Ljubljanski Zvon
o           o
Zbogom I
i.
JUi si bila meni solnce . . . Kje si zdaj, oj, solnce ti? Zgrešil pota, zgrešil cilj sem sredi večne te noči . . .
2.
Res lepe tvoje so oči,               A tvoje srce — pekel živ . .
in lep je tvoj  obraz,                  Več ni mi do neba:
in nežnejših od tvojih rok        umiram — ah, zavrzi, Bog,
še nisem videl jaz.                     me v dno tega pekla! . ..
3. Ne, nisem prosil te nikdar, nikdar, da bi poljub dekle mi podarila, in če bi prosil te, verjemi mi, da  tak  nedolžno   bi se ga branila.
Pogled iz tvojih le oči sem pil -in ti še takrat si se sramovala, pogled iz tvojih le oči sem pil, in ti še takrat si se mene bala.
Pogled iz tvojih le oči sem pil a ko sem bil pijan ga, dekle zalo, na tihem, drug za drugim iz srca, ah, zadnjih upov par mi je zbežalo.
»Ljubljanski Zvon« 3. XXI. 1901.                                                                                                   12
150
Srpoš: V kremi.
Tvoj srček je meni vrt prostran,     Le ena ne zraste meni nikdar,
ki rožice v njem so cvetoče. Vse tamkaj rasto in tam cveto, le ena tam rasti noče.
ne zraste do črnega groba, ta rožica je, ta rožica je   — veš, dekle, katera ? —¦ zvestoba.
5.
Tedaj pa zbogom, zbogom, dekle!     To lice tvoje rožno, dekle,
Pri tebi več miru  mi ni,                    pozabim pač težko, težko;
pri tebi ne — po zemlji širni           in te oči, kot oglje  črne,
iskati srce ga želi.                                mi iz spomina ne gredo . .
Vlak žvižga ... In zapustil znance, zapustil rodni kraj sem svoj . . . Le srce, to nemirno srce, le to, le to sem  vzel s seboj . . .
B. Baebler.
V
V krčmi.
krčmo sva zavila s tugo posestrimo, s svetlim zlatom v žepu, ah, in v srcu z zimo.
Pa sva pila,   pila sok ognjene trte, gledala pred sabo same rajske vrte .
Pijva, občudujva svet, o posestrima! Pomlad zdaj je v srcu — v žepu bode zima!
Srpoš.
-;!!
\$ewf.
¦ ~
-                   ;
r\