Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177 PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija Lir 26.000 Letna inozemstvo Lir 40.000 Letna inozemstvo, USA dol. 30 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 n j9f Leto XXXVII. - Štev. 9 (1840) Gorica - četrtek, 28. februarja 1985 - Trst Posamezna številka Lir 600 FmM mzii - vnndhHla n nnrei (Iz poročila pokrajinskega tajnika SSk za Goriško Marijana Terpina ob desetletnici SSk v goriškem Avditoriju). Dne 15. februarja 1975 se je zbralo v Gorici nad sto Slovencev, ki jim je bila pri srcu politična bodočnost v zamejstvu. Takrat je na Goriškem obstajala SDZ, ki je bila zveza Slovenske demokratske skupnosti — v bistvu liberalcev — in Slovenskega ljudskega gibanja — katoličanov. SDZ je bila ustanovljena leta 1947 v težkih povojnih časih in je nato trideset let uspešno opravljala svoje poslanstvo. Kazala se je potreba po preosnovi, da bi političnemu življenju goriških Slovencev dali novih razsežnosti. Na podlagi sklepa teh nad sto Slovencev je bila na prvem pokrajinskem kongresu 1. marca 1975 tudi formalno ustanovljena Slovenska skupnost (SSk) za Goriško. POLITIKA NOVIH RAZSEŽNOSTI Politično ozračje se je že toliko razjasnilo, da je bil-- možen treznejši dialog med Slovenci in je zato bilo mogoče postaviti temelje politiki novih razsežnosti, tako do italijanskih vsedržavnih strank, odnosno do italijanske večine, kakor do matične domovine Slovenije in Jugoslavije. Nova stranka se je znašla pred velikimi problemi in težavami. Če je naletela v širokih slovenskih krogih, tako v mestu kakor na podeželju, na odobravanje, so se po drugi strani pokazala nekatera nezaupanja in tudi nasprotovanja. Odpraviti je morala nekako neizrečeno domnevo, ki je takrat prevladovala med italijanskimi strankami, da sta bili dotedanja SDZ in njena naslednica SSk samo nekaki volilni skupnosti Slovencev, ki se udeležujeta le upravnih in kvečjemu deželnih volitev. Sicer pa naj bi bili le nekak privesek kake vsedržavne stranke. Novo ustanovljena SSk je taka stališča in domneve odločno odklonila in usmerila ves začetni napor v to, da vsem dokaže samostojnost in popolno neodvisnost nove slovenske stranke. S svojimi volilnimi nastopi in samostojnim delovanjem izvoljenih predstavnikov je SSk kmalu jasno potrdila to osnovno stališče. SODELOVANJE Z ITALIJANSKIMI STRANKAMI Odločili smo se, da čimbolj razširimo strankino bazo. Ustanovljene so bile sekcije, ki jim je bila dana široka avtonomija. Želeli smo pronicljivo poseči v politično dogajanje na Goriškem. Od tu naša pripravljenost na sodelovanje z italijanskimi vsedržavnimi strankami v upravi občin in drugih javhih ustanov, zavedajoč se, da ko vstopamo v odbore skupaj z italijanskimi strankami stopamo v čase težkih odgovornosti in napornega dela. Zdelo pa se nam je pametno in koristno za vso slovensko manjšino, da potem ko smo utrdili samostojnost in samobitnost SSk, dokažemo tudi, da smo Slovenci sposobni enakovredno sodelovati z drugimi v vsaki upravi za dobrobit celotne goriške skupnosti. Naši predstavniki so od takrat, posebno še od volitev leta 1980, v mnogih občinskih odborih, svetih, upravnih telesih in ustanovah. Nad 50 slovenskih ljudi, predstavnikov SSk, je danes vključenih na Goriškem v to odgovorno delo. Najvažnejše so seveda med njimi goriška pokrajina, goriška občina in Briška gorska skupnost. PRISOTNOST V VSEJ DEŽELI Ustanovitev SSk na Goriškem je omogočila razmah širšega samostojnega političnega življenja v vsej deželi Furlaniji-Julijski krajini. Možna je bila politična združitev s Slovenci na Tržaškem in s Slovenci v videmski pokrajini. Ze leta 1947 je nastala deželna SSk na svojem prvem kongresu v Devinu. S tem je zadobilo samostojno politično življenje tisto dimenzijo in veljavnost, ki sta omogočili samostojni slovenski stranki aktiven poseg v politično dogajanje vse dežele, ne samo Goriške in Trža- ške. Pravilnost zamisli in uresničitve te dolgoletne akcije lahko povsem ocenjujemo šele danes, ko je SSk enakovreden član deželne večine. STIKI Z MATIČNO DOMOVINO Ko smo svoje delovanje tako ustvarjalno usmerili v sodelovanje z vsedržavnimi strankami in ker smo ocenjevali, da je to v interesu vseh zamejskih Slovencev, smo vzpostavili stike tudi z matično domovino, čutili smo potrebo po dialogu s tamkajšnjimi političnimi predstavniki, ker smo se zavedali, da je za naš nadaljnji obstoj in razvoj nujen neposreden stik z matico, saj se čutimo povsem enakovreden del slovenskega naroda. Proti koncu svojega poročila je M. Ter-pin poudaril še važnost Enotne slovenske delegacije, ki povezuje vse slovenske politične in kulturne sile v boju za globalni zaščitni zakon. OB 10-LETNICI SLOVENSK Kulturno - politično slavje Slovenski ljudje iz Goriške, Tržaške pa tudi z onstran državne meje in Koroške so v nedeljo 24. februarja popoldne napolnili obširni goriški Avditorij, kjer je stranka »Slovenska skupnost« priredila slavje ob 10-letnici svojega obstoja na Goriškem. Bil je sončen nedeljski popoldan, kar je gotovo pomagalo, da so ljudje prišli v še večjem številu. Značilnost slavja je bila v tem, da ni šlo za kak kongres stranke, ampak za kulturno-politično slavje in prijateljsko srečanje ljudi raznih mnenj, jezikov, strankarskih in ideoloških razlik. Ob tem jubilejnem slavju se je znova izpričalo, kako pisan in raznolik je goriški kulturni in politični prostor. Program je začel mešani pevski zbor »Lojze Bratuž« iz Gorice in sicer s ponarodelo Lipa zelenela je. Bil je to posre- Obisk koroških Slouenceu u Gorici Desetletnice Slovenske skupnosti na Goriškem je botrovala v nedeljo 24. februarja velikemu praznovanju, o katerem poročamo na drugem mestu. V tem okviru je, na povabilo deželne Slovenske skupnosti, prišla že v soboto 23. t. m. v Gorico številna delegacija Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS) iz Celovca na razgovore in na slavnostno prireditev. S tem smo imeli v Gorici kar dve zelo pomembni in obenem bratski koroški skupini: politično predstavništvo in pevski zbor iz Borovelj, ki je pel na prireditvi. Dvostranski stiki med SSk in NSKS so že redni in tradicionalni, saj imata tudi obe politični organizaciji zamejskih Slovencev, tako v Italiji kot v Avstriji, zelo podobne in skupne probleme, ki ju v političnem boju za priznanje manjšinskih pravic koroških in primorskih Slovencev združujeta. Prav zato so tudi sedanji pogovori v Gorici plod teh prizadevanj obeh narodnih skupnosti, da pride do 'kar se da skupne in enotne akcijske povezave tistega velikega dela zamejskih Slovencev, ki so si izbrali pot politične demokracije, neodvisnosti in samostojnega nastopanja. Delegacijo NSKS so sestavljali predstavniki politične organizacije v ožjem smislu, nato Kluba občinskih odbornikov in