poročevalec, strokovno več ali manj neizobražen, hva- liti, čeprav je bil notranje negotov. Ta notranja ne- gotovost in frazarska hvala ali rahla graja, notranje prav tako negotova, je sedaj prešla kar v navado, ima svojo terminologijo in veljavo. — Prirejevalec razstave, Jakopič, je izobesil, eno samo sliko; prav tako ima Jama le štiri svojih starejših slik na razstavi, ki so pa v svojem klasičnem impre- sionizmu tem živahnejše nasprotje drugemu blagu. Lojze Dolinar, med mlajšimi gotovo najnadarjenejši, je razstavil poleg mnogih drobnih kipcev dva portreta velike umetnostne vrednosti: Lastnega in Jakopiče- vega. Vavpotič razkazuje obilo prizorov s fronte, po večini naglo in neenotno slikanih. Sternen je prispeval s svojo ulico »Iz Trogira« razstavi eno najboljših del. Med portreti in pokrajinami, ki se kupičijo v dveh desnih kabinetih, so prijetna sprememba barvno dobro uspele »Koze« Anice Zupane. Svoj posebni oddelek ima Smrekar; to je slovenski Breughel, slikar neusah- ljive fantazije, upodabljalec žive dejanstvenosti, satirik, umetnostni glosator aktualnih dogodkov. Razumljivo je, da obstaja občinstvo najrajši pred njegovimi ris- bami, saj mu toliko »pripovedujejo«. Da imajo svojo pripovedovalno vsebino, ni napaka, škoda je le, da tvarna vsebina mnogokrat ubija formalno enotnost slike. Drugi slikar, ki ima mnogo občudovalcev in kupcev, je Gaspari. On hoče biti vseskozi slovenski in pridno zbira ter izrablja folkloristične posebnosti naše zunanjosti in našega življenja. Prišel je tudi na idejo »slovenske Madone«, ki si jo je zamislil kot deklico v slovenski narodni noši. Ko je hotel tujec za javni trg nekaj podobnega napraviti, je celo v političnih listih branil nedotakljivost svoje duševne lastnine. Kako je torej pravzaprav s »slovensko Madono«? — Tako na- rodnostno pojmovana in lokalizirana, ni Madona nič novega, italijansko in nizozemsko slikarstvo 15, sto- letja, nemško slikarstvo 16. stoletja jo pozna. Tedaj je nastala ta narodno oblečena Madona vsled konflikta umetnostnega hotenja in praktične potrebe. Mladi re- alizem renesanse je težil za čim večjo objektivnostjo upodabljanja; slikal je po živih vzorcih, študiral struk- turo pokrajine, anatomijo telesa, kopiral sočasno arhi- tekturo, proučeval draperijo. Vse, tudi zgodovinske slike so tako dobile več ali manj značaj sočasnosti, ker je umetnik kar prepisoval iz narave, kar mu je nudila. Stil se je torej razvijal v naturalizem. Praktična po- treba pa je zahtevala, odvisna še od srednjeveških kulturnih tradicij, zlasti religioznih slik. Naravna po- sledica je bila, da so Madone zgodnje renesanse bile moderno opravljene, da so bile — italijanske, nizo- zemske, nemške Madone. Renesansa je obenem s štu- dijem narave zelo poživila zmisel za zgodovino in tako se te časovne neskladnosti niso mogle predolgo držati. Toda ko je koncem 19. stoletja naturalizem zopet za- vladal, so se tudi moderno oblečene Madone nanovo pojavile. Vzrok je bil isti, kakor prvič. Slikarja je za- nimal pojav sam na sebi, ne njegova duševna vsebina; zopet je prepisoval naravo in je zaradi praktične po- trebe ali še bolj zaradi konvencije nadeval svojim portretom, izdelanim točno po živem modelu, ime Ma- done. Ta čas je, realistično misleč, ustvaril n. pr, tudi tip Madone-starke, ki ga prejšnji vekovi še niso po- znali, Pri moderniziranju Madone je sodelovala hkrati dobi naturalizma lastna težnja, pritegniti idealni svet v krog realnosti, ter okoliščina, da je v tej dobi živi verski čut pešal, — Gasparijeva ideja ni torej kot ideja nič novega, ni odkritje. Pač pa je Madona v slovenski narodni noši srečna trgovska misel v času, ko se v meščanskih krogih druži nacionalizem z ostanki nek- danje pobožnosti. Razstava je bila dobro obiskana, prodalo se je izredno mnogo slik, plačevale so se zelo visoke cene. To je tolažljivo dejstvo, ker dokazuje, da je bilo v nas že prej za umetnost več zmisla nego denarja. Ko je denar prišel, se je takoj tudi zmisel dejansko pokazal. Izidor Cankar. Nastrižno kumstvo. Prosim Vas, da glede na raz- pravico o »Nastrižnem kumstvu« v 9.—10. štev. Va- šega cenjenega lista gospoda F, Š. z ozirom na zadnji odstavek te razpravice blagovolite opozoriti, da je po mojem mnenju »nastrižno kumstvo« v navadi le med onimi prebivalci Bele Krajine, ki so potomci svoje dni tjekaj doselivših se Bošnjakov. Ako je Bela Krajina dandanes na sploh že kajkavska, naj nas to ne moti: zgodilo se je to onim postopom, kakor so se v hrvat- skem Zägorji kajkavci — torej Slovenci — spremenili v štokavce — Hrvate. — V jeziku Belokranjcev je najti vse polno življev štokavske veje našega jezika, v tem ko jih imajo Zägorci isto toliko kajkavske veje. Šlokavci in kajkavci imajo pač mnogo enakih šeg in navad; mnogo pa je tudi takih, ki so lastne samo enemu deblu. . . Nastrižno kumstvo je izmed posled- njih: njega kajkavci ne poznamo. ^ Hribar Franc Leveč. Nekrolog. (Dr, Janko Bezjak.) — (Konec.) 3. Leveč kot translator. Omeniti mi je še eno stran Levčevega plodonos- nega delovanja na jezikovnem polju. Od leta 1880. do 1916. je Leveč na slovenščino prelagal razne uradne razpise, objave in naredbe c. kr. deželne vlade Kranj- ske, med temi tudi vladne predloge za deželni zbor. To delo je bilo težavno in mučnxo, ker je nedostajalo do- tičnih tehničnih izrazov in pravilnih rekel in ker je sploh jako težko uradni, zlasti pravniški zlog prevajati na drug jezik. Dotični prelagatelj mora popolnoma obvla- dati tisti jezik, na katerega prelaga, mora imeti posebno spretnost v izražanju, sploh mora biti odličen pozna- vatelj tistega jezika. Toda to še ne zadošča. Treba mu je tudi strokovnega znanja, zlasti jurističnega, da pri prelaganju izraža vsebino izvirnika točno, jasno, ne- dvoumno in čisto pravilno. Marsikrat je torej Leveč moral iskati novih, pri- kladnih tehničnih izrazov in sestavljati primerne, stvar dobro pogajajoče, a vendar slovenskemu duhu priklad- ne fraze in slične izraze. Večkrat mi je Leveč pravil, kako je često sedel pri stavku, tuhtal in ga dolgo obra- čal, dokler ga ni obrnil in zasukal tako, da je bil z njim zadovoljen, ker je naposled vendarle misel izrazil pra- vilno in točno ter duhu in svojstvu slovenskega jezika primerno. Pri tem delu ga je v začetku podpiral takratni de- želni predsednik baron Winkler sam, ki je bil izborno vešč slovenščini, pozneje se je Leveč čestokrat obrnil na tega in onega veščaka uradnika ali drugega stro-