KAZALO

				Brat in ljubi

				Čudno drevo

				Deklica in pasjeglavci

				Hudobna mačeha in dobra pastorka

				Jug in pastorek

				Kačja dolina

				Kaj nikoli ni bilo in nikoli ne bo

				Kmet in škrat

				Natančni hlapec

				O bikcu Markcu

				O dveh bratih in velikanih

				O junaškem kovaču

				O mladeniču, ki bi rad strah poznal

				O šivilji in škarjicah

				O štirih godcih

				O treh bratih in o treh hčerah

				O treh grahih

				O zlatih jabolkih

				Od kdaj so mravlje kruljave

				Okamnele kraljične

				Prijazna in prepirljiva deklica

				Sedem let pri beli kači

				Stekleni most

				Ubožni mladenič in modra kraljična

				Vrag se ženi

				Zdravilno jabolko

				Zlata ptica

				Zlatolaska

				Železni prstan





Brat in ljubi




				Mož je imel s svojo ženo dvoje otrok: sina in hčer. Žena mu umrje, otroka nimata več matere. Oče se vdrugič oženi; otroka sta dobila hudobno mačeho — pisano mater, ki ni mogla videti otrok prejšnje žene. Zato reče nekoč svojemu možu: »Odpravi mi svoje rajnce žene oba otroka od hiše, jaz ju ne morem videti.« Mož je bil žalosten, ali svoji ženi se ni upal upirati. Reče babi: »Napravi živeža, jutri pojdem s fantom in dekletom v hosto in tam ju pustim.« Pisana mati napravi torbo živeža, kruha in sadja, mož drugo jutro torbo oprta in reče svojima otrokoma: »Pojdita z menoj, v hosto gremo rdeče jagode brat, ogenj kurit in drva sekat.« Fant in deklica se primeta očeta in sta prav vesela, da smeta iti jagode brat, ogenj kurit in drva sekat.

				Šli so noter v hosto od jutra pa dokler je sonce visoko stalo. Oče je nesel nekaj časa enega, potlej drugega, ker sta bila že trudna, in solze je brisal ob rokav. Ko so že daleč prišli, se ustavijo in zakurijo ogenj. Mož da otrokoma iz torbe jesti, suhih drv jima nanese in reče: »Pri ognju ostanita, kurita, jaz pridem nazaj, kadar bom za mater nasekal drv.« Potlej odide v goščavo in ne pride več nazaj.

				Sedita dolgo dolgo pri ognju. Ko se pa stori mrak in črna noč, začneta klicati očeta, ker je bilo obeh strah volkov, ki so tulili okoli po hosti. Ali očeta ni nazaj. Ogenj jima pogasne. Vstaneta in gresta iskat očeta. Nikoli nikjer ga ni bilo in oglasil se ni. »Volk jih je vzel,« reče deklica in oba jokata. Fant pa reče:»Jaz splezam na tole visoko drevo in kjer ugledam luč, tam je naša hiša.« Spleza na visoko drevo in vidi na levi luč. Na levo vrže z drevesa vejo in na tisto stran gresta potlej oba, daleč, naprej in naprej.

				Prišla sta do velike hiše, ki je stala na samoti sredi gozda, a ni bila domača hiša. Vrata so bila na stežaj odprta in sta šla kar noter. Nobenega človeka ni bilo nikjer, na mizi pa je bilo napravljenih gosposkih jedi za dva stara človeka. »To nama je naklonila usoda,« rečeta, prisedeta in pojesta, kar je bilo. Ko se najesta, pogleda fant po hiši in najde pri peči velik meč. Bralo se je pa na tem meču tako: »Kogar boš hotel posekati, tega posekaš.« — »To je dobro,« pravi, »ta bo za volkove in za razbojnike. Očeta nikoli več ne bo, zdaj bom jaz gospodar, ti boš gospodinja.« Ko tako govorita, pride stara žena v hišo. Hudo se ustraši. »Kaj sta prišla in kam, otroka božja?« zavpije. — »Izgubila sva se in k vam sva prišla; očeta je vzel volk in domov ne veva,« rečeta babi. »Jaz pa vaju ne morem imeti čez noč,« reče baba, »sem zahaja sedem ajdovskih razbojnikov — pasjeglavcev.« — »Skrijte naju v kakšen kot, jutri pojdeva proti domu.«

				Tako dolgo sta prosila, da se ju je stara baba usmilila in ju skrila za peč pod desko. Fant pa je vzel tisti meč s seboj, na katerem se je bralo: »Kogar boš hotel posekati, tistega posekaš.«

				Ura je odbila enajst in prišlo je v hišo sedem ajdovskih razbojnikov. Prinesli so veliko ubitih ljudi, veliko zlata in so sedli okoli mize. Najstarejši, ki je bil harambaša, pokliče staro babo in ji reče: »Baba, ti si v naši hiši skrila dva človeka; če ju ne daš in ne pokažeš, ti vzamemo življenje in glavo.« Baba je rekla: »Tam za pečjo za desko sem ju skrila, smilita se mi, oba sta mlada.« Razbojniki odsekajo babi glavo.

				Potem pa izvlečejo fanta in dekleta izza deske izpod peči in reko: »Obadva morata umreti:« Fant in dekle začneta prositi, a nič ne pomaga. Toliko da jima puste, naj se na smrt pripravita. Zdaj pa fant potegne skrivaj svoj meč izza deske ter poseka harambašo in vse razbojnike. Kogar zadene, se ne more več ganiti. Ko so bili ajdovski razbojniki vsi pobiti, zavleče jih v temno kamro noter pod zemljo, kamor so razbojniki nosili glave in trupla tistih, ki so jih pobili. Vrata trikrat zaklene in ključ spravi na svoje telo, na golo, da bi ga živ človek ne dobil v roke.

				Vsak dan hodi s svojim mečem po gozdu in nosi domov, kar dobi. On je gospodar, sestra pa gospodinja in dobro se jima je godilo.

				Eden tistih razbojnikov, ki jih je bil zavlekel v temno kamro, pa ni bil dobro zadet. Zdrami se in nekoč, ko brata ni bilo doma, govori s sestro skozi lino, prosi jo obvezila za svojo rano, vode in jedil in naj hudemu bratu ne pove, da je še živ. Ta razbojnik je bil tako lep in mlad, da se je sestri smilil. Dala mu je obvezila, nosila mu je na lino jedi in pijače in kadar brata ni bilo doma, je hodila govorit z njim, tako da ga je začela rajši imeti kot svojega brata. Mladi razbojnik je zmerom prosil, naj mu odpre, da bi prišel iz svoje ječe, njo vzel s seboj in da bo lepo na svetu zanj in zanjo. »Kako bi ti odprla, ker nosi moj hudi brat ključ na svojem telesu in mi ga nikoli ne da v roke?« Mladi razbojnik ji reče: »Lezi in reci svojemu bratu: Bratec, jaz sem na smrt bolna in vem, da bom zdrava samo, če mi kdo prinese gorkega mleka izpod divje volčice. V dolini so volčji brlogi in volkovi ga raztrgajo, kadar pojde mlest volčico. Ti ga potlej poiščeš in mrtvemu ključ vzameš.« Dekle leže v posteljo in reče bratu, kakor jo je bil mladi razbojnik naučil. Brat opaše svoj meč in gre precej v dolino sestri iskat zdravje. Tam je imela volčica mladiče v brlogu. Mladiča poseka, starko samo z mečem pretepe in nič mu ni mogla, lahko jo je pomolzel in peljal domov. Sestra mleka ni pila, ampak ga je zlila za posteljo in rekla, da je zdrava. Volčica je ostala pri hiši, v kotu ležala in je bratu privajena bila kakor pes.

				Ko brata zopet ni bilo doma, pove sestra mlademu razbojniku, da ni dobila ključa. »Moj brat je tak, da ga nobena divja zver ne prime. Ključa pa od sebe ne dene.« Razbojnik ji reče: »Lepa moja mlada, lezi vdrugič v posteljo in reci: Bratec, jaz sem še bolj bolna in vem, dabom zdrava samo, če bi mi kdo prinesel prav gorkega medvedjega mleka. Tvoj brat pojde, medvedko domov prižene — in reci mu, da jo bo doma molzel. Tačas svoje oblačilo sleče in ključ dene od sebe; ti pa njegov meč skrij in ključ hitro vzemi in priteci meni odpret.« Sestra tako stori, kakor jo je razbojnik naučil. Brat pripelje medvedko, a oblačila od sebe ne dene, temveč medvedko oblečen pomolze. Medvedka se hiši privadi in leže v drugi kot.

				»Spet nisem dobila ključa,« pravi deklica mlademu razbojniku. On pa ji reče: »Še v tretje lezi, ves dan leži in reci bratu: Bratec, jaz sem tako bolna, da ne morem ni sebi ni tebi kuhati. Skuhaj mi ti rmanovega cveta, da me ozdravi. In kadar bo tvoj brat pred pečjo stal, tačas se sleče, in ti meč skrij in ključ vzemi pa meni priteci odpret.«

				In zares bratu tako reče. Ko je brat pred pečjo stal in za svojo sestro kuhal rmanov cvet, se je zares slekel. Sestra je šla, meč skrila, ključ vzela in mlademu razbojniku odprla vrata. Ko je brat svoji sestri pijačo dajal, pal je mladi razbojnik nanj z velikim nožem, da bi ga zaklal.

				Tačas bi bil brat umorjen, ker je bil njega meč skrit, ali volčica, ki je bila v enem kotu, skoči in vrže razbojnika na tla. Sestra se za svojega mladega razbojnika in zase zboji ter se zaleti z drugim nožem v brata. Ali medvedka plane iz drugega kota ter sestro vrže na tla.Brat reče: »Trgajte, divje zveri! Mačeha me je zapodila, oče me je v hosti pustil in sestra ima razbojnika rajši kot lastnega brata.« Volčica raztrga razbojnika, medvedka sestro, brat pa je po svetu šel s svojim mečem in se ni bal dvanajstih razbojnikov.





Čudno drevo




				Nekoč je živel kralj, ki je imel v svojem kraljestvu tako visoko drevo, da vrha ni bilo videti. Kralj pa bi rad vedel, kako je drevo visoko in kakšen sad rodi. Zato je dal po vsem kraljestvu naznaniti tole: »Kdor pride na vrh drevesa in prinese sad, dobi kraljevo hčer za ženo in šekraljestvo po kraljevi smrti.« Mnogo ljudi je prišlo, da bi poizkusili svojo srečo, ali nikomur se ni posrečilo, pač pa se jih je mnogoponesrečilo, ker so z drevesa padli in se ubili.

				Pa se napoti tudi gospod, iz daljnih krajev doma, da bi poizkusil svojo srečo. Ko gre skozi velik gozd, zagleda pastirja in ga vpraša, če grepo pravi poti. Na pastirjevih nogah pa zapazi neko železno napravo, ki je bila krempljem podobna. Vpraša ga, zakaj to vlači s seboj. Pastir mu pove, da rabi to, da hitro spleza na drevo in se reši, če bi prišla zver. Lepo oblečeni gospod ga poprosi, da bi menjala obleko in oneželezne kremplje. Pastir se mu je spočetka smejal, ker mu nikakor ni šlo v glavo, kako bi mogel gospod menjati svojo lepo obleko za raztrgano pastirsko. Ko pa vidi, da misli gospod resno, menjata obleko; za nameček mu da gospod še lepo darilo v denarju.

				Ko pride gospod v bližnje mesto, se preobleče; samo železne kremplje obdrži. Potem stopi h kralju, se mu ponižno prikloni in pove svojo željo. Kralj mu dovoli, da sme tudi on poizkusiti plezati na drevo. S seboj je vzel poleg tistih železnih krempljev še za sedem dni živeža. Vsega je gledalo in občudovalo, ko je tako spretno plezal. Tri dni in tri noči je že plezal samo navzgor, pa niti ene veje še ni videl. Šele četrti dan zapazi neko gručo visoko na drevesu, do nje pa dospe sedmi dan. Toda to ni bilo vejevje, temveč grad. Ko pripleza do gradu, potrka na železna vrata. Kmalu zasliši v gradu korake. Prekrasna deklica mu pride odpret, povabi ga v grad, pelje v dvorano, ki je bila s samim čistim srebrom okrašena, in ga pogosti z jedjo in pijačo. V tem gradu so živele tri zaklete deklice. Čez noč je ostal pri njih, kajti sedem dni in sedem noči ni nič spal.

				Drugo jutro ga deklice zbude in mu narede dober zajtrk. Po zajtrku mu reče najlepša deklica: »Če hočeš priti na vrh tega drevesa, prideš šev dva gradova. Do prvega gradu boš plezal štirinajst dni in v tem gradu najdeš šest deklic. One ti povedo, kako se moraš dalje ravnati. Tu imaš košček kruha. Kadar boš lačen, žejen ali truden, ga samo oblizni in ne boš čutil ne gladu ne žeje in ne utrujenosti.« Deset dni je plezal noč in dan, a ni ničesar še zapazil. Enajsti dan se mu je šele nekaj zableščalo v višavi; štirinajsti dan pa potrka na vrata gradu, ki je bil iz čistega zlata. Tu ga deklice prav tako prijazno sprejmejo kakor one v prvem gradu, ga pogoste, pre-noče in mu reko: »Še v en grad prideš. Do tja boš potreboval tri tedne. Tam stanuje devet deklic in one ti povedo, kako se ti je treba ravnati, da prideš na vrh drevesa.« Dajo mu tudi kruha, ki ga je bilo treba samo oblizniti, pa nisi čutil ne gladu ne žeje in ne utrujenosti. Ko dospe v tretji grad, ki je bil iz samih dragih kamnov in prelepih biserov, ga prav prijazno sprejmejo, pogoste in prenoče. Tu je bilo devet deklic, ena pa je imela zlate lase. Ta mu pove, da bo moral plezati še cel mesec, da dospe na vrh drevesa. Potem pa še pristavi: »Tam je pet zlatih sadežev: trije na desni in dva na levi.One tri na desni strani moraš s temi škarjami odstriči. Gorje pa nam, če odstrižeš tiste na levi strani: me v vseh treh gradovih smo pogubljene, ker nas ima vrag v oblasti. Drevo bi tako močno potresel, da bi se z gradovi vred pogreznile. Ko pa svoje delo dobro končaš, se vrni na zemljo. Tam te pričakuje mnogoštevilna množica, radovedna, kaj prineseš in kaj poveš. Ti pa ne smeš nikomur povedati, kaj si videl in slišal; tudi samemu kralju moraš vse zamolčati. Drugo jutro, ko prideš na zemljo, nas pričakuj na glavni cesti, ki pelje poleg mesta. Me se pripeljemo na vozu iz samih demantov z zlatimi konji. Naš voz se pomika hitreje kakor ptice pod nebom. Če se ga samo dotakneš, bomo me rešene; če se ga pa ne dotakneš, nas popelje vrag v tak grad, ki nima ne oken in ne vrat.«

				Ko se je vrnil na zemljo, ga je tam pričakovala množica ljudi. Vse je bilo radovedno, kaj je videl in delal tako dolgo na drevesu. A niti samemu kralju ni hotel ničesar povedati niti pokazati sadežev. Drugo jutro vstane, še preden zazori dan, in gre pričakovat voz. Ko že sonce prisine, zagleda v daljavi majhno meglico, Id se vedno bliže vali. Kmalu spozna pričakovani voz in v nekaj trenutkih je že zdrdral mimo njega, da se ga ni mogel dotakniti.

				Strašna obupanost se ga poloti. Od same žalosti in potrtosti ni vedel, kaj bi začel. Ko se je malo potolažil, je stopil do kralja in mu vse povedal. Pokazal in dal mu je tudi tri zlate sadeže in rekel, da gre po svetu iskat grad brez oken in vrat.

				Že cela dva meseca blodi po svetu, a o gradu brez oken in vrat ni ne duha in ne sluha.

				Proti koncu tretjega meseca je v temnem gozdu zašel ter iskal prave poti, a je ni mogel najti. Proti jutru se je na majhnem hribčku nekaj zasvetilo. Brez obotavljanja se napoti tja. Pa kam pride? Tu je stala že napol podrta koča. Tu je bil Lunin dom. Pogumno potrka na trhla vrata. Zarjaveli zapah zaškriplje in vrata se odpro. Za korak se umakne, ko mu pogleda v oči žena z gorečo tresko. Bila je stara kot svet, velika kot hrast, črna kot ožgano poleno, oči je imela velike kakor tolarji Marije Terezije, lase ko žima in suha je bila kot kost. Ta starka je bila Lunina mati. Jezno ga je pogledala in vprašala, kaj išče tod. On ji je povedal, da je zgrešil pot, medtem ko je iskal grad brez oken in vrat. Prosil jo je tudi, ali ona morda ve, kje bi bil tak grad. Ona pa mu odgovori: »e toliko in toliko tisoč let je preteklo, odkar nisem bila samo uro daleč od hiše. Kako naj bi vedela za tak grad? Gotovo pa ve zanj moja hči Luna, ki obhodi vsak dan ves svet. Ona pa te ne sme dobiti tu; raztrgala bi te na drobne kosce, ko bi te našla tu. Pobegni, ker se kmalu vrne domov!« Nesrečnik jo je prav milo prosil, naj ga skrije v kakšen kot in naj ona vpraša po gradu brez oken in vrat, da mu potem pove, ko gre Luna z doma. Starka se ga usmili in skrije pod stopnice. Ko pride njena hči Luna domov, jo je takoj pričela spraševati, ali morda nima človeka v hiši. Mati je tajila, ko pa je pričela Luna razsajati, ji je mati vse povedala in jo prosila, naj se nesrečnika usmili in naj mu pove za tak grad, ki nima ne oken ne vrat, če ve zanj. Ko se je nesrečnik prikazal izpod stopnic, se ga je Luna usmilila in mu rekla: »Rada bi ti povedala, ko bi vedela; vedi pa, da jaz nisem še nikoli obsvetila vse zemlje. Zato je mogoče, da je grad, ki nima ne oken ne vrat, kje v kakšni puščavi, ki je moje oko še ni videlo. Moj brat Sonce bo morda vedel. On obsije več sveta kakor jaz. Pojdi k njemu!«

				Dolgo je hodil po gozdu, kjer je bil Sončev grad. Ko ga najde, stopi vanj. Doma je bila samo Sončeva mati, ki pa je bila še mnogo starejša in strašnejša od Lunine matere. Naposled ga tudi ona prikrije. Ko pride zvečer Sonce domov, se prične togotiti in razsajati, ker je mati skrila človeka v hiši. Ko nesrečnik to sliši, se sam prikaže na dan in prosi Sonce tako milo, da se ga končno le usmili. Sonce mu reče: »Tudi jaz ne vem za tak grad, ki nima ne oken in ne vrat, kajti jaz nisem nikoli obsijalo vseh kotov na zemlji. Mogoče je torej, da je tak grad v resnici kje na zemlji. Če je, bo gotovo vedel zanj Veter, ki pretakne vse luknjice. Pojdi njega vprašat! «

				Tri tedne je iskal Vetrov dom. Ko ga najde, stopi vanj in na srečo dobi doma ravno glavarja vetrov. Potoži mu svojo nesrečo in ga prosi, naj mu pomaga. Veter ga je mirno poslušal. Ko je gospod vse povedal, vzame glavar vetrov piščalko in zažvižga nanjo tako močno, da so ga slišali vsi vetrovi sveta. Hitro so pridrveli domov, pa nihče ni vedel za grad, ki nima ne oken in ne vrat. Le enega od vseh vetrov še ni bilo, ker ga je bolela noga in je imel najdaljšo pot. Šele uro pozneje je ta prikrevsal in povedal tudi o gradu brez oken in vrat. Da bi se glavar prepričal, če grad res nima ne oken in ne vrat, gre celo sam pogledat. Hodil je samo četrt ure. Ker se mu je nesrečnik smilil, je ukazal narediti zanj veliko skrinjo, v katero ga je spravil, da ga je ponesel tja, ker človeka samega ni mogel nesti. Do gradu bi pa človek hodil več let. Ko je bila skrinja narejena, je zlezel gospod vanjo in glavar vetrov jo je odnesel ter položil pred grad. Zdaj je Veter začel pregledovati, ali bi mogel zaslediti pot vanj. Le vrh gradu je bila majhna luknjica. Skozi to luknjico se je zrinil Veter v grad in tako silovito razsajal po njem, da se je šibilo zidovje. V gradu sta bila poleg osemnajstih deklet še vrag in njegova mati. Veter je zgrabil vraga s tako močjo, da ga je potisnil skozi tisto majhno luknjico na vrhu in v zraku je vsega zmlel, da še prahu ni bilo več o njem. Vse deklice, razen Zlatolaske, so bile mrtve. Zlatolaska je bila namreč obsojena, da bo umorjena zadnja in bo morala gledati, kako bodo druge umirale, ker se je najbolj pregrešila. Zdajci zgrabi Veter še vragovo mater in jo strese tako silovito, da so ji pokale vse kosti. Nato jo je vprašal, kako so bile deklice umorjene. Starka se je seveda izgovarjala, da tega ne ve, ker jih je moril njen sin sam. Veter pa ji je zažugal, da jo prav tako zmelje kakor vraga, če tega ne pove. Končno je starka povedala, ker se je bala, da bi jo Veter utegnil zmleti kakor sina. Povedati mu je morala tudi, kako jih je mogoče oživiti. V omari visi namreč škropilnica, s katero naj jih poškropi in deklice takoj ožive. Veter vzame škropilnico, poškropi eno od deklic in ta oživi. Potem je zgrabil starko, jo treščil skozi luknjo na vrhu, da se je še bolj povečala kot prvič, in jo zmlel kakor vraga. Po vrsti je oživil vse deklice in ozdravil tudi Zlatolasko, ki je bila že napol mrtva. Polagoma je znosil vse v skrinjo, grad pa porušil.

				Vse deklice z gospodom vred je Veter srečno prenesel pred kraljevo palačo. Toda gospod se ni poročil s kraljevo hčerjo, temveč z Zlatolasko, s katero je živel še dolgo dolgo srečno in zadovoljno.





Deklica in pasjeglavci




				Tačas, ko so bili še pasjeglavci po teh krajih, je plela neki dan lepa deklica sama na njivi. Kar zagleda, da jih gre veliko krdelo mimo. Ker je vedela, da so hudi in zavoljo svojih pasjih in kosmatih glav strašni, je zbežala s polja. Pasjeglavci vidijo, da je mlada, in pravijo: »Dajmo jo ujeti!« Brž se vse krdelo spusti za njo v dir. Deklica je vedela, da ne uide urnim petam, zato spleza na gosto smreko in se skrije med vejami. Pasjeglavci pa imajo pasjo glavo in oči obrnjene v tla, zato ne morejo pogledati navzgor. Tako niso mogli videti, na kateri smreki čepi skrita deklica. Bodli so torej s svojimi dolgimi sulicami ob deblih od smreke do smreke tako dolgo, da je po skorji nekega drevesa pritekla rdeča kri. Obstopili so tisto smreko in jo izruvali; tako jim je prišla deklica v pest.

				Zaprli so jo potlej v visok grad, ki ni imel nič vrat. Tam notri ni videla žive duše in le včasih pasjeglavce, ki so na noč zahajali domov, podnevi pa zaklenili njo in eno mačko; samo lino soji odprto pustili, daje sonce sijalo skoznjo. Tam notri je venomer jokala in boga prosila, da bi še kdaj prišla k očetu domov. Večkrat je mislila skozi odprto lino zlesti na streho in s strehe skočiti na tla. Pa vselej, ko nogo vzdigne, skoči mačka na lino in začne tako jezno renčati in brusiti kremplje, da je bilo deklico strah. Nekoč posebno močno joka in boga prosi. Kar zagleda starega dedca pred seboj. »Kaj ti je, mlada?« jo nagovori dedec.

				»K očetu bi šla rada,« pravi deklica.

				»Kako boš šla, ali ne veš, da pasjeglavski grad nima vrat?« reče dedec.

				»Vem, ali jaz bi šla skozi lino, pa me ta mačja žival ne pusti,« pravi ona.

				»Zato te ne pusti, ker ima mačka v repu devet peklenskih vragov, ki so vsi s pasjeglavci zmenjeni. Daj mački kos mesa, in kadar ga bo pobirala, odreži ji rep, vrzi ga čez glavo devet komolcev daleč skozi lino in nič več ti ne bo branila.«

				Tako je mož dejal in je izginil, da deklica ni vedela ne kdaj ne kam. Storila je po njegovem svetu: dala je mački mesa, ji v hipu odrezala rep, ga vrgla devet komolcev daleč čez glavo in huda žival se je tiho potuhnila v kot. Deklica spleza precej v mraku skozi lino na streho, in ko ni vedela ne kam ne kod doli po zidu, vidi kosorepo' mačko počasi in klavrno lesti po vrhu slemena na drugi konec poslopja. Leze za njo in pride do drevesa, ki se je z vršičkom dotikalo strehe, in videč mačko po drevesu priti do tal, pleza še ona in srečno uteče.

