PREŠERNOVCI V HUMANI AKCUI
Spominska plošča v Krvavicah
Na dan praznika KS Kka vas 6. maja so Prešernovci skupaj s krajani v Iškem vintgarju odkrili skromno spo-minsko ploščo v spomin na prenos ranjencev v letu 1943 na Dolenjsko. Čeprav je bilo odkritje plošče v izredno strmem, skoraj neprehodnem terenu in kar celo uro hoda iz doline, se je ob plošči zbralo 25 prešernovcev (med njimi 8 udeležencev pohoda) okoli 20 krajanov ter 25 učencev iz osnovne šole v Iškem vintgarju z učiteljico na čelu. Tu je bil tudi Jože Jakov6č, eden od prenešenih ranjencev. To je sicer mesto, kjer je bila partizanska bolnišnica »Krvavice«. Poleg obnovljenih objektov nek-danje bolnišnice pelje planinska pot, katera je dobro obeležena od doma v Iškem vintgarju in Je bolnišnico ne glede na strmine zelo lahko najti.
Ob odkritju plošče so učenci pod vodstvom Marije Horvat izvedli lep kulturni program, v slavnostnih bese-dah pa je bilo poudarjeno naslednje: iz skromne vsebine zapisa na spominski plošči veje vsa humanost do človeka in globoka skrb za ranjene borce, ki je vladala v vrstah in srcih partizanov v času NOB.
V avgustu leta 1943 je Prešernova brigada (takrat gorenjska brigada) piišla iz Gorenjske po tragediji na Žirovskem vrhu - na Dolenjsko in nekaj časa ostala na Krimu. Življenje je bilo zaradi pomanjkanja hrane in pitne vode skoraj nevzdržno. Prekrnovci pa so kljub temu bili zadovoljni, saj so se otresli nepotrebne konspi-racije, saj so vsak večer lahko celo na glas zapeli, na kar na Gorenjskem niso smeli niti pomisliti. Štirinajstdnevno bivanje v Krimskih gozdovih je bilo za borce brigade prava prelomnica. Prišli so v stik tudi z borci Tomšičeve, Sercerjeve in Gradnikove brigade, kar je posebej pozitiv-no vplivalo na moralo in borbenost enih in drugih. Pre-šemova brigada je v Ustju pod Krimom prevzela 26. avgusta devet težje ranjenih in nepokretnih borcev iz partizanske bolnišnice »Krvavice«. Na primitivnih im-proviziranih nosilih so ranjenci nepremično ležali pokriti z odejami in molče prenašali bolečine. Iz njihovih nemih pogledov pa je velo upanje, da bodo varao prenešeni v zaledje. Pričela se je štiridnevna kalvarija za borce brigade, še bolj pa za ranjence, katece je bilo treba na ramenih prenesti po strmih pobočjih, po ozkih in vijuga-stih kozjih stezah, podnevi in ponoči, v dežju in neurju, poleg sovražnikovih postojank in morebitnih sovražniko-vih zased. Čez global rečice Iške je kolona prispela na Krvavo peč, kjer je dobila še tri nepokretne ranjence. Brigada je krenila iz Krvave peči čez BloSko planoto, ki je bila pod nadzorstvom belogardističnih in italijanskih postojank proti travni gori, kjer so si borci nekoliko odpočili. Od tu je bilo potrebno ranjence prenesti k čez Ribniško dolino in tako od Italijanov in belogardistov zavarovano železniško progo Ljubljana - Grosuplje - Kočevje. Ko je kolona zavila mimo sovražnikove postojanke v Dolenji vasi pa so Italijani grozničavo stre-ljali z minomeli. tako, da se je ranjencem pridružilo še nekaj novih.
Pohod je bil izredno težaven, neprestano je deževalo, borcem se je globoko vdiralo v blato. Težko je reči, kdo je bolj trpel, borci (nosači) ali ranjenci. Krvavi žulji na ramenih so skeleli, borci so stiskali zobe, toda solze so jim same polzele po licih. Sprva so se nosači menjali vsake pol ure, kasneje 20 minut, zadnji dan pa že tudi na vsaki dve minuti. To je bil dokaz popolne izčrpanosti od naporov večdnevnega pohoda. Kljub vsem težavam, trp-ljenju, lakoti in naporom je brigada po štirih dneh prispe-
la v vas Podstenice na Dolenjskem. kjer je oddala ranjen-ce. S tem je brigada uspeino opravila tezavno in humano nalogo.
Nekaj besed je bilo rečenih tudi v bolnišnici »Krvavi-ce«. Bolnišnica je kasneje dobila ime »Bercetova bolniš-nica«. To je sicer prva partizanska bolnišnica ustanovlje-na na tem osvobojenem ozemlju Slovenije. Ustanovil jo je Franc Berce, domačin z Iga. Berce ni bil zdravnik, ali je kot bolničar delal vrsto let v vojaški bolnišnici v Beo-gradu, kjer se je naučil veliko koristnega, kasneje pa v NOV uspešno uporabljal.
Že v aprilu 1942 je z domačini postavil bolnišnico v bližini Iga, kasneje pa jo je prestavil na bolj vamo mesto v sam Iški vintgar. Nova Bercetova bolnišnica je v skrajni sili lahko sprejela tudi do 80 ranjencev in bolnikov. S hrano in zdravili je bila zelo dobro oskrbova-na, za kar so poskrbeli domačini v Iški vasi, na Škrilju in na Golem, za zdravila in sanitetni material pa celo ljub-ljanski gasilci. Še pred veliko italijansko ofenzivo julija 1942 je bolnišnico obkolilo 600 Italijanov in nekaj doma-čih izdajalcev. Osebje bolnišnice je spravilo na vamo vse ranjence, le enega ne, katerega so kasneje Italijani našli in ustrelili. Bolniinico so tretji dan požgali. Kmalu je bila obnovljena, ter je delovala do kapitulacije Italije. Jeseni leta 1943 so zopet postavili Bercetovo bolnišnico, tokrat na Mokrcu. To pa so Nemei v januaiju 1944 odkrili ter ujeli 7 ranjencev, dva nepokretna pa so na licu mesta ustrelili. Po tem žalostnem dogodku te bolnišnice niso več obnovili.
Zvečer na dan praznovanja je bilo pri domu v Iškem vintgarju javna seja sveta KS Iška vas. Tu se je zbralo precejšnje število krajanov in nas prešernovcev, pridružil se nam je tudi nekdanji komandant brigade (bil je ko-mandant pri prenosu ranjencev) Milan Tominc. Ob tej priliki je odbor skupnosti Prešeraove brigade podelil priznanja KS Iška vas in Janku Tavžlju v znak priznanja pri urejanju postavljanja spominske plošče in odkrivanju le-te, ter uspešno izvedene proslave.
LOVRO KOROŠEC-BRANKO