Obrtnijske stvari.
Besedica o trgovini jn konzulih, *)
Ne more se tajiti, da je nevednost v trgovskih (kup-čijskih) zadevah med trgovci našega cesarstva, vzlasti
*) Konzul se imenuje pooblastenec te ali une države, da v ptuji deželi varuje prid domače trgovine.
-----   238   -----
pa na Dunaji veča, kakor si človek mislu Kar je večih trgovskih mest v Avstrii, ga v nevednosti v trgovskem obziru — govorivši sploh — Dunaju ni para: Človek bi tega ne verjel, a vendar je tako.
Kaj pa je tega krivo, težko je povedati, toda pred ko ne, to-le: Dunaj bil je dolgo časa središče avstrijskega monopolstva (samotrštva) glede obrtnije, — tiste obrt-nije namreč, ki jo je vzdrževala sama protekeija, vzla-sti pa bombaževega blaga. Ta obrtnija, enaka cvetlici, kteri mora vrtnar kuriti, da raste in ne pogine, se z železno obrtnijo primerjati ne sme; bila pa je vendar le podlaga dunajski kupčiji. Dunajčanu tedaj ni treba bilo daleč po svetu ukvarjati se; prišla je „die Pro-vinz" in pokupila je —¦ vse. Obrtnik se je tako redil in rastel v nevednosti enak bogatemu kmetu, ki domd za mizo sedi in čaka, da mesar pride vole kupovat. — Ti časi so minuli; pošla je mast, nevednost pa je ostala.
V takih zadregah prišlo je Dunajčanu na misel, da je čital v knjigah in novinah, da po svetu je treba pogledati in truditi se, da se blago v denar spravi. Čital pa je tudi nekaj o ljudeh, ki se jim pravi konzuli, da oni za trgovca mislijo in mu tiče pečejo. Dolgo pričakuje odrešenja od konzulov — pa zastonj. Prime ga jeza in hudo začne obirati konzule. ,,Konzul-stvo mora se preobraziti" — zakriče od vseh strani — vlada mora paziti, da konzuli spolnujejo svojo dolžnost.
Bila je doba po krimski vojski, — doba, ko se je rodil Credit mobilier v Parizu in sestrica mu prekrasna Credit-Anstalt na Dunaji: bila je doba Bruck-ovih fantomov. Vlada res vsliši krik trgovski in zapove ostro vsem konzulom: naj pazijo na trgovino in naj naznanjajo hitro vladi na Dunaj vse, kar bodo avstrijski kupčii koristnega zapazili. Kaj vse so reveži konzuli napisali in na Dunaj poslali, tega ne vemo; vemo pa to-le: Iz imenitnega mesta v južni Ameriki doide mini-sterstvu trgovine na Dunaji sporočilo, da v tistem mestu se rabi papir iz neke papirnice južno-avstrijske. Mini-sterstvo trgovine hitro zapove dotični zbornici trgovski, naj to veselo novico naznani dotični papirnici. Na lepem pismu napisano nese sporočilo to tajnik zbornice trgovske v pisarnico sloveče papirnice — in izroči ga gospodarjem fabrike — pa kako se revež začudi, ko ti, pismo ministerstva trgovine prebravši, zakrohotaje se odgovorijo: v tem mestu imamo mi že dvajset let svojo agencijo in prodajamo svoj papir! — Drug konzul v Egiptu napisal je nedavno celo brošuro in za modrost vseh modrosti trgovskih svetu oznanil, da kdor hoče v Egipt kupčevati, mora tamošnji jezik znati in tamošnje vage in mire poznati. Zares, neizmerna modrost trgovska! Še več tacih dogodeb bi vedeli povedati in to iz najnovejše dobe o nekem konzulu, o kterem se je cel6 govorilo; da bode neko visoko čast dosegel.
To pa ni rečeno, da bi se oponašalo našim konzulom, da ne spolnujejo svoje dolžnosti; saj, kar kon-zulstvo sploh poznamo, je povsod taka. Konzul, ki ni trgovec, o trgovini ne more poročati, — konzul pa, ki je trgovec, bi bil slab trgovec, ako bi masla sam za-se ne pridržal. Novih krajev na svetu nobeden ne more več najti; kar pa je znanega sveta, pa trgovci naših primorskih mest dobro vejo, ktero blago se tudi tu dobi, ktero potrebuje; avstrijsko-dalmatinske ladije plavajo po vseh morjih sveta.
Tudi to še ni vse, kar je trgovcu treba vedeti. Najbolj izvedeni trgovec ima z blagom ene vrste dosti opraviti, ako hoče pravilno ravnati; konzuli pa bi morali stotero blagd na tanko poznati! Kakošne glave bi morali imeti? Marsikter dunajsk fabrikant si konzula misli človeka, ki na Turškem ali v Ameriki zlate kuje
in jih trgovcu v grlo maši, — vjado pa beriča, ki za konzulom s korobačem stoji! Čudno je bilo slišati, kako je ranjki reichsrath ravno to pessm trobil — pri tem pa ob enem ptuji obrtnii naša vrata odpiral in nam za naše pridelke ptuja zapiral.
Kar pa je konzulstvu prava naloga: biti sodniku pravičnemu državljanom svoje države in braniti jih enako advokatu proti drugim — to je malokomu jasno bilo — in vendar je to edina in prava naloga konzul-stva sploh.                                                                  B.