				Noč se je bila storila; pasjeglavci pridejo domov in zagledajo kosorepo krvavo mačko. Brž uganejo, kaj je to, in dvanajst jih poišče sled in teče za ubežno deklico. Medtem je bila ona pritekla že blizu do očetovega doma. Oče njen je imel kovačnico, pri vodi zidano. Tisto noč ga ni bilo doma, ker je bil šel iskat izgubljeno hčer. Zato povodno kolo, ki je sicer kovaški meh gonilo, ni klopotalo, ampak je bilo vse tiho. Vrata so bila zaprta, okno z železno mrežo prepredeno, zato ni mogla noter. Dolgo je klicala ter klicala, pa očeta ni bilo, in že je mislila pred kovačnico na klopi zaspati. Kar ji na misel pride: Morda bi me zasledili pasjeglavci in še huje bi mi bilo. Zato premišlja, kako bi prišla noter. Nazadnje ji v glavo pride, da lahko povodno kolo sname in pride pri luknji v kovačnico. In res tako stori. Komaj si notri oddahne in luč naredi, kar zasliši zunaj govoriti pasjeglavce. Po sledu so bili za njo prišli. Brž podpre vrata še bolj z železom, zasloni okno, v roke pa vzame široko sekiro, ki jo je bil oče ravno prejšnji dan nasadil, in pristopi k luknji, skozi katero je bila sama noter prišla. Kmalu izvohajo pasjeglavci to luknjo in eden prikaže pasjo glavo v kovačnico. Deklica mahne in mu jo odbije. Potem ga potegne popolnoma noter. Drugi so menili, da je sam zlezel, in pokazal se je še eden in spet eden skozi luknjo, pa je vsakemu táko primerila kakor prvemu.

				Ko je drugo jutro oče kovač prišel žalosten domov, je našel hčer in na klopi v kovačnici dvanajst pasjeglavcev, ki jih je hči pobila.





Hudobna mačeha in dobra pastorka




				Hudobna ženska primoži s svojim revnim možem majhno deklico z imenom Marica. Potem dobi še eno hčer, ki jo ljubi in goji bolj kot svoje oko. Pastorke pa, ki je bila dobro in prelepo dete, kar ne more niti s krajem očesa videti. Zato jo preganja, muči in mori; da bi jo prej ugonobila, ji meče najslabše ostanke jedi, in še to kakor psu. Celo kačjega repa bi ji dala jesti, če bi ga imela; in namesto v posteljico jo pošilja spat v staro korito.

				Ko pisana mati vidi, da je deklica pri vsem tem dobra in potrpežljiva in da lepše raste kot njena hči, misli in misli, kako bi našla vzrok, da bi sirotico spodila od hiše, in si izmisli tole:

				Nekega dne pošlje svojo hčer in pastorko volno prat: hčeri da bele volne, pastorki pa črne in ji ostro zažuga: »Če mi te črne volne tako belo ne opereš, kakor jo bo moja hči, mi ne hodi več domov, sicer te bom iztepla od hiše!« Uboga pastorka milo joče, prosi in govori, da ji tega ni mogoče storiti, ali vse je zaman. Ker vidi, da ni milosti, oprta volno in gre jokajoč za po pol sestro. Ko prideta na vodo, razprtita svoja bremena in začneta prati. Kar se jima pridruži od nekod belo, lepo dekle in ju pozdravi: »Dobra sreča, prijateljici! Ali vama je treba kaj pomagati?« Mačehina hči reče posmehljivo: »Meni ni treba pomoči, moja volna bo takoj bela, ali tale volna naše pastorke ne bo kmalu.« Nato stopi tuje dekle k žalostni Marici, rekoč: »Daj! Bova videli, če se bo dala ta volna belo oprati!« Obe pričneta zdaj mencati in prati in hipoma se črna volna beli kakor mladi sneg. Ko opereta, bela prijateljica spet nekam izgine. Ko mačeha vidi belo volno, se čudi in jezi, ker nima vzroka preganjati pastorke.

				Nekoliko časa zatem pride huda zima in mraz. Hudobna mačeha še zmeraj misli, kako bi zatirala nesrečno pastorko. Zdaj ji zapove: »Vzemi košek in odpravi se v goro, tam mi naberi zrelih jagod za novo leto! Če mi jih ne prineseš, je bolje zate, da ostaneš na gori.« Sirotica Marica milo joka, prosi in govori: »Kako naj reva zdaj v tej ostri zimi dobim zrelih jagod?« Mi vse zaman — vzeti mora košek in iti.

				Ko hodi vsa objokana po gori, jo sreča dvanajst junakov, ki jih lepo pozdravi. Oni prijazno sprejmejo pozdrav in jo vprašajo: »Kam gaziš, ljuba mala, tako objokana po snegu?«

				Deklica jim vse lepo pove.

				Junaki ji reko: »Mi ti hočemo pomagati, če nam veš povedati, kateri mesec vsega leta je najboljši?«

				Marica reče nato: »Vsi so dobri, toda mesec sušec (marec) je najboljši, ker nam prinaša največ upanja.«

				Junaki so bili z odgovorom zadovoljni in reko: »Le idi v to prvo dolinico na prisoje, ondi dobiš jagod, kolikor te je volja.« In res prinese mačehi za novo leto poln košek najlepših jagod in pove, da so ji jih pokazali junaki, ki jih je srečala na gori.

				Nekaj dni pozneje, ko je huda zima odnehala, reče mati svoji hčeri: »Idi tudi ti v goro po jagode, morda dobiš tiste junake, da ti dajo kakšno srečo, ko so se že naši umazani pastorki izkazali tako čudovito dobrotljivi.«

				Hči se ošabno obleče, vzame košek in odskaklja vesela v goro. Ko pride tja, res sreča tistih dvanajst junakov, ki jim napuhnjeno reče: »Pokažite mi, kje rasejo jagode, kakor ste pokazali naši pastorki.«

				Junaki reko: »Dobro. Če uganeš, kateri mesec vsega leta je najboljši?«

				Ona hitro odgovori: »Vsi so hudi, mesec sušec pa je najhujši.«

				Po teh besedah pa se vsa gora hipoma pooblači in vse nevihte udarijo nanjo, da je komaj prisopihala domov. Ti junaki so bili dvanajsteri meseci.

				Medtem se dobrota in lepota psovane pastorke razglasi daleč po deželi in mlad, pošten in bogat gospod sporoči njeni mačehi, da pride ta in ta dan s svojim spremstvom pastorko snubit za ženo. Mačeha, ki je siroti zavidna, ji o tem ne zine niti besedice, ampak misli s to srečo obogatiti svojo hčer.

				Ko pride napovedani dan, spodi brezvestna mačeha svojo pastorko zgodaj v korito spat. Nato očisti hišo, pripravi večerjo, našopiri svojo hčer, kolikor jo največ more, in jo posadi za mizo s pletilom v rokah. Nato se pripeljejo snubači, mačeha jih prijazno sprejme, popelje jih v hišo in jim govori: »Tukajle je moja mila pastorka.« Ali kaj pomaga, ko so imeli v tej hiši petelina, ki prične na ves glas in brez prestanka peti:

				»Ku-ku-ri-ku, lepa Marica v koritu!

				Ku-ku-ri-ku, lepa Marica v koritu!«

				Ko snubači zaslišijo in uganejo petelinovo petje, vele, naj jim privedejo pravo pastorko iz korita. Ko jo zagledajo, se ne morejo dovolj načuditi njeni lepoti in ljubeznivosti ter jo še isti večer odpeljejo s seboj. Hudobna mačeha in njena hči pa sta ostali osramočeni pred vsemi ljudmi.

				Marica je bila s svojim možem in z vso svojo hišo srečna do visoke starosti in umrla je lahke smrti — ker ji je bila vda prijateljica in vsi meseci prijatelji.





Jug in pastorek




				Bilje nekdaj fantič, kije imel hudo mačeho. Nekega dne mu reče, naj gre z njo brat gobe. Deček vzame košaro in gre z mačeho v gozd. Mačeha ga pelje daleč v gozd do jame in mu reče, naj vrže kamen vanjo, da bo slišal, kako je globoka. On stori, kakor mu je bilo ukazano, in da bi bolje slišal, kako kamen bobni, se nagne nad globino, a mačeha ga sune za kamnom ter odide grohotaje domov. Doma pove očetu, da ga je silen medved raztrgal, ona sama pa da mu je komaj utekla.

				Deček je medtem padal in padal tri dni in tri noči, a do dna še ni prišel. Slednjič pade na mehko blazino. Precej dolgo leži kakor mrtev, končno se zave in začuden gleda okoli sebe. Bil je na drugem svetu. Blazina, na katero je bil padel, je ležala na sredi mesta. Lepe in široke ulice so se razprostirale na vse strani. Hiše ni videl nobene, samo prekrasne palače je gledalo njegovo začudeno oko. Največja in najlepša pa je bila tista, pred katero je padel. Velika črna zastava je visela s strehe in noben vetrič je ni vihral. Povsod je kraljevala mrtvaška tihota: vse ulice so bile prazne, nobena ptičica ni žvrgolela v zraku. Deček se radoveden približa palači, s katere je visela zastava. Velika vrata najde na stežaj odprta in boječe vstopi. Zdaj zagleda tikoma za durmi velikega moža v čudni opravi, ki je, na palico naslonjen, nepremično zrl predse. Deček se prestraši in že misli pobegniti; ker pa se vratar ne gane, se mu počasi približa in ga prime za roko. A kako ostrmi, ko zapazi, da je mož okamnel.

				Nato stopa dalje. Po širokih stopnicah dospe v veliko dvorano, ki je bila polna raznih služabnikov in služabnic. Pa tudi ti so bili okamneli kakor vratar. Iz te dvorane pride v drugo. V tej najde razno gospodo; gospe so sedele v širokih naslanjačih, gospodje so stali v skupinah, kot bi se o čem važnem pomenkovali, a tudi v tej dvorani ni bilo nič živega. Slednjič pride deček v prekrasno sobano, v kateri se je vse bleščalo od samega zlata, srebra in žlahtnega kamenja. Sredi dvorane je sedela na zlatem prestolu prekrasna kraljična, obdana z dvanajstimi prelepimi devicami. V snežno belih prsih kraljične je tičalo ostro bodalce. Deček se približa in ji izdere bodalce iz prsi. Zdaj kraljična globoko vzdihne in spregleda. Začudena upre svoje mile oči v dečka, ki je v kratkem času, kar je bil zapustil gornji svet, postal lep mladenič.

				»Moj rešitelj!« pravi kraljična. »Kako se ti naj zahvalim, da si me rešil iz oblasti hudobnega čarovnika, ki je mene in ves moj narod spremenil v kamenje? Če te je volja, ostani tukaj in postani moj mož, kraljeval boš čez devet dežel in čez devet morij!«

				Vse device, ki so tudi že oživele, mu žele srečo in čestitajo k nenadni slavi in moči. Nato ga lepa kraljična prime za roko in ga pelje k oknu. Kako velika sprememba se je medtem izvršila v mestu! Ulice so bile polne veselo se sprehajajočih ljudi in na prostoru pred kraljevo palačo se je zbrala neštevilna množica ljudstva, ki je z glasnim vzklikanjem pozdravljala svojo kraljico in svojega rešitelja. Prej črna zastava je bila zdaj bela in je veselo plapolala v zraku. Kmalu potem so obhajali veselo ženitovanje. Kralj je s svojo prekrasno ženo srečno živel na drugem svetu mnogo mnogo let.

				Nekega dne se spomni kralj zgornjega sveta in polasti se ga silna želja po domačem kraju. Kraljica ga vpraša, zakaj je tako otožen. On ji odgovori: »Kaj bi ne bil otožen, ko imam na onem svetu starega očeta in bi rad vedel, kako se mu godi. «

				»Če drugega ni,« odgovori kraljica, »pojdi in pripelji očeta semkaj. Vzemi tale prstan, po njem te bom spoznala, ko se vrneš.«

				Kralj se odpravi na pot. Hodil je devet dni in devet noči po suhem in po morju, dokler ni prišel v svoj rojstni kraj. Tu pa je našel vse tuje; namesto male hišice, v kateri je odrastel, je stala velika, lepa hiša, a v nji so prebivali tuji ljudje, od katerih je zvedel, da je oče od žalosti umrl, ko je zvedel, da mu je sina medved raztrgal. Zdaj se vrne kralj žalosten na drugi svet, a gorje, pozabil je pot.

				Dolgo časa je blodil po gozdovih, dokler ne pride do nekega puščavnika. Vpraša ga, ali morebiti on ve za pot na drugi svet. Odgovori mu, da ne, a morebiti ve zanjo kateri njegovih služabnikov. Nato zažvižga in od vseh strani pritečejo vse štirinoge živali, toda pota na drugi svet ne ve nobena. Puščavnik mu reče, naj gre čez devet hribov in devet dolin in prišel bo k drugemu puščavniku, ki gospodari čez vse ptice. Morebiti ve on za pot na drugi svet. Kralj ga uboga, a tudi tukaj ne zve, kar bi rad. Spet mora čez devet dolin in čez devet hribov do tretjega puščavnika, ki je gospodar vetrov. Le-ta pokliče vetrove. Prišel je Sever, mrzli Zdolec, suhi Gornjek in končno prisopiha tudi Jug. Puščavnik ga vpraša, kje se je tako dolgo mudil. Jug mu odgovori, da je bil na drugem svetu, kjer se ravno kraljica moži, ker jo je njen prvi mož zapustil. Prisilili so jo njeni svetovalci, rekoč, da je kralj gotovo mrtev, sicer bi se bil vrnil. Kralj vpraša, kako daleč je na drugi svet. »Tri dni in tri noči,« odgovor Jug. »Čez tri dni bo tudi kraljičina poroka, Zdaj prosi kralj Juga, naj ga ponese na drugi svet. »Zakaj ne, če le gospodar dovoli,« pravi Jug. Puščavnik mu odgovori: »Pohiti, sinko, da prideš še o pravem času!« Zdaj odideta. Kralj ni videl ne slišal, tako hitro sta letela po zraku. Že so tretji dan zvonili na drugem svetu v znamenje, da bo poroka kaj kmalu. Naenkrat se znajde kralj pred svojo palačo. e so se vrata odprla in v krasnem sprevodu so prišli svatje iz palače. Ko zagleda kralj kraljico, poklekne prednjo in ji pokaže svoj prstan. Komaj zagleda kraljica prstan, spozna svojega moža in veselja ni bilo ne konca ne kraja. Novega kralja so takoj spodili. Kralj rešitelj je potem še mnogo let kraljeval v srečo in zadovoljnost svojega ljudstva.





Kačja dolina




				Na rodovitni ravnini pod gorami je stala vas. V tej vasi je najtrdnejši gospodar imel tri sinove. Ker mu jih je žena povila tri leta zapored in vsakega o Trijacih, so jih krstili: prvega za Pankráca, drugega za Serváca, tretjega za Bonifáca.

				Dečki so rasli kakor konoplje in kar naglo so bili pod vrhom. Pankrac je bil ves mrtev na polje in konje. Bonifac je vrdeval ovce in stregel kravam. Srednji, Servac, je pa tiščal od doma v svet. Ker le ni odnehal, mu je oče odštel pošteno doto. Servac si je navezal culo in se poslovil. Od nikoder ga ni bilo več na spregled.

				Ko je gospodarju potrkala smrt na vrata, je izročil Pankracu hišo in zemljo, Bonifacu pa je velel zapisati kot, živež, obleko in vsako prvo nedeljo v mesecu tolar priboljška. Prepričan je bil, da Bonifac ne bo nikoli silil od hiše. Ko je oče vse lepo uredil, je umrl in zagospodaril je Pankrac.

				Kar prepriden gospodar je bil. Prvi je vstajal, zadnji legel. Sosedje so ga pregovarjali, naj si najame hlapca, češ da se bo pretegnil z delom. Ni hotel. Poprijela se ga je ob bogatem posestvu huda skopost. Ljudje so ga obsojali: »Tak skoporitnež! Samemu Bogu bi ne privoščil palice, da bi hudiča z njo udaril.«

				Bonifac pa je bil sama dobrota. Ko je dobil malico kruha, je ni nikoli sam pojedel. Prav gotovo je odkrhnil pol kosa in ga stisnil v roko lačnemu bajtarskemu dečku. In še od svoje polovice je lomil drobljance in jih dajal teletkom in jagnjičkom. Zgodilo se je celo, da je nove hlače podaril napol golemu revežu, stare si pa zakrpal z zaplatami in nič ga ni bilo sram. Brat ga je grdo gledal in ošteval. Kajkrat mu je prvo nedeljo pozabil odriniti izgovorjeni tolar. Bonifac je vse mirno potrpel. Zato je skopi Pankrac tem večkrat pozabil, kaj in kako je oče zapisal Bonifacu.

				Ljudje so vse to videli in vedeli pa so govorili: »Na duši mu bodo gorele te krivice, skopuhu grdemu.«

				V gorah nad tisto vasjo je bila prečudno lepa dolina. Vanjo se je prišlo skozi ozko sotesko. Na vsaki strani je štrlela kvišku visoka pečina kakor za vrata v Kačjo dolino. Tako se je reklo tej dolini. Ne krava ne ovca, niti srna si ni upala vanjo, kaj šele človek. V tej dolini je bilo toliko strupenih kač, da jim nobena živa duša ni ušla. Kdor koli se je pokazal, so ga napadle in po njem je bilo.

				Samogoltnemu Pankracu, ki ni dal plesnive skorje ubožcu, seje zdelo čedalje bolj škoda kota, kruha in tolarja za brata. Zato je pletel hudobne misli, kako bi se ga kar na lepem iznebil.

				Pa mu reče nekega dne: »Bonifac, stelja poteka. Stopi, stopi v Kačjo dolino in nagrabi nekaj košev listjal«

				Bonifac, ki je kakor ura ubogal brata gospodarja, si je oprtal listnati koš in šel.

				Pred skalami ob vhodu v Kačjo dolino zagleda staro ženico, ki je sedela na parobku.

				»Kam, Bonifaček moj?«

				Bonifac obstane in se strme čudi. Nihče drug ni bila ta ženica kakor njegova rajna babica, ki ga je pestovala, mu pesmi pela in ga učila ljubiti ljudi.

				»Oj, moja babica!« veselo vzklikne Bonifac in stopi prednjo. Nič se je ni bal.

				»Kam greš, Bonifaček?«

				»V Kačjo dolino po listje. Pankrac mi je ukazal.«

				»Postavi koš na tla in naglo skoči domov. Vzemi si iz cvetnonedeljske beganicel blagoslovljeno šibo in se vrni. S šibo mahaj pred sabo: ššš — ššš — in vse kače bodo zbežale. To je skrivnost. Nikomur je ne razodeni!«

				Babica izgovori in pri priči izgine.

				Bonifac stori, kakor mu je velela. Urno steče domov in prinese blagoslovljeno šibo. Kače beže pred njim, on pa nagrabi listja zvrhano in potlačeno mero. Ko je oprtal koš in se vračal, je bilo listje tako težko, da se je kar krivil pod bremenom.

				Doma je iztresel listje v hlev in vsem kravam nastlal.

				Brat Pankrac je stopil na hlevni prag in se zavzel, ker se je brat živ vrnil. Jezno ga je vprašal: »Kje si nagrabil listje?«

				»Kjer si ukazal.«

				»Ne verjamem.«

				»Ne morem ti pomagati..

				Pankrac gospodarsko zakorači v hlev. Ko hodi med kravami — bil je v coklah, z nasekanci nakovanih — zasliši, kako ob vsakem koraku nekaj zacinglja. Pripogne se in pobrska po listju. Med listjem je bilo vse polno cekinov. Gospodarju je kar zavrelo od veselja. Na srečo je Bonifac šel na korito po vode. Ko se je vrnil, ga je Pankrac še enkrat vprašal: »Povej po pravici, kje si nagrabil to listje.«

				»Kamor si me poslal. Kar na prvi lepi planjavi v Kačji dolini.

				»Prav. Sedaj razveziva krave in jih ženi past. Pred nočjo ne hodi domov.«

				Ko je Bonifac odgnal, je Pankrac iskal in brskal. Vsak listič je obrnil, celo po kravjakih je drezal in res nabral cekinov pol golide. Nato je vzel rovnico, šel za hišo na vrt in cekine zakopal.

				Preteklo je nekaj dni. Pankrac je hodil gledat zaklad. Čim bolj ga je gledal, tem bolj ga je grizla lakomnost. Še ponoči je včasih vstal in šel bos na vrt. Nazadnje gaje zmogla. Oprtal je listnati koš in odšel, da nihče ni vedel ne kdaj ne kam. Tudi žena ne.

				Ko ga ni bilo ne zvečer ne drugi dan od nikoder, je župan dvignil vso vas in ga velel iskati. Nekateri so prišli tudi do skal pred Kačjo dolino. Kar blizu vhoda so zagledali koš. Ob njem je ležal Pankrac, napihnjen in otekel kakor sod. Nad njim se je vozil v zraku jastreb plešec in se spuščal vedno niže, dokler ni planil nanj in zasadil kljun v truplo.

				»Kače so ga!« so kriknili ljudje in zbežali. Ker se nihče ni upal po truplo, je brat Bonifac odšel skrivaj ponj. Mahljal je s šibico. Nobena kača mu ni storila nič žalega. Ko se je pa približal truplu, mu niso dale do njega.

				Pretekel je teden po tej žalosti. Vsa vas je govorila samo o nesrečnem Pankracu in Kačji dolini.

				Nekega dne, ko so sedeli vaščani pod lipo, pride v vas in stopi mednje tuj človek, popotni romar.

				»Ljudje božji, zakaj ste žalostni?«

				Povedo mu vse natančno. Romar posluša in nato se jim razodene:

				»Romar sem, ki prihajam iz Devete dežele, od devetih božjih poti, kjer hranijo svete moči. Naučili so me sveti starčki, da zagovorim vsak prisad in pik, da vse kače preženem.«

				Vaščani so ga z odprtimi usti poslušali.

				»Če ni v Kačji dolini ta bele kače, ki ima demantno krono na glavi, vam vse kače požgem.«

				Možje so hvaležno z glavami pritrjevali, ženske so sklepale roke in prosile.

				»Torej za belo kačo gre. Mi ste jo kdaj videli?«

				»Nikoli! « so odgovorili kakor iz enega grla.

				»Ni mi dovolj vaš odgovor. Tri dni ostanem pri vas. Vsi poizvedujte, vsi izprašujte stare ljudi, pastirje in drvarje: Kdo je videl belo kačo z demantno krono na glavi?«

				Tri dni so romarju stregli, tri dni so pozvedovali in izpraševali.

				Tretji dan so povedali romarju: »Kakor daleč najstarejši pomnijo, nikoli nihče ni videl bele kače, ne o njej količkaj slišal.«

				Romar je zaukazal:

				»Pripravimo se! Nanosite pred Kačjo dolino tri velikanske grmade. Drugo za drugo. Jaz splezam na hrast, ki stoji za tretjo grmado. Ko dam znamenje, zažgite vse tri grmade hkrati, vsako na vseh štirih voglih obenem.«

				Vsa vas je drla s sekirami proti Kačji dolini. Naklestili so vej in dračja, nacepili polen in nasekali trsak ter vse naložili v tri grmade, kakor hiša visoke.

				Prišel je romar in pohvalil:

				»Dobro ste naredili. Zažgite grmade in se umaknite na levo in desno.«

				Ljudje so zažgali in se razpostavili po bregovih, romar je splezal na hrast, edino Bonifac je obstal blizu drevesa.

				Romar na hrastu je zabrlizgal na čarovno piščalko. Tako je zažvižgalo, da so si ljudje ušesa mašili. Zabrlizgal je drugič in še tretjič.

				Tedaj se je pocedil skoz sotesko dveh skal cel curek besnih kač. Kar prst je letela kvišku. Ljudje so bledeli od groze. Kače pa naravnost v ogenj prve grmade. Vse so ostale v njej.

				Romar zabrlizga vnovič, še vse huje kakor prvič.

				Nov curek besnih kač se privali. Planejo v prvo grmado. Ogenj se jih ne prime. Divje drve v drugo grmado. V tej se začno zvijati in kmalu obnemorejo.

