry ni mož po naših željah.
Anglija. V Šotiji prebiva iz večine katoliško ljudstvo, toda vse bogateje župnije so v rokah protestantskih duhovnikov. Le-ti nimajo ondi dela in tudi ne prebivajo tam, samo dohodki so njihovi. Lord Gladstone je sedaj vsaj nekaj pomogel ubogemu ljudstvu s tem, da taka župnija, če umrje protestantski duhovnik, ne dobi več protestant, ampak nje dohodki se obrnejo na korist občine.
Nemčija. Iz ječe v državni zbor pride vodja Ahhvardt — mož, ki je razkril tajnost, da puške nemške armade niso dobre, ker jih je neki jud Levy, v čegar tovarni so jih delali, naredil navlašč slabe. Ahl-wardt je dobil zato pravdo in potem ječe več mesecev. Sedaj pa je izvoljen za poslanca in v drž. zboru v Berolinu so potrdili volitvo. Tako se zgodi pač redko.
Rusija. Carje pisal jako ljubeznjivo pismo sv. očetu v Rimu k njih jubileju in tudi v listih se piše prijazno o sedanjem poglavarji sv. katoliške cerkve, škoda je samo, da so to le besede, kajti katoliška cerkev nima mirnih dnij v carevini: posebno še ne v poljskih pokrajinah. Daj Bog sorodnim bratom kmalu spoznati, da niso na pravi poti!
Bolgarija. Knez Ferdinand seje vrnil »z ogledov« v Sofijo, glavno mesto svoje državice in tu so mu prebivalci pripravili slovesni vsprejem. Kolikor se kaže, je to veselje pravo, ne prisiljeno, toda kaj se zna?
Srbija. Ta država je bližnja soseda Ogrov in torej se nihče ne čudi, da ima ona tudi slične navade in vidi se to najbolj pri volitvah. Pri Ogrih pa tudi pri Srbih vidi človek po volitvah pogostem — krvave glave volilcev. Letos pa hoče vlada zabraniti pretepe in je torej poklicala vojake pod orožje, da razženejo volilce, ako bi se kje spoprijeli. Ne vemo, če so take volitve posebno dobre.
Turčija. Turki so leni, posebno pa v vednostih. Tovnej je prišlo več turških dijakov iz Azije v Carji-grad, najbrž zato, da si poiščejo dobre službe, ali to jim ni izteklo, ampak vlada jih je več sto zgnala skupaj ter jih je naložila v ladijo in so jih na vrat, na ros zavlekli nazaj v Azijo. To je bila nagla pomoč zoper »učene berače«.
Afrika. Odtodi v tem tednu ni bilo posebnih poročil, ali iz tega naj človek ne sklepa, da se ondi ni
ničesar pripetilo! Samo do stare Evrope se ni izvedelo in se tudi morebiti ne bode.
Amerika. V združenih državah napreduje katoliška cerkev vsako leto. Letos je ondi že 14 nadškofov, 75 škofov, 6945 duhovnikov in 2443 menihov. Cerkev pa je 8477. Katoliškega ljudstva je poprek že 8,806.095. To je veselo poročilo!
Za poduk iu kratek čas.
„Oče je imel tri sine — "
Pravljica iz jutrovih dežel. Zapisa! F. S. Šegula.