Koroške enotne liste KEL. Med drugimi so bili podpredsednik NSKS VVaraseh, tajnik Wedenig, predsednika Kluba Do-mej in KEL-a Smolle in podžupan iz Globasnice Hudi. Nato pa še uredniki Našega tednika in predstavniki prosvete. V delegaciji deželne SSk pa so bili med drugimi predsednik Dolhar, tajnik Bratuž, podtajnik Gradnik, pokrajinski tajnik Terpin poleg pokrajinskega odbornika Špacapana, občinskega odbornika Paulina, predsednika Briške gorske skupnosti Koršiča, števerjanskega podžupana Terpina, člana deželnega tajništva Brešana in drugih. V soboto zvečer so potekali prvi dvostranski pogovori med obema političnima predstavništvoma. Obe delegaciji sta si izmenjali stališča ter medsebojne informacije o sedanjem političnem položaju tako na Koroškem kot v deželi Furlaniji-Julijski Benečiji. Obravnavali so zlasti položaj slovenske narodne skupnosti v obeh državah in odnos do državnih oz. deželnih organov. Tako v Italiji kot v Avstriji gre letos tudi za pomembno obletnico podpisov mednarodnih pogodb oz. sporazumov, ki neposredno zadevajo manjšinsko zaščito. Leta 1975 je prišlo do podpisa Osimskih sporazumov med Italijo in Jugoslavijo, leta 1955 pa do podpisa Avstrijske državne pogodbe. Obe strani sta tudi pregledali sedanjo že obstoječo zakonsko ureditev za slovensko manjšino (v Avstriji je ta že v glavnem dana, čeprav nezadovoljiva), predstavniki SSk pa so koroškim rojakom posebej prikazali sedanji boj za dosego zakonske zaščite Slovencev v Italiji. Beseda je nato tekla o raznih svojskih vprašanjih. Med terni naj omenimo problem manjšinskega šolstva v Italiji in v Avstriji; tu je bila omenjena tudi izražena potreba po večjem stiku med slovenskimi dijaki pri nas in na Koroškem. Nadalje se je govorilo o poglobitvi stikov med slovenskimi občinami in iskanju še večjih oblik sodelovanja. Večjo pozornost so nato predstavniki obeh strani posvetili gospodarskim problemom in se domenili za srečanje izvedencev na tem pomembnem področju. Govora je bilo nadalje o kulturnem sodelovanju in o stikih z manjšinskimi organizacijami. Dotaknili so se tudi vprašanja odnosov z matično državo oz. domovino ter za iskanje zadevnih skupnih stališč. Obe strani sta tudi posvetili veliko pažnje bližnjim u-pravnkn volitvam, ki bodo na Koroškem sredi marca, v naši deželi pa v začetku maja. Prav na teh volitvah bo spet prišlo do samostojnega političnega nastopa obeh strani z željo, da pride do čim večjega uspeha izvolitve slovenskih predstavnikov v občinske svete oz. odbore. Obe strani sta tudi sklenili, da pride do sestave skupnih organov, ki bi skrbeli za redne stike med NSKS in SSk. Med slavnostno prireditvijo v Avditoriju je predsednik KEL-a dr. Karel Smolle izročil pokrajinskemu predsedniku SSk Gradimiru Gradniku ob desetletnici lepo spominsko sliko. Obisk delegacije NSKS pri SSk je torej pomenil nov korak v medsebojnem sodelovanju zamejskih Slovencev, ki prav v skupnem boju in skupni akciji stvarno nadaljujejo že dolgo časa sem vzpostavljene plodne stike. čen uvod v celotno slavje, ki je potem potekalo kot nekdaj veselice pod lipo sredi vasi. Pokrajinski predsednik SSk Gradimir Gradnik je za zborom »L. Bratuž« prinesel uradni pozdrav udeležencem in posebno povabljenim gostom. Teh slednjih je bilo kar lepo število; naj naštejemo vsaj nekatere: goriški župan dr. A. Scarano, goriški prefekt dr. Pierangeli, predsednik novogoriške občine Basin, župana iz Števerjana in Doberdoba S. Klanjšček in M. Lavrenčič, generalni konzul SFRJ Mirošič, senator PCI Nereo Battello, poslanec DC Robulla, deželni podtajnik DC dr. Barbina, močno zastopstvo koroškega Narodnega sveta in še drugi. Korošci niso poslali samo številno delegacijo, temveč tudi moški zbor iz Borovelj, ki je s štirimi pesmimi, v glavnem koroškimi, pričaral koroško čustvenost in sproščenost v goriški Avditorij in bil zato nagrajen z bogatim aplavzom. Koroški zastopnik je potem pozdravil kongres in prinesel SSk v trajen spomin tudi sliko koroške vasi. Sledil je pozdrav deželnega tajnika SSk dr. Andreja Bratuža. Ozrl se je na goriški grad, pod katerim je Avditorij, in omenil, kako so se tam že tolminski puntarji borili in trpeli za svojo pravdo, za njimi po zadnji svetovni vojni pa prvi slovenski izvoljeni zastopniki v goriški mestni svet, ki je takrat zboroval v dvorani deželnih stanov na gradu. Goriški grad je zaradi tega nekak simbol naše pravde. Zatem je poudaril naloge SSk kot stranke demokratičnih Slovencev v Italiji, ki se bije za njih samobitnost, dostojanstvo in enakopravnost v javnem in političnem življenju, vedno kot samostojna, od nikogar odvisna stranka. Njegove besede je potrdil moški zbor Srečko Kosovel iz Ajdovščine, ki je z mogočno Oj Triglav, moj dom, nadaljeval z Buči, buči, morje Adrijansko in zaključil z Bilečanko. Pesem ajdovskega zbora je bila tudi uvod v poročilo, ki ga je nato imel pokrajinski tajnik M. Terpin. Ta je orisal nastanek, razvoj in delo SSk v prvem desetletju njenega obstoja na Goriškem. Njegove misli objavljamo na uvodnem mestu. Po tem poročilu so se oglasili številni zastopniki strank in organizacij. Prvi je povzel besedo župan dr. A. Scarano, ki je potrdil, kako je bilo težavno začetno sodelovanje s SSk pred desetimi leti v občinskem svetu, a tudi kako so se razmere spremenile v pozitivnem smislu in je danes sodelovanje kar dobro. Dr. Barbina je prinesel pozdrave deželne DC in on, Furlan, jih je prebral v slovenščini, za kar so bile njegove besede še topleje sprejete. V imenu pokrajinske uprave je pozdravil podpredsednik dr. Fabbro. Na tohntarienHIMmniiBMvHMraB V soboto 23. februarja sta v dvorani občinskega sveta v Vidmu tamkajšnji župan odv. Angelo Candolini in predsednik mariborske mestne skupščine mag. Slavko Soršak podpisala listino o .pobratenju teh dveh mest. Istočasno je prišlo do dveh srečanj na videmski univerzi in trgovski zbornici. Kakor Videm ima namreč tudi Maribor svojo še mlado u-niverzo. V moderni galeriji v Palamostre pa so odprli razstavo akad. slikarja Janeza Vidica, ki živi v Mariboru. Dr. Štoka pri videmskem nadškofu Videmski nadškof msgr. Alfredo Batt-sti je v petek 22. februarja sprejel deželnega svetovalca dr. Draga Štoka, ki mu je predložil zadevo višarskega svetišča, katero že od davnih časov povezuje sosedne narode. Ta kraj je treba zavaro- vati ekološko, pa tudi z etničnega vidika, zato morajo vse tri dežele: Purlanija-Julijska krajina, Koroška in Slovenija delati na to, da bodo Višarje povezovale, ne pa ločevale prebivalstvo tega območja. ★ U Izraelski ministrski predsednik Peres je pretekli teden, ko se je mudil v Rimu, obiskal tudi Vatikan, čeprav Apostolski sedež ne vzdržuje rednih diplomatskih stikov z Izraelom. Peres se je najprej tri četrt ure razgovarjal s kardinalom Casaro-lijem, nato pa še štirideset