				Romar zabrlizga tretjič.

				Tretji val večjih, pisanih kač prihrumi. Prvo grmado kar preplanejo, v drugi se komaj za hip pomude, v tretji pa se začno krotovičiti, da iskre lete na vse plati. Pa kmalu omagajo in utonejo v plamenih.

				Ljudje si oddahnejo: Rešeni smo!

				Takrat zabrlizga — pa ne romar — in tako strašno, da ljudje zavrešče in se opotečejo po tleh.

				Med pečinama, ki stražita Kačjo dolino, se prikaže — bela kača! Debela in dolga je ko žrd. Na glavi se ji bliska demantna krona. Ozre se po grmadah, ozre se na hrast. Tedaj plane v prvo grmado, jo z repom razmeče in puhne v drugo.

				S hrasta pa obupano zavpije romar:

				»Ta bela! Molite zame!«

				Ljudje so popadali na kolena, jokali, molili in klicali vse svetnike na pomoč.

				Bela kača se v drugi grmadi niti trenutek ne ustavi. Z repom zamahne sem, zamahne tja, goreča polena lete ko pleve v vetru. In že je naskočila tretjo grmado. Zapraši se naravnost v sredo in si prebije široko pot skozi ogenj.

				Romar na hrastu še enkrat obupno zakriči: »Konec!« Nato milo zaječi in prosi: »Molite zame! Molite!«

				Bela kača se ovije krog hrasta in se dviga od veje do veje. e je pri romarju. Megla strupene sape zaprši vanj. Revež omahne, kača ga trešči v sredo tretje grmade.

				Bonifaca ni bilo med ljudmi. Prav blizu hrasta je stal. V roki je držal cvetnonedeljsko šibico in kar nič ga ni bilo groza. Trdno je veroval, kar mu je naročila blaga babica. Ko se bela kača počasi odmota s hrasta, obstoji in gleda Bonifaca. Mirno in kar prijazno se mu približa in — čudo — izpregovori kakor človek:

				»Jutri pridi v Kačjo dolino. S seboj vzemi tri šibe. Ko me zagledaš, me začni pretepati s prvo šibo, dokler je ne razbiješ in ne zlomiš na meni. Nato vzemi drugo in še tretjo ter udrihaj, da bodo vse tri na kosce. Pridi in nič se ne boj. Dobro delo boš storil meni in sebi in vsej vasi. Pridi!«

				Bela kača je odvršala s hrupom nazaj v Kačjo dolino.

				Drugo jutro je Bonifac navsezgodaj vstal, si izbral iz butare tri krepke šibe in jih skril za skednjem. Nato je opravil živino, jo lepo napojil, potem pa je tiho izginil, vzel šibe in šel.

				Blizu pečin ga je čakala bela kača. Ležala je zvita na travi, iz srede svitka je gledala ponosna krona. V jutranjem soncu se je bleščala demantna krona. Bonifac stopi pogumno do kače in zamahne s šibo. Kača se odvije, visoko dvigne glavo in divje sika proti Bonifacu. Ta pa bije in udriha na vso moč, dokler mu ne ostane le konček prve šibe v roki. Tedaj poprime drugo šibo in bije, bije, da se mu je pot pocedil izpod klobuka. Takrat se pa pokažejo krog kače divji psi in volkovi. Z odprtimi žreli lajajo vanj, ženejo strašno tulbo in zavijajo, da jim krvavo rdeči jeziki mahajo iz gobcev. Bonifac bije in bije, dokler mu ne ostane le še konček druge šibe v roki. Hitro poprime tretjo šibo. Volkovi in psi utihnejo in izginejo. Bonifac si oddahne. Šiba v roki se mu povesi. Od tepeža in groze je bil kar trd. Tedaj ga bela kača tako milo in proseče pogleda, da pozabi trud in strah. Tretja šiba zašvigne po kači. Koj po prvem udarcu prilete po zraku strahotne pošasti kakor zmaji. Po tri in še po več glav ima vsaka. Iz odprtih žrel jim srši ogenj, vse hkrati rjovejo, da se zemlja stresa. Bonifac se stežka obdrži na nogah. Vendarle bije in bije v neznanski grozi, dokler se tretja šiba ne razleti na kosce. V tistem trenutku ga objame črna tema. Bonifac je mogel pomisliti le toliko, da umira. Omahnil je na zemljo, kakor bi ga bil kdo posekal.

				Ko čez čas odpre oči, je visoko nad Kačjo dolino sijalo sonce. Predrami se in se zave, da ni umrl. Počasi vstaja in se ozira naokrog. Še sedaj ne more dognati, ali je bila resnica ali so bile sanje.

				Takrat stopi predenj neskončno lepa deklica in se mu smehlja.

				»Zahvaljen, Bonifac, rešil si me! Bila sem ukleta v kraljico kač. Kačja dolina je tvoja. Ná demantno krono, jaz pa grem v večnost k staršem, bratom in sestram. Zahvaljen še enkrat in bodi srečen!«

				Zginila je kakor bela meglica. Bonifac pa je držal v roki demantno krono.

				Doma se je Bonifac poprijel vsega gospodarstva in se oženil z bratovo vdovo. Vaščani so ga tako spoštovali, da so si ga izvolili za župana. Kačje doline pa zase ni maral. Razdelil jo je med bajtarje in kočarje, da je imel vsak svoj lep kos gozda in pašnika. 0 njem še danes ve hvalo pesem in pravljica, čeprav njega davno davno ni več.





Kaj nikoli ni bilo in nikoli ne bo




				Trije bratje so se vozili po morju. Vstane pa burja in jim razbije ladjo. Bratje splavajo na goro, ki je štrlela iz morja. Tamkaj najdejo studenec, nalove rib ob kraju in ptičev dobe v goščavi. Pa kaj jim vse to pomaga: ognja niso imeli. Eden bratov spleza vrh gorice in zagleda onkraj ogenj.

				Bratje so bili veseli in precej se zmenijo tako, da naj gre starejši tja ponj. Prvi brat se res napravi na pot čez gorico v drugo dolino, kjer se je ogenj bleščal. Tam najde kosmatega, grozno velikega junaka, ki je v roki držal grčavo batino, betičasto na koncu, in stal na straži pred ognjem. »Kaj bi rad, hlapček?« vpraša starejšega brata. — »Ognja,« pravi on, »trije bratje smo, radi bi kurili, a nimamo ognja.«

				»Dam ti ga,« pravi junak, »samo to mi moraš povedati: kaj ni nikoli bilo, ni zdaj in nikoli ne bo.« Brat nekaj čenča, ugiba, pa menda že ni pravega vedel in pravil, ker je kosmati dvignil batino, grčavo palico, in mu jih prav dobro na hrbet nametal, ognja pa nič dal. Brat je jokal in prišel nazaj. »Pojdi ti!« pravi srednjemu bratu. Ta gre, pa zgodi se ravno tako: s palico je dobil po hrbtu, ognja nič. Mlajši je bil kakor kak štramle in brata sta mu rekla: »I, kaj boš ti hodil, šleva šlevasta, če midva nisva mogla ničesar dobiti, kako bi šele taka štranja2 dobila, kot si ti.«

				Ker pa je le pritiskala čedalje večja sila, mu začneta še sama prigovarjati: »Poskusi, morda imaš srečo; glave nimaš, to veva.« Mlajši brat gre tjakaj k junaku, ki je kuril. »Kaj bi rad, hlapček?« ogovori ga oni. — »Ko bi mi malo ognja dali.« — »Menim, že dva trapa sta bila tukaj, obema ga nisem dal, če boš ti bolje odgovarjal, ga pa dobiš. Povej mi kaj takega, kar še nikoli ni bilo, ni in nikdar ne bo.« Mlajši brat pomišlja, pomišlja in si izmisli. »To ti precej povem,« pravi junaku, ki je ogenj imel, »le poslušaj me:

				Nekdaj se je bil nekdo boba najedel. En bob se pa ni bil v njem razkuhal, ampak je ostal na pol surov in cel. Želodec ga zato ni maral, temveč ga je iz sebe dal in iz tistega boba je zraslo veliko veliko drevo, ki je segalo do neba. Ob eni strani je imelo namesto vej goste štrclje, kakor pol lestve. >Kaj bi bilo,< je rekel tisti človek, ki se je bil boba najedel, >kaj bi bilo, ko bi jaz sosede in babo in otroke in ta svet zapustil in po tem drevesu v nebesa zlezel, ki je zraslo iz mojega boba. Nebesa so nebesa, svet je pa le svet.< In ne bodi nemaren, tisti človek zleze ob drevesu v nebesa. Vrata so bila le prislonjena, samo malo odrine in bil je v nebesih. Boga in svetnikov ni videl. Peter je imel leseno stopo in bet, sedel je na trinogatem stolcu in proso tolkel; mekine so pa ven letele iz stope na prtiček, ki je bil razgrnjen po tleh. >Kaj boš naredil, Peter? Pšeno?< ga vpraša. >Kašo bi rad jedel,< pravi Peter, >pa tolčem tule za vrati in hkrati čakam, kdaj pride kaka duša sem gor, pa že dolgo ni nobene.< Clovek malo posedi, Peter pa v stopi pšeno dela. Pa jelo se je možu v nebesih dolgčas zdeti in želel si je na svet nazaj. >Jaz grem domov k babi in sosedom,< pravi Petru. >Stoj, prijatelj,< odgovori Peter, >ti si prišel po drevesu gor, kajne? Drevesa pa ni več; zakaj, ravnokar je prasica drevo izpodrila, bobek pojedla, iz katerega je zraslo, in vse se je posušilo in

				na kup padlo. Kako češ zdaj dol?< — >To bo napak,< pravi človek, >ali nimaš nič vrvi ali kaj enakega takega, da bi se po njej na zemljo spustil?< — >Nič nimam,< pravi Peter. — >Daj mi, daj mi pehar mekin, ko pšeno delaš, pa si bom sam spletel iz njih vrv.< Peter mu da mekin, oni pa splete vrv ter jo priveže za tečaj pri nebeških vratih in se spusti po tej vrvi proti zemlji. Pa vrv je bila prekratka. Kaj stori človek? Pleza spet navzgor, odreže kos vrvi od zgoraj ter jo priveže odzdolaj. Tako dela zmerom in prileze že blizu zemlje. Samo še za dober skok mu je manjkalo. >Ni vredno, da bi še to dovezoval, kar skočim, pravi in skoči na zemljo. Pa bilo je še previsoko, ker udrl se je za sedem komolcev globoko v zemljo in venkaj ni mogel priti. >Čakaj, čakaj,< tako je dejal, >saj imam doma rovnico, grem ponjo, pa se odkopljem.< Gre domov, vzame rovnico in se izkoplje iz zemlje. >Da ta rovnica nikdar nikogar ne bo več odkopavala, jo vržem v ogenj,< si je mislil tisti človek in zares je vrgel rovnico v žerjavico. Kaj se zgodi? Železna rovnica je zgorela, leseni ročnik pa je ostal v pepelu cel. Tisti mož pa gre domov in medpotoma sreča botre, ki so otroka h krstu nesli. >Koga nesete?< vpraša jih, >čigav je ta otrok?< — >Ii, to je tvoj oče, otodile' se je rodil,< reko mu botri.«

				Tako je pravil mlajši brat, ki so ga za šramleta imeli, junaku, ki je ogenj pod palico imel. »Dobro si povedal, ognja ti bom dal,« reče mu junak, nagrabi utrinkov in ogorkov in žerjavice v ponev ter mu jo da.

				Bratje so kuhali, pili in jedli, meni pa ničesar dali.





Kmet in škrat




				Nekoč se je nekemu kmetu prav slabo godilo. Upniki so ga tožili in denarja ni bilo nikjer. Nihče mu ni hotel več posoditi na zadolženo posestvo. V svoji stiski reče kmet:

				»Če bi mi sam škratelj prinesel denarja, bi ga vzel.«

				Komaj je izgovoril te besede, že stopi predenj škrateljček v rdečih hlačicah, zelenem jopiču in z rdečo čepico na glavi. Hudomušno se nasmeje prestrašenemu kmetiču in pravi:

				»Denarja dobiš, če hočeš poln mernik, samo dušo mi moraš zapisati.«

				»Nisem mislil, da boš tako hitro pri rokah,« odgovori kmet že bolj pogumno, »duše bi ti pa res ne dal rad. Počakaj še štirinajst dni. Če ne dobim do takrat denarja, ti pa storim, kar hočeš.«

				Škratelj je bil s tem zadovoljen in se čez štirinajst dni zvečer zopet oglasi pri kmetu.

				Kmet ga odvede na vrt in mu pokaže v zemljo zakopan mernik.

				»Če nanosiš poln mernik denarja, preden vzide sonce, sem tvoj z dušo in telesom.«

				Škratelj se takoj spravi na delo. Vrečice denarja je vlačil iz svojega zaklada, ki ga je imel skritega v bližnjem gozdu. Vedno je pridno stresal v mernik in tipal, kdaj bo poln. Pot mu je lil po licu v dolgo belo brado, tako mu je bilo vroče od težkega dela. Že seje svitalo, vendar je bilo pokrito šele dno zakopanega mernika, čeravno bi moral biti po mislih pritlikavčka že zdavnaj poln. Rad bi se bil prepričal, ali ga ni kmet ukanil s kakšno zvijačo, a ni imel časa, kajti mrak se je umikal bolj in bolj belemu dnevu in vsak čas je moralo pokukati sonce izza gora.

				Možiček hitro zdirja z vrečico po denar. Še samo eno naj prinese in ta nenasitni mernik mora biti po njegovem poln. Ko pa se ves upehan vrne, že zagleda pri merniku kmeta z zadovoljnim obrazom. Sonce se je že smehljalo izza gora in obsevalo rumene cekine v merniku.

				»Prepočasen si bil, prepočasen, dragi moj!«

				»Nič nisem bil prepočasen; saj sem ves moker od znoja, tako sem delal vso noč.«

				»Pa kljub temu ni mernik poln. Denar je torej moj, pa tudi do mene nimaš nobene oblasti, ne sedaj in tudi pozneje ne.«

				Škratelj je sedel na svoji vrečici denarja, si brisal pot s segretega obraza in jezno pogledoval zdaj na kmeta zdaj na zakopani mernik.

				»Da, sam vidim, da sem se zaman trudil vso noč,« spregovori čez nekaj časa nevoljen. »Pa povejte mi vendar, kakšne zvijače ste se poslužili, da nisem mogel napolniti posode.«

				»E, to je kaj preprosto. Le poglej!« reče kmet veselo. Zdaj dvigne mernik z lahkoto, ker je ves denar ostal v jami. Mernik je bil namreč brez dna. Kmet ga je bil zakopal na vrh precej globoke jame, prej pa mu je izbil dno. Tako je škratelj stresal denar v mernik, denar je pa padal skozi mernik v jamo.

				Ko škratelj vidi to zvijačo, jezno zadene vrečico na ramo in odhiti.

				Kmet pa je bil odslej eden najbogatejših v vsem kraju, toliko denarja mu je bil nanosil škratelj.





Natančni hlapec




				Nekemu hudomušnemu graščaku je zmanjkalo hlapcev. Kdo bi mu tudi služil? Vsak, ki je hotel biti pri njem za hlapca, je moral vložiti sto goldinarjev in se z graščakom takole pogoditi: če se bo hlapec prej razjezil, mu bo gospodar izrezal tri jermene s hrbta in izgubil bo vloženih sto goldinarjev, če bo pa gospodar prej jezen, mu bo storil hlapec ravno tako in k svojim vloženim sto goldinarjem dobi še drugih sto. Plača je bila res lepa, a kdo bi ne utegnil razjeziti se nad hudomušnim graščakom, ki je tak posebnež? Marsikdo je prišel zdrav in s sto goldinarji v grad, a je že čez nekaj dni ves razmesarjen in s praznim žepom zapustil grad.

				V revni bajti blizu gradu je bival oče s tremi sinovi, ki so imeli vsak po sto goldinarjev zapuščine po materi. Vsi so bili odrasli in za vsako delo pripravni. Doma za vse ni bilo dovolj dela, pripravne službe pa niso mogli dobiti, kar oznani grajski gospod, da potrebuje hlapca. Vsak je hotel prvi v službo, še celo najmlajši brat, ki je veljal za precej prismojenega ter je vedno tičal v zapečku in varoval mačko. Tudi ta je prosil očeta, naj ga pusti v grad. Ker se bratje niso med seboj zedinili, določi oče, da gre prvi najstarejši služit h graščaku. Vzame torej svojih sto goldinarjev ter se pogodi z graščakom.

				Drugega dne zarana zbudi graščak hlapca ter mu reče: »Danes pojdeš orat, zajtrka pa ne dobiš na njivo; domov pa tudi prej ne smeš, dokler ne bo šel pes, ki ti ga dam s seboj.«

				Hlapec vstane, napreže konja, pokliče psa, ki ga je kuharica prav dobro nahranila, in gre orat. Sonce je ravno vzhajalo, ko pride na njivo; pes se zlekne pod leskov grm, hlapec pa orje in orje, da mu pot curkoma teče po licu. Poldne je že minilo, želodec mu že kruli, pes pa se le ne gane z mesta. Šele proti večeru se dvigne izpod grma in gre proti gradu, hlapec pa s plugom za njim.

				»Ali si kaj jezen, da moraš tako dolgo čakati na zajtrk?« ga vpraša graščak, ki ga je čakal pred kolarno.

				»Kaj, vraga, bi ne bil jezen?!« se huduje hlapec. »Ves dan moram težko orati, da me zlodej ne vzame, pa še jesti ne dobim.«

				Graščak potegne nož iz žepa, ureže hlapcu tri jermene s hrbta in ga spodi.

				Drugi dan pride srednji brat. Pogodi se z graščakom ravno tako kot najstarejši brat in vloži sto goldinarjev. Gospodar mu veli iti orat, a tudi njemu se zgodi enako kot bratu: ves krvav in s praznim žepom pride zvečer domov.

				Zdaj gre tretji — najmlajši brat — ki so ga za prismojenega imeli, v grad. Ko se z graščakom pogodita, ga pošlje orat. Hlapec napreže konja, pokliče nasičeno ščene in gre na njivo. Pes po stari navadi leže pod leskov grm, hlapec pa ureže eno brazdo sem, drugo tja, zgrabi motiko in jo zakadi v ščene. »Kajun, kajun!« cvili pes in gre brž domov, sluga s konji pa za njim.

				»Kaj si že doma?« se začudi graščak.

				»Saj ste mi rekli, naj tedaj pridem domov, ko bo šel pes,« mu odgovori hlapec. »Saj menda niste jezni zato?«

				»Kaj še! Bo že kdo drugi njive zoral,« pravi gospodar, ko se domisli pogodbe. »Zdaj pa ženi štiri vole v ograd na pašo, pa bog ne daj lese odpreti ali pa plota presekati. Vole pa moraš vseeno v ograd spraviti!«

				»Bom že!« mu odvrne hlapec, gre po vole in vrže sekiro na ramo. Ko vole do plota prižene, udari vsakega s sekiro po čelu, da se zvrne. Potem pa jih razseka in zmeče v ograd.

				»So voli že v ogradu?« vpraša graščak hlapca.

				»Seveda so,« odvrne ta.

				»Kako si jih pa noter spravil? Morebiti si leso podrl ali pa plot presekal, ker imaš sekiro?«

				»Kaj še! Pobil sem jih in nato po kosih v ograd zmetal. Saj menda niste jezni?«

				»Glej ga no! Kaj bi bil jezen! Imam še več volov. Zdaj pa pojdi in meso domov pripelji!«

				Natančni sluga gre, naloži volovino na voz in jo zapelje mimo gradu svojima bratoma na dom.

				»Kam si shranil volovino?« ga vpraša gospodar, ko se vrne v grad.

				»Bratoma sem jo zapeljal, ko nimata nič jesti; saj vam menda ni žal?« poroča poslušni hlapec.

				»Kaj bi mi bilo žal; saj imam še več mesa,« pravi graščak. »Zdaj boš pa voz sto mernikov sorščice (mešanega zrnja) peljal v mlin. Toda bog ne daj, da bi ti kdo pomagal spravljati na voz ali z voza.«

				Hlapec napreže voz, na katerem je bilo že vse pripravljeno, in počasi gre proti mlinu. Kogar med potjo dohiti ali sreča, ga prosi, naj gre z njim k mlinu, da mu pomaga žito z voza in melo na voz spraviti. Dosti jih dobi, ki so mu bili v pomoč, nato pa zapelje vse skupaj bratoma domov.

				»Kje pa imaš moko?« vpraša graščak hlapca, ki se s praznim vozom vrača v grad.

				»Bratoma sem jo zapeljal, ki imata meso, kruha pa ne. Mi vas to jezi?«

				»Kaj bi me jezilo, saj imam še zrnja in moke,« pravi gospodar in škriplje z zobmi. »Jutri pripelji iz vinske kleti tisti sod, ki v kotu stoji, a ga moraš ti sam skotaliti na voz!«

				Hlapec se pelje h gorici in med potjo dobi dovolj ljudi, ki mu pomorejo sto veder velik sod spraviti na voz. Potem ga zapelje bratoma.

				»Kje pa imaš vino?« ga vpraša graščak, ko se vrne s praznim sodom.

				»Brata ga pijeta. Saj veste, gospod, da je h kruhu in mesu treba tudi vina. Saj menda zaradi tega niste hudi?«

				»Ne boj se! Saj imam še veliko vina,« pravi graščak in drgeta od jeze.

				»Zdaj pa si zapomni, kar ti naročim. Zvečer se peljem z gospo v gorico. Ker to noč mesec ne sveti, nama moraš ti svetiti, a ti moraš biti pri kočiji, ko se bova odpeljala z doma in ko bova pri vinskem hramu izstopila.«

				»Vse bo v redu, gospod!« odgovori postrežljivi hlapec.

				Zvečer je stala kočija pripravljena pred shrambo za vozove, hlapec pa je žaril za orehovim deblom velik kos gobe. Graščak pride z gospo in oba sedeta v kočijo, hlapec pa se usede zadaj in vtakne razžarjeno gobo v slamnato streho. Čez nekaj časa je bil ves grad v ognju. Ko se pripeljejo v gorico, je že stal poslušni hlapec pri kočiji. Ko se od tam odpravljajo, porine hlapec spet žarečo gobo v slamnati kap. Svetel ogenj, ki je kmalu zajel ves vinski hram, je razsvetljeval vso okolico tako jasno, da graščak ne bi mogel prehvaliti svojega hlapca.

				»Kaj vraga si storil, da si mi grad zažgal?« zarenči gospodar nad hlapcem, ko od svojega gradu ne vidi drugega ko kup pepela in ožganega kamenja.

				»Svetil sem. Kakor ste mi naročili,« odgovori. »Saj menda niste jezni?«

				»Kaj še!« odvrne graščak ves zelen od jeze. »Saj lahko pri gorici v vinskem hramu prenočimo. Hajdi v gorico!«

				»Ne vem, če bo kaj,« pravi hlapec. »Saj ste videli, da sem vam tudi domov grede svetil.«

				»Kaj si tudi tam zažgal?« kriči graščak.

				»No, no, saj vas menda ne bo jeza pograbila?« ga tolaži hlapec in išče nož v žepu.

				»Zakaj bi me jeza pograbila?« se miri graščak, ki mu je bila koža draga. »Imam še dovolj denarja; gremo po svetu in ti — z nami. Nocoj nas bo že sosed vzel pod streho.«

				Sosednji graščak jim da večerjo ter jim odloči dve sobi za prenočevanje. Hlapec vso noč ni zatisnil očesa; neprenehoma sta mu rojila po glavi dva stotaka. Polnoč je že davno minila, ko sliši, da se v sosednji sobi pogovarja graščak s svojo gospo. Hitro smukne k vratom in pri ključavnici posluša.

				»Znebiti se ga moram, če bi bil tudi sam zlodej!« reče gospodar svoji ženi. »Jutri pridemo do morja; tam bomo prenočili na ladji. Midva se uleževa po dolgem navzgor, on pa mora nama pred nogami poprek ležati. Kdor od naju se prvi zbudi, tisti ga sune v morje.«

				»Vraga boš sunil, ne mene!« reče tiho zviti hlapec in zleze nazaj v posteljo.

				Proti večeru drugega dne pridejo do morja, kjer nameravajo na ladji prenočiti. Uležejo se, kakor sta se gospod in gospa dogovorila. Hlapec leže na določeno mesto in se dela, kakor da bi spal. Ko gospod in gospa zaspita, hlapec vstane, vzame graščakovo ženo in jo položi na svoje mesto, sam pa se uleže h graščaku. Ko se ta čez nekaj časa prebudi, sune z vso močjo svojo ženo, seveda v — morje.

