-----    252    -----
Tudi nekaj iz slovenskega basnoslovja.
Ko sem bil še otrok, sem marsiktero basnoslovsko pripoved (^historijo) slišal iz očetovih in maternih ust; zdaj mi gre v misel, da bi se ktera taka pripoved tudi smela pridružiti drugim, ki so jih wNovice" že oznanile.
Pripoved od Pavčka.
Enkrat je bil en Pavček, pa je bil tako majhen, kakor en pavčck na roki. Ko je bil prišel nekaj v leta, je rekla mati: Boš mogel iti po svetu, da boš kaj vidil in skusil. Pavček gre in na poti najde lončarja, ki je počival s svojo posodo; Pavček mu zadaj zleze na krošnjo. Lončar se vzdigne; Pavček pa začne vpiti;   Vari,  da me ne pre-
-----   253    -----
verneš! Vari, da me ne preverneš! Lončar razserden po tem klicanji, verze krošnjo na tla, da se pobijejo vsi lonci. Pavček je odskočil. ter dalje šel. Najdejo ga tatje, ki so sli nad bližnjo grajšino, živino krast; pravijo: Vzemimo ga seboj; ta bo za linice in za špranjice dober. Pridejo do grajšine in do hleva; skozi malo luknjo spustijo Pavčka v hlev, da bi krave odvezal, in znotraj odperl. Pavček pa znotraj vpije: Ali to belo, ali to debelo? Ali to belo, ali to debelo? Ljudje so vpitje slišali; so prišli in tatove od-podili; Pavček pa je v seno skočil, ter se je skril. Pride dekla, kravam pokladat; Pavček vpije: Vari, da me ne po-kladaš! Dekla nekaj ostrašena, naglo zgrabi mervo, ter jo položi kravam; Pavček pa je bil med mervo, in krava ga je snedla. Zjutraj pride dekla krave molst; Pavček zopet vpije: Vari, da me ne pomolžeš! Vari, da me ne pomolžeš! Dekla prestrašena beži, ter noče krave več molsti; mogli so tisto zaklati. Tedaj je dekla mogla iti vamp prat; začne ga rezati, Pavček pa vpije: Vari, da me ne pre-režeš! Vari, da me ne prerežeš! Dekla vsa prestrašena pusti vamp pri vodi, ter zbeži; volk pa je prišel, in vamp snedel s Pavčkom vred. Tedaj pa je bil volk presit, in vamp mu je počil; Pavček pa je ven skočil, in se je domii vernil. Mati ga vpraša: Kod si hodil, kje si bil? V kravjem vampu, v volčjem vampu sem bil! pravi Pavček. Po tem pa je mati kruh pekla, in Pavček je za peč lezel, ter v močni predal padel. Mati je nevedoma Pavčka z moko vred pomesila, in s kruhom spekla. — Tako je bilo Pavčka konec. —
Divji in povodni možovi.
Naši  ljudje  so  kdaj   veliko  pripovedovali  od  divjih mož; še, kar jez pomnim, so v neki soseski pastirji seboj nosili baUe in sekire, ker se je pravilo,  da hodi divji mož v gori.   Divji mož  pa je,   kakor pravijo,   ves poraščen  in kosmat;  velik je,  da  se mora prikloniti  pri vsacih vratih, da zamore v hišo; ima tudi divjo ženo, ravno tako porašeno. Bilo je enkrat,  tako sem slišal, unstran Ljubelja hodil je  k  neki  hiši   divji mož,   ter je tako razsajal po hiši, da si domači niso   upali   ponoči  ostajati pod streho,   temuč so drugam hodili spat.  Nekega večera pride medvedar z dvema medvedoma, ter prosi prenočila;  odgovorijo mu,  da ga ne morajo sprejeti,  ker sami nimajo pokoja doma,  temuč morajo drugam hoditi. Medvedar pravi, da se nič ne boji; naj ga le pustijo. Ko tedaj drugi ljudje odidejo, medvedar zleze na peč, ter čaka, kaj bo; medvedoma pa je bil odvzel torbe od gobcov.  Proti polnoči vstane hrum, in divji mož se pri-vali v hišo; medveda planeta na-nj 9 ter se tergata hudo z njim.   Dolgo se skupaj valjajo in tergajo, dokler divji mož ni ubežal,   ves kervav  in rijoveč;   polno kocin  in kervi se je zjutraj vidilo po tleh, divjega moža pa ni bilo več blizo. Cez nekaj časa gre  gospodinja iz tiste  hiše  v gojzd derv nabirat. Najde jo divja žena, ter pravi: Imaš še tiste mačke, ki so mojega moža ujedle? Še jih imam, še, še! pravi una serčna.   Zarijove divja žena, ter se zgubi v gojzd.
Bilo je,  tako   je  bila  druga  pripoved,  za  Teržičem
nekaj  oglarjev   v neki dolini;   delali so skupaj pri kopišču,
ter so se shajali v bajto.    Pa vsaki  dan jim je zmanjkalo
nekaj kruha, ki je bil hranjen v bajti; tedaj je eden ostajal
doma za varha.   Vsaki pot pa je zdaj se pogrešal kruh in
človek.    Versta pride  na   druzega   oglarja,   da  bi  bil za
varha;  misli si,   kaj  bi   naredil  v tej   zadregi.    Spravi se
tedaj nad vrata pri bajti, ter čaka s sekiro v roki.    Tu se
privali   divji   mož   k  bajti,  in   skozi   duri;   oglar   mahne  s
sekiro, ter mu precepi glavo. Z velicim vpitjem zbeži divji
mož;  po gojzdu  pa  se je  še  dalje  slišalo žalostno vpitje.
Ste mi ubili moža!  je   klicala  divja   žena,   oglarjev   pa  ni
nadlegoval nihče več.
Povodni mož, tako se glasi pravljica, ima hišo v globočini kake reke; hiša njegova je iz golega stekla, in hranuje veliko bogatijo,   zlata in  drazih biserov, ki se na-
hajajo v vodi. Povodni mož si v ženo vzame najraje kako zalo deklico navadnih ljudi; vjame jo, ko jo najde blizo vode. Pravijo, da se taki ženi ne godi slabo, samo da je povodni mož ne pusti več venkaj ; tudi ne pusti blizo ker-sanskega spomina, in zopernost mu je keršen duh. — Taki pristavki so znamenje, da take pripovedi so ostanjki iz raa-likovskega časa.                                                    Hicinger.