minut s sv. očetom. Pogovor je potekal v angleščini. O srečanju ni bilo objavljeno nobeno poročilo, iz Peresovih izjav o srečanju pa je bilo razvidno, da je bil na vrsti tudi problem Jeruzalema, ki naj bi imel po načrtu Apostolskega sedeža poseben položaj z ozirom na tri glavne vere (katoliško, judovsko in muslimansko), za Izraelce pa ostaja za vse čase njihova prestolnica. oder je stopil tudi senator dr. N. Battello, ki je govoril v imenu PCI, stranke, ki zanjo glasujejo Slovenci v prevelikem številu. Kot senator je dr. Battello povedal, da bijejo v teh tednih v rimskem parlamentu odločilne ure glede zakona o globalni zaščiti slovenske narodne skupnosti v Italiji. Vsled tega je nujno, da so skupno strnjeni ne samo vsi Slovenci, temveč tudi vse krajevne politične sile, ki zaščito zagovarjajo. V imenu SKGZ je pozdravil dr. Mirko Primožič, v imenu SSO Marija Ferletič. Za njo se je oglasil še Božo Gruntar za PSDl. Srečanje sta zaključila moški zbor od Sv. Antona Novega v Trstu in pa goriški zbor M. Filej. Ves program je napovedovala Barbara Rustja. Petja je bilo v Avditoriju veliko, prijateljskih voščil prav tako dosti. Tudi mi voščimo stranki Slovenske skupnosti u-spešnega dela v prihodnjih desetih letih in še naprej v zvestobi sprejetim smernicam: obramba slovenske narodne skupnosti na Goriškem v demokraciji, pluralizmu, strpnosti in lojalnosti ter zvestobi do naših verskih in narodnih vrednot. Zapoznelo priznanje »Glas koncila« od 24. februarja prinaša zanimivo priznanje, ki je bilo objavljeno v tedniku »Polet«, glasilu hrvaške socialistične mladine. Jakov Blaževič, ki je imel odločilno vlogo pri procesu proti nadškofu Stepincu, pravi: Ta proces nam je bil vsiljen. Ce bi bil Stepinac bolj elastičen, procesa ne bi bilo treba. On nam ga je vsilil, ker je bil politično o-predeljen. Novinar »-Poleta« je vpraševal: Ali je tovariš Tito od njega zahteval, da katoliško Cerkev na Hrvaškem loči od Rima in od kompromitiranega fašističnega papeža Pija XII.? Blaževič odgovarja: Tako je. Pa to ni iskal samo Tito. Že Strossmayer ni priznaval rimskega vodstva v katoliški Cerkvi. Sam Tito je torej zahteval od zagrebškega nadškofa Stepinca, da hrvaško Cerkev odtrga od edinosti z Rimom, z drugo besedo, da izvede razkol. Za tako dejanje pa Stepinec ni bil dovolj »elastičen«. Umrl je proprefekt Kongregacije za evangelizacijo V četrtek 21. februarja popoldne je nenadoma umrl v svojem stanovanju voditelj Kongregacije za evangelizacijo narodov Dermot J. Ryan. Na odgovornem mestu ni bil niti eno leto. Prej je bil nadškof v Dublinu na Irskem. 9. aprila lani mu je sv. oče zaupal vodstvo te Kongregacije. Umrl je zaradi srčne kapi, star 60 let. Pogrebne svečanosti so bile v soboto 23. februarja. Somaševanje je vodil sam sv. oče. Pokojnega nadškofa so prepeljali v Dublin, kjer so ga pokopali v tamkajšnji stolnici. ★ U Vatikansko glasilo »L’Osservatore Romano« je v daljšem članku opozorilo na prostozidarstvo, ki je slej ko prej nezdružljivo s pripadnostjo katoliški Cerkvi. Vernik, ki se tega ne drži, greši in nima pravice do prejema zakramentov. Prostozidarstvo namreč zasleduje cilje, ki so v opreki z naukom Cerkve, zlasti pa skuša povsod, kjer ima moč, okrniti vpliv Cerkve na javno življenje. To prihaja do izraza zlasti na področju vzgoje, šole in kulture. ■ Ministrski predsednik Craxi, ki je trenutno tudi predsednik Evropske gospodarske skupnosti, je za Vel. Britanijo, Španijo in Portugalsko obiskal še Francijo in ZR Nemčijo in se razgovarjal v Parizu s predsednikom Mitterandom, v Bonnu pa s kanclerjem Kohlom. Na dnevnem redu je bila zlasti pripustitev Španije in Portugalske v EGS, odnosi med Vzhodom in Zahodom ipd. Slovenski pregnanci 1941-45 Otrokzavsakoceno? [ Bralci pišejo Mnogo se je pisalo o izselitvi slovenskih Korošcev leta 1942. Le malo ali skoraj nič pa o preostalih izselitvah naših ljudi. Slika je bila in je še danes žalostna. Takoj v aprilu 1941 so Nemci v prvem valu izselili šest tisoč Slovencev s Štajerske in z Gorenjske. Sledil je drugi val, ko je bilo prizadetih devet tisoč ljudi, ki so bili poslani na Hrvaško. Pri obeh skupinah je šlo predvsem za izobražence, trgovce, primorske imigrante, ljudi, ki bi se komaj dali ponemčiti, med katere moramo šteti tudi preko tri sto duhovnikov. Srbi gostitelji in Slovenci izseljenci se občasno še vedno obiskujejo. Naše prisilne emigracije na Hrvaško pa se skoro nihče več ne spominja; škoda, ker tudi Hrvatom gre zahvala, da so nas sprejeli. Sicer je Paveličeva oblast pomorila osem slovenskih duhovnikov, za kar je kardinal Stepinac glasno in javno protestiral. V tistem času ni bilo nobene slovenske oblasti, ki bi mogla rešiti te duhovnike in druge civiliste. Jasno opozorilo za Slovenijo, da mora biti vedno povezana s svojimi sosedi, pa če imajo še tako odvraten režim. Ko gre za reševanje slovenskih interesov in življenj, simpatija ali odklon režima ne sme igrati nobene vloge. Nemci so imeli načrt iz zasedene Slovenije izseliti še 200 tisoč ljudi. Razlogov, da do tega ni prišlo, je več. Eden je nedvomno ta, da se je vojna neugodno odvijala, drugi bi pa mogel biti v tem, da je narod trpel in molčal in tako Nemci niso imeli pretveze ukrepati. Gotovo pa bi Nemci večino izselili ali pobili, ako bi borba proti njim zadobila nevarno lice. Komunistično revolucijo so Nemci pravilno ocenili, da je bolj naperjena proti slovenski opoziciji kot pa njim. Slovenskim demokratskim politikom gre zahvala, da niso sprožili druge ilegale, ki so jo nekateri v zadnji fazi hoteli izvesti. Ako bi prišlo do za Nemce nevarnega položaja, bi Slovence lahko zadela usoda Varšave, kjer je padlo 150 tisoč ljudi, mesto bilo porušeno, kar pa je prebivalstva ostalo, je bilo izseljeno. Aprila 1942 so prišli na vrsto slovenski Korošci. Prek 300 družin, tj. nad 2.100 oseb. Še pred njimi je bilo izgnanih desetine duhovnikov. Korošci so končali v delovnih taboriščih. Nasilnih smrti med njimi ni bilo. Povratek je bil tragičen, ko oblasti niso vedele, kam na hitro z Nemci in nemčurji iz Kanalske doline, ki so prevzeli njihova posestva. Ti izseljenci so trpeli, ker so bili zaved- Knjiga Marize Perat, ki je izšla v teh dneh, je vse več kot samo goriški sprehodi. Pod tem naslovom je Peratova štiri leta objavljala svoje sestavke v mladinskem listu »Pastirček«. Sedaj je vso tvarino poglobila in razširila ter dodala izredno zanimive slike iz preteklosti Gorice. Brez dvoma bo knjiga služila ne samo študirajoči mladini, temveč tudi vsem, ki se zanimajo za zgodovino in rast goriškega mesta. Knjigo je izdala revija »Pastirček« in je obenem 4. knjiga Pastirčkove knjižnice. Ima 175 strani in ji je na koncu dodana legenda goriškega mesta z glavnimi ulicami in poslopji. Zelo okusna in posrečena je oprema naslovne