				»Rešila sva se!« pravi zraven ležečemu hlapcu.

				»Kaj še!« se hlapec smeje. »Zene ste se rešili, ne pa mene!«

				»Da bi te strela!« zakriči graščak.

				»Saj morebiti niste jezni?« se mu smeji poredni hlapec in išče nož.

				»Vraga! Kaj bi ne bil, ko si me ob vse pripravil, še celo ob ženo! Tu imaš dve sto goldinarjev, pa se poberi!«

				»Pogodba je bila drugačna,« pravi hlapec, potegne nož iz žepa in ureže tri jermene z graščakovega hrbta. Potem pa jo pobriše domov, kjer je čepel kakor prej v zapečku in varoval svojo mačko. Vsi pa so imeli zdaj dosti jesti in piti.





O bikcu Markcu




				Nekoč je živelo dekle, ki je imelo sina Markca. Živela sta v siromašni koči, dekle je s težavo prislužila toliko, da sta se s sinom preživljala.

				Leta so tekla, in ko je sin že nekoliko zrasel, ga je poklical zdaj ta, zdaj drugi kmet, da je gnal njegove krave na pašo. Markec je res gonil na pašo. Bil pa je zelo pretepaški, kakor je več takih, zato so ga drugi pastirji začeli biti in vlačiti po tleh. Ker je bilo drugih več, on pa sam, so bili drugi močnejši, tako da jih je Markec vselej največ izkupil.

				Markec pa ni rad prenašal, da so ga drugi pastirji tako v nič devali. Zato se je vselej, ko je prignal krave na pašo, umaknil od drugih pastirjev in se skrival pred njimi.

				Med skrivanjem je večkrat prišel na pust kraj, kamor ljudje niso zahajali. Nekoč je našel na tem kraju mlade vile. Markec teh mladih vil ni poznal, stare pa ni bilo zraven. Dolgo jih je gledal, in ko je opazil, da jih sonce močno žge, jim je naredil senco iz vej. Potem pa bi zelo rad vedel, kdo so; skril se je za grm in tam čakal, da se od kod vrne stara vila. Čez nekaj časa je prišla stara vila, in ko je videla, da so mlade v senci, je pričela govoriti:

				»O, ko bi vedela, kdo je mojim mladim to dobroto napravil, bi mu naredila, kar bi želel.«

				Markec pa je imel samo to željo, da bi bil močan, zato se je oglasil:

				»Jaz sem to napravil.«

				Vila je nato rekla: »No, če si ti to napravil, mi povej, kakšno željo naj ti izpolnim.«

				Markec je odgovoril: »Nič drugega si ne želim kot to, da bi bil močan, da me drugi otroci ne bi mogli tepsti.«

				Vila mu je rekla: »No, to ti lahko naredim. Trikrat te moram podojiti in tako boš močan, da se nihče ne bo mogel meriti s teboj . «

				Markec pa, ki bi bil rad zelo močan, je šel, da ga je vila podojila.

				Ko ga je vila podojila, je bil že večer in treba je bilo gnati živino domov. Vrnil se je k pastirjem. Pastirji pa so bili zelo jezni, ker Markec ni ostal pri živini in so morali oni paziti tudi na njegovo, in so ga začeli tepsti. Markec je zdaj že vedel, da je močnejši; zgrabil je prvega pastirja in ga vrgel v drugega. Nazadnje pa so pastirji le obvladali Markca, kajti on je bil sam, pastirjev pa več.

				Drugi dan je šel Markec spet na tisti kraj, kjer so bile vile, in je rekel stari vili, da še ni dovolj močan. Vila mu je rekla, da ga bo še enkrat podojila, potem bo res močnejši.

				Podojila gaje. Ko seje vrnil zvečer k pastirjem, ki so ga hoteli natepsti, je bil že tako močan, da je vse zvlekel na kup. Zato so ga pričeli otroci doma tožiti in so govorili, da je hotel Markec vse poklati.

				Ko so prignali tretji dan na pašo, Markec spet ni ostal pri pastirjih, temveč je odšel k vilam in rekel stari vili, da tudi zdaj še ni dovolj močan. Vila mu je rekla, da ga bo še enkrat podojila in da bo potem najmočnejši.

				Podojila ga je in Markec je bil že tako močan, ko se je vrnil k pastirjem, da je zmetal vse na kup, na vrh njih pa se je nato spravil sam. Pastirji se mu odslej niso več upali kaj narediti, temveč so ga doma tožili, rekoč, da ne bodo šli več na pašo, če tega Markca ne izženejo.

				Nato so vaški veljaki tako razsodili, da morata oba — Markec in njegova mati — oditi iz vasi. Ko je mati zvedela, kaj Markec na paši s pastirji počenja in da morata zato oba oditi iz vasi, mu je rekla:

				»Slišiš, Markec! Zakaj si na paši tako poreden, da pastirjem ne daš miru? Vidiš, zdaj so tako razsodili, da morava oba oditi iz vasi!«

				Markec pa ji je nato rekel: »Ej, mati, zakaj bi vi šli iz vasi? Ostanite vi tu, grem jaz sam po svetu. Zdaj sem že tako močan, da se nikogar ne bojim!«

				Markec je res odšel po svetu in prišel h kovaču. 0 tem kovaču je slišal praviti, da noben učenec ne ostane pri njem eno leto, zato bi rad vedel, kakšno delo ima, da bi ne mogel ostati pri njem.

				Ko je stopil v kovačnico in pozdravil, ga je kovač vprašal: »Ej, dečko, kaj bi rad?«

				Markec je odgovoril: »Kovaštva bi se rad učil.«

				Kovač mu nato reče: »Dobro, jaz te vzamem, toda tako dolgo moraš ostati pri meni, da mi s sabljo razsekaš nakovalo na dvoje. Ko to narediš, lahko odideš dalje.«

				Markec je v to privolil in je ostal pri kovaču. Komaj je minil dan, odkar je bil Markec tam, že je prosil kovača za sabljo, ker bi rad vedel, kako je močan. Kovač pa mu je rekel: »Ej, ti norček, šele en dan si tu, pa že misliš, kako si močan.«

				Markec pa je rekel: »Samo dajte mi jo, da poizkusim.« Kovač mu je velel: »Idi in vzemi si jo, tam na žeblju visi.«

				Markec vzame sabljo in gre z njo k nakovalu. Tam je samo enkrat zamahnil in tako usekal, da je razklal četrtino nakovala. Kovač mu je nato rekel: »Zdaj vidiš, da nisi še tako močan; moraš ostati še dalje!«

				Drugi dan je Markec spet prosil za sabljo. Kovač mu je rekel: »Ej, saj vidiš, da nisi še tako močan!«

				Markec pa je prosil: »Samo dajte mi jo, da poizkusim, če sem že bolj močan.«

				Ko je dobil Markec sabljo v roke, je zamahnil z njo in tako usekal, da se je sablja pogreznila do polovice nakovala. Zdaj mu je spet rekel kovač: »Vidiš, da še nisi tako močan; še moraš ostati tu!«

				Nakovalo pa so vselej zakovali zopet skupaj.

				Ko je prišel tretji dan, je Markec spet prosil za sabljo. Kovač mu jo je dal. Markec pa je zdaj tako usekal po nakovalu, da je nakovalo razpadlo na dvoje. Kovač ga že ni mogel dalje zadrževati, zato mu je rekel: »Zdaj lahko greš svobodno po svetu, kamor hočeš. Ti si svojo pogodbo izpolnil in jaz te ne morem več zadrževati.«

				Markec pa mu je rekel: »Toda jaz bi ne šel rad kar tako. Dati mi morate kakšno plačilo. Napravite mi tako palico, da se ne razleti, če jo vržem kvišku in pade na tla. To naj bo moja plača. Če pa mi tega ne napravite, mi morate plačati v denarju.«

				Kovač je napravil palico iz samega čistega jekla. Ko je bila gotova, jo je Markec zgrabil in vrgel kvišku. Četrt ure je ni bilo nazaj. Ko pa je padla na zemljo, je priletela na kamen in se razletela na dvoje. Markec je nato rekel kovaču: »Jaz s tem nisem zadovoljen. Če mi ne daste tiste sablje, ki sem z njo razsekal nakovalo, tedaj bom zlomil nad vami to palico, ki je ostala.«

				Kovač se je prestrašil in mu je dal rajši sabljo, kakor da bi na njem lomil jekleno palico.

				Ko je Markec dobil sabljo, se je poslovil od kovača in šel po svetu, kamor so ga vodile oči. Na potuje zvedel o nekem bogatem grofu, ki ima tri hčere. Vsaka ima zlato jabolko, in ko se bodo možile, bo vsaka vrgla zlato jabolko kvišku; kateri mladenič jabolko ujame, tisti dobi grofovo hčer.

				Markec je šel k temu grofu in si izprosil službo pri njem. Ta grofje imel že toliko pastirjev, kolikor je v letu dni. Vsak je bil samo en dan pri njem, in ko je nekoč na pašo gnal, mu je ta rekel: »Ravno pastirja mi je treba. Če želiš biti pastir, ostani pri meni.«

				Markec je privolil, grof pa mu je še rekel: »Za plačo se pa prej ne bova pogajala kakor šele čez tri dni, če mi boš dotlej služil. «

				Prvi dan je gnal Markec živino na pašo in si vzel vse mogoče igrače s seboj, da bi si z njimi tam kratil čas. Ko je prignal na pašo, je pustil vso živino, da se je razkropila, kajti grofje rekel, daje vse njegovo, kamor seže oko. Živina se je rada pasla, zato jo je Markec pustil iz misli. Zakuril je ogenj in si pripravil igrače; ulival je piščali in zvončke in si tako kratil čas. Ko je bila popoldne že tretja ura, se mu je nenadoma prikazal sam parkljasti vrag in ga vprašal: »Kako, da smeš tu vsepovsod pasti?«

				Markec pa je odgovoril: »Zakaj bi ne smel tu pasti, saj je vse to od mojega gospoda,

				Parkljasti je nato popadel Markca in tako dolgo sta se metala, da sta že onemogla. Popolnoma sta se že zmučila, pa le ni mogel nobeden drugega vreči. Naposled sta si morala oddahniti. Zdaj pa je šel Markec in si pripasal tisto sabljo, ki jo je dobil pri kovaču. Ko sta se drugič spoprijela, je vrgel parkljastega s tako silo ob tla, da se je ta do vratu pogreznil v zemljo. Tedaj je Markec pričel spraševati parkljastega: »Kako si mogel imeti tako veliko oblast tu na zemlji mojega gospoda?«

				Parkljasti je odgovoril: »Hm, tega ti jaz ne smem povedati, kajti imam starejšega brata in ta, če ga obvladaš, ti morebiti pove.«

				Ker pa mu parkljasti tega ni hotel povedati, ga je Markec s sabljo razsekal in vrgel v ribnik. Nato se je zvečerilo in treba je bilo gnati živino domov. Markec je zdaj zbral vse zvonce, ki jih je bil ulil, privezal jih je kravam na vratove, da so z njimi zvončkljale, on pa je piskal na piščal, pokal z bičem in vriskal. Tako je gnal živino s paše kakor burkež, ki prihaja v vas.

				Grofove hčere so iz zgornjih sob to opazile in šle grofu povedat: »Ej, oče, to vam je pastir! Ta žene krave s paše z veseljem, od drugih pa se nihče ni več vrnil, če je le enkrat gnal na pašo.« (Seveda se ni mogel vrniti noben pastir, ker je vsakega parkljasti raztrgal.)

				Drugi dan se je zgodilo ravno tako kot prvi dan. Markec je gnal živino na pašo in se tam zabaval z igračami. Ko je bila že tretja ura, je prišel k njemu parkljasti, ki je imel dve glavi, in je vprašal Markca: »Kako, da smeš tu vsepovsod pasti? Ali si ti tu več kot jaz?«

				Markec pa je odgovoril: »Zakaj bi ne bil jaz tu več kot ti, saj je vse to od mojega gospoda.«

				Nato sta se spoprijela in metala, kakor s tistim prvi dan. Nazadnje je Markec obvladal parkljastega in ga je vprašal: »Kako si ti prišel do take velike oblasti na zemlji mojega gospoda?«

				Parkljasti mu je rekel: »Hm, tega ti ne smem povedati. Imam še enega starejšega brata, in če tega obvladaš, ti pove on.«

				Nato je Markec tudi tega parkljastega razsekal in ga vrgel v ribnik. Krave je pa zvečer gnal s paše domov prav tako slovesno kot prvi večer.

				Napočil je tretji dan in Markec je spet gnal na pašo. Zdaj pa je prišel k njemu tak parkljasti, ki je imel tri glave. Borila sta se tako hudo, da sta si morala trikrat oddahniti. Ko sta si tretjič oddahnila, sije Markec opasal sabljo. Nato sta se spoprijela. Markec je tega parkljastega tako treščil ob tla, da se je do vratu pogreznil v zemljo. Nato mu je rekel: »Če mi zdaj ne poveš, kako si dobil to zemljo v oblast, te vsega razsekam na drobne kosce.«

				Parkljasti mu je začel pripovedovati: »Tamle je kamen. Če si tako močan, da ga premakneš z mesta, se ti odpro stopnice, ki vodijo pod zemljo. Po teh stopnicah moraš iti navzdol in prideš do krčme, kjer je vse okamnelo. Kar boš videl tam — je vse tvoje, in česar se dotakneš — vse oživi.«

				Ko je parkljasti to povedal, je Markec zamahnil s sabljo in ga razsekal na drobne koščke. Nato ga je vrgel v ribnik kot prva dva. Potem je šel in odvalil tisti kamen, ki mu ga je pokazal parkljasti, in resnično našel pod njim stopnice v podzemlje. Šel je po stopnicah, kakor bi šel v pivnico, in prišel do krčme, ki je bila okamnela z vsem, kar je bilo v njej.

				Najprej je stopil Markec v klet v kuhinjo in je pogledal v vsako luknjo. Ko je prišel v sobo, je našel okamnelo natakarico. Stopil je k nji in se je dotaknil. Natakarica je takoj oživela in vprašala Markca, kaj želi jesti in piti. Markec pa še ni hotel nič jesti in piti, temveč bi rad videl, kaj vse je tam pri tisti krčmi. Nato je šla natakarica z Markcem najprej v hlev. Tam sta našla tri okamnele konje in kočijaža na ležišču, Id je bil tudi okamnel. Markec se je dotaknil kočijaža in konj in vsi so ročno oživeli. Nato je pokazala natakarica Markcu kurnik, kjer so bile kokoši, svinjake, kjer so bile svinje, in kjer koli se je Markec dotaknil katere živali, je vsaka takoj oživela. Naposled sta prišla v tisto sobo, kjer sta bila krčmar in njegova žena. Tu pa je natakarica rekla Markcu: »Teh se nikar ne dotikaj, ker tedaj za naju ne bo dobro!«

				Markec se je tedaj res obrnil od okamnelih in se vrnil na zemljo.

				Ko je prišel k svoji živini, je bil že večer in treba je bilo gnati domov. To pa je naredil tako slovesno in bučno kot prva dva večera. Odslej ni maral nesti nobene jedi več s seboj, temveč je vselej šel v tisto krčmo pod zemljo in je tam jedel in pil, kolikor ga je bila volja. Ko pa je napočil večer, je vedno gnal živino bučno domov.

				Tako je preteklo leto dni, kar je služil pri grofu. Grofovi so ga vsi zelo radi imeli in tudi on je bil zadovoljen.

				Ko je šlo Markcu leto h koncu, so se ravno nameravale grofove hčere možiti. Grofje dal oznaniti, naj pridejo iz vseh krajev mladeniči plemenitih staršev in grofovski sinovi, češ da bodo njegove hčere metale jabolka kvišku, in kateri mladenič jabolko ujame, dobi tisto hčer za ženo, od katere je bilo jabolko.

				Prvi dan, ko je metala najstarejša hči jabolko kvišku, je Markec zgodaj vstal in gnal na pašo. Tam je spotoma šel v tisto krčmo pod zemljo in je velel kočijažu, naj osedla tistega konja, kije bakrene barve. On sije tudi oblekel rdečo obleko, in ko je bilo vse nared, je šel s konjem po stopnicah navzgor. Ko sta prišla na zemljo, je vprašal konj Markca: »Kako bova šla, po zraku ali po zemlji?«

				Markec je odgovoril: »Pojdiva tako, da ne zamudiva!«

				Pri grofu se je zbralo vtem že mnogo mladeničev. Vsi so bili na konjih in so čakali, kdaj vrže najstarejša hči svoje jabolko. Ravno gaje hotela vreči, ko je zagledal grof, da jaše proti njim še en mladenič. Zato je velel hčeri: »Malo počakaj, tamle prihaja še eden!«

				Ko je mladenič prijahal do njih, se je lepo priklonil, kot je navada pri gospodi, in je vprašal grofa, ali sme tudi on k njim pristopiti ali ne. Grof mu je nato rekel, da se jim sme pridružiti vsak, ki je za to pripravljen. Mladenič se je nato postavil nekje ob kraju, in ko je grofova hči vrgla jabolko kvišku, se je s konjem vzdignil v zrak in jabolko mimogrede ujel, ko je letelo navzdol k tlom. Ko je že imel jabolko v rokah, je z njim takoj odjezdil. Nihče ga ni poznal, zato tudi nihče ni vedel, koga je dobila grofova hči.

				Zvečer je Markec prignal s paše, in ko je delo opravil, je šel v svojo sobico. Tam je položil na mizo jabolko, ki si ga je bil prisvojil, in ga pričel ogledovati. Grofova hči se je sprehajala kraj njegove sobice, in ko je skozi luknjico ključavnice opazila, da je v Markčevi sobici svetlo, je hotela noter. Markec je zdaj hitro pospravil jabolko in položil tja vžigalice. Ko je vstopila grofova hči, je takoj vprašala Markca: »Kaj imaš, da se tako sveti?«

				Markec je odgovoril: »Nič drugega nimam kot vžigalice, pa se te svetijo.«

				Grofova hči mu je začela pripovedovati: »Ej, Markec, ko bi bil ti danes doma, bi morda jaz ne bila tako nesrečna! Omožila sem se, a ne vem, kdo je moj mož. Tisti mladenič, ki je ujel moje jabolko, je odjezdil in ne vemo kam. Pa tudi poznal ga ni nihče. Če bi ostal ti doma, bi lahko ti ujel moje jabolko.«

				Nato je Markec rekel: »Ej, vidiš, tisti so vsi veliki gospodje, jaz pa sem siromak; kaj bi počel med njimi?«

				Ko je najstarejša hči odšla, je čez nekaj časa prišla na sprehodu mimo Markčeve sobice srednja hči, ki naj bi drugi dan metala kvišku zlato jabolko. Tudi ta je opazila, da se v Markčevi sobici nekaj sveti, in ker Markec še ni spal, je potrkala na vrata in vstopila. Ko je vstopila, je začela Markcu govoriti: »Markec, jutri bo moja zaroka. Jutri ostani doma, da boš videl, kaj bo. Moja sestra je danes metala svoje jabolko, zdaj pa ne ve, koga ima za moža.«

				Markec pa je odgovoril: »Ej, jaz ne smem drugega delati kot to, kar je v pogodbi. Svojo službo moram zvesto opravljati.« Markec pa si je mislil, da laže pride s paše in ujame jabolko, kakor pa, če bi doma čakal nanj. Srednja hči je nato odšla.

				Markec je drugi dan zgodaj gnal na pašo. Ko je prignal tja, je šel takoj v tisto krčmo pod zemljo in velel kočijažu, naj osedla srebrnega konja. Kočijaž je osedlal konja, Markec pa je oblekel srebrno obleko. Ko je bilo že vse nared, je gnal konja ven in ga zajahal. Konj je zdaj vprašal: »Kako bova šla, po zraku ali po zemlji?«

				Markec je odgovoril: »Pojdiva tako, da ne zamudival« In odšla sta po drugi poti, ne tam kot prvi dan.

				Vtem je prišlo pri grofu skupaj mnogo grofovskih mladeničev, ki so čakali, kdaj bo srednja hči vrgla jabolko kvišku. Ravno je hotela vreči, ko je grof opazil, da od daleč jaha še neki mladenič proti njim. Zato je velel hčeri: »Malo počakaj, tam jaha še eden. Ko pride sem, tedaj vrzi jabolko!«

				Mladenič je prijahal, se lepo pred grofom priklonil in ga vprašal, če sme tudi on vstopiti mednje. Grof mu je odgovoril, da sme pristopiti vsak, kije za to pripravljen. Mladenič se je tedaj nastavil na kraju, in ko je vrgla hči jabolko kvišku, se je vzdignil konj z njim v zrak, on pa je z obema rokama ujel jabolko. Ko ga je imel v rokah, je ročno odjahal z njim — da vsi drugi niso vedeli, kdo je in od kod je prišel. Tega si pa nihče niti mislil ni, da bi bil ta lepi mladenič — Markec.

				Ko je zvečer prignal Markec s paše in povečerjal, je položil na mizo obe zlati jabolki, ki si ju je prisvojil, in ju pričel gledati. Srednja grofova hči pa se je sprehajala kraj njegove sobice in je videla, da se v Markčevi sobici nekaj močno sveti. Zato je hotela noter, Markec pa je spet pospravil jabolki in nastavil vžigalice na mizo. Ko je grofova hči vstopila, je takoj vprašala: »Markec, kaj imaš, da se tako močno sveti?«

				Markec je odgovoril: »Vžigalice imam na mizi in te se tako svetijo.«

				Ona pa mu je začela tožiti: »Danes bi bil lahko ostal doma, pa bi se mi najbrž ne bila zgodila taka nesreča. Ravno tako sem postala nesrečna kot moja sestra. Prijahal je mladenič, in ko sem vrgla jabolko kvišku, ga je ujel in z njim odšel. Zdaj ne vem, kdo je bil.«

				Nato je Markec spregovoril: »Oh, kaj bi mogel jaz pri tem pomagati, čeravno bi bil doma? Jaz bi tam tako ne mogel biti med gospodo.«

				Nato je srednja hči odšla, čez nekaj časa pa je prišla k Markčevi sobici najmlajša hči, ki naj bi tretji dan metala jabolko kvišku. Ta je imela Markca še najrajši, in ko je videla, da se v njegovi sobici sveti, je potrkala na vrata in vstopila. Ko je vstopila, je zelo lepo pričela prositi Markca, naj ostane drugi dan doma, da bo videl, kaj se bo zgodilo. Markec pa v to ni hotel privoliti, temveč je rekel, da mora svojo službo zvesto izpolnjevati.

				Drugi dan je res gnal Markec krave na pašo. Ko je hitro tja prignal, je šel spotoma v tisto krčmo pod zemljo. Tam je velel kočijažu, naj urno osedla zlatega konja, on pa je tudi oblekel zlato obleko in nato odšel. Ko sta prišla na zemljo, je konj vprašal: »Kako bova šla, po zraku ali po zemlji?«

				Nato je Markec rekel: »Pojdiva tako, da ne bo prepozno!«

				Medtem pa se je sešlo pri grofu mnogo grofovskih in gosposkih mladeničev, ki so čakali, kdaj bo vrgla najmlajša hči svoje zlato jabolko kvišku. Ravno je hotela vreči, ko je grof zagledal še enega mladeniča v zlati opravi, ki je jahal proti njim. Zato je velel hčerki: »Malo počakaj, ker tamle jaha še neki mladenič! Naj pride še ta, potem vrzi jabolko kvišku.«

				Ko je prijahal mladenič do grofa, se je pred njim lepo priklonil in ga vprašal, ali sme tudi on pristopiti k njim ali ne. Grof mu je odgovoril, da sme k njim pristopiti vsak, ki je za to pripravljen. Mladenič se je nastavil nekje pri kraju, in ko je grofova hči vrgla zlato jabolko kvišku, se je vzdignil konj z njim v zrak, da ga je ujel z obema rokama. Ko pa je imel jabolko v rokah, je takoj odjahal z njim. Nihče ga ni poznal in tudi nihče ni vedel, od kod je prišel in kam je odšel. Zato pa tudi nihče ni vedel, koga je dobila najmlajša grofova hči.

