____   ----   281    -----
Politične stvari.
Španija, Francija, Avstrija.
Skrajni čas je, da se tudi v Avstriji jez napravi onemu liberalizmu, ki z brezverstvom pod pazduho hodi in kateremu zadnji konec utegne biti ona razuzdanost, ki jo je s strahom svet gledal na Francoskem, ko je banda morivcev in požigalcev strahovala nesrečno državo in dandanes strahuje ravno tako nesrečno Španijo.
Ljudovlada (republika) je lepa vlada, kjer je ljudstvo zrelo za taso vlado; v Evropi dandanes tega ni nikjer in menda še dolgo dolgo ne bo. Povsod kaže krvava zgodovina, da „svoboda" je veliki množini le razuzdanost, kateri ni nič sveto; brezverstvo, ropanje, umori — to je tr6jica one „svobode", ki so jo nedavno doživeli na Francoskem in jo, bodi Bogu po-toženo, vživajo že več časa in prav zel6 zopet zdaj na Spanjskem. V obojnih državah imajo zdaj še republiko (ljudovlado), to je, njima na čelu ne stoji postavni (legitimni) kralj, ampak od ljudstva izvoljeni
predsednik. Sreča velika je za obe državi to, da sedanji predsednik Francoski je rodoljub, kateri pri-poznava , da Francozi ne pridejo do mirii, dokler na prestol Francoski ne stopi spet naslednik postavne vladne rodovine. Mac-Mahon je ime tega rodoljuba, in najviši general (maršal) je njegov stan. Ta rodoljub pa se živo zaveda tudi tega, da od nekdaj se je kralj Francoski imenoval „prvi kršanski kralj", in zato je on tudi iskren branitelj katoliške vere. Zato se ga pa tudi vsi liberalci neznano hudo bojijo in ga sovražijo. Bojijo se ga in to po pravici, kajti če on s svojim velikim vplivom posadi zopet postavnega kralja na prestol Francoski, — odkljenkalo bode anarhiji in brezverstvu, in sapa se zaprč razuzdanemu liberalizmu po celi Evropi.
Mac-Mahon (beri: Mak Mah on) je po takem dandanes mož, katerega se vsi brezverci in prekucneži najbolj bojijo. Ce mu obvelja, česar želi in na kar dela, kmalu dobi Evropa drug^političen obraz, in res skrajni čas je, da ga dobi. Ce on na Francoskem zopet mir in red vpelje pod vladarstvom kralja Henrika V., kmalu dospe tudi na Spanj ski prestol postavni kralj, in liberaluhom v Avstriji vpadle bodo kar brž predrzne peruti in brezverska načela zginula bodo prav tako hitro, kakor so svojo ^mrežo raztegnila čez njo.
Kako pa more nesrečna Španija, v kateri se že več časa kri preliva, da je groza, priti do miru, o tem iz prav zanesljivega vira poroča časnik „Vater-land" takole:
Ze pred več tedni je vlada Ruska vprašala vlado Prusko, Angleško in Francosko: ali ne vidijo že potrebe, da se nesrečna država pomiri? Tem bolj pa je Ruska vlada ponavljala to vprašanje, ko so razuzdanosti tako imenovanih „internacionalcev" (roparjev, morivcev in požigalcev) čedalje očitnejše postajale.
Ruski vpliv je napravil Prusko vlado, daje že na pol poti bila nasproti se postaviti ustajnikom Spanj-skim; al umaknila se je spet, ko je čutila, da potem se tudi Francoska vlada vtakne v homatije Spanjske in pomaga armadi kraljevi do zmage. Italijanska vlajla bila je prva, ki je strah pred vtikom Francozov v Spanjske zadeve izbudila v Pruski vladi.
Ruska vlada je po tem storila drugo stopinjo in gori imenovane vlade vprašala: ali bi ne bilo vsaj to treba, ,da se armada Karolovcev (to je, armada, ki se na Spanjskem v imenu prihodnjega kralja Karola vojskuje z armado ljudovlade) priznava za armado, kateri pristaja pravica vojskovati se. Ta predlog je pa Pruska vlada kar naravnost odbila, rekši, da to bilo bi pripoznanje kraljevske veljave Karolovcev. Ko je Francoska vlada to slišala, ni si upala kar brž pritrditi predlogu vlade Ruske, ter odgovorila, da hoče s takim priznanjem še čakati, čeravno ona na meji Francoski kar le more vojskovanje p olajšuje Karolovi armadi. Karolovci (Karlisti) začasno nočejo segati z vojsko svojo dalje; zadovoljni so s tem, da si prisvojijo le nekoliko trdnjav, v katerih bi njihova armada varna bila; v severnih krajih Španije želijo vtrditi se in čakati, kako se bode razvila stvar na Francoskem. Iz Francoskega pričakujejo reduljubni Spanjci pomoči in zmago, a to še le potem, ko Francija dobi spet svojega kralja. — Angleške vlade odgovor je bil Ruski ugoden; al ona noče prva biti, ki bi Karolovcem priznala pravico vojskovanja. Ruska vlada pa stoji vkljub vsemu temu na svojem stališču, in govori se cel6, da ona utegne kmalu vsaj moralična začetnica biti o tem, da se konec stori prekucijam Spanjskim.
Tako se sedanji stan iz zanesljivega vira popisuje „Vaterlandu". —
Ker smo po vsem tem, kar se zdaj po vseh velicih časnikih bere, do dobrega prepričani, da Francija, od kodar je revolucija po svetu segla, bode revolucijo spet ustavila, zato se nam je treba zdelo, bralcem našim na kratko povedati, kaj utegne prihodnji čas prinesti, da bodo mogli prav soditi dogodbe, katere pridejo.
Da vse to ne bo se zgodilo tako z lepo, kakor bi bilo želeti na prid človečanstvu, to je skoro gotovo vsa-cemu, kdor v6, kako zel6 je seme prekucijsko zasejano po svetu; vendar je, hvala Bogu, tudi še dovolj veljavnih možakov in poštenega ljudstva na svetu, da ni obupati na konečni zmagi resnice in pravice. Avstrijski liberalci in brezverci že v vsem tem vidijo pošast reakcije — in prav imajo; al po naših mislih one potrebne reakcije, ki je to, kar je — voda za silne požare.
-----   282   -----   v