strani, ki jo je izdelala Danila Komjanc. Povzamimo glavno tvarino te zanimive knjige. Goriški grad se v zgodovini imenuje že leta 1004. Z zadnjim goriškim grofom Leonhardom, leta 1500 je po dedni pogodbi goriška grofija prešla pod Habsburžane. Mesto se je zelo razširilo, gornjemu se je pridružilo dolnje mesto, trgovina se je ojačila, ceste so zbližale ljudi in kultura se je razvijala. Po trikratni francoski zasedbi je Gorica spet prišla pod Habsburžane in tako ostala del Avstrije do konca prve svetovne vojne, ko so se meje spremenile in je Gorica bila priključena Italiji. Kmalu je prišel na oblast fašizem, ki je zatrl vse kulturno življenje Slovencev na Goriškem. Šele po drugi svetovni vojni je kulturno življenje Slovencev na Goriškem znova zaživelo. Pisateljica nam prikaže versko življenje v Gorici od prihoda kapucinov in jezuitov. Slednji so se posvetili predvsem izobrazbi mladine in na Travniku postavili mogočno baročno cerkev. Blagoslovil jo je prvi goriški nadškof Mihael Attems leta 1767. Goriški Travnik je potem postal središče mesta. Tu so se odigrale velike žaloigre za časa tolminskega punta, ko so bili na tem trgu obsojeni na smrt glavni voditelji punta. Dalje govori Pe- ni Slovenci. S to k sreči preživelo skupino se gre čudno politično igro. Njihovo žrtev hočejo spraviti v zvezo z uporom nacizmu in začetkom partizanstva. Delijo se odlikovanja s strani partizanov in s strani avstrijske vlade kot nekim borcem za svobodo Avstrije. Vse skupaj netočno in škodljivo za slovensko demokratsko stvar. Ko so nemški Kočevarji optirali za Nemčijo, se jim je našel prostor sredi leta 1942 v okolici Brežic. Tu naj bi branili nemško mejo! Račun je plačalo 30 tisoč Slovencev, ki so bili preseljeni v delovna taborišča v Nemčiji. Hvala Bogu, večina je po vojni prišla domov. Takoj po zmagi revolucije so prišli na vrsto za selitev Nemci in Avstrijci, ki so še preostali v Sloveniji. Način izseljevanja je bil krut. Kot prej Nemci s Slovenci so morali biti nared v teku pol ure s samo ročno prtljago. Ker jih ni hotela prevzeti nobena država, so bili postavljeni na črno na avstrijsko in madžarsko mejo. Največja ironija pri tej, upajmo zadnji selitvi s slovenske zemlje je ta, da so slovenski komunisti to priložnost izrabili, da so v to skupino potisnili tudi par tisoč Slovencev. To so bili trgovci, obrtniki, uradniki in drugi srednji sloji jpisatelj Mauser, Thaler, Krisper, Urbanc, Deisinger, Mravljak itd.), za katere so mislili, da bi se le težko navadili na novi red in so imeli kako lepo premoženje. Ti izseljenci se niso nikdar več vrnili, nedvomno najbolj tragična usoda iz poglavja slovenskega pri-, silnega izseljevanja. Dr. Peter Urbanc ■ Italijanski ministri so te dni veliko na potu. Tako se je v Tuniziji mudil tri dni obrambni minister Spadolini, podpredsednik vlade Forlani je obiskal Anglijo, zakladni minister Goria pa se je odpravil na Daljni vzhod ter je iz Hongkonga odpotoval v Kitajsko, kjer je bil pozorno sprejet. ■ Blizu Bilbaa, prestolnice baskovske dežele v severozahodni Španiji je strmoglavilo potniško letalo s 141 potniki in sedmimi člani posadke. Vsi so izgubili življenje. Med njimi sta tudi bolivijski minister za delo Gonzalo Guzman Eguez in bivši španski zunanji minister Lopez Bravo, član katoliške organizacije Opus Dei. Avion je letel 300 m nižje kot bi smel in je zadel v televizijsko anteno na hribu v bližini Bilbaa neposredno pred pristankom. ratova o ustanovitvi goriške nadškofije, ki je nastala po ukinitvi oglejskega patriarhata leta 1751, Iz knjige izvemo, da je bila cerkev sv. Ivana po zaslugi barona pl. Vida Dorn-berškega sezidana leta 1590 in je bila tik vrat v judovski geto v ulici Ascoli. »Geto« je bil zastražen in imel na obeh straneh ulice vrata, ki so jih ponoči skrbno zapirali. Na Placuti je bila prva bolnišnica U-smiljenih bratov. Ustanovil jo je baron Ivan Vid Delmestre. Letos so mu v cerkvi sv. Vida postavili veliko spominsko ploščo. Za vladanja Jožefa II. je bila bolnišnica ukinjena in prenešena v ulico Diaz. Nadalje nam Peratova v svoji knjigi govori o ustanovitvi slovenskega Alojzije-višča leta 1891 in slovenskega Sirotišča leta 1921, o samostanu uršulink, ki so prišle v Gorico leta 1672 in se naselile med sedanjo ulico delle Monache in ulico Roma, dokler se niso leta 1925 preselile v lepo zgradbo ob svetogorski cesti. Notredamke so prišle v Gorico leta 1857. Iz prvotnega samostana v ulici Garibaldi so se preselile v sedanjo stavbo v ulici sv. Klare. Na vogalu te ulice, kjer je sedaj vojašnica, je bil nekoč velik samostan kiaris, od tod ime ulici. Tako pridemo v Peratovi knjigi do današnjih dni, do zidave Katoliškega doma in sedaj še telovadnice, do nižjih in višjih slovenskih šol, do revij in časopisja in drugih kulturnih ustanov. Pesnica Ljubka Šorli je v uvodu »Knjigi na pot« predstavila avtorico Marizo Peratovo in njeno prvo samostojno knjigo ter zaključila z besedami: »Prav gotovo bodo knjigo z veseljem sprejele vse slovenske osnovne šole na Goriškem in Tržaškem, z zanimanjem pa jo bodo prebrali tudi vsi tisti, ki se zanimajo za zgodovino in umetnostne spomenike goriškega mesta, saj je pričujoča knjiga pravzaprav prvi v slovenščini napisan tovrsten vodič.« D.B. Verski tednik »Družina« je prinesel že vrsto temeljitih dopisov žene in matere prof. Vanje Kržan s področja zakonske morale. V številki z dne 17. februarja prinaša razmišljanje z gornjim naslovom. Govori o primerih, ko zakoncem ni dano imeti otrok. Pravi, naj je zakoncem še tako težko sprejeti neplodnost, se v nobenem primeru ne bi smeli posluževati načinov oploditve, ki uničijo življenje človeških zarodkov, ki prizadenejo sozakon-ca ali kateregakoli drugega človeka in porušijo naravne temelje zakona in družine. Ali naj bo toliko drugih vrednot cena za otroka in rodno starševstvo, kar je sicer oboje samo po sebi velika vrednota.? Potemtakem naj zakonci brez otrok pokopljejo v sebi svojo neizpolnjeno željo po starševstvu? Če kdo misli, da so starši samo tisti, ki rodijo otroke, bi jo res morali pokopati. Toda med nami živijo številne žene in možje, ki pričujejo, da ni tako. Oni so si že našli odgovor. Potem našteva primere: Zena se je poročila z vdovcem z majhnimi otroki. Fant, ki se je poročil z vdovo s sedmimi nepreskrbljenimi otroki. Samska brata sta zgradila hišo sestri - vdovi s petimi otroki. Zakonca sta posvojila kar štiri otroke. Inženir brez otrok je v povojnih letih kupil čevlje dečku, ki bi sicer ostal brez njih in številni dru- ■ Sovjetski zunanji minister Gromiko, ki ima 76 let, je prišel, spremljan od žene Lidije, v ponedeljek 25. februarja v Rim na tridnevni obisk, ki ga je zaključil v četrtek. Ob prihodu ga je sprejel zunanji minister Andreotti, s katerim je imel naslednji dan obširen razgovor