				Ko je zvečer Markec prignal s paše in povečerjal, je šel v svojo sobico in položil vsa tri jabolka na mizo ter se veselil nad njimi. Spet so se prišle gospodične sprehajat. Najprej je prišla najstarejša in je takoj opazila, da se v Markčevi sobici nekaj sveti. Pogledala je skozi luknjico ključavnice in takoj se ji je zdelo, da ima Markec nekaj takega na mizi, kot so bila njihova jabolka. Zato je potrkala na vrata in hotela vstopiti. Markec pa je ročno pospravil jabolka in nastavil vžigalice na mizo, da bi jo tako prevaril. Gospodična je vstopila in je takoj vprašala: »Markec, kaj si pa imel nekaj takega na mizi, kot so bila naša jabolka?«

				On pa je odgovoril: »Ej, kako da bi jaz imel vaša jabolka! Kje naj jih vzamem?«

				Nato je gospodična odšla, Markec je pa položil jabolka nazaj na mizo.

				Čez nekaj časa je bila na sprehodu srednja hči in tudi ta je videla, da se v Markčevi sobici nekaj sveti. Tudi njej se je zdelo tako, da ima Markec nekaj takega na mizi, kot so bila njihova jabolka. Zato je potrkala na vrata in hotela vstopiti. Markec je nato ročno pospravil jabolka in nastavil vžigalice na mizo, da bi jo tako prevaril. Ko je gospodična vstopila, je takoj vprašala: »Markec, kaj si pa imel nekaj takega na mizi, kot so bila naša jabolka?«

				On pa je odgovoril: »Ej, kako bi jaz imel kaj takega? Kje naj vzamem vaša jabolka?«

				Gospodična je nato odšla, Markec pa je spet položil jabolka na mizo.

				Čez nekaj časa se je prišla sprehajat najmlajša grofova hči. Ko je opazila, da se v Markčevi sobici nekaj močno sveti, je tako dolgo gledala skozi luknjico ključavnice, dokler ni videla, da je na enem jabolku zapisano njeno ime. Ko je to opazila, jo je takoj obšlo veliko veselje in je hotela v sobico. Markec pa je zdaj spet hitro pospravil jabolka kakor prej, ko sta starejši hčerki hoteli v njegovo sobico.

				Ko je zdaj najmlajša gospodična stopila v sobico, je takoj rekla Markcu: »Ej, Markec, ti imaš naša jabolka, ki smo jih metale kvišku!«

				Markec pa je odgovoril: »I, kje pa naj vzamem vaša jabolka?«

				Gospodična pa je bila zelo prijazna in premetena, stopila je k njemu in mu pretipala vse žepe. Ko je našla pri njem tista jabolka, je rekla: »Ker imaš ti moje jabolko, ne grem zdaj nikamor od tebe, samo tja, kamor boš šel ti.«

				Markcu je ravno tisti dan preteklo leto, da je moral iti dalje. Drugi dan je zato rano vstal in pričel spravljati skupaj vse svoje stvari. Ko je gospodična videla, da se je od vseh poslovil in se gospodi za vse lepo zahvalil, je tudi ona pobrala, kar je imela, in šla z njim.

				Markec je peljal gospodično po drugem potu v tisto krčmo, ne pa tam, koder je gonil krave. To pa je napravil zato, da bi ona ne znala domov.

				Šla sta po velikem gozdu in prišla do vode. Tam je Markec rekel gospodični: »Skoči v vodo!« (To je pa dejal, ker bi se rad prepričal, če mu bo res zvesta.) Ona je to vzela za resnico in je že hotela skočiti v vodo. Markec jo je tedaj prijel in komaj zadržal, da se ni utopila tam, kjer je rekel, naj skoči noter.

				Šla sta dalje in čez nekaj časa je pričel Markec govoriti: »Hm, če ti le misliš iti z menoj naprej, se jaz obesim!«

				Ona pa je odgovorila: »Če se ti obesiš, se obesim jaz še pred teboj,

				Ko sta prišla do prvega drevesa, si je ona že navezala okoli vratu nekakšne vezi, kajti če bi se Markec res hotel obesiti, bi si jih ona zadrgnila še pred njim.

				Zdaj je Markec spoznal, da je zvesta in stanovitna, zato je šel z njo v tisto krčmo pod zemljo. Tam sta živela tri leta in zelo dobro jima je bilo. Nič drugega nista delala kakor jedla in pila, zato sta se pa tudi tako spremenila, da ju nihče ni mogel več spoznati.

				Ko so pretekla tri leta, se je Markčevi ženi — tako bomo odslej imenovali gospodično, ki Markca ni hotela zapustiti — neko noč sanjalo o sestrah in starših. Te sanje so jo močno užalostile. Bila je zelo potrta in žalostna, zato jo je mož vprašal: »Kaj ti je, da si tako žalostna in zamišljena?«

				Ona je odgovorila: »Sanjalo se mi je o sestrah in starših in zelo rada bi videla, kako žive.«

				Zato je prosila moža, da bi jih šla rada pogledat, in je rekla: »Nama gre tu dobro, toda za domače se bojim, ko se mi je tako o njih sanjalo.«

				Markec je nato rekel: »No, če bi jih tako rada videla, bova šla v tvojo domačijo, toda ne smeva se izdati, ker bi rad vedel, ali naju bodo spoznali ali ne.«

				Tedaj sta se odpravila v njeno domačijo. Prišla sta tja ravno zvečer in sta prosila za prenočišče. To sta tudi dobila. Dali so jima sobico, kjer bi prenočila, in tudi večerjo so jima prinesli. Poznal pa ju ni nihče.

				Po večerji sta obe grofovi hčerki, ki še nista bili omoženi, ostali dolgo pri njiju, da so se pogovorili o tem in onem. Markčeva žena je prinesla s seboj vsa tri jabolka, in preden so šli spat, jih je vzela iz košarice ter jih položila na mizo. Ko sta grofovi hčeri zagledali jabolka in videli na njih svoji imeni, sta takoj vprašali: »Gospa, kje pa sta vidva kupila ta jabolka? To so ravno taka jabolka, kot smo jih me metale kvišku, ko smo se možile. Pozneje smo videle, da jih je imel tisti pastir, kije služil pri nas. S tem pastirjem je odšla tudi najina mlajša sestra in o njiju ni nikdar več nobenega glasu.«

				Tedaj se Markčeva žena že ni mogla več zadrževati in je rekla: »Jabolka poznata, da so taka, kot smo jih me metale kvišku, naju pa ne poznata.«

				Nato so se pričeli bolj ogledovati in spoznavati.

				Ko so se že spoznali in je Markčeva žena vrnila sestrama jabolki, Markec pa je povedal svojo zgodbo, kod sta hodila in kako sta živela, tedaj so napravili veliko ženitovanje, na katerem so jedli, pili in se veselili.

				Po ženitovanju je grof kot oče Markčeve žene dal Markcu in njegovi ženi posestvo in ju nagovoril, naj zapustita tisto krčmo pod zemljo in naj se preselita na to posestvo.

				Markec in žena sta tako naredila. Vso vrednost, ki je bila v krčmi, sta spravila na to posestvo; tudi kočijaža in natakarico sta vzela s seboj.

				Ko so na novem posestvu spravili že vse v red, so priredili še eno veliko gostovanje, na katero so povabili tudi mene. Dali so mi jesti in piti, nato pa so mi veleli, naj odidem.





O dveh bratih in velikanih




				Pred davnim časom, ko so bivali še velikani na zemlji, sta živela dva brata, ki sta morala staršem trdo delati; za plačilo pa sta dobila več udarcev kot jesti. Ko sta nekega dne cepila drva v gozdu pod velikim hrastom, sta sklenila pobegniti. Poslovila sta se in si obljubila, da se bosta čez pol leta zopet sestala pod istim hrastom.

				Mlajši brat je šel po gozdu proti vzhodu in proti večeru prišel do velike votline, v kateri so prebivali velikani. Ti so bili neusmiljeni in so jedli tudi človeško meso. Velikanov tedaj ni bilo doma. Deček, ki o vsem tem ni nič vedel, je sklenil tu prenočiti in se je zato skril pod veliko posteljo. Kmalu nato so prišli velikani domov in legli k počitku. Deček od strahu ni mogel zatisniti očesa in je poslušal, kaj so govorili velikani med seboj. Prvi je rekel:

				»Nedaleč od tod je mlin, v katerem je lepa deklica. Jutri hočem iti ponjo.«

				Drugi je dejal, da ve za drevo, pod katerim je zakopan velik zaklad. Zraven tistega drevesa stanuje reven tesar, ki pa o zakladu nič ne ve. Jutri pojde on sam ponj. Tretji je rekel:

				»Vern za grad, kjer morajo ljudje daleč nositi vodo. Takoj poleg gradu pa je kamen in na njem sedi velika žaba ter varuje studenec, ki izvira skrit pod kamnom. To žabo hočem jutri ubiti in pokazati graščaku, za kar me bo bogato obdaril.« Četrti pa je dejal:

				»Hči našega kralja je hudo bolna, a ji noben zdravnik ne ve zdravila. Pomaga ji pa lahko samo jabolko z jablane, ki rase pred našo votlino. Jutri hočem nesti to jabolko v grad in kralj mi bo dal hčer za ženo.«

				Nato so velikani zaspali. Tedaj je deček tiho zlezel iz votline, odtrgal jabolko in odšel. Najprej je tekel k mlinarju in mu rekel:

				»Pazite, jutri zjutraj vam hoče velikan ugrabiti vašo hčer!«

				Nato je šel k tesarju, mu zapovedal posekati drevo in kopati na tistem mestu. Tesar je slušal in izkopal velik zaklad, ki ga je delil z njim. Od tesarja se je odpravil v grad, kjer je manjkalo vode. Graščaku je velel, naj zapove ubiti žabo in odvaliti kamen. Graščak gaje slušal in njegovi služabniki so našli pod kamnom velik studenec. Za plačilo ga je graščak bogato obdaril.

				Nazadnje je šel mladenič v kraljevo palačo, kjer je vse žalovalo zaradi kraljičnine bolezni. Mladenič je velel kralju, naj ga pelje k bolni hčeri, da jo ozdravi. Kralj ga je .peljal v hčerino sobo, in ko je stopil tja, je mladenič podal dekletu čudodelno jabolko. Komaj je jabolko použila, je bila zdrava. Iz hvaležnosti mu je kralj dal hčer za ženo. Dal mu je tudi veliko imetje in grad, na katerem sta skupaj prebivala.

				Vtem pa je preteklo ravno pol leta in mlajši brat je šel na dogovorjeno mesto. Tuje že našel starejšega brata, ki se mu je pa medtem slabo godilo. Pripovedoval mu je o svoji sreči in ga povabil k sebi na grad. Vendar pa starejši brat ni hotel iti z njim in je rajši šel v votlino velikanov. Upal je, da ga bo doletela enaka sreča kot brata. Legel je pod posteljo in čakal velikanov. Ti so prišli zelo nezadovoljni; povsod so namreč prišli prepozno.

				»Nekdo nas je moral poslušati,« so dejali in pričeli preiskovati votlino.

				Pod posteljo so našli starejšega brata, ga zvlekli izpod nje in ga — požrli.

				Tako je bil starejši brat kaznovan zavoljo tega, ker ni bil zadovoljen s tem, kar mu je bil ponudil mlajši brat. Mlajši brat pa je še dolgo živel na gradu srečno in zadovoljno s kraljevo hčerjo.





O junaškem kovaču




				Oče je imel silno močnega sina. Dá ga v uk k čevljarju, misleč, da bo brez velikega truda dobre čevlje narejal. Pa kakor je dreto v roko prijel, jo je že utrgal. Nazadnje ga mojster spodi od sebe in mu reče: »Jaz te ne morem rediti, pojdi drugam, in ker si tako močan, pojdi za kovača.« Svet mu je bil všeč, a tudi pri kovaču ni dolgo ostal. Ko je s kladivom udaril na nakovalo, se je vse potreslo, nakovalo pa se je pogreznilo v tla. »Izberi si plačilo,« mu reče kovač, »kakršno si hočeš, samo da greš od mene proč.« Če že mora biti, naj bo, si misli mladi kovač. Zato reče gospodarju: »Tisti železni kol, ki leži zadaj za hišo, mi dajte za plačilo.« Mojster je bil vesel, da se ga tako hitro iznebi, zato veli šestim hlapcem, naj gredo po kol. Butec (tako so mladega kovača imenovali) pride ravno do njih, ko se hlapci s kolom na vso moč trudijo, a ga niti ne premaknejo. »Kaj se igrate kakor bebci,« jih nagovori Butec, vzdigne kol in z njim odide. Nič več ga ni bilo nazaj, šel je namreč po svetu s trebuhom za kruhom. Ko pride že v tretjo deželo in gre ravno skozi gozd, zapazi človeka, ki je smreke s koreninami ruval. Takoj sta si postala prijatelja. Zdaj gresta oba dalje, da prideta v sosednjo deželo. Tako prideta mimo nekega mlina, ko zagledata mlinarja, ki se je z mlinskimi kamni igral. Metal jih je kvišku in nato z rokami lovil. Še s tem sta se seznanila.

				Med potjo so se poizkusili, kdo izmed njih bo kamen više zagnal. Prvi ga zažene mlinar — celo uro so čakali, da je kamen priletel nazaj. Nato ga vrže smrekar — še dalj časa ga ni bilo nazaj. Končno pride na vrsto kovač; zažene ga tri dni so čakali, da je priletel nazaj. Vsi trije smo močni dovolj, da se vseh velikanov ne bojimo, so si mislili in šli dalje po svetu.

				Nekega dne jih pelje pot mimo velikega gozda, na desni strani pa je stal visok in velik grad. Zavijejo v grad, kjer najdejo lepo stanovanje in dovolj hrane, ker tu zaradi strahov ni nihče prebival. Tu ostanejo in se pogovore, da bo vsak dan eden od njih kuhal kosilo. Ko bo kosilo kuhano, naj na strehi izobesi zastavo v znamenje ostalima dvema, ki bosta na lovu, da je čas kosila.

				Prvi dan je kuhal mlinar. Že je hotel izobesiti na strehi zastavo, kar pride k njemu berač in ga poprosi malo mesa. Mlinar mu ga ponudi košček; berač pa ga spusti na tla in lepo prosi mlinarja, naj mu ga pobere, ker je sam že star in se ne more več pripogibati. Mlinar se skloni po mesu, berač pa popade kovačev kol in prične udrihati po kuharju. Ubogi revež ni pomnil, da bi bil kdaj tako hudo tepen. Berač ga pusti napol mrtvega in zbeži. Medtem pa lovca že težko čakata in pazita, kdaj bosta zagledala zastavo. Toda tega nista dočakala. Ker sta že bila preveč lačna, sta šla proti večeru domov. Zelo sta bila jezna, ko sta zagledala tovariša napol mrtvega na tleh. Da bi ju potolažil, jima je pričel pripovedovati, kaj se mu je pripetilo; toda kljub temu sta ga imela oba le za slabiča. Nato mu obvežeta rane in napravita posteljo.

				Drugi dan kuha kosilo smrekar, kovač gre pa sam na lov. Enako se primeri tudi smrekarju. Škrat namreč, ki si je vzel podobo starčka, ga ravno tako namaha s kolom kakor prejšnji dan mlinarja. Kovač težko čaka, kdaj bo zagledal zastavo, a vse zaman. Ker le ni nič, gre domov. Ko zagleda smrekarja ležečega na tleh, se razjezi, ozmerja ga in reče: »Vidim, da sta oba zanič! Jutri ostanem jaz sam doma, bom videl, kaj se bo zgodilo meni.«

				Res ostane. Komaj je meso kuhano, že pride starec in ga prosi božjega daru. Godrnjaje mu poda košček mesa in mu veli, naj se urno pobere od tod. Tudi danes uide starčku meso iz rok, tudi danes prosi, da bi mu ga pobral. »Kaj?« se zadere kovač. »Ali si tako len, da ga še pobrati nočeš?« in že mu neusmiljeno boža pleča s kolom. Berač mu komaj uide. Zadaj za gradom se pogrezne v zemljo. »Tako,« se togoti kovač nad ostalima dvema, jaz sem mu pa le dal, kar mu gre.«

				Ko bolnika ozdravita, gredo gledat, kje je tista luknja, v katero se je starec pogreznil in izginil v zemljo. Zapazijo strašno brezno. »Eden naj se spusti po vrvi na dno,« pravi kovač tovarišema, ki pa se oba branita. Naposled vendarle privolita. Tedaj privežejo vrv na skalo, zraven pa zvonec, da bi tisti, ki se spusti v jamo, pri večji nevarnosti pozvonil. Mlinar poizkusi prvi, potem smrekar, pa oba sta kmalu pozvonila in se vrnila. Končno se spusti kovač sam. S seboj vzame tudi železni kol, da bi se v nevarnosti branil. Ko pride do dna, otiplje železna vrata s težkim zapahom. Močno udari s kolom po njih, poruši jih in, čudo, nov svet se mu odpre, nova zemlja. Vse je mnogo lepše kot na naši zemlji. Ko se kovač nekoliko zave, gre dalje. Zapazi tri gradove: prvi je bil srebrn, drugi zlat, v tretjega pa se kar ni mogel ozreti, tako seje svetil. Premišljuje, kaj naj stori. Naposled se odloči, da gre v vse tri gradove.

				Stopi v prvi grad. Velika kača, kakršne doslej še nikdar ni videl, je stražila pred vrati. Kovač jo udari z železnim kolom, da obleži mrtva, nato pa stopi v grad. Lepa deklica prihiti k njemu, ga pozdravlja kot rešitelja in mu pove, da je bila zakleta. Veselje obeh je bilo neizmerno veliko. Urno jo odpelje k luknji, kjer je prišel sam v ta svet, priveže jo na vrv in pozvoni. Rešena deklica mu zdaj pove, da sta v drugih dveh gradovih še dve zakleti deklici. V hvaležen spomin mu podari prstan iz samih demantov. Koj nato jo potegneta kvišku smrekar in mlinar. Obema je bila tako všeč, da bi jo vsak rad imel.

				Kovač se napoti zdaj v zlati grad, na roko si natakne prstan in srčno odkoraka dalje. Že namerava stopiti v grad, kar mu iz gostega grma pride nasproti neznansko grda pošast, ki ga hoče požreti. Krvav boj se vname med njima in kovač komaj premaga pošast. Kakor v prvem gradu mu tudi tu pride naproti deklica, toda veliko lepša kakor prva. Tudi to pošlje na zemljo. Deklica mu da v dar zlat meč in mu zagotavlja, da ga bo še potreboval. Ko smrekar in mlinar zagledata deklico, ki je še lepša od prve, se pričneta prepirati, čigava bo. Drug drugemu silita prvo.

				Z mečem opasan in s kolom v roki gre kovač v tretji grad. Pred silno velikimi vrati stoji na straži strašen zmaj s tremi glavami. Kovač ga hitro butne s kolom. Mislil je, da bo zver pokončal, toda nič ni opravil. Jezna se zažene vanj in ga hoče požreti. Dolgo se bojujeta, končno zver omaga in kovač ji odseka vse tri glave z mečem, ki mu ga je podarila rešena deklica. Kakor se ob silnem potresu strese zemlja, prav tako se je zdaj vse treslo, ko se je zmaj smrtno ranjen zgrudil na tla.

				Kovač gre v grad in zagleda deklico, ki je še mnogo lepša, kakor sta bili prejšnji dve. Kakor danica med zvezdami je bila njena lepota med drugimi deklicami. Ko se drug drugega ne moreta nagledati in ko se nekoliko zavesta, se zgodi, da mu deklica priseže, da ga nikdar ne bo pozabila. Nato jo odpelje tja, kjer je prišel v jamo, in jo kakor prvi dve po vrvi pošlje na zemljo. Ko pa smrekar in mlinar to deklico zagledata, se začneta zanjo do dobrega biti.

				Zdaj pozvoni še sam kovač, toda nečeta ga potegniti kvišku, ker sta dobro vedela, čigava bi bila potem najlepša deklica, za katero se zdaj pretepata.

				Kovač ne ve, kam bi se dal. Zato gre v vse tri gradove in si nabere zlata, srebra in demantov, kolikor jih more nesti. Ko pride v zadnji grad, zapazi, da v kotičku čepi škrat, ki se trese kakor šiba, tako se je zbal Butca. Kovač mu veli, naj mu pokaže vrata, kjer bi se moglo priti izpod zemlje. Škrat izvleče velik ključ, mu ga da in pove pot, po kateri naj gre, da bo srečno prišel na zemljo. »Kaj?« se zgrozi nad škratom. »Kaj, jaz sam si bom hodil vrata odpirat! Urno, škrat, če ne, ti bom s kolom pomagal!« Rad ali nerad je moral iti. Škrat zazvoni, vrata se odpro in glej čudo, vsi trije gradovi so se pogreznili v zemljo.

				Prestrašen hitro zapusti podzemeljske kraje, hiti iz njih in pride na dan. Gradove pa, ki so se pogreznili v zemljo, zagleda na lepih ravninah. Ne ve, ali se mu sanja ali je resnica. Ko se gradovom bliža, vidi smrekarja in mlinarja, ki se ravno pretepata za tretje dekle. Silno se prestrašita, ko ga zagledata. Kot bi trenil, se srditi boj neha. Na kolenih ga jokaje prosita odpuščanja. Velikodušno jima odpusti, toda s pogojem, da bo zadnja deklica njegova, prva mlinarjeva, druga pa smrekarjeva.

				Vse tri deklice se mu prisrčno zahvalijo za rešitev in najlepša mu rada poda roko v zakon. V hipu se potem ves spremeni — ni bil več divji, neotesani kovač, marveč lep in mlad gospod, ves v svilo oblečen. Tudi silna moč mu izgine, ker je ni več potreboval. Enako se je zgodilo tudi z mlinarjem in s smrekarjem.

				Tri dni nato so vsi trije obhajali veselo svatbo. Vsak je imel en grad: kovač najlepšega, mlinar srebrnega, smrekar pa zlatega. Njih rod je cvetel mnogotoletij.





O mladeniču, ki bi rad strah poznal




				Mati je imela sina, ki ni poznal strahu. Ker je tolikokrat slišal o njem, vpraša nekega dne mater: »Mati, povejte mi vendar, kaj je to — strah?«

				Mati mu pravi: »Veš, ljubi sinko, strah je taka stvar, ki je na sredi votla, okoli kraja je pa nič ni.«

				»Ej, mati,« odgovori sin, »nekaj pa mora vendarle biti strah, ko toliko govore o njem; spoznati ga moram, čeprav grem do konca sveta!«

				In res se nekega dne poslovi od matere in odide po svetu, da bi spoznal strah.

				V neki vasi se ponudi za hlapca, rekoč: »Jaz ostanem pri vas za hlapca zastonj, če mi pokažete strah; rad bi ga spoznal, ker mi toliko govore o njem.«

				Gospodar ga je pripravljen vzeti v službo, rekoč: »No, pa ostani pri meni; jaz ti že pokažem strah.«

				Nekaj dni prej so v tisti vasi obesili razbojnika; visel je že dalj časa na vešalih.

				Ko se nekega večera vračata gospodar in hlapec iz gozda domov, gresta mimo vešal in gospodar skrivaj spusti sekiro na tla. Že sta skoraj doma, ko veli gospodar hlapcu: »Na poti sem izgubil sekiro, pojdi ponjo!«

				Hlapec gre po isti poti, kjer sta šla, ko pride do vešal, se oglasi obešenec: »Oh, kako sem žejen!«

				Hlapec pogleda kvišku in pravi: »Če si žejen, pa pij!« To reče in s klobukom zajame vode v bližnji luži in mu ponudi, rekoč: »Na, pij!«

				Ko hlapec odhaja, se spet oglasi obešenec: »Joj, kako sem žejen!«

				»I, boš pa spet pil,« reče hlapec in mu ponudi vode. »Zdaj mislim, da si se že napil,« še pravi in hoče dalje, a tretjič se oglasi oni na vešalih: »Joj, kako sem žejen!«

				»Če si res tako žejen,« pravi hlapec, spleza na vešala in obešenca odreže. Potem ga nese k luži in mu potisne glavo vanjo, rekoč: »Pa vso posrebaj, če hočeš!« Ko potem najde sekiro, se vrne.

				Doma pripoveduje gospodarju, kako je dajal piti obešencu, ki ga je prosil vode. »Mislil je, da ga bom vso noč napajal, no, in veste, kaj sem storil? Odrezal sem ga z vešal in postavil na glavo v lužo. Zdaj mislim, da se že napije, ali ne!«

				»Ti si srčen dečko!« pravi gospodar.

				»Rekli ste, da mi pokažete strah,« reče hlapec, »kdaj pa bo to, oče?«

				»Pri meni ga ne boš videl,« odgovori gospodar, »in mislim, da ga ti sploh ne najdeš nikjer.« Drugega dne že gre mladenič spet iskat strah po svetu.