Toktemič, bogat Tatar, imel je z edino svojo ženo Turkan-Katano tri sine. Dan pred svojo smrtjo izroči kadiju (županu) onega mesta zapečaten testament, v katerem je odločil, da naj dobi tisti njegovih sinov vse premoženje, kateri bo najbolje dokazal, da je pravi sin Toktemičev. Oče umrje, kadi pa vse tri sine pred se pokliče ter jim prebere- očetovo oporoko. Na mah pošljejo po mater, ki je pričala, da so vsi trije pravi sini njenega moža, še boljših dokazov pa nobeden ni za-mogel navesti. Kadi je bil v veliki zadregi, kateremu naj izroči očetovo premoženje. V tem pride sultan To-grul skozi oni kraj. Kadi hiti pred njega in mu razloži celo zamotano pravdo treh sinov Toktemičevih. Ker je sultan jezdil na lov z velikim spremstvom in se mu je mudilo, da prinesti mumijo (maziljeno mrtvo telo) očeta Toktemiča, ter jo zapove 30 stopinj od sebe na noge postaviti. Potem izroči najstaršemu sinu lastno svojo lovsko samojstro ter reče: »kateri izmed vas treh s puščico očeta ravno v srce zadene, ta naj bo njegov dedič; drugače jaz ne znam končati vaše pravde!«
Najstarši pomeri, vstreli, puščica v prsih mrliča obtiči. Meri tudi drugi in zadene ravno tako dobro. Tudi tretji sin poprime za lok, napne, a zopet z rok spusti nesrečno orodje ter proseč pade na kolena pred sultana: »O gospod, ne huduj se nad menoj, Tvojim zvestim hlapcem, ker ne morem izpolniti Tvoje zapovedi. Spominjam se svojega dobrega očeta, njihovih lepih naukov, njihovih skrbij za mene, brezštevila njihovih dobrot. Ljubili so me tako, kakor bi bil jaz edini njih sin. Kako bi zamogel sedaj tako grozovito nehvaležen biti' da bi jih še mrtvega ranil! Rajše zgubim vso pravico do moje dedščine, kakor bi si jo na tak način pridobil.«
Sultana solze oblijejo, lastnoročno vzdigne na zemlji ležečega mladeniča, poljubi ga na čelo in reče: »Ti si najbolje dokazal, da si pravi sin blagega Toktemiča. Ti bodi njegov edin dedič! Ona dva pa zvežite in jih za sužnja prodajte; kajti s svojo nehvaležnostjo sta očitno pokazala, da nista prava sina plemenitnega očeta.«
Sv. misij on v Celji.
Veseli dnevi so bili za našo Celjsko faro, ko smo namreč od 19. do 27. februvarija v tukajšnji farni cerkvi sv. Danijela obhajali sv. misijon. Vodila sta ga znana slovenska misijonarja, vlč. gg. Doljak in Sajovic. Izmed 10.000 faranov iih je pristopilo k mizi Gospodovi okoli 7000. V resnici nepričakovano mnogo. Želja po slovenskem misijonu je bila že splošna, ker je že 34 let preteklo od zadnjega misijona. Staro in mlado, kmet in gospoda, vse je hitelo k pridigam. Ves božji dan je bila cerkev napolnjena vernega ljudstva. Vse je navdušeno za izvrstna govornika. Bog vaju spremljaj in podpiraj na težavni poti ter srečno pripelji v kraj, kamor vsi hrepenimo.
Presrčno hvalo izrekamo hvaležni farmani tudi
drugim čč. gospodom, zlasti.oo. kapucinom, ki ste se trudili za naše duše ter nas zopet z Bogom spravili. 1'osehna čast in hvala pa gré našemu mil. in vlč. gosp. opatu za ves trud, skrb in požrtvovalnost, ker stojite kakor skala, kedar se gré za blaginji našega naroda: za vero in narodnost. Rog bôdi Vaš plačnik, mi Vam pa ostanemo iz celega srca udani in hvaležni farmani celjski !
Smešnica. Iz neke bavarske vasi pride kmetica k zdravniku ter ga prosi, naj ji da kako zdravilo za nje moža. Zdravnik ji napiše »recept« ter ji naroči, naj dene zdravilo na rano moža ter jo rahlo obveže s platneno cunjo. Čez dva dni pride zdravnik sam h kmetu
pa najde lepo oviti recept na njegovi rani.
--
Razne stvari.
(Cesaričinja udov a) nadvojvodinja Štefanija je bila te dni pri svoji svakinji, vojvodinji Gizeli v Mo-nakovem, včeraj pa se je vrnila na Dunaj.
(C e c i 1 i j i n o društvo.) Milostljivi gospod knezo-škof Dr. Mihael Napotnik darovali so za Cecilijino društvo 25 gld., za koji velikodušni dar najsrčnejšo zahvalo izreka	odbor.
(Slovstvo.) »Sv. Pavel, apostol sveta in učitelj narodov, njegovo življenje in delovanje opisal dr. Mihael Napotnik, knez in škof lavantinski». Le-te zanimive knjige se pripravlja sedaj že drugi natis ter izide kje v meseci juniji in se tedaj dobi tudi pri knjigotržcih.
(Okrajni zastop) v Celji ima ta-le odbor: dr. Jos. Sernec, odvelnik v Celji, načelnik in namestnik g. Ivan Hausenbichler, župan v Zalci ; Hugon vit. Berks, graščak na Blagovini, dr. Ivan Dečko, odvetnik in Lovro Baš, c. kr. notar v Celji, ter Norbert Zanier, trgovec v Št. Pavlu in Ad. Marek, mestjan v Celji.
(Imenovanje.) Naš rojak veleč. gosp. Florijan Kleine, župnik in profesor v pokoji, je poslal duhovni svetovalec Krške škofije.
(Baz del i te v šole.) Stara glavna šola v Konjicah razdeli se v tri samostalne šole, namreč : v slovensko petrazrednico in nemško dvorazrednico v Konjicah ter se v Tepanjah ustanovi še posebna dvorazrednica s slovenskim učnim jezikom. Bavno tako se je razcepil krajni šolski svet Konjiški na tri kainpe. In kdo je tega kriv? Večinoma narodnostni prepir ! Obžalujemo to iz marsikaterega ozira, posebno zavoljo nepotrebnih stroškov.
(Čitalnica) v Brežicah priredi svoj občni zbor 19. marcija ob 5. uri popoldne, ob 8. uri zvečer pa gledališko predstavo in petje.
(Sad j er ej a.) V nedeljo, dne 5. marcija ob 4. uri popoldne ima g. J. Bele, potovalni učitelj za sadjarstvo in vinarstvo v Mariboru, v Velenji poučni govor o po-žlahnjevanji ameriških trt. Želeti je, da se pouka vde-leži obilo poslušalcev.
(Kose.) Pri Judenburgu ima nek Wittgenstein tovarno za kose, ali v njej se ni ravnalo po postavah, zato so mu odvzeli 250.000 kos ter jih ravno sedaj topijo — v železo.
(Šulverein.) Podružnica nemškega šulvereina na Zidanem mostu je razpadla, ali bolje, c. kr. namestnija jo je razpustila.
(Cecilijinemu društvu) darovali so, oziroma letnino plačali sledeči preč. gospodje in gospe: dekan Tombaeh 2 gld.. nadžupnik Fröhlich 2 gld., ¿upnik Vraz 2 gld., kaplan Ulčnik 1 gld., župnik Andrej Zdolšek 5 gld., inžener Bernuth iz Gradca 5 gld., gospa Küster 5 gld., gospa Dernjač 2^gld.,t* neimenovan 1 gld. 5 kr„ dvorni
kaplan Majcen 1 gld., župnik Krušic 2 gld., župnik Par 2 gld., profesor dr. Pajek 10 gld., kaplan Tajek 2 gld., kaplan Grušovnik 2 gld., špiritual Hribernik 2 gld.; vsem daroviteljem najsrčnejšo zahvalo! Prosimo ob enem vse preč. ude, koji niso letnine za leto 1892 in 1893 doplačali, naj blagovolijo to, kakor hitro mogoče, storiti.
Odbor.
(Umrl) je č. g. Ivan Ev. Simonič, župnik v Veli-kovci, prej pa župnik v Trbunji. Ranjci je bil doma na Murskem polji.
(Sejem.) Na trgu v Mariboru je bilo zadnjo soboto že manj špeha, samo od 180 svinj; za kilo špeha se je dobilo 50 do 52 kr. Poleg mesa pa je bilo še 442 vaganov žita in 32 voz krompirja.
(Umrla) je v Mariboru čast. šolska sestra Alojzija Vogg v 53. letu svoje dobe. Naj počiva v miru!
(Premog.) Iz premogovih jam g. Lappa pri Skalah je šlo kacih 300 mož na Ogersko, kjer so našli nov zaslužek. Kaj pa bode pri jamah v Škalah?
(Umrl) je g. Rlaž Horvat, c. kr. šolski svetovalec in ravnatelj c. kr. učiteljišča v Ljubljani, dne 22. febru-varija 1893. Pokojnik je bil naš rojak iz Žital.
(Zasipalo) je dne 11. februvarija v Gorenjem Cerovci, v župniji Sv. Jurija na južni železnici, delalce Franca Vrabič, Antona Poklšek in Franca Naglic. Imenovani so kopali pesek, ali v tem se je prst nad njimi udrla ter jih je zasula. Dva so izkopali še živa, Franc Vrabič pa je bil že mrtev, predno so do njega dokopali.
(Pogorela) je zadnji četrtek hiša in gospodarsko poslopje Franc Rotovnika v Lehnu Slov. Gradci in se sumi, da mu je hudobna roka požgala.
(Požarna bramba) v Križevcih na Murskem polju ima ta-le odbor: Dr. Jožef Lebar, načelnik, Jožef Strniša, namestnik; Janko Karba, blagajnik; Matija Sle-kovec, vodja plezalcev; Jožef Strakl, namestnik vodje plezalcev; Arni Vrbnjak, vodja brizgalničarjev; Alojzij
Štibler, namestnik vodje brizgalničarjev; Jožef Rožman, vodja varuhov; Jakob Domanjko, namestnik vodje varuhov in Matija Toplak, nadzornik orodja.
(Zmrznil) je v noči 13. februvarija Janez Vabič, krojač v Orehovi vasi pri Slivnici, na potu iz Maribora. Mož se je bil žganju udal in je zašel z drž. ceste ter naposled v snegu obležal.
(Nesreča.) V premogovih jamah pri Škalah so se vneli dne 20. februvarija plinovi. Doslej so izvlekli delalcev 17 mrtvih, troje je še zasutih in štirje so se tako opekli, da ne bodo ozdraveli.
(Dijaški kuhinji) v Mariboru so darovali gg. strelci v slov. čitalnici 6 gld., č. g. J. Simonič, župnik pri Sv. Janži na Dravskem polji 3 gld. in č. g. Alojzij Cizerl, kaplan pri Sv. Antonu v slov. gor. 1 gld.
(Utonila) sta dne ¿'6. februvarija blizo mlina dva kmečka mladeniča v Zamošah v Pesnici, liila sta na mlinu, kjer delajo olje in sta iz lastne krivnje prišla ob življenje.
(Za družbo duhovnikov) so meseca februvarija vplačali čč. gg. Murkovič 10. fl., Črnko Marko 14 11., (ustn. in letn. dpi.), Kostanjevec 13 fl., Hratuša Al. 4 fl., (letn. dpi. do 1. 1896), Ozmec Jož. 3 fl., (letn. pl. do 1. 1895), Menhart 2 fl., Golob 2 fl.
(Duhovniške spremembe.) Veleč. g. Jožef Kralj, župnik v Zavrčah, je postal dekan Završke deka-nijc; č. g. Jožef Dekorti, kaplan v Št. Juriji ob Tabru, pride za provizorja v Jurklošter; č. g. Ivan Wolf, kaplan v Pišecah, pa v Zabukovje; č. g. Alojzij Šoba, kaplan pri Sv. Martinu v Šaleški dolini, gre za kaplana v Pi-šece in č. g. Ivan Doberšek, kaplan pri Sv. Frančišku, k Sv. Juriju pod Tabroin.
I^otei-ijne številke.
Gradec 25. februvarija 1893: 82, 55, 40, 85, 18
Dunaj
75, 84, 55, 11, 5
Va bilo.
Posojilnica v Makolah bode imela svoj redni občni zbor četrtek, dne 16. marcija 1893 ob dveh popoldne v navadni posojilnični pisarni. Na vrsto pride:
1.	Poročilo načelnika;
2.	Poročilo nadzornistva:
a) O pregledovanju in potrjilu računov za
leto 1891; bi O porabi čistega dobička;
3.	Volitev načelstva in nadzorstva.
4.	Nasveti.
Makole 1. februvarija 1893. 2-3	iVaeetslro.
Podučiteljsko mesto.
Na trirazredni ljudski šoli pri Sv. Janži na Dravskem polji je vmestiti podučiteljsko mesto z dohodki po IV. plačilnem razredu definitivno ali tudi provizorično. Prosilci in prosilke za to mesto naj vložijo svoje prošnje, katere morajo biti opremljene z spričevalom zrelosti oziroma tudi sposobnosti in z dokazom avstrijskega državljanstva potoni predstojnega okrajn. šolsk. sveta do 28. marcija 1893 pri krajnem šolskem svetu pri Sv. Janžu na Dravskem polju. Okrajni šolski svet Ptuj, 24. februvarija 1893.