o omejitvi jedrskega orožja. Prvi dan obiska je Gromiko izrabil za ogled izkopanin v Ostiji pri Rimu. Drugi dan se je poleg z Andreottijem sestal tudi s Craxijem, minister za zunanjo trgovina Capria pa je vodil razgovore s sovjetskim ministrom Komarovom. Italija veliko več uvaža iz Sovjetske zveze kot pa izvaža, tako da je lani njen trgovinski deficit znašal kar 4.300 milijard lir. V sredo se je Gromiko srečal s papežem Janezom Pavlom II., ki je v ta namen prekinil svoje duhovne vaje in s predsednikom Pertinijem. ■ Mafija na Siciliji je zopet opozorila nase z zločinom, ki ga je izvedla v Palermu. To pot je postal njena žrtev 54-letni inženir Roberto Parisi, lastnik podjetja za električne proizvode. Obenem je bil predsednik nogometnega kluba Palermo. Leta 1980 je v letalski nesreči nad Ustico izgubil ženo in hčerko Aleksandro. V njen spomin je poklonil univerzitetni kliniki v Palermu kompletno aparaturo za otroško dializo. Morilci so podjetnika ubili med vožnjo z avtomobilom, pri čemer je izgubil življenje tudi njegov šofer. ■ Bolgarska partija hodi po potih fašistične Italije in je trdno odločena, da napravi za bolgarsko celotno turško manjšino. Najprej je pred leti bolgarska vlada dala objaviti, da v 'Bolgariji ni manjšin. Od leta 1970 ni več Makedoncev (bilo jih je po štetju iz leta 1940 še 186.000), niti ne več Romunov, Armencev, zlasti pa ne Turkov, ki jih je še 550.000. Njim so spremenili imena v bolgarsko obliko, odvzeli vse šole, uničili mošeje. Konec januarja je prišlo s strani Turkov do množičnih protestov. Oblasti so odgovorile z vso silo in ubile več desetin demonstrantov. Turška vlada je odločno nastopila v obrambo svojih rojakov in vložila protest, ki ga pa je Bolgarija ogorčeno zavrnila. Po trditvah bolgarskih oblasti se Turki prostovoljno opredeljujejo za Bolgare in zato je vse, kar se piše o nasilni bolga-rizaciji, nesramna laž. Seveda pa je tujim časnikarjem onemogočeno, da bi obiskali območje, kjer živi turška manjšina. Jezuitska družina po svetu V Nikaragvi je pred leti sandinistično gibanje dajalo velike upe, prineslo pa je tudi mnogo razočaranj. Škofje, duhovniki in verniki (pa tudi jezuiti) so razdeljeni med pristaše in nasprotnike vladajočega režima. Jezuitski pater Fernando Carde-nal, ki je že prej pobliže sodeloval z gverilci, vztraja v vladi kot minister za vzgojo, čeprav mu je jezuitski general izreono sporočil, da se ta služba, ki je izrazito politična, ne sklada z njegovim redovniškim in duhovniškim poklicem. Kot znano, je ta jezuit 4. decembra izstopil iz reda. V Latinski Ameriki, kjer živi nad 300 milijonov katoličanov (40 % vseh na svetu), delujejo jezuiti v 22 državah. Skoraj v vseh vlada krivičen družbeni red, zato žini oskrbel ozimnico (hrano za zimo), da ni stradala. Uslužbenka vsak mesec nameni del svojih dohodkov prizadetim otrokom. Socialna delavka zbira rabljeno obleko za otroke. Še posebej občudujemo tiste, ki posvojijo prizadele otroke in se jim posvetijo. To je ljubezen, ki ne išče svojega: odpove se lastnemu otroku; ljubezen, ki je iznajdljiva, najde pot tja, kjer je stiska še večja; ljubezen, ki vse prenese, tudi razočaranje nad neplodnostjo. To je ljubezen, ki je pripravljena dajati, se žrtvovati in nikdar iskati plačila. Prav ta je značilna za starše tako lastnih kot posvojenih otrok. Naj nihče ne misli, da je rojstvo otroka tisto, ki nas napravi za starše! Ob rojstvu otroka postanemo samo telesni starši, s Skrbmi za telesni razvoj ter z vzgojnimi prizadevanji za duhovno oblikovanje otroka pa postanemo šele pravi, resnični starši. Starša, ki posvojita otroka, preskočita nosečnost in rojstvo, potem pa se, tako kot rodna starša šele pričenjata učiti, kaj je starševstvo. Niso vzgojitelji le starši, ampak tudi otroci. V njihovi šoli si privzgojimo lastnosti, ki so v bistvu sad nesebične ljubezni: potrpežljivost, razumevanje, odpuščanje, prilagajanje, odpovedovanje, pozabljanje nase, ponižnost. so tudi v vseh prisotna gibanja za dosego pravičnosti. Tu je vzklila tudi tako imenovana teologija osvoboditve, o kateri se zadnje čase veliko govori in piše. Pojem je zelo širok in vsakdo ga razlaga po svoje. Na Kubi je po 20 letih Družba dobila dovoljenje, da odpre noviciat. Prvi štirje novinci so že vstopili. Oblasti so tudi pristale, da se vrnejo v deželo trije od številnih 'jezuitov, ki so bili pred leti izgnani. Kitajska je v letih 1978-81 dajala upanje, da se bodo razmere v verskem pogledu obrnile na bolje. To upanje je kmalu splahnelo. Od okrog 70 jezuitov, kolikor se računa, da jih tam še živi, je večina v zaporih ali na prisilnem delu. Komaj kdo od njih je pristopil k »narodni Cerkvi«. Vprašljiva je tudi bodočnost jezuitov v Hongkongu, ko bo to velemesto leta 1997 vrnjeno Kitajski. V Libanonu je med državljansko vojno izgubilo življenje šest jezuitov. Mnoge zgradbe so zelo poškodovane, njihovi prebivalci pa žive v stalni nevarnosti. V muslimanskih državah deluje razmeroma malo jezuitov. Še največ jih je v Egiptu. Zakonodaja, ki jo navdihuje koran, gre za tem, da bi vpliv kristjanov čim bolj omejila. Madžarske oblasti so pred dvema letoma obljubile, da bodo preučile družbino prošnjo o odprtju noviciata. Odgovora še ni. Dovolile pa so ustanovitev Doma duhovnih vaj, ki ga vodita dva patra, oba starejša od 60 let. Večina madžarskih jezuitov živi sedaj v ZDA, kjer imajo tudi provinciala. Bolgarska komunistična partija pokrovitelj Metodovih proslav Ne samo rimska Cerkev, tudi bolgarska komunistična partija hoče 6. aprila doma in »v tujini« kar najbolj slovesno praznovati 1100-letnico smrti Metoda (besedo »sveti« skrbno opuščajo), Kirilovega brata, kakor pravijo v Bolgariji Cirilu. Praznovanja bodo pod visokim pokroviteljstvom Todora Živkova, generalnega tajnika bolgarske partije in šefa države. V sklepu politbiroja je rečeno, da sta bila solunska brata makedonskega rodu, da sta govorila bolgarski jezik, ki sta ga vzela za podlago svojih prevodov iz grščine in da sta s tem ustvarila podlago knjižnim jezikom drugih slovanskih narodov. Uveljavitev starobolgarskega jezika je bila tudi velik doprinos za ugled bolgarske srednjeveške države. Zato bodo v Bolgariji 1100-letnico Metodove smrti povezali s proslavami 1300-letnice »nastanka bolgarske države«. Ljubljanskemu dnevniku »Delu« ta bolgarska zavzetost za solunska brata ni nič kaj všeč. Tako beremo v tem časopisu: »Bolgarska komunistična partija še naprej maliči resnico o življenju in delu bratov Cirila in Metoda.