				Slišal je, da v nekem mlinu straši, da hodi vanj vsako noč devet vragov mlet moko in kvartat. Pri tem mlinu se torej mladenič ponudi za hlapca in mlinar ga sprejme.

				Zvečer, ko so šli vsi iz mlina zaradi strahov, se mladenič zapre sam vanj in pričakuje vragov. Skoraj pridejo drug za drugim v mlin. Nekateri odpro zatvornice in meljejo, drugi sedejo okoli mize in vržejo karte. Mladenič jih gleda od strani in vragi ga ne zapazijo.

				Skoraj izteče eden mlinskim kamnov, ker ni več meljiva pod njim, mladenič pa zgrabi bližnjega vraga za vrat in mu potisne glavo pod kamen, da mu jo odmelje.

				»Jaz vas že naučim, da boste nekoliko bolj pazili na kamne, da se ne bodo prazni vrteli! In če se mi takoj ne poberete od tu, zmeljem vas vse, kolikor vas je!«

				Vragi se ga res zboje in zbeže, mladenič pa leže počivat in srečno prespi vso noč. Toda strahu, kakršnega je hotel poznati, le ni videl. Zato drugo jutro takoj odpove službo in gre dalje po svetu.

				Na poti sliši, da v starem gradu straši. V ta grad se torej nameni in se ponudi za hlapca. Ko ga graščak sprejme, mu mladenič pove, da za plačilo ne zahteva drugega, kakor da mu pokažejo strah. »Ej, pri nas,« pravi graščak, »ga boš še preveč užil, če ostaneš!«

				Bil je to star grad, o katerem so vedeli pripovedovati ljudje silno mnogo. Zvečer, ko odidejo vsi iz gradu, ostane mladenič sam v njem, da bi videl strah.

				Proti polnoči je lačen, gre v kuhinjo, zakuri in pristavi k ognju lonec kaše. Ko bije ura polnoč, sliši nad sabo glas: »Oj, padel bom!« Mladenič pogleda kvišku, in ko ničesar ne opazi, pravi: »Ej, le padi, samo glej, da ne v moj lonec!« Komaj to izgovori, že pade velika noga na tla. Mladenič se zato mnogo ne meni, temveč kuha dalje svojo kašo. Spet se začuje glas: »Joj, padel bom!« »Le padi,« odgovori mladenič, »jaz ti ne branim, samo v mojo kašo ne!« In druga noga pade na tla. Tretjič se zasliši glas: »Joj, padel bom!« »Le padi, kakor ti drago!« odgovori mladenič, in že leži roka na tleh. Četrtič se začuje: »Joj, padel bom!« »Le padi!« reče pogumno mladenič in druga roka s trupom vred pade na tla. Mladenič je kuhano kašo že odstavil od ognja, ko spet zasliši glas: »Joj, padel bom!« »Ne jezi me! Kar padi,« odgovori nevoljno mladenič, »sicer ti grem pomagat, da laže padeš!« Zdaj pade velikanska glava z ropotom na tla. V tem hipu se združijo vsi udje in velikan se postavi predenj na noge.

				»Kdo pa si ti?« vpraša mladenič. Ko pa ne dobi odgovora, dene svojo kašo lepo v skledo in jo nese v sobo. Velikan stopa za njim.

				Mladenič sede za mizo in je. Velikan, ki doslej ni dal glasu od sebe, se zdaj oglasi, rekoč: »Daj mi nekoliko kaše!«

				»Tam je kuhinja in lonec, pa si jo skuhaj, kakor sem si jo moral jaz, če hočeš jesti. Sicer se poberi, da me ne ujeziš!«

				Toda velikan se ne gane, niti ne zine besedice. Ko mladenič kašo poje in vidi, da velikan še vedno stoji pred njim, ga pogleda srepo in reče: »Zdaj se mi pa le zgubi, da grem spat! Tu mi ne boš razsajal in rogovilil, kajti imeti hočem mir.«

				Velikana te besede ujeze, pa stegne roke, da bi prijel mladeniča za vrat; tisti hip prime mladenič prižgano svečo in mu jo vtakne pod nos, da velikan takoj odstopi.

				»Velik si in premalo te ni,« pravi mladenič, »toda veruj mi, da se te kaj malo bojim, če boš dolgo iskal, tudi skoraj katero iztakneš!«

				Velikan ne odgovori nič, temveč se stegne na polico nad vrati in vzame ključ z nje. »Pojdi za menoj!« reče mladeniču, in le-ta stopa za njim.

				»Odpri vrata!« veli velikan.

				»O, le sam jih odpri!« odgovori mladenič. »Ti si jih zadnji zaprl, zato jih tudi prvi odpri!«

				Velikan mora zdaj sam prijeti za kljuko in odpreti. Ko prideta do kuhinjskih vrat, spet postoji velikan in veli mladeniču, naj jih odpre.

				»Prijatelj, ne jezi me in jih sam odpri!« odgovori mladenič. »Ti si jih zadnji zaprl, ti jih torej tudi odpri!«

				Velikan odpre vrata. Stopita v kuhinjo, kjer je prej mladenič kuhal kašo. Iz kuhinje so držale duri v klet, ki so bile pa zaklenjene.

				»Sezi na polico,« veli velikan, »in vzemi ključ z nje ter odpri!«

				»Jaz že ne!« reče mladenič. »Kdor jih je zaklenil, naj jih tudi odpre!«

				Spet mora velikan sam odpreti. Zdaj prideta v prostorno klet, kjer zagleda mladenič tri velike kadi; v prvi so bili cekini, v drugi srebrni denarji, v tretji bakreni novci. Velikan se obrne k mladeniču in mu reče: »Vidiš, ko bi me ti slušal in kje odprl vrata, bi te raztrgal na drobne kosce. Poslušaj in povem ti, kdo sem! Nekdaj sem bil gospodar tega gradu, in čeprav sem bil neizmerno bogat, sem kljub temu neusmiljeno tlačil in zatiral svoje podložnike. Toda ne samo, da sem kmete grozovito zatiral, celo varal sem jih. Zato se pokorim malone že sto let. Denar, ki ga vidiš v teh kadeh, sem si pridobil po krivici. S tem, da me nisi slušal, ko sem ti velel odpreti vrata, si me rešil strašne pokore. Z denarjem stori, kakor ti rečem: Tretjino obdrži sam, tretjino razdeli siromakom, tretjino pa izroči sedanjemu lastniku tega gradu!« Ko to izgovori, velikan izgine.

				Vtem se je že zdanilo. Mladenič vzame denar in stori z njim, kakor mu je naročil duh.

				Ker le ni videl strahu, kakršnega je hotel poznati, odide iz gradu in se napoti domov. Med potom se užeja, zato gre k studencu pit. Ko pije, skoči žaba v vodo in on se je tako prestrašil, da ga kar kurja polt oblije.

				»Ej,« pravi sam sebi, »zdaj pa vidim, da res ni strahu, da je na sredi votel, okoli ga pa nič ni.«





O šivilji in škarjicah




				Živela je v starih časih na nekem gradu mlada in zelo prijazna deklica Bogdanka. Bila je šivilja in je služila grajski gospe. Nekega dne je ravno šivala v svoji tihi sobici, ki je imela eno majhno okence na vrt. Sama je bila, zato jo je začel dolgčas napadati, dasi je imela dela čez glavo. No, ko je tako vbadala in vlekla, merila in rezala, ji je prišlo v glavo polno čudnih misli in želja.

				»Kaj, ko bi imela take škarjice, da bi se jim samo reklo:

				Škarjice, hrustalke, po rumeni mizi bežite, jopico mi urežite!

				pa bi me slušale. Če bi jim pa dejala:

				Škarjice, hrustalke, zdaj se pa ustavite,

				zdaj pa v kot se spravite!

				Pa bi se takoj ustavile, to bi bilo lepo!« je dejala sama pri sebi, pa vendar tako, dajo je lahko slišal tudi kdo drugi. Kakor je to izgovorila, je priletela na vejo pred okencem drobna ptička in zapela:

				»Oj Bogdanka, kar si prosila, to si dobila!«

				Ko je deklica to slišala, se je tako ustrašila, da se je zbodla v prstek. Medtem pa, ko si ga je obvezovala s platencem in belo nitjo, je čudna ptičica odletela. To je bilo Bogdanki žal, ko je ni več videla! Kako rada bi še enkrat slišala tiste besede od drobne ptice. Toda ptičice ni bilo nikoder več. »Čakaj,« sije mislila deklica, »hočem pa vendarle poskusiti, kar je dejala ptičica!« In hitro je zaščebetala:

				»Škarjice, hrustalke, po rumeni mizi bežite, jopico mi urežite!«

				In glej ga, spačka! škarjice hrustalke so se dvignile in jele rezati belo platno na mizi. Obračale so se hitro kakor kača in reyale tako natančno, da se deklica ni mogla prečuditi. I ko je bilo urezano vse platno na mizi, so skočile na skrinjo, da bi tudi tam pričele svoje delo, toda deklica jim je brž zaklicala:

				»Škarjice hrustalke, zdaj se pa ustavite,

				zdaj pa v kot se spravite!«

				In precej so bile pri miru in so ležale lepo v kotu in niti ganile se niso.

				»To pa to!« si je mislila Bogdanka vsa srečna in vesela. Kaj bi ne bila! Zdaj ji ni bilo treba polovico toliko delati kot poprej. Ona je samo šivala, rezale pa so škarjice same. Tudi grajska gospa je bila dosti bolj zadovoljna z njo in kar načuditi se ni mogla, kako more Bogdanka obleko tako lepo natančno in vendar tako hitro narediti. Pride torej nekega dne k nji in ji reče:

				»Kako je to, ljuba moja Bogdanka, da zdaj vse tako natančno urežeš in tako hitro sešiješ, saj si prej vedno potrebovala več časa?«

				»Seveda sem ga,« ji je odgovorila deklica nedolžno, »saj prej pa tudi nisem imela takih škarjic.«

				»Kakšnih škarjic?« jo vpraša sedaj gospa radovedno.

				In Bogdanka ji pove vse po pravici, kako je prosila za take škarjice, ki bi same rezale, in kako jih je dobila. Nato hoče gospa videti te škarjice, kako režejo. Ko jih je pa enkrat videla, jih hoče dobiti na vsak način od deklice. In ko jih ne more ne s hudo ne z lepa izprositi in Bogdanka nobenega denarja noče sprejeti zanje, tedaj jo gospa spodi iz gradu, škarjice pa ji vzame.

				Vsa žalostna in potrta je šla deklica iz gradu in objokovala svojo nesrečo. Pot jo je peljala skozi temen gozd. Ko tako hodi in hodi med visokim drevjem, zasliši hkrati nad seboj znano petje. Ozre se kvišku in koga zagleda? Na drobni vejici nad deklico se je zibala tista ptičica, ki se ji je bila nekdaj na oknu prikazala, otresala je z glavico in potem tiho zapela:

				»Oj Bogdanka, kar si izgubila, boš nazaj dobila!«

				In kakor je to zapela, je že ni bilo več na drevesu. Deva pa je šla nekoliko potolažena dalje po gozdu.

				Medtem pa je šla grajska gospa vsa vesela v svojo sobo, kjer je imela nakopičenih vse polno lepih oblek, pa tudi blaga zanje. Hitro vzame škarjice iz žepa in jih postavi na mizo ter vzklikne:

				»Škarjice, hrustalke,

				po rumeni mizi bežite, jopico mi zrežite!«

				Škarjice pa so takoj ubogale in začele rezati jopice. Ker je namreč gospa rekla »zrežite« namesto »urežite«, so škarjice trgale vse blago in obleko na drobne kosce. To se je gospa prestrašila! Hitro je začela misliti, kaj naj reče, da jih bo zopet ustavila, toda zastonj. Ni in ni si mogla tega domisliti. Škarjice pa so le škrtale in rezale. »Joj, joj!« je javkala, »kaj bo z mojo obleko!« In hitela je k škarjicam in jim poskušala iztrgati obleko, toda škarjice se nikakor niso dale odtrgati in so le dalje škrtale in rezale. Gospa je kar besnela in jih lovila po mizi, toda škarjice so se malo brigale za njen strah in njeno jezo. »Škrt, škrt,« so delale in zrezale skoraj vso obleko, kar je je bilo v sobi. Ko pa ni bilo več obleke, so se spravile kar na dragocen plašč, v katerega je bila ogrnjena gospa, in jele sedaj rezati še tega. Zdaj, zdaj je bila šele gospa v strahu, kaj bo. Kot brezumna je tekala po gradu in otresala hudobne škarjice, toda te se še zmenile niso za otresanje in so kar dalje in dalje rezale, da so leteli drobni koščki od dragocenega plašča. Tu se spomni gospa v največji sili, da ve deklica za tiste besede, s katerimi samo se dajo ustaviti te škarjice.

				Hitro, hitro se tedaj spusti za njo v gozd, da bi jo čimprej mogoče dohitela in se rešila nesrečnih škarjic.

				Ko je tako letela več kot pol ure, zagleda slednjič ubogo deklico, ki tiho in žalostno koraka po slabem gozdnem potu.

				»Reši me, reši me, deklica, teh svojih škarjic, da mi ne porežejo še te obleke, ki jo imam na sebi; bogato te poplačam,« je jela vpiti za njo. Deklica se skoraj ni mogla zdržati smeha, ko je videla svojo nekdanjo gospo vso obupano in razcapano, vendar je hitro vzkliknila:

				»Škarjice, hrustalke, zdaj se brž ustavite in v moj žep se spravite!.

				In res! Škarjice so se takoj ustavile in v naslednjem trenutku jih je že imela deklica v svojem žepu.

				Gospa je bila v hudi zadregi in se od sramote ni vedela kam dejati. Vendar pa se je hotela pokazati hvaležno in je ponujala deklici mošnjo cekinov in jo vabila, naj se zopet vrne. Toda deklica ni hotela sprejeti niti denarja niti se ni hotela več vrniti k lakomni gospe, temveč se je lepo napotila na svoj dom, kjer si je s šivanko in čudotvornimi škarjicami toliko zaslužila, da je bila kmalu najbolj premožna deklica v vsej okolici. Pa je ostala vedno skromna in ponižna ter je storila ljudem veliko dobrega, saj je imela s čim.





O štirih godcih




				Štirje godci, ki so hodili od vasi do vasi in godli po gostilnah ter se tako preživljali, so prišli nekega večera do podrtega gradu. Mesec je obseval razpadle zidove in skozi okna so molele veje dreves. Tedaj je rekel eden izmed godcev: »Tovariši, napravimo podoknico nekdanjim prebivalcem gradu.« Ostali godci so bili s tem predlogom zadovojjni in vsi skupaj so zaigrali veselo poskočnico. Ko so prenehali gosti, je stopil iz razvalin majhen, star možiček, se jim zahvalil za godbo in dal vsakemu orehovo vejico, rekoč:

				»Nesite te vejice svojim otrokom!«

				Godci so vzeli vejice, toda med potjo so jih pometali v travo in zabavljali nad starcem: »Kaj drugega naj bi nam bil raje dal. Čemu bodo otrokom te vejice, saj jih imajo doma dosti.« Samo eden je vtaknil vejico v žep in jo dal otrokom, ko je prišel domov.

				Drugo jutro so pa priskakali otroci k njemu vsi iznenadeni in rekli: »Oče, zakaj si nam prinesel tako trde orehe, da jih še raztolči ne moremo. Pa tako lepo rumeni so vsi. Takih orehov še nismo videli.«

				Godec je začuden gledal orehovo vejico, na kateri je viselo polno zlatih orehov. Hitel je pripovedovat o tej čudni zgodbi svojim tovarišem. Ko so to slišali ostali godci, so šli iskat svoje vejice. Ves dan so iskali po travi, vendar so se morali nazadnje vrniti praznih rok domov.

				Ta pravljica nas uči, da človek ne srne nikdar prezirati niti najmanjšega daru.





O treh bratih in o treh hčerah




				Bilje oče, ki je imel tri sinove. Kakor vsakemu, je prišla tudi njemu zadnja ura. Poklical je svoje tri sinove k postelji in jim rekel: »Premoženja vam ne morem zapustiti, ker ga nimam. Pojdite po svetu službe iskat, boste že kaj našli. Zdi se mi, da boste srečni.«

				Oče umrje in sinovi so šli po svetu službe iskat. Pridejo do belega gradu in tu so hoteli vprašati, ali bi ne bilo zanje kaj službe. Ko stopijo v hišo, vidijo grofa, kije sedel za mizo, zelo zelo žalosten. Vprašajo ga, kaj mu teži srce. Smilil se jim je in radi bi mu pomagali. Pa jim pravi grof:

				»Kaj bi vam pravil o svoji veliki nesreči, saj mi ne morete pomagati!« Dolgo so ga nagovarjali, naj se jim razodene, in dolgo se ni dal sprositi. Končno vendar pravi:

				»Naj bo! Pomagati mi sicer ne morete, a človeku je laže, če komu more potožiti. Poslušajte torej: Imel sem tri hčere, pa mi je vse tri pobrala divja žena. Na vrtu imam tudi jablano, ki vsak dan rodi zlato jabolko. Pa nobenega še nisem odtrgal. Vselej, kadar koli ga hočem odtrgati, pride iz tal neka žena, ki me prehiti in odnese jabolko v zemljo. Kako bi tedaj ne bil žalosten!«

				Bratje pravijo: »Hčera res ne vemo kako rešiti, poskusiti pa hočemo svojo srečo zoper ženo in ni vrag, da bi je ne prehiteli!«

				Takoj drugi dan je poskusil najstarejši brat. Komaj je bilo jabolko zrelo, že ga je imela žena v roki. Ko se je spet danilo, je že stal srednji brat na vrtu. Ko je bilo zlato jabolko zrelo, skoči in ga hoče odtrgati, pa kakor bi trenil, se zemlja odpre, iz jame skoči žena in ga prehiti, da sam ni vedel kdaj in kako.

				Naslednji dan čaka najmlajši brat na vrtu. Jabolko je zrelo — on in žena, ki se je pri tej priči prikazala iz tal, skočita in se oba isti hip stegneta po njem. Toda žena je bila malo prekratka in jo je prehitel. Žena pa se spusti spet v zemljo, toda zdaj se zemlja ni več zagrnila za njo, temveč je ostala globoka jama. Zato so bratje sklenili, da hočejo enega izmed njih spustiti po vrvi v jamo, da vsaj vidi, kaj je tam. Najstarejši brat je bil takoj pri volji. Prinesli so vrv, nanjo privezali kamen in nanj se je usedel brat, ki so mu dali vrvico v roko. To vrvico so privezali za zvonček, ki so ga obesili vrh jame. Če bi se mu utegnilo hudo goditi, ali če bi spet rad prišel na zemljo, tedaj bo lahko pozvonil.

				Spustili so ga v jamo in prišel je na drugi svet. Skoči s kamna in hodi okrog. Kar zagleda žensko in po kratkem pogovoru spozna, da je najstarejša grofova hči. Pelje jo k vrvi, posadi na kamen, potegne za vrvico — in potegnili so jo na beli dan. Ko so vrv spet spustili v jamo, so še njega spravili na zemljo.

				Zdaj sede srednji brat na kamen in spustili so še njega v jamo. Ko stopi na trdna tla, gre tudi on malo naokrog in zagleda srednjo grofovo hčer, ki jo tudi spravi na zemljo tako, kakor njegov brat prvo njeno sestro. Tudi njega so nato potegnili iz jame.

				Naposled gre v jamo še najmlajši brat. Ko pride na spodnji svet, se čudi, da je tu spodaj vse drugače kakor zgoraj. Gre tedaj malo ogledovat. Končno naleti na deklico in se prične z njo pogovarjati. Med drugim mu pripoveduje tudi, da je njen oče na lepšem svetu mogočen gospod, da jo je ugrabila neka grda ženska, ki je že prej pripravila njenega očeta ob starejši dve njeni sestri. Mladenič ji pove, da sta njeni dve sestri že rešeni, in jo pelje k vrvi. Tudi njo so potegnili na beli dan. Preden pa sta se ločila, mu je deklica dala v spomin bel robček, v katerem je bilo z rdečimi nitmi všito njeno ime.

				Ko so vrv spet spustili v jamo, da bi spravili še njega ven, in ko je hotel ravno sesti na privezan kamen, se kamen odveže in pade na tla tako trdo, da je zemljo predrl. Spet se je naredila globoka luknja. Mladenič je potegnil za vrv, da so jo spustili še niže. Poprijel se je in se spustil v novo jamo.

				Čez dolgo časa pride spet na drugi svet in najde tam v svoje začudenje tisto ženo, ki ji je bil vzel zlato jabolko na grofovem vrtu. Ona mu je povedala, da je začarana in da mora ljudem kolikor mogoče veliko škodovati. Pove mu pa tudi, da jo lahko reši, če le hoče.

				Mladenič jo povpraša, kaj mu je treba narediti.

				Žena mu začne pripovedovati:

				»Tukaj vidiš jezero, ki je tako široko, da ne moreš videti čez, ko bi še tako napenjal oči. Tu ti dam golobčka in tri grahova zrna. Golobček te ponese čez jezero. Sedi nanj in v žep daj tri zrna. Ko te bo že težko nosil, vrzi eno zrno v vodo in pri priči bo zrastel hribček, na katerem se bosta lahko odpočila.

				Ko te bo prinesel na drugi breg, boš tam zagledal cerkvico. Stopi vanjo, in ko prideš ven, bom že stala pred cerkvijo in blagor tebi in meni — rešena bom.«

				Mladenič je sedel na golobčka, dal tri grahova zrna v žep in golobček je letel z njim čez jezero. Daleč ga je prinesel in se zelo upehal. Mladenič vrže v vodo prvo zrno, zrastel je hribček in odpočila sta se. Spet sta letela dalje in golobček se je spet utrudil pod težo, ki jo je nosil. Drugo zrno je padlo v vodo in spet je zrastel zelen hribček in golobček si je oddahnil. Zletel je v tretje in ga nesel dalje. Nesel ga je daleč daleč in se utrudil. Mladeniča je začelo skrbeti. Eno samo zrno je še imel, pa kraja ni videti nikjer, kaj bo!

				Golobček je pešal in moral je vreči tretje zrno v vodo. Spet je pomagal zelen hribček. Ko sta se odpočila, si ga je golobček spet oprtal in letel z njim dalje, kar vedno dalje. Golobček je že tako težko nosil, da se je s perutnicami že zadeval ob vodo, da je bil mladenič ves moker. Kaj bo, brega le še ni videti! Ravno ko je golobček že onemogel in padel v vodo, začuti, oj, sreča, trdno zemljo pod nogami. Zlezla sta na suho, čeprav z veliko težavo. Zdaj zagleda mladenič pred seboj tudi cerkvico, ki mu jo je prej zakrivala gosta megla.

				Mladenič vesel stopi v cerkev. Ko se vrne, ga žena že čaka in mu iz hvaležnosti podari tri zlate krone.

				Nato je ženska izginila, mladenič pa je šel naprej. Ko tako hodi in hodi, se mu dozdeva svet vedno lepši in lepši. Nekega večera pride tudi do velikega gradu. Gre vanj in prosi ljudi, da bi ga prenočili.

				Odgovorili so mu, da nimajo prostora, ker bodo zjutraj obhajali ženitovanje starejših dveh grofovih hčera. Zato se je že zbralo toliko gostov, da ne vedo, kje in kako jih bodo spravili čez noč. Rekli so mu tudi: »Ne vemo pa tudi ne, od kod ste in kaj ste. Kaj je vaše opravilo in kaj vas je pripeljalo v ta kraj?« Mladenič ni vedel, kaj bi odgovoril. Pride mu na misel in pravi: »Zlatar sem, stare krone popravljam, pa tudi nove narejam, če mi kdo veli.«

				»Če pa je tako, bi nam bili lahko v pomoč. Zlatar še ni prinesel kron nevestama. Če obljubite, da naredite dve kroni do jutri, ko bo čas k poroki, lahko ostanete,

				»Kaj bi jih ne in kako bi jih ne! In še druge priprave ne bom potreboval, kakor kladivo in dva bokala lešnikov. Samo to vam povem, da morate iti vsi spat, ker svoje umetnije nočem izdati.«

				Prav! Vsi so šli spat in on je tolkel lešnike vso noč. Ko so zjutraj vstali, jim pokaže dve kroni od tistih treh, ki mu jih je bila dala tista žena pred cerkvijo. Vse ga je občudovalo in celo povabili so ga, naj po poroki sede k njim za mizo.