Predsednik: Scherer.
Najnovejše, najboljše in najcenejše
Verižne brane
za mah po travnikih
Josip L orbe in dr.
v Žalcu (Štirsko.)
in
l-G
v Možici (Miess-Karnten) na Koroškem se takoj odda. Dohodki okoli 300 gld. in lepo stanovanje. Prosilec mora biti oženjen, dobro izurjen v petju in orglanju. Prosilec, ki ima ženo s dobrim sopranskim glasom, ima prednost. Prošnje na cerkveno predstojništvo. 1-2
Adolf Hauptmann
tovarna oljnatih barv, firnežev, lakov in kleja 3-10 L j 11 l> 1 j a 11 s».
Jakob Janič,
2-3
lastnik velikega sela
Freienberg blizu Celja
proda blizu 500 mladih jabolčnih dreves najboljših sort j>o 30 -30 kr. komad.
Oglasila naj se pošljejo pravočasno.
Priporočam svoje priljubljene 4Va kilo težke, bakrene, pokositrane
vakuinii
« Wïmmmm
1(
komad 14 gld. Kdor vzame 6 komadoy, dobi 7% odpustka. 600 komadov v zalogi.
A. Fiebigfer,
kollar koroške ulice .>, v TVlm'il>oi*u.
Premiran z zlato svetinjo v Brusselu 1892 in s častnim diplomom in zlato svetinjo v Londonu 1893.
Najboljše sredstvo za
želodec,
katero želodec in opravila prebavnih delov života krepča in tudi odprt život pospešuje, je
tinktura za želodec,
katero pripravlja
Gabrijel PICCOLI,
lekar „pri angelju"
«' #/j«fcfj«Mi
na Dunajski cesti-
Cena 1 stekl. 15 Kr.
Izdelovatelj razpošilja to tinkturo v zabojčkih po 12 steklenic in več. Zabojgek z 12 stekl. stane gld. 136; s 24 gld. 2-60; s 36 gld. 3*84; s 44 gld. 4'26; 55 stekl. telita 5 kg s poštno težo in velja gld. 5 26; 110 stekl.'gld. 10'30. Poštnino plača vedno naročnik.
Depot v lekarnah Bancalari in König v Mariboru.	8-30
Izšla je v Cirilovi tiskarni » iTI ar i It o rn knjiga
Žalostna mati Božja,
spisal
Fr. Bezjak, župnik pri Sv. Marku,
6. natis. Obsega pouk o češčenji žal. matere Božje, pobožnost sedem petkov v čast žal. materi Božji, razne molitve in pobožnosti za god sedem žalosti Marije Device, zbirko molitev za očitno in domačo službo Božjt) in precejšnje število svetih pesmij. Ta posebno za sveti postni čas primerna knjiga stane vezana v polusnje . . . H. — "70 „ z zlatim obrezkom „ ' 80 „ v usnje z zlatim
obrezkom ....,, 1 • 40
Zaloga mizarskega iii prayoskep pohištva
Konrada Wôlflinga
ITIarilior, gompo^ke ulice št.
priporoča bogato asortirano zalogo
žlebenega in narezanega pohištva za spalnice, postrežnih miz, miz za salone, pisarnih in napravnih miz,
kakor tudi raznih
tapetovauih garnitur za salone, diva-n«v, balzakov, otoman sof, kanape-jev, uaslanjačev, posteljnih vložkov
in žimnic Tudi vsakovrstnih ptujedeželskih in domačih
zrcal in podob
vsake sorte s čednim okvirjem, pozlačenim in črnim, kurnis in roset
aC /«< najnižji ceni.
Na znlilecanje razpoïiijajo se iluntnivani ceniki brezplačno in /ranico. 15-20
I
M tu ü m k
til m
IZJAVA.
zavarovalnica
m iifif ñu

m
S
na l>itn»ji
rij M
TU
Domača cesarska kraljeva privilegirana avstrijska
izplačala mi je na hiter način celo odškodnino brez odbitka po [ft gospodu glavnem zastopniku Josipu Drolz-u v Laškem trgu v mojo popolno zadovoljnost, kar radi tega tudi javno potrjujem z veliko hvalo, ker iz različnih važnih pregreškov do zavarovalnih Statutov nisem imel nobene pravice na povrnitev odškodnine.
V Zigonu, dne 24. februvafija 1893
+ Marija Klepej.
Hrastnik, 1. r., podpisatelj.
Resničnost potrjuje se občinsko-uradno. (L. S.)	Anion, 1. r., župan.
H
m
ÍFÜ
1 m
I 1
Aabilo.
Posojilnica v Pišecah ima svoj deveto-letni občni zbor 5. marcija 1893 ob 10. uri dopoldne v poslopju g. Ant. Verstovšek-a.
Dnevni reil :
1. Poročilo načelstva. 2. Potrjenje letnega računa. 3. Razdelitev dobička. 4. Volitev načelstva in računskih pregledovalcev. 5. Na.sveti.
Če k tomu občnemu zboru ne pride zadostno število zadružnikov, skliče se ob 3. uri popoldne istega dne s taistim dnevnim redom drugi občni zbor, kateri sme brezpogojno sklepati. K obilni vdeležbi vabi
Naeelstvo.
Najbolj po ceni se kupujejo:
najboljši molitveniki, šolske knjige, pisalne in šolske reči izvrsten konceptni in pisalni papir, vsakovrstni zavitki, pisani papir, svilnati papir v 65 barvah, najboljše karte.
Tiskovine za odvetnike in bilježnike, šole in občinske urade, trgovce itd.
A. PLATZER,
poprej Edvard Ferlinc, gosposke ulice štev. 3 v Mariboru.
Knjigovezarska dela se točno in takoj po ceni izvršujejo.
Da ne bode nobena pomota, prosim, da na tanjko pazite na mojo tvrdko.	1
Tiskarna sv. Oii*ila
priporoča naslednje knjige:
1.	„Žalostna mati Božja-', spisal Fr. Bezjak, župnik pri Sv. Marku, 6. natis. Obsega pouk o češčenji žal. matere Božje, pobožnost sedem petkov v čast žal. materi Božji, razne molitve in pobožnosti za god sedem žalosti Marije Device, zbirko molitev za očitno in domačo službo Božjo in precejšnje število svetih pesmij. Ta posebno za sveti postni čas primerna knjiga stane
vezana v polusnje ....... gld. —"70
„ z zlatim obrezkom . . . . . „ —"80 „ v usnje z zlatim obrezkom . . .	„ 1" 40
2.	„Družbine bukvlce za dekleta", spisal J o šef Rozman, pokojni Konjiški nadžupnik, 12. natis; namenjene v prvi vrsti dekletom Iiriževske družbe, pa tudi vsem dekletom sploh jako koristne, veljajo
vezane v usnje z barvanim obrezkom .	. .	gld. 1 • 30
„	„ rudečim „	.	.	„ 1' 40
„ zlatim	„	.	. .	„ 1-60
3.	„Dubovni Vrtec", 4. natis, priporočanja vredna	molitvena knjiga, posebno za mladino, stane
v usnje vezan z zlatim obrezkom .... gld. — • 85
s kopijo . . . „ -'95
4.	„Sveto opravilo", spisal Anton Slomšek, nekdajni viši ogleda šol, 5. pomnoženi natis; namenjeno šolarjem viših razredov, velja
vezano ......... gld. —'35
„ v polusnje z zlatim obrezkom . . . „ —"50 ,. v usnje z zlatim obrezkom ....,, — •60
5.	„Ključek nebeški", spisal Ivan Skuhala, dekan v Ljutomeru, za šolarje nizih razredov, velja
vezan.........gld. —"30
„ v polusnje z zlatim obrezkom . . . . „ — "40 „ v usnje	„	„...... —'50
6- „Bukve božje v naravi", podomačil P. Ilrisogon Majar, stane 20 kr.
7.	„Božič" pridnim otrokom, spisal Alojzij V a kaj. stane 15 kr.
8.	„Svete pesmi za šolarje", vezane 10 kr.
!>. „Zbirka narodnih pesmij" I. snopič 10 kr.
10.	„	,,	„ 11. snopič 10 kr.
11.	„Ženitovanje" 15 kr.