« Mi pa dodaje-mo: Zakaj pa se jugoslovanska partija drži ob strani, ko ima lepo priložnost, da se pridruži proslavam, ki jih je napovedala katoliška Cerkev v Jugoslaviji v spomin sv. Metoda? »Sprava in pokora« Članek pod tem naslovom, ki je bil objavljen v »Katol. glasu« 10. januarja letos me je nagnil, da napišem naslednje misli. Sv. oče Janez Pavel II. ob vsaki priložnosti poudarja, da so verniki »izgubili zavest greha«. V tem dokumentu jasno opredeli greh kot »dejanje osebe«. Apostolsko pismo pa zaključi z besedami: »Da bi dosegli odpuščanje in oproščenje težkih grehov je zakrament pokore redna pot... je neke vrste sodni postopek, pri katerem ima usmiljenje prednost pred strogo pravičnostjo.« Tako sv. oče. če se pa pri nedeljski maši (v mestu tudi med tednom) ozremo na dolgo vrsto ljudi, ki prejmejo sv. obhajilo, se nam nehote vsili težko vprašanje: »Kdaj in kje so bili ti ljudje pri spovedi?« V prejšnjih časih smo ob koncu leta v župnijski kroniki slišali med drugim tudi za število obhajil; spovedi ne, saj so imeli verniki — izobraženi ali preprosti — trdno zavest osebnih grehov, zato so bile zlasti v postnem času pa tudi ob drugih priložnostih spovednice oblegane od tistih, ki so v zavesti svoje grešnosti (četudi samo človeških slabosti), želeli prejeti odvezo in slišati spovednikov nauk in nasvet. Pokojni prelat dr. Jakob Ukmar je vedno poudarjal, da je spovednica tisti kraj, kjer se vzgajajo posamezniki. Dejal je dobesedno tako: »Ob poslušanju pridige, kjer se razlaga božja beseda eni razumejo tako, drugi drugače. Eni slišijo A, drugi pa B. V spovednici pa duhovnik govori iz duše v dušo, :n to ostane, če človek stopi v spovednico z dobrim namenom.« Pred vojno in tudi nekaj let po njej so duhovniki pred mašo in po njej bili na voljo v spovednici. Resnici na ljubo pa moramo ugotoviti, da tudi duhovniki niso povsem brez krivde, če verniki izgubljamo zavest greha, kakor pravi sv. oče, saj jih v spovednici skoraj nikoli ni. Da bi pa šel človek prosit spovednika v zakristijo ali v klop, bo to storil redkokdo ali nihče. Spoved je že sama na sebi težka. Iz spovednice pa stopimo z lahko in mirno dušo, zakaj nobena pohvala, nobeno voščilo in nobeno darilo ne vlije človeku v dušo toliko miru in sreče kakor besede, ki jih duhovnik izgovori - ne v svojem, pač pa v imenu presvete Trojice: »Jaz tc odvc-~ žem...« A. K. Ko bi bili vsaj točni! Že leta in leta hodim ob nedeljah po raznih cerkvah, da ustreženi prošnji sobrata ali da brez te prošnje poskrbim za nedeljsko službo božjo v cerkvi, ki nima svojega dušnega pastirja. Na ta način marsikaj vidim - lepega in manj lepega. Zelo mi je neprijetno vsakikrat, ko vidim, da ljudje ne pridejo točno k maši. To je splošna navada ali razvada, ki ve-Ija za pevce, vernike, strežnike in ne vem še koga. Morda celo za duhovnika. In to ni prav. Zakaj? Liturgična obnova nas že nad dvajset let opozarja, naj s sveto mašo in pri sveti maši ustvarjamo resnično občestvo, skupnost, ki nas bo vezala tudi v življenju, v veselju in žalosti, pri uspehih in neuspehih. Mašnika, ki izpred oltarja opazuje, kako ljudje počasi cepajo v cerkev in da se le počasi ustvarja pravo razpoloženje za potrebno sodelovanje, vznemirja ta počasnost in netočnost; ga vznemirja, ker dobro ve, da brez občestva, ki ga ustvarja mašna daritev, ne bo pravega občestva v življenju župnije. Ali se res ne da kaj izboljšati zlasti v postnem času? Kje naj se razumemo in kje naj sodelujemo, če ne prav pri sveti maši, pri kateri lahko molimo in pojemo v svojem materinem jeziku? Ali se tega bojimo? Ali pa je morda ta strah kriv, da se sveti maši odtujujemo in jo zanemarjamo? Pred kratkim sem pri neki nedeljski sveti maši napravil opazko na račun sodelovanja pri sveti maši. Po maši pa mi je neka oseba rekla: »Zakaj se držite tako jezno, ko govorite? če bi govorili bolj prijazno, bi vas poslušali!« Pa si pomagaj! Lojze Škerl ★ ■ Severnoameriški predsednik Reagan je na tiskovni konferenci spregovoril o najbolj perečih zadevah, s katerimi se morajo ZDA soočati. Napovedal je, da nje-dova vlada ne bo uvedla novih davkov, dajal, da se je lani narodni bruto dohodek zvišal za 6,9 %, kar se ni zgodilo že od leta 1951, obsodil sandinistični režim v Nikaragvi, ki ga je označil za 'komunističnega in totalitarnega ter obljubil, da bo storil vse za uničenje tega režima, ki je zanikanje demokracije in političnega pluralizma. Maria Peeri: Soriški mladi OKNO V DANAŠNJI SVET Metodovo leto V nedeljo 3. marca bomo slovenski verniki goriške nadškofije imeli svojo proslavo v spomin na sv. brata Cirila in Metoda ob 1100-letnici smrti sv. Metoda. Proslava bo v Katoliškem domu. Toda ne bi bilo prav, če bi se svetih ‘bratov spomnili samo pri slavnostni akademiji, katere se bo udeležil 'tudi g. nadškof A.V. Bommarco. Zato so vsi dušni pastirji na-prošeni, da se sv. bratov v primerni o-bliki spomnijo tudi dopoldne pri nedeljskih mašah. Morda tudi tako, da o sv. bratih spregovorijo vernemu ljudstvu, saj sta sozavetnika krščanske Evrope. Goriški škofijski pastoralni svet Po določilih zadnjega koncila in cerkvenega zakonika imej vsaka škofija svoj škofijski pastoralni svet (ŠPS). Cerkveni zakonik pravi: »V posameznih škofijah naj se sestavi pastoralni svet«. Takšen pastoralni svet smo v goriški škofiji že imeli. Toda s smrtjo nadškofa P. Cocolina mu je zapadel mandat. Sedanji nadškof msgr. A.V. Bommarco ga je želel obnoviti. Potrebno pa je bilo prej nekoliko spremeniti ipravila in jih prilagoditi novemu cerkvenemu zakoniku in pa potrebam, ki jih je narekovala izkušnja. To delo je opravil duhovniški pastoralni svet. Nova pravila je potrdil g. nadškof, ki je sedaj imenoval člane škofijskega pastoralnega sveta. V ŠPS so nekateri po svoji uradni službi, druge so izvolili na dekanijskih srečanjih ali jih je izvolil duhovniški pastoralni svet. Naloga ŠPS je: »Pod oblastjo škofa raziskovati in pretresati, kar zadeva pastoralne dejavnosti v škofiji, in glede njih predlagati praktične sklepe« (Kan 511). ŠPS je torej posvetovalni organ, ki naj pomaga škofu v odkrivanju in reševanju pastoralnih potreb v škofiji. Po navodilih cerkvenega zakonika pa naj bo v njem zastopan »ves del božjega ljudstva, ki sestavlja škofijo« (512). Z ozirom na to so v novem goriškem ŠPS naslednji člani: Slovensko cerkveno skupnost bodo zastopali: Oskar Simčič, škofov vikar, Franc Močnik, odgovorni urednik Katoliškega glasa, Kazimir Humar, s. Imakulata Šturman, Bernard Špacapan, Igor Legiša (Devin-Nabrežina), Marija Ferletič (Doberdob), Roman Di Battista (Števerjan). Italijansko cerkveno skupnost pa: Lui-gi Ristits, generalni vikar, p. Silvano Tre-visan, duhovniki Remigio Trevisan, Silvano Cocolin, Giuseppe Baldas, Sergio Ambrosi, Lorenzo Boscarol, Giorgio Giordani, Nevio Pin, Antonio Cameran (vojaški kaplan), prednica s. Virgilia Bette-ga ter laiki: Silvano Colugnati, Licia Biasi, Derna Fabbro, Vittorio Gradenigo, Stefano Gimona, Fabio Montanar, Fran-cesco D’Agostinis, Giovanni Scarel, Marino Zarnaro, Maurizio Paselli, Pietro Pa-rentin, Michele Bressan, Bernardo De Santis, Franco Gaggioli, Egidio Barbiero, Giovanni Battauz, Maria Angela Fonta-not, Giovanni Raspar, Emanuele Pensa-bene, Mario Dessenibus, Armando Toma-sin, Angelo Comar, Carlo Zanin. Vseh članov je 42 in so vzeti iz vseh dekanij v škofiji ter iz raznih cerkvenih organizacij in ustanov. Prva seja novoimenovanega ŠPS bo v bogoslovnem semenišču v Gorici v soboto 9. marca ob 15.30. Sovodnje Na pobudo krajevne občinske uprave je prišlo v petek 22. februarja v Kulturnem domu v • Sovodnjah do okrogle mize o kulturno prosvetnem delovanju v občini. Okrogle mize so se udeležili poleg pred- stavnikov društev in organizacij ter vzgojiteljev na območju občine tudi predstavniki ZSKP, ZSKD in ZSŠD. Predmet obravnavanja je bil ikako dati novega zagona kulturno prosvetnemu delovanju. Okroglo mizo je vodil predstavnik domače občinske uprave. V svojem poročilu je navzoče seznanil o številu združenj, ki so v občini dejavna, nadalje koliko je pevskih zborov in s kakšno vnemo vsa ta društva delujejo. Podal je tudi število v občini doštudirane mladine, ki pa se ne posveča v zadostni meri kulturnemu delovanju. Dotaknil se je tudi problema družin iz mešanih zakonov, katere bi nujno bilo treba pritegniti k temu delovanju. Predstavnik Zveze slov. katol. prosvete (ZSKP) je med drugim poudaril, da imajo naša prosvetno kulturna društva z ozirom na slična italijanska še posebno poslanstvo: ohranjati zavest pripadnosti k slovenskemu narodu. Predstavnik ZSKD pa je opozoril, da je postal način delovanja ki je bil v preteklosti uspešen — zadnje čase marsikje neustrezen. Potrebni so novi prijemi, ki bodo naše ljudi znova pritegnili. Predstavnik športnikov pa je pohvalil zamisel okrogle mize. V debato so se nato s svojimi izvajanji vključili skoro vsi zastopniki društev. Iz njihovih poročil — vsi so omenjali neko utrujenost pri kulturno prosvetnem delovanju — je bilo razbrati, da so vzroki te utrujenosti premalo sodelovanja, pomanjkanje vodilnih kadrov, preveč društev za tako občino kot so Sovodnje, velika odsotnost mladine. Izrečena je bila tudi pikra beseda na račun naših vzgojiteljev, ki premalo pripravijo otroke na kulturno delovanje z ozirom na narodno pripadnost. Ena vzgojiteljic je nato odgovorila, da so učitelji vezani pri vzgoji otrok na neke šolske programe. Predlogi, kako utrujenost na kulturno prosvetnem področju premagati bi pa bili: društva naj bi se specializirala; eno naj bi gojilo predvsem petje, drugo folkloro, tretje gledališčno dejavnost in tako naprej. S tem bi bila drugo drugemu v pomoč, njihova dejavnost pa bi se prepletala in tako zaobjela vse območje občine. Predlog je vsekakor zanimiv, toda ne upošteva ideološke usmerjenosti članov. Tej pa se verjetno v današnjih razmerah nihče ne bi rad odpovedal. SKD »Hrast« in župnija sv. Martina -Doberdob vabita na KONCERTNI RECITAL ki ga bo izvajal na orglah prof. Hubert Bergant ob 300-letnici rojstva J. S. Bacha. Recital bo v Doberdobu v župnijski cerkvi v petek 1. marca ob 20. uri. Kaj bo z našimi šolami? Do konca januarja je bil čas za pred-vpise v osnovne šole in v otroške vrtce za išolsko leto 1985-86. Brali smo, da smo z letošnjimi predvpisi lahko zadovoljni; vsaj na Tržaškem. Predhodni vpis je bil namreč tako na osnovnih šolah kot v otroških vrtcih večji od lanskega pred-vpisa: 172 otrok (letos 165) v otroške vrtce pa 129 (letos 116). To je sicar razveseljivo dejstvo, a pomniti je treba, da se bo celotno število učencev na osnovnih šolah zmanjšalo. Peti razred bo namreč zapustilo 219 otrok. Zmanjšalo se bo število samih prvih razredov. Predvideno je, da bosta v tržaškem mestu brez prvega razreda šoli v ulici Donadoni (K. Širok) in v ulici sv. Frančiška (D. Kette). V prvi razred se ni vpisal noben otrok v Trebčah, v Gabrovcu, pri Briščikih in na Pesku; v Cerovljah (Mavhinje) samo eden, v Rojanu 3, v Miljah 2. Možne so še kakšne spremembe, a čudežev ne bo. Otrok v slovenskih osnovnih šolah na Goriškem bo v prihodnjem šolskem letu veliko manj kot v tem letu: 62 Oetos 84). V sami Gorici: letos 21, drugo leto 13. Tudi tu bo verjetno prišlo do sprememb na šolah. Številke bi lahko še marsikaj povedale. Kje so razlogi za to stanje? Nekateri se tolažijo, da je na italijanskih šolah še slabše. A italijanskih otrok bo vedno dosti, z našimi pa ni tako. Ali je za vse to kriva razcepljenost družine? razporoka? ali predvsem celo splav ali strah pred otrokom? Ali ste kdaj pomislili, da imajo tisti, ki hočejo naše družine razcepiti in zrahljati dobro zasnovan načrt? Lahko je obtoževati in iskati vzrokov za razkol v sedanjih težavah in skrbeh, a težko je vzbtiditi in okrepiti v starših prizadevnost in žrtve za rast lastne družine in naroda. A naš narod potrebuje takih staršev. - I. š. Dr. Štoka pri konzulu Mirošiču V ponedeljek 25. februarja je deželni svetovalec in predsednik deželne komisije za zunanje zadeve in Osimske sporazume dr. Drago Štoka (SSk) obiskal generalnega konzula SFR Jugoslavije Draga Mirošiča. Govorila sta o bližnjem potovanju komisije, ki jo vodi dr. Štoka, katera bo obiskala Slovenijo in reško območje, pogovor pa je tekel tudi o globalni zaščiti Slovencev v Italiji in o sožitju med tu živečimi narodi. Pomemben dar hranilnice in posojilnice na Opčinah Predstavniki openske Hranilnice in posojilnice so s kratko slovesnostjo izročili tržaški sekciji Rdečega križa nov re-šilec, ki ga je blagoslovil openski župnik Vili Žerjal. Tako nadaljuje omenjeni slovenski denarni zavod z dobrodelnimi akcijami, ki jih je pričel že pred nekaj časa. To je v nagovoru posebej poudaril predsednik upravnega odbora Pavel Milič. Skupno tržaško romanje v Drežnico in Log pri Vipavi Enodnevno skupno tržaško romanje v Drežnico pri Kobaridu in v Log pri Vipavi bo v četrtek 25. aprila. Vpisovanje se bo začelo na drugo postno nedeljo (3. marca) pri vseh dušnih pastirjih. Za prehod meje je potrebna prepustnica ali potni list. Stroški romanja, to je vožnja z avtobusom in kosilo, znašajo 30.000 lir. Ob kateri uri se bomo odpeljali iz raznih krajev, bomo naknadno sporočili po tem tedniku. Za morebitna pojasnila se obračajte na tel. štev. 220332 (Kunčič) ali pa 414646 (Zorko). Romanje organizira tržaška Du-hovska zveza. Misijon v Trstu Spomladi leta 1987 bi se moral vršiti v Trstu sveti misijon. Po večkratnem posvetovanju se je za ta pogumen korak odločil tržaški škof Bellomi. Uradna napoved bi se morala izvesti za advent 1985, priprava na misijon bi se pa morala vršiti v letu 1986. G. škof si od tega misijona veliko obeta, vprašanje pa je, kako ga bo mogoče izvesti in v kakšni obliki. Posebno vprašanje, in ne zadnje, je seveda, kakšne možnosti bodo imeli pri tem slovenski verniki. Trenutno se težave zdijo nepremostljive, posebno če se o-zremo na tržaški misijon v prvih povojnih letih in na »misijon« v Marijinem letu. Morda pa božja previdnost le ponuja svojo roko... Postni govori Na sporedu so vsak torek in petek na radiu Trst A ob 16.30. Petek 1. marca: Poklicani smo v človeško bivanje (p. Marko Novak). Torek 5. marca: Poklicani smo v odre-šenjsko bivanje (Vinko Kobal). Petek 8. marca: Poklicani smo v Cerkev (Ivan Blažič). O Sesljanu in novi župniji Pošiljam vam nekaj misli v zvezi s tem problemom, seveda le v svojem imenu, čeprav vem, da še kdo drug o teh stvareh tako misli kot jaz. Ker se je širša javnost zavzela za vprašanje vere in narodnosti v teh krajih ob nastanku nove župnije in ker ga večinoma obravnava le iz enega zornega kota, želim ponuditi v premislek tudi tisto plat stvarnosti, o kateri nisem doslej še nič brala. Spadam med tiste prebivalce Sesljana, ki so se naselili tu takoj po vojni, in Finžgarjev dom za slovenski kulturni praznik Natrpana dvorana Finžgarjevega doma na Opčinah v soboto 23. februarja je dokaz, kako domače občinstvo željno sledi umetniškemu klicu slovenske besede in pesmi. V Prešernovem duhu, za to priložnost osredotočenem ob spominu Staneta Maliča, so se Openci oddolžili svojemu dolgoletnemu organistu in pevovodju. Umrl je lani 7. junija v katinar-ski bolnišnici, preden mu je ZCPZ u-tegnila prirediti proslavo za njegovo o-semdesetletnico. V svojem nagovoru je dr. Harej dejal: »Kakor je umetnost povzdignila Pevca iz Vrbe v večni svet poezije, tako bo po Stanetu Maliču ostala njegova pesem, k' • Knjige • Šolske potrebščine • Nabožni predmeti GORICA Travnik, 25 Tel. 84407 prerašča minljivost naših revnih dni.« Maliča je orisal kot človeka in skladatelja, njegovo umetniško-glasbeno ustvarjalno pot, predvsem pa Maliča odprtega srca in duha, vsega predanega naravnim lepotam in svojemu poklicnemu delu. Posamezne točke prireditve je povezovala in vsebinsko tolmačila Anka Peterlinova. Podajala je tako pestro in " toliko dognano barvitostjo, da se je zdelo kot da je besedilo v sonce oblečeno, in že to je bil užitek zase. Vezano besedilo sta pripravili Berta Vremec in Majda Danev. Z ljudsko pesmico »Pikapolonček« (J. Brahmsa) so prvi začeli otroci zbora Vesela pomlad. Druga na vrsti je bila duhovita in zabavna pesmica o angini - fini (Saša Vegri in Janez Močnik); taka angina - fina je zelo dobrodošla, če pripomore, da se otroci za nekaj dni rešijo vrtca ali šole, ko pa sta mamica in očka tiste dni tako zlata in dobra. V priredbi St. Maliča so zapeli še znano pesem Moja mamica. Solistični del je odpela A-lenka Hrovatin; na klavirju je pevce spremlja] David Lenisa. Znameniti tercet Marte Fabris, Barbare škerlavaj in Eve Zaghi, ki se je tudi izšolal pri F. Pohajaču, že samostojno nastopa in je res pravi »umetniški tercet«. Zapele so nam pesem »Sinku«, ki jo je uglasbil Malič na besedilo Iga Grudna. Istega pesnika Grudna so zapele tudi pesem »Lahko noč« v Simonittijevi priredbi. Poleg otroškega zbora »Vesela pomlad« je zahtevnejši del pesmi zapel njihov so- rodni mladinski zbor istega imena. Pe sem »Otroci morja« (Dušana Porente in Petra Arnolda) je izzvala navdušenje, kt se kar ni moglo poleči. Vsebinsko bogata in pesniško učinkovita je bila tudi pesem »Basen« (uglasbil Ivan Florjane). V spomin S. Maliča so vključili njegovo skladbo »Pust« po besedilu nabrežinske-ga rojaka I. Grudna. Živo razvejano pevsko kulturo je izpričal tudi dekliški zbor »Vesela pomlad«. Zapel je pesem Maksa Simoniča in U-balda Vrabca: Mladini. Po pesmi Simona Gregorčiča »Veseli pastir« (priredil M. Pirnik) je sledila še Prešernova »Zdravljica«, ki jo je za mladinski zbor uglasbil St. Malič. Kulturni utrip večera je dosegel vrhunec z nastopom prof. Ljube Berce Košuta, ki je ob klavirski spremljavi Tomaža Simčiča zapela dva samospeva »Pesem« in »Kukaivica nagajivka«. Oba je uglasbil Stane Malič. Praznik Slovenske pesmi je zaključil nastop domačega pevskega zbora Sveti Jernej, katerega dolgoletni vzgojitelj in pedagog je bil pok. Stane Malič. Pod vodstvom F. Pohajača so zapeli štiri pesmi, od teh dve Maličevi: kot prva je bila »Stoji, stoji mi polje« (Marij Kogoj); sledila je skladba »Leži polje ravno*, uglasbil Benjamin Ipavec, nato vedno lepo melodija »Lipa zelenela je« St. Maliča Slavnostni večer je sklenila pesem Ljubke Šorli »Rodna zemlja«, ki jo je uglasbil St. Malič in je bila izrecno posve čena njegovemu spominu. F. V. zavzeto spremljam razvoj kraja zadnja tri desetletja. Vidim probleme »od znotraj« in razumljivo je, da sem pri vsem tem prizadeta. V nekaj letih se je Sesljan iz majhnega naselja ob cesti razvil v kraj z okrog tri tisoč prebivalci. Edini smoter, ki je vodil to naglo, da ne rečem noro naseljevanje v naš kraj, je bila volja, da se zagotovi italijanstvo ob glavni cesti za Trst. Isto usodo je doživel Devin. Umetno naseljevanje ljudi je prinašalo s seboj izredne probleme (kulturne, socialne, pa tudi individualno-psihološke), katerih pa se nobena ustanova ni lotila. Po načelu divide-et-impera so si tako politične kot cerkvene ustanove lajšale delo s tem, da so ohranjale razne plasti prebivalstva dobro ločene med seboj. Iz tega je izhajalo in še izhaja nepoznavanje soseda, strah pred njim in nazadnje sovraštvo. V vsakdanjih medsebojnih stikih ga ni opaziti; čim pa zagrebeš pod vrhnjo skorjo, pride na dan. Težko je občutil to stanje tudi nadškof Cocolin ob svoji vizitaciji, saj je bil priča takim izbruhom sovraštva. O nobeni verski skupnosti Italijanov ne moremo govoriti, pa tudi o slovenski ne. Ta prehitri razvoj je negativno deloval tudi na starejše prebivalce kraja, ki sicer nikoli niso imeti kakih globljih tradicij. Še največ jih je v preteklosti združevalo bogoslužje v cerkvi sv. Jožefa. Toda zdaj tudi tega ni več in tako ob novih razmejitvah Slovenci nimamo niti kaj veliko izgubiti. Zakaj ne bi bilo torej mogoče videti tudi v takem korenitem posegu delovanja Sv. Duha in upati, da se stvari za vse obrnejo še na bolje? Morda bo enotna župnija delovala pozitivno prav v smer večje povezanosti in večjega kulturnega in verskega dozorevanja a’ vseh treh skupnostih, ki živijo na teh tleh. Vera Tuta Ban Šport; Društvene smučarske tekme Olympije 1985 Tekmovanje bo 10. marca v Rablju (Cave del Predil) in bo obsegalo vele slalom za vse moške in ženske kategorije. Tekmovalci bodo razdeljeni v kategorije po starosti. Nagrajeni bodo prvi trije vsake .kategorije, nagrade bodo tudi za skupine (npr. družine, zakonski pari ipd.). Vpisovanje do srede 6. marca do 20. ure pri odbornikih (Kranner, Vrtovec, Čemic), trgovina Košič, ul. Rastello (tel. 85162), bar Roman, ul. Roma. Vpisnina je 1.000 lir za otroke do 1974, 2.000 lir za mladince do 1967, 3.000 lir za letnike 1966 in starejše. Na .voljo bo tudi avtobus: odhod ob 6,45 izpred avtobusne postaje Ribi. Cena vožnje je 4.000 lir