				Rajali so, da je bilo kaj! Z najmlajšo hčerko je tudi plesal — in veliko plesal. Vroče mu je bilo in obriše si pot s čela. Hči vidi na robčku svoje ime in ga spozna za svojega rešitelja. Tudi on je šele zdaj spoznal svoja brata, njih neveste in beli grad. Kmalu je spoznal tudi najmlajšo hčer za svojo nevesto. Še tisti dan je bilo tudi njuno ženitovanje; četudi ni bilo prepozno, niso šli k poroki, šli so pač šele drugi dan. So bili svatje vsaj en dan več skupaj.

				Dolgo in dolgo je živelo vseh šest srečno skupaj na belem gradu — in še zdaj žive, če niso že pomrli.





O treh grahih




				Živel je siromak, ki ni imel niti kruha za svojega sina. Zato mu reče, naj si gre po svetu iskat srečo. »Idi, sinko,« mu pravi, »kamor hočeš! Samo tega ne pozabi, da prvo stvar, ki jo srečaš, pobereš in jo shraniš.«

				Tako se poslovita. Oče ostane doma, sin pa odide po dolgi prašni cesti s torbo na rami v daljni svet.

				Ko tako nekaj časa hodi, zagleda na cesti grahovo zrno. Spomni se očetovega nasveta, pobere zrno in ga spravi v torbo. Gre dalje in najde drugo grahovo zrno. Tudi to pobere in spravi v torbo. Proti večeru najde tretje grahovo zrno, ki ga tudi pobere in shrani.

				Pozno zvečer je že bilo, ko pride do velikega gradu in zaprosi prenočišča.

				»Za eno noč že dobiš posteljo,« mu pravi graščakova žena, ko je merila čednega mladeniča od nog do glave. Ugajal ji je, še bolj pa je ugajal njeni hčeri, ki je stala poleg matere.

				»Ta tujec, ki smo ga sprejeli danes pod streho, pa ni videti siromak,« pravi pri večerji graščakova žena svojemu možu. »Najbrž se je samo preoblekel, da bi videl, kako je pri nas. Mislim namreč, da bi rad vzel najino hčer za ženo. Pa že še pridemo na čisto, da vidimo, pri čem smo.«

				Svojemu služabniku naroči graščakova žena, naj tujcu odkaže slabo posteljo in naj pazi, kaj bo ponoči počel. »Če je v resnici siromak, bo dobro spal tudi na slabi postelji. Če pa je iz imenitnejše hiše, vso noč ne bo imel miru,« pojasni graščakinja zvijačo svojemu možu.

				Mladeniču res odkažejo prenočišče, kakor je bilo ukazano. On se sleče in leže v posteljo. Ker pa se je bal, da bi mu kdo ponoči torbe ne izmaknil, ki je bila edino njegovo premoženje, si jo dene pod glavo. Torba pa ni bila dobro zaprta. Zato so silili trije grahki iz torbe pod njega. On jih je pobiral in zopet tlačil v torbo. Komaj je spravil enega nazaj, že mu je pri tem ušel drugi iz torbe. Ko je ujel drugega in ga deval v torbo, mu že uide tretji. To se je ponavljalo vso noč, tako da niti oči ni zatisnil.

				»No, kako je bilo ponoči?« vpraša drugo jutro radovedna graščakinja služabnika, kije skrit pod posteljo opazoval tujca.

				»Vso noč se je preobračal na postelji. Bilo me je že strah, da se podre name.«

				»Aha! Saj se mi je takoj zdelo, da ni siromak,« se razveseli graščakinja in gre ročno poročat to veselo novico možu in hčeri. Vsi trije se dogovore, da tujca še en dan zadrže na gradu. Da se pa o njem docela uverijo, če je res samo preoblečen imenitnik, mu hočejo drugo noč odkazati mehko in lepo posteljo.

				Ker so bili drugi dan z mladeničem vsi zelo prijazni, res ostane na gradu še eno noč. Po dobri večerji mu za prenočišče odkažejo imenitno sobo, ki je bila bogato in potratno opravljena.

				Ej, vedno lepše! si misli siromak. Vidim, da sem v dobri in pošteni hiši. Čemu bi deval torbo pod glavo in vso noč lovil grahe, kakor sem včeraj. Rajši se pošteno naspim. Res obesi torbo na obešalnik, se razpravi, leže v mehko posteljo in sladko spi vso noč.

				»Kako je bilo nocoj?« vpraša zjutraj graščakinja služabnika, ki je zopet pazil pod posteljo.

				»Vso noč je nepretrgoma spal,« se je glasil odgovor.

				»Saj sem vedela, da ni siromak,« pravi vzradoščena graščakinja. »Prav gotovo je najmanj plemič, če ne celo kraljevič.« Seveda nese to novico še toplo možu in hčeri.

				Po zajtrku pride tujec h grofu, da bi se mu zahvalil za vso prijaznost in skrbno postrežbo, ki je je bil deležen na gradu.

				»Kam pa nameravaš sedaj, prijatelj?« ga vpraša ljubeznivo graščak.

				»Po dolgi prašni cesti, sam ne vem, kam.«

				»No, če je pa tako, te pa ne pustimo nikamor. Vidiš, jaz imam hčer istih let, kakor si ti. Videl si jo in upam, da ti je všeč. Če te je volja, ti jo še danes dam za ženo. Potem pa že bo, kakor bo.«

				Sicer je siromak sprva kar ostrmel pri teh odkritosrčnih besedah, vendar se je takoj znašel in privolil v to nenavadno ženitev.

				Še tisti dan se je vse izvršilo. Napravili so veliko gostijo, ki je trajala štirideset dni in štirideset noči. Ves ta čas ni bilo videti v gradu niti enega žalostnega obraza. Še celo srečni ženin si ni belil glave in ni bil prav nič v skrbeh, kaj bo iz vsega tega.

				Ko pa mine štirideseti dan, pokliče mati graščakinja svojega zeta k sebi in mu reče: »Sinko moj! Gostija je končana in jutri se odpravita na pot, da pokažeš ženi svoj grad.«

				Svoj grad?! bi bil skoro zakričal siromašni ženin in toliko, da ni povedal po pravici in resnici, da ima namreč njegov oče doma samo raztrgano bajto, ne pa gradu. Vendar se še zadnji hip premisli in molče pritrdi, da odideta drugi dan z nevesto na njegov grad. V tistem trenutku pa ga seveda mine vse veselje in globoka žalost in skrb sta se mu brali z obraza.

				»Na obrazu ti vidim, da se težko ločiš od nas,« pristavi dobrohotno graščakinja. »Pa potolaži se, ljubi moj zet! Saj se kmalu zopet vidimo. Ostanita tam samo nekaj časa in potem se zopet vrnita k nam.«

				Drugi dan nalože na velik voz tri vreče ovsa za konje, vrečo denarja, nanj sedeta mladoporočenca in še dva strežnika. Tako se odpeljejo proti moževemu — gradu.

				Mlada gospa je bila žalostna, še bolj žalosten pa je bil njen mož. Vsi so mislili, da sta potrta zaradi tega, ker so se ravnokar ločili od doma. Mladega moža je ta žalost tako potrla, da ni zinil niti besedice in se je v resnici zasmilil svoji ženi, ker je mislila, da je tako mehkega srca. On pa je mislil ves čas samo na to, kako bo, kadar pridejo do očetove razdrte bajtice. To je bil tudi pravi vzrok njegove velike žalosti.

				Proti večeru se pomika voz s potniki skozi velik gozd. Mlada gospa vpraša svojega potrtega moža, če je še daleč do njegovega gradu.

				»Ej, do tja je še daleč, zelo daleč,« ji odgovori on. »Lahko še brez skrbi zaspiš, preden pridemo tja.«

				Ona res zadremlje. To priložnost pa porabi njen mož in skoči z voza. »Rajši grem v smrt, kakor da bi ji povedal, kakšen siromak sem,« si misli in gre daleč proč od ceste v gozd. Komaj pa napravi nekaj korakov, že mu pride nasproti mož beloglavec.

				»Kam pa ti, sinko, v tej temni noči?« ga ogovori mož z belo glavo.

				»Bežim v smrt!« odgovori beloglavcu in mu vse odkrito prizna, kakor se je godila vsa ta čudna zgodba, ki bo imela še bolj čuden konec.

				»Ej, čemu bi se žalostil, prijatelj!« pravi beloglavec. »Sedi rajši na voz in se pelji s svojo ženko še nekaj časa naprej! Kmalu prideta do mojega gradu. Jaz odhajam sedaj z doma in se vrnem šele čez leto dni. Ves ta čas si lahko ti gospod v mojem gradu. Ali enega nikar ne pozabi: Ko se bom vračal, takrat se ves grad močno strese. Vidva z ženo pa glejta, da takrat nemudoma zbežita iz gradu. Če se le malo zamudita, vama odbije zadnja ura!«

				Mladi mož se starcu lepo zahvali in se vrne k vozu, ki ga je čakal na cesti.

				»Skoraj sem zgrešil in iskal sem pravo pot,« je pomiril vznemirjeno ženo, ki se je bila medtem prebudila in pogrešila svojega moža. »Zdaj sem se prepričal, da smo na pravi poti in nimamo več daleč do mojega doma.«

				Čez nekaj časa res dospo do velikega gradu, ki je bil ves razsvetljen. Pred vrati stoji cela vrsta lepo oblečenih slug, ki se priklanjajo in ponižno pozdravljajo prišlece kot svoje nove gospodarje.

				»Joj! Tvoj grad je pa lepši kakor naš!« se je začudila mlada gospa in bila na tihem zelo zadovoljna, da je slušala svojo prebrisano mater in se poročila z na videz siromašnim tujcem.

				Pa mine teden, mine mesec v veselem in zadovoljnem življenju na gradu, pride konec leta. Takrat se pa grad zavrti in strese tako močno, da se je hotelo vse porušiti. Šele tedaj se spomni graščak — siromak besed beloglavega starčka. S svojo ženo hoče zbežati, a žene ne najde nikjer. Teka iz ene sobane v drugo, iz kleti v shrambe, iz shrambe na podstrešje, od tam zopet v klet, a žene ne najde nikjer. Naposled najde v kleti namesto žene staro grdo babo, ki ga je še grše gledala. On pa njenih grdih pogledov ne opazi, ker je bil v prevelikih skrbeh za svojo ženo. Zato se obrne h grdi starki in jo lepo poprosi:

				»Ali veste, dobra mati, kje je moja žena? Povsod jo iščem, pa je nikjer ne najdem. Še danes mora umreti, če ne zapusti prej gradu, preden se vrne njegov gospod.«

				Baba pa mu odgovori: »Nič se ne boj, sinek! Pojdi h kuharici in ji povej, naj da v mlin sedemkrat vsejano žito. Iz te moke naj sedemkrat zamesi kruh in ga sedemkrat speče. Ta kruh naj položi pred grajska vrata, za drugo pa ne skrbi!«

				Dvakrat mi je že pomagala dobra sreča; morda me tudi tretjič ne zapusti, si misli graščak — siromak ter pomirjen odide h kuharici, ki ji vse tako naroči, kakor je bil zvedel od tiste ženščine.

				Ko pa naročilo opravi, že se strese grad v drugo, in sicer tako močno, da so kar stene pokale.

				Stokrat se poruši grad, preden bo spečen tisti kruh, si misli graščak — siromak. A zdaj; kar je, to je. Rajši umrjem, kot da bi napravil svoji ženi žalost in sramoto, da je vzela za moža — berača.

				Medtem pa je kuharica že spekla kruh in ga položila pred vrata, kakor ji je bilo naročeno. To je bila njegova sreča. Proti vratom seje že valil velikanski zmaj, kije imel sedem glav in v vsaki glavi sedem jezikov; tako je bil strašen!

				»Po ljudeh smrdi v mojem gradu!« je tulil zmaj že od daleč; iz žrel pa mu je švigal sedemkrat sedem metrov dolg plamen.

				»Hej, vrata! Železna vrata mojega gradu! Kaj ne poznate več svojega gospoda, da se nočete odpreti?« zavpije pred vrati.

				Takrat se oglasi sedemkrat spečeni kruh in pravi: »Zmaj! Ves tvoj trud je zaman. Le če se daš sedemkrat posejati, sedemkrat požeti, sedemkrat zmleti, sedemkrat zamesiti in sedemkrat speči, potem pridi in se ti umaknem, drugače ne!«

				Zmaj se strahovito razjezi, da ga vrata ne ubogajo. Z vso silo se požene v vrata, tako da se grad trikrat zavrti. A vrata se ne odpro. Zažene se drugič, in sicer s tako silo, da se grad šestkrat zavrti. A vrata se ne ganejo. Zažene se še tretjič v vrata, in sicer s tako močjo, da se sam razleti na majhne kosce in pogine pred svojim gradom.

				Tako je ostal siromak gospod v zmajevem gradu s svojo lepo ženico. Še danes srečno živita, če že nista umrla.





O zlatih jabolkih




				Oče in mati sta imela tri sinove. Prebivali so v lični hišici, poleg katere je bil vrt, kjer so zorela zlata jabolka. Ko so že dozorevala, se je vsako noč eno izgubilo. Kdo jih je hodil krast, niso mogli dognati. Zato reče oče sinovom, naj jih gre vsako noč eden stražit.

				Prvo noč pošlje starejšega. Mati mu speče potico, oče pa mu da bokal vina, da bi se ponoči krepčal in ne zaspal.

				Ko se znoči, gre starejši sin na vrt, sede pod jablano, se naje in napije, potem pa zadremlje in trdno spi vso noč.

				Ko pride zjutraj oče na vrt in prešteje jabolka, vidi, da je — kakor po navadi — eno manj. — »Slabo si stražil,« ga ozmerja oče, »ko je eno jabolko zopet izginilo.«

				Drugi večer pošlje oče srednjega sina na vrt. Tudi temu speče mati potico, oče pa mu da vina s seboj, da bi laže bedel ponoči.

				Ko pride srednji sin na vrt, sede, poje in popije, potem pa zadremlje in spi vso noč.

				Drugo jutro, ko pride oče pogledat na vrt, je eno jabolko zopet izginilo.

				»Vidva mi že ne bosta več stražila jabolk!« se jezi oče. — In mlajši sin pravi: »Oče, nocoj pojdem jaz na vrt; videli boste, da ujamem tatu, ki nam krade jabolka.«

				»Še starejša dva nista ničesar opravila, kaj boš le ti!« pravi oče.

				Ko se znoči, vzame mlajši sin nekoliko črnega kruha in vode s seboj, vrže puško čez ramo in gre na vrt. Tu sede pod jablano, nabaše puško in oprezuje za tatom.

				Okoli polnoči prileti črn ptič, krokar, naravnost na jablano. Mladenič pomeri in ustreli. Z drevesa padeta jabolko in ptič. Ta pa se takoj zopet pobere in odleti v bližnji grad.

				Ko pride drugo jutro oče pogledat in prešteje jabolka, zapazi, da zopet eno manjka.

				»Sinko, slabo si stražil,« ga kara oče.

				»Oče, ne jezite se,« pravi mladenič. »Dobro sem stražil in tudi videl, kdo hodi naša jabolka krast. Opolnoči je priletel črn ptič in utrgal jabolko; ustrelil sem, nato sta padla ptič in jabolko. Toda ptiča sem samo obstrelil; kakor bi trenil, se je spet pobral in odletel v grad. Ali dobiti ga moram, oče, prej ne odneham.«

				Mladenič se res napoti naravnost v grad. Tu vpraša, kje imajo tistega ptiča, ki hodi na njihov vrt jabolka krast. Povedo mu, da v gradu nimajo nobenega ptiča. »Imeti ga hočem,« pravi mladenič, »dobro sem videl, kako je odletel z našega vrta naravnost v vaš grad.« — »Če boš molčal,« mu reče hišna, »ti ga pokažem. Bolan je in leži zgoraj na postelji ves krvav.« Nato ga hišna odvede v sobo, kjer je ležal ptič.

				»Zakaj si kradel naša jabolka?« pravi mladenič. »Zato te zdaj ubijem.«

				»Pusti me,« ga prosi ptič, »dam ti za to lep grad, z bakrom pokrit.«

				»Nič mi ne boš dal, ker tudi ničesar ne maram. — Ubijem te!«

				»Dam ti še en grad — s srebrom pokrit — samo, da me pustiš živega,« ga prosi ptič.

				Toda mladenič se ne meni za obljubljene gradove, temveč mu še vedno grozi, da ga bo ubil.

				Ptič ga prosi: »Dam ti še en grad — z zlatom pokrit, če mi ne storiš žalega.«

				Ker se mladenič le ne da pregovoriti, mu obljubi še zlat prstan. — »Kadar ga na prstu trikrat zasučeš, boš imel, kar koli si izvoliš: jedi in pijače. Če ga zopet zasučeš, boš imel vojakov, kolikor jih boš hotel.« Obljubi mu tudi zlato kočijo, zlato konjsko vprego in konje, če ga pusti živega.

				Mladenič je zadovoljen in črni ptič mu da vse, kar mu je obljubil.

				Mladenič je imel sedaj tri lepe gradove, razen tega čudodelni prstan, s katerim je dobil vse, kar koli si je želel.

				Nekega dne pa pride njegov sosed, ki je imel tam blizu svoj grad, z vojaki pred njegov grad in navali nanj. Mladenič se jih nič kaj ne ustraši, temveč zasuče prstan na roki in pravi, naj pride toliko vojakov, kolikor je sovražnikov. Toda njegova vojska je preslaba, sovražniki zmagujejo. Zasuče drugič prstan in pravi, naj pride še enkrat toliko vojakov. Tudi to se zgodi, toda še vedno ne morejo zapoditi sovražnikov od gradu. Tretjič zasuče prstan in pravi, naj jih pride desetkrat toliko. Zdaj šele se mu posreči, da jih premaga.

				Ko naposled pobegnejo, zapreže in se pelje domov k očetu in materi. Domači ga ne spoznajo. Pa jih prosi, da bi smel pri njih prenočiti. Oni pa se branijo, češ da so ubožni in nimajo prikladnega ležišča za takega gospoda. Ko pa on pravi, da je zadovoljen, samo da bo pod streho, ga sprejmejo.

				Pomenkujejo se o tem in onem in domači mu tudi potožijo, da so pred nekaj leti izgubili najmlajšega sina, o katerem ne vedo, kam bi bil prešel. — »Ali bi ga še spoznali, če bi sedaj prišel?« vpraša tujec. — »Kako bi ga ne spoznali,« mu odgovore, »če ne po drugem, spoznali bi ga po tem, da nima enega prsta na roki.«

				Nato sname tujec rokavice z rok in roditelji spoznajo svojega sina.

				Vprašajo ga, kaj želi večerjati, on pa jim odgovori: »Nič ne skrbite za to.« Trikrat zasuče prstan na roki in miza je polna najslajših jedi in pijač.

				Pili so in jedli in bili dobre volje; celo meni so dali nekoliko piti, da imam še zdaj moker jezik.





Od kdaj so mravlje kruljave




				Bila je nekdaj zelo huda zima. Drevje je pokalo od samega mraza in pod nogami je škripalo, kakor bi hodil po zdrobljenem steklu. Zaradi hudega mraza so morale uboge živali mnogo trpeti.

				Za vasjo je stal gozd, v katerem so si napravile pridne mravlje veliko mravljišče, da bi bile pozimi na gorkem. Do tega mravljišča je prilezel nekega jutra jež, ves premrl in oslabel. Ko je zagledal veliko mravljišče, je zavidal mravljam njihovo gorko stanovanje in sklenil, prositi jih za streho. Po dolgem preudarjanju je lahno potrkal na vrata.

				»Kdo je?« se znotraj oglasi droben mravljin glas.

				»Jaz sem, jež,« odvrne jež, »prosim vas, dobre mravlje, vzemite me pod streho. Zunaj je tak mraz, da bom moral poginiti, če me odženete.«

				»Prevelik si za naše stanovanje,« mu odgovori mravlja, »poleg tega pa še ves bodičast. Vse nas lahko s svojimi iglami pomoriš. S tem že ne bo nič.«

				»Lepo vas prosim, vzemite me pod streho. Ne bom vam delal nadlege. Prav lepo se bom stisnil v kot pod peč in bom čisto pri miru.«

				»Sama ne smem ničesar dovoliti,« odvrne vratarica. »Vprašala bom druge, če so s tem zadovoljne.« Po teh besedah se vrata mravljišča zapro.

				Kmalu se zopet prikaže mravlja vratarica in naznani ježu, da je sprejet. Kdo drug bi bil te novice bolj vesel kot on! Zadovoljen stopi v mravljišče in se stisne pod peč. Komaj pa so se duri za ježem zaprle, potrka že zopet nekdo na vrata.

				»Kdo nas zopet nadleguje?« pravi mravlja.

				»Jaz, lisica, vas prav ponižno prosim strehe. Zunaj je mraz, da mi pokajo kosti, vrhu tega so mi še psi za petami.«

				»Prav žal, ne moremo te sprejeti. Imamo že ježa.«

				»Lepo vas prosim, dobre mravlje, sprejmite me. Nikogar ne bom nadlegovala. Legla bom za zapeček in bom čisto mirna.« .

				»Vprašala bom druge,« odvrne zopet mravlja in zapre duri.

				Čez nekoliko časa pride mravlja iz mravljišča in pove lisici, da sme vstopiti. Lisica, ki je čutila, da so ji psi že blizu, hitro smukne v mravljišče in leže za zapeček. Komaj je lisica legla za zapeček, že zopet potrka nekdo na vrata. Bil je murček.

				»Danes pa res nimamo miru!« se huduje vratarica. »Kdo je že zopet zunaj?«

				»Jaz, murček, vas lepo prosim, sestre mravlje, strehe. Hudobni krt mi je podrl stanovanje in sedaj nimam kam iti v tej hudi zimi,« ji reče murček.

				»Nikogar več ne moremo sprejeti; imamo že ježa in lisico,« mu nevoljno odvrne mravlja.

				»Usmilite se me vendar, sprejmite me, sestre mravlje. Majhen sem in ne bom nikomur v nadlego. Vrhu tega vam bom godel za kratek čas.«

				Mravlja pa je ostala neizprosna in šele po dolgem moledovanju se je murčku posrečilo priti na gorko. Ko je prišel v mravljišče, je skočil na klop pri peči. Ko si nekoliko ogreje otrple ude, prične veselo gosti. Mravlje so strmele nad lepo godbo in še celo lisico je premotilo. Hitro skoči izza zapečka in prične plesati. Pri plesu si strga ob ježu ves rep, jezna prične zabavljati nad njim in končno pregovori mravlje, da sklenejo pognati ježa po svetu. Ježu ne pomaga niti prošnja niti upiranje. Ko noče sam zapustiti mravljišča, ga primejo mravlje in lisica in ga zakade po bregu, ki se je razprostiral pred mravljiščem. »Hvala bogu, da smo se iznebile tega šivankarja!« reče veselo lisica.

				»Zdaj me pa poslušajte, mravlje!« nadaljuje. »Na gorkem smo, godca imamo, spodobi se še pojedina.«

				»Kako pa hočeš napraviti pozimi pojedino? Saj imamo komaj za vsakdanjo hrano,« ji ugovarjajo mravlje.

				»Nič se ne bojte, to je moja skrb! Napraviti vam hočem pojedino. Poslušajte! — Ko sem si šla včeraj zvečer iskat v grad kuro za večerjo, sem slišala graščakinjo, ki je rekla dekli: >Micka, kar sva si napekli danes za pojutranjo pojedino, shraniva kar v pritličju. Saj nihče ne ve za to!< — Jaz sem si pa mislila: Vam že pokažem, ali ve kdo za to ali ne. Počakala sem, da so v gradu ugasili luč in nato sem šla pogledat v shrambo, kaj so dobrega spekli. To so vam bile reči! Še danes se mi cede sline po njih. Vsakovrstne sladkarije, pečenke, perutnina, v kotu pa poln sod najboljšega vina. Za večerjo sem si vzela samo pečenega purana. Vse to vam hočem zdaj prinesti, če hočete. Lahko dobim vse, zakaj okno je odprto in Sultan je poginil pred dobrim tednom. Pripravite mi vrečo in zvečer grem v grad!«

				Mravlje hitro pripravijo vrečo, veseleč se dobre pojedine. Zvečer oprta lisica vrečo in odide v grad. Previdno skoči skozi okno v shrambo in napolni najprej vrečo s sladkarijami. Potem skoči skozi okno in nese v mravljišče. To se je ponavljalo toliko časa, da je znosila vse stvari, ki so bile v shrambi. Ko odide zadnjič, ogloda v naglici kračo in pusti kost na oknu.

				Mravlje se ne morejo dovolj načuditi dobrim stvarem in ne vedo, kje bi pričele. Medtem se pa oglasi murček žalostno: »Mene si pa čisto pozabila.

				Cel dan že godem in grlo imam tako kakor izsušena goba. Zakaj nisi prinesla vina, o katerem si prej pravila?«

				»Ali imate kaj steklenic?« vpraša lisica mravlje. »Grem iskat še vino, na katero sem v naglici čisto pozabila.«

				Mravlje hitro prineso steklenice, lisica jih dene v vrečo in se odpravi v grad po vino.

				Ko se vrne z vinom, se prično gostiti. Mravlje se vse tako najedo in napijo, da se prično končno z lisico vred vrteti po mravljišču. Ker pa je bila lisica prevelika za mravlje, zraven pa tudi nerodna, jim je vedno stopala po nogah in jim tako skrivila vse noge.

				Od tega časa so vse mravlje nekoliko kruljave.





Okamnele kraljične




				Nekje je vladal kralj, kije imel tri hčere. Ker so bile vse tri polnoletne, je sklenil, da jih omoži. Ni jim hotel vsiljevati svoje volje, temveč je pustil, da si izberejo življenjskega druga same, po svojem srcu in pameti. Da bi kraljične lahko izbirale, je priredil veliko veselico, kamor so bili povabljeni vsi mladeniči njegovega kraljestva.

				Na veselico je prišlo več tisoč mladeničev in vsak je upal, da ga bo katera kraljevih hčera vzela za moža. Toda kraljičnam še ni bilo do poroke. Odklanjale so vsakega mladeniča, ki se jim je približal, in še plesati niso hotele, samo sedele so in poslušale godce, ki so jih hoteli razvedriti.

				Med mladeniči, ki so se ta dan zbrali v kraljevem gradu, je bil tudi čarovnik izpod Hude gore. Tudi on je upal, da bo postal kraljev zet, ko pa so ga kraljične odbile, kakor vsakega drugega pred njim, je zaškripal z zobmi in sklenil, da se bo maščeval. Potegnil je izpod suknjiča čarovno palico in z njo udaril vsakega, ki je bil na plesišču. Kogar se je dotaknila čarovnikova palica, je tisti trenutek okamnel. Kraljevi grad je postal naenkrat tih kakor grobišče, čarovnik pa je zmagoslavno odšel skozi grajska vrata.

				Čarovnikova palica pa vseeno ni zadela vseh, ki so bili v gradu. Rešil seje stari kralj, kije ravno takrat odšel v klet po vino, kraljevi svetovalec, ki je skrbel za razsvetljavo, in nazadnje kravja dekla, ki se je tisti čas ukvarjala z molžo. Vsi trije so se takoj zbrali in se začeli meniti, kaj naj storijo. Sklenili so, da dobi tisti, ki bo nesrečnike spet spremenil v živa bitja, pol kraljestva in za ženo tisto kraljično, ki mu bo najbolj ugajala.

				Že drugi dan so bili na nogah vsi fantje v kraljestvu. Vsak si je domišljal, da bo ravno on tisti, ki bo rešil kraljične. Prihajali so v kraljevi grad, ko pa so videli okamnele ljudi in spoznali, da so brez moči, so žalostni odhajali na svoje domove.

				Glas o okamnelih kraljičnah in njihovih snubcih je počasi prodrl v slednjo vas velikega kraljestva. Nekega dne je za to novico zvedel tudi siromašen tesar, ki je živel za devetimi gorami. Ko je povedal novico svojim trem sinovom, so bili vsi takoj pripravljeni, da gredo v glavno mesto pomagat kraljevim hčeram.

				»Nikamor ne hodite,« jih je prosil oče. »Če se že tisočim drugim ni posrečilo oživeti kraljične, kako se bo vam, ki se niste učili ničesar drugega kakor podirati drevje in tesati les..

				Sinovi pa so bili popolnoma drugih misli. Tako dolgo so nadlegovali očeta, da jim je slednjič le dovolil iti iskat svojo srečo. Hodili so ves dan, in ker so postali žejni in lačni, so se ustavili ob bistrem potoku in začeli jesti. Komaj so použili nekaj grižljajev kruha, že se je ob njih ustavila stara ženica in jih zaprosila:

				»Fantje, dajte mi kos kruha! Že dva dni nisem imela ničesar v ustih in komaj še stojim na nogah.«

				Starejša dva brata sta se naredila, kakor da ne vidita starke, in sta mirno jedla dalje, najmlajši brat pa je takoj vstal in dal ženici svoj kos kruha.

				»Dober človek si, mladenič, hvala ti!« se mu je zahvalila starka in začela žvečiti kruh. »Ali daleč potujete?«

				»V glavno mesto smo namenjeni. Radi bi rešili okamnele kraljične.«

				»Težka pot vas čaka, fantje, in marsikaj grenkega vas bo še doletelo,« je rekla starka. »Toda ker sem se pri vas najedla, vam hočem pomagati. Kraljične in njihove snubce je začaral čarovnik izpod Hude gore. Tako se je maščeval nad njimi, ker ga niso marale za moža. Kraljične lahko reši samo čarovnik, toda njega ni več v deželi ...«

				Starka se je zamislila in obmolknila.

				»Torej ni nobenega upanja, da bi kraljične spet oživele?« je vprašal najmlajši brat.

				»Samo ena možnost je še,« je nadaljevala starka. »Kraljične lahko reši tudi človek, ki ima tako dobro srce, da ob nesreči drugih pozabi na svoje lastno trpljenje. V Deveti deželi živi velikan; na vrtu ima jablane, ki rodijo vsako tretje leto. Če iztisneš sok iz teh jabolk in z njim poškropiš že mrtvega človeka ali okamnele kraljične in njihove snubce, bodo takoj oživeli. Tako. Zdaj sem vam povedala vse, kar sem vedela.«

				Starka se je še enkrat zahvalila najmlajšemu bratu za kruh in že je ni bilo več. Bratje so dolgo sedeli brez besed in premišljevali.

				»Kaj naj storimo?« je čez čas vprašal najstarejši brat. »Gremo k velikanu in ga zaprosimo za jabolka,« je predlagal najmlajši.

				»No, pa pojdimo!« je bil pri volji tudi srednji brat.

				Nadaljevali so pot. Hodili so trideset dni in trideset noči, preden so prišli v Deveto deželo. Potrkali so na vrata velikanove hiše in ga zaprosili, če jim lahko odstopi kaj jabolk s svojega vrta.

				»Lahko,« je rekel velikan, »toda jabolka mi boste morali odslužiti. Zdaj so jablane ravno v cvetju in čez tri leta bodo spet rodile. Če boste ta čas ostali pri meni v službi, dobi vsak toliko jabolk, kolikor jih bo hotel.«

				Bratje so se spogledali.

				»Jaz ostanem,« je rekel najmlajši brat.

				Starejša dva sta se dolgo obotavljala. Ni jima šlo v račun, da bosta morala tri leta delati za nekaj piškavih jabolk. Šele ko sta se spomnila, da lahko dobita kraljeve hčere za žene, sta sprejela službo.

				»Nič drugega ne boste delali,« jim je povedal velikan, »kakor mi nosili pitno vodo. Vsak dan morate napolniti z vodo tri vedra.«

				Ko so bratje zagledali velikanova vedra, so se prestrašili. Bila so večja kakor oni sami, vodo pa je bilo treba nositi daleč izpod hriba. Velikan je dal vsakemu kozarec in z njim so polnili vedra.

				»Kar je, je,« je skomignil najmlajši brat in se takoj odpravil po vodo. Brata, čeprav nerada, sta mu sledila. Vedra je bilo treba polniti ves dan in zvečer so bili tako zbiti in utrujeni, da jim ni dišala niti obilna velikanova večerja. Legli so pod drevo in zaspali kakor ubiti. Drugi dan so spet nosili vodo in tako vse naslednje dni. Velikan je bil z njimi zadovoljen in pripravljal jim je vedno dobro hrano. Vedno slabše pa se je godilo najmlajšemu bratu. Starejša dva sta bila iz dneva v dan bolj sitna in večkrat se je zgodilo, da je moral sam nositi vodo, brata pa sta spala ali zabavljala čez velikana.

				Dolga so bila tri leta službe, vendar so tudi ta minila. Končno so jabolka le dozorela in bratje so se pripravljali za odhod. Velikanje držal besedo in dal vsakemu toliko jabolk, kolikor so jih mogli nesti. Veseli in zadovoljni so korakali bratje po široki beli cesti proti svoji deželi in glavnemu mestu.

				Med potjo jih je zajela nevihta. Bliski so sekali nebo, udarjal je grom in lilo je kot iz škafa. Bratom ni preostajalo drugega, kakor da so si poiskali zavetja. Na srečo je stala nedaleč od ceste nizka lesena hišica in potrkali so na vrata. Odpirat jim je prišla starka z rdečimi, objokanimi očmi.

				»Kar vstopite,« jih je povabila, »čeprav je žalost v hiši. Pravkar mi je umrl edini sin.«

				Bratje so stopili v nizko hišo in obstali pri vratih. Na edini postelji je ležal mlad fant, bled in nem, z zaprtimi očmi, ob glavi pa mu je gorela drobna svečka. Starka je sedla zraven njega na posteljo in spet so jo zalile solze.

				»Kaj naj storim zdaj sama na svetu?« je tarnala. »Najrajši bi še sama umrla,

				Najmlajšemu bratu se je starka zasmilila. Potegnil je iz žepa jabolko, iztisnil iz njega sok in z njim poškropil mrtvega mladeniča. Kmalu je postelja zaškripala, fantje odprl oči in se vrgel materi okrog vratu. Starka je pogostila brate, kolikor je mogla, in ker se je spustil mrak, jih je povabila, naj kar pri njej prespijo noč. Legli so za peč in kmalu zaspali.

				Sredi noči se je najstarejši brat zbudil. Sanjalo se mu je, da ga je najmlajši brat prehitel in sam oživel kraljeve hčere. Čeprav so bile to samo sanje, se jih nikakor ni mogel otresti. Zbudil je srednjega brata in ga tako dolgo nagovarjal, da sta najmlajšemu pobrala jabolka, ga pustila spati, sama pa odšla na pot.

				Ko se je zjutraj najmlajši brat zbudil, skoraj ni mogel verjeti, da sta brata že odšla, ne da bi ga poklicala. Oblekel je suknjič, in ko se je prijel za žepe, je prebledel; z bratoma so izginila tudi njegova jabolka. Ostalo mu je eno samo drobno jabolko, ki ga je imel pod vzglavnikom in ga brata nista našla. Poslovil se je od starke in njenega sina in ves žalosten odšel za bratoma.

				Glavno mesto je našel v zastavah, toda te zastave so bile kaj čudne. Med zastavami, ki so naznanjale radost, so visele tudi črne.

				»Kaj pomenijo te čudne zastave?« je vprašal moža, ki mu je prišel naproti.

				»Ali ne veste?« se je začudil mož. »Včeraj sta prišla v naše mesto dva zdravnika. Prinesla sta neko čudno zdravilo in z njim oživela vse okamnele plesalce razen najmlajše kraljične. Ko sta prišla do nje, jima je zmanjkalo zdravila. Zaradi tega visijo med drugimi tudi črne zastave.«

				Mlajši brat ni več poslušal. Tekel je, kolikor so ga noge nesle, v kraljevi grad in takoj zahteval, naj ga odvedejo k okamneli kraljični. Ko jo je zagledal vso negibno pred seboj, sedečo za mizo, s široko razprtimi očmi, so ga oblile solze. Bila je najlepša deklica, ki jo je kdaj videl, in ni mogel razumeti svojih bratov, kako sta mogla prej pomagati vsem drugim kakor njej. S tresočo roko je iztisnil iz jabolka nekaj kapljic soka in jih spustil na čelo lepe kraljične.

				Kraljična se je nasmehnila.

				Še močneje je stisnil jabolko in ji oškropil obraz. Kraljična je vstala in se mu vrgla okrog vratu.

				»Hvala ti, moj dragi, rešil si me!«

				V gradu je nastalo nepopisno veselje. Na obzidju so zagrmeli topovi in naznanili vsej deželi, da je oživela tudi najmlajša kraljeva hči. Takoj so sneli črne zastave in razglasili državni praznik.

				Kralj je vstal s prestola in vpričo vseh poljubil najmlajšega brata. Starejša brata sta se kaj neugodno počutila.

				Bala sta se, da bi prišla njuna hudobija na dan. Najmlajši brat pa na to ni več mislil. Segel je bratoma v roke in dejal:

				»Pozabimo, kar je bilo. Bodimo si spet dobri kakor nekoč.«

				Nekaj dni po tem so obhajali v gradu gostijo. Bratje so se oženili s kraljevimi hčerami. Najlepši par pa sta bila najmlajša kraljična in najmlajši tesarjev sin, ki si ga je kralj izbral za svojega naslednika. Gostija je trajala tri tedne. Pilo, jedlo in plesalo se je toliko, da so se nazadnje že vsi naveličali. Plesal je tudi stari kralj, čeprav mu je svetovalec rekel, da se to pri njegovih letih več ne spodobi.





Prijazna in prepirljiva deklica




				Uboga deklica je imela hudo mačeho. Ta pisana mati je bila vsa zaljubljena v svojo pravo hčerko, ki je ubogo deklico tudi sovražila in preganjala, kjer je le mogla. V bližini je stal grad, v katerem je vsako noč strašilo. V ta grad je nekoč poslala mačeha svojo siroto prenočevat, ker je na tihem mislila, da se je tako znebi.

				Sirota je ubogala in bila vesela, da je vsaj preko noči ne bo nihče preganjal. V kuhinji na gradu sije pričela pripravljati večerjo, in še preden je bila večerja kuhana, je primijavkal mucek: »Deklica, ali bo tudi zame kaj večerje?«

				Deklica prijazno odgovori: »O, da, kar v sobo stopi, bova vsaj družno večerjala!«

				Deklica je kuhala dalje. Komaj je bil maček v sobi, že se prikaže na pragu kužek: »Deklica, mi boš dala kaj večerje?«

				Deklica spet reče: »O, da, kar v sobo stopi, tam že munej čakal«

				Nato pride še petelinček in jo prosi za večerjo. Deklica tudi njega pošlje prav tako prijazno v sobo k mačku in psičku. Ko je deklica večerjo skuhala, so vsi skupaj jedli, nato pa legli spat.

				Ponoči prilomasti v sobo strašen mož. Deklica v strahu zajoka in prične klicati: »Munej, munej, mevkaj, da me mož ne sne! Kužej', kužej, lajaj, da me mož ne poje! Petelinček, poj, poj, da me mož ne požre!«

				Maček je zamijavkal, psiček zalajal, petelinček zapel; mož pa se je ustrašil, vrgel v sobo zlat kolovrat in odšel.

				S tem kolovratom je prišla sirota zjutraj domov. Požrešna mačeha je zlati kolovrat vzela in drugi večer poslala svojo hčerko — ljubljenko v grad, rekoč: »'Če je ta neumnica toliko prinesla, dobiš ti še kaj lepšega in boljšega!« Zato je zvečer poslala njo prenočevat v grad.

				Tudi hudobna deklica si je v gradu kuhala večerjo, pa

				pride maček in jo vpraša: »Deklica, mi boš dala kaj večerje?« Ona pa ga je ozmerjala: »Zate ni nič, mrha mačjal« Nato pride psiček in jo prosi za večerjo.

				»Poberi se, grdoba!« in ga zapodi.

				Nazadnje pride še petelinček in ga nažene: »Jastreb naj te odnese, kralj avec! «

				Nato je sama povečerjala in legla spat.

				Ponoči spet prilomasti strašni mož in deklica v strahu

				prične klicati: »Munej, munej, mevkaj, da me mož ne sne!« Maček pa ji odgovori: »Sama jedla, sama mevkaj!« Deklica spet: »Kužej, lajaj, da me mož ne poje!« .Sama jedla, sama lajaj!«

				»Petelinček, poj, poj, da me mož ne požre!«

				.Sama jedla, sama poj!«

				Nihče se ni oglasil zanjo. Strašni mož je zlahka opravil svoje: zgrabil jo je in jo na kose raztrgal, glavo pa postavil na okno.

				Ker zjutraj deklice ni bilo domov, jo je šla mati iskat in z grozo je videla, kaj se je s hčerko zgodilo.





Sedem let pri beli kači




				Svoje dni je hodil majhen deček v gozd po drva. Nekega dne je šel mimo globoke jame, spolznilo mu je in je padel vanjo. V jami je bilo mnogo kač, a prva med njimi je bila kačja kraljica ali kačji lev, bela kača z blestečim demantom na glavi. Deček se je bal kač, vendar mu niso nič hudega storile. Naglo se jih je privadil, le lačen je bil. Videl pa je, kako ližejo kače neki kamen, pa ga je začel tudi sam lizati in ni bil več lačen. Tako je preživel v luknji med kačami sedem dolgih let. Ko je sedmo leto minilo, mu je kačja kraljica rekla:

				»Sinko, ti bi šel rad domov, ali ne?«

				»Seveda, rad bi šel domov,« ji je odgovoril deček, »samo ne vem, kako.«

				»Ne skrbi za to,« mu je odvrnila kačja kraljica, »toda — gorje ti, če nas izdaš!«

				Deček je prisegel kačji kraljici, da je ne izda, potem ji je sedel na rep in ona ga je vrgla iz jame.

				Deček je šel vesel proti domu. Vsi domači so se mu zelo čudili, ker so mislili, da je že davno mrtev. Na vse načine so ga domači prosili in silili, naj jim pove, kje je bil toliko časa. Deček pa se je branil, dolgo časa se je branil, a ko oni le niso mirovali, jim je povedal, da je bil v jami pri kačji kraljici. Zdaj spet niso prej mirovali, dokler ni obljubil, da jim pokaže kačjo kraljico.

				Šli so k jami. Deček je splezal na deseto bukev od jame in glasno zažvižgal. Zažvižgal je prvič — nič, zažvižgal je drugič — zopet nič, zažvižgal je tretjič — in iz jame se je prikazala kačja kraljica, bela kača z demantom na glavi. Žalostno je spregovorila:

				»Sinko, sinko, zakaj si mi prisegel, da me ne izdaš?« — Potem je rekla navzočim, naj ji puste, da se še enkrat obrne. A ko se je obrnila, je podrla devetero bukev, le desete ni mogla, na kateri je čepel deček. Sreča njegova, da je splezal na deseto bukev, kajti drugače bi bilo po njem.





Stekleni most




				Živel je nekdaj oče, ki je imel tri sinove, dva sta bila pametna, tretji pa je bil podpečnik. Ta je namreč vedno sedel v podpečku, zato so ga sploh tako imenovali. Oče zboli na smrt. Pokliče svoje tri sinove ter jim reče:

				»Po dediščino si pa morate priti tretji večer na moj grob. Prvi večer naj pride starejši, drugi večer srednji, tretji večer pa najmlajši!«

				Ko starček umrje, si starejša dva ne upata na pokopališče, češ naj gre najmlajši, da ga oče raztrga. In res odide najmlajši na očetov grob.

				Nato pride oče in reče: »Ali si ti tukaj?« in mu dá oreh, ki naj ga dobro shrani. Drugi večer mora spet iti najmlajši namesto srednjega in oče mu dá spet oreh, ki ga shrani k prejšnjemu. Tretji večer pa pride vrsta nanj; zato spet odide na pokopališče in oče mu reče: »Ali si ti tukaj?« »Da, jaz sem,« odgovori sin in oče mu spet dá oreh, ki ga shrani k prejšnjima v pokopališčnem zidu. Ko pride domov, ga brata vprašata, kaj je prejšnja večera videl na pokopališču.

				Nekaj časa mine po tem dogodku, ko dá bližnji kralj svojo hčer, ki je bila godna za možitev, za stavo. Narediti dá velik steklen most; kdor prejezdi ta most, dobi kraljestvo in kraljično.

				Starejša brata si kupita imenitna konja, kajti vsak je hotel poskusiti svojo srečo. Ko starejša brata odjezdita, gre Podpečnik na pokopališče in vzame oreh, ki ga je bil dobil prvi večer namesto starejšega brata. Stre ga in najde v njem vojaško obleko in lepega konja. Nato se brž preobleče v vojaka, zasede konja in zdirja proti mostu. Pred mostom je bilo zbrano že veliko imenitne gospode in veliko hrabrih junakov je že poizkusilo svojo srečo, a nobeden ni zmagal; vsak se je s konjem povaljal po mostu. Konj našega vojaka pa je skočil kvišku, in kakor bi trenil, je bil na drugi strani, in kakor blisk je spet izginil, da nihče ni vedel, kam.

				Zdaj kralj ni vedel, kdo je dobil stavo. Zato dá spet razglasiti, da kdor preskoči most, dobi, kar je že obljubil. Spet gre najmlajši na pokopališče in stre oreh srednjega brata. V njem najde obleko za častnika in srebrnega konja. Hitro odjezdi k mostu. Tudi zdaj je dobil stavo on, medtem ko nihče drug ni mogeč čez. Spet je izginil, da kralj ni vedel, kdo je dobil stavo. Zato dá še enkrat razglasiti, kdo more preskočiti most. Mlajši gre zdaj po svoj oreh, in ko ga stre, najde v njem obleko za kraljeviča in — zlatega konja. Brž ga zasede ter odjezdi proti mostu. Tu ga že vsi pričakujejo in žele, da bi on prvi poskusil srečo. On pa odvrne: »Zadnji sem prišel in zadnji tudi poizkusim svojo srečo.«

				Vsi so poizkusili, a nihče ni mogel čez. Ko pa je poizkusil Podpečnik, je bil kakor blisk na drugi strani mosta. Nato je hotel brž pobegniti, pa pristopi kraljična in mu pritisne na čelo svoj kraljevski pečat, da bi ga v prihodnje takoj spoznala. Ko spet mine leto in se nihče ne oglasi, razpošlje kraljična vojake okoli, da bi poiskali tistega, ki ima na čelu njen pečat. Ti res pogledajo vsakega mladeniča na čelo, a noben ni imel pečata. Ko pa pridejo v hišo treh bratov, prideta starejša brata praznično oblečena. Ko ju vojaki pregledajo in ne najdejo pečata, ju še vprašajo: »Ali imate koga drugega pri hiši?« »Nikogar razen Podpečnika, ki tu pod pečjo sedi.« Ko mu pogledajo na čelo, najdejo na njem kraljičnin pečat. Ročno mora z njimi v kraljevi grad in čez nekaj dni ga kronajo za kralja.





Ubožni mladenič in modra kraljična




				Star kralj je imel hčer, lepo in mlado, a tudi razumno in modro, da take ni bilo zlepa. Nje razumnost je zaslula v deveto deželo. Oče je želel, da se omoži, in ji je često tudi prigovarjal. A ona seje branila in branila ter se izgovarjala: »Saj mi ni še sile, niti me ne veseli.» Oče pa jo sili in sili, da se naposled lepa kraljična vda.

				»Naj bo po vaši želji,« reče, »ali to vam povem, da vzamem samo tistega, ki mi zastavi tako uganko, da je ne bom znala uganiti. A to vas prosim, naj umrje vsak, kateremu uganko uganem.«

				Kralj si misli: Kaj bi se ustila. Ženska glava si, čeprav si najbistroumnejša. Na koncu se vendar najde mož, ki te premodri. In ji dovoli, kar je prosila.

				Od vseh strani so prihajali snubači, iz daljnih in bližnjih krajev. Bilo jih je vsake bire: plemenitih in neplemenitih, bogatih in ubogih, toda nobeden ni znal zastaviti uganke, da bi je kraljična ne uganila. Vsakemu je rabelj odrobil glavo.

				V neki vasici je živela uboga ženica s svojim sinom. Drugega nista imela nego nekaj kokoši in golobov. Njen sin je stopal v dvajseto leto in je bil čvrst mladenič. Zato reče materi: »Tudi jaz grem kraljični zastavit uganko.«

				Mati mu brani, kakor ve in zna, prosi ga in zaklinja, naj nikamor ne hodi po neumnosti izgubljat mlade glave. Ali sin se ne da preprositi. Ko mati vidi, da ne more sina pregovoriti, ji pride na misel, da bi bilo bolje, če ga sama umori. Ljubše ji je, da umrje od njene roke kot od rabljeve. Zato na videz privoli in speče sinu dva goloba za na pot. A goloba je bila zastrupila. S sinom je šel tudi domači pes, kodrasti Grivec. Ko že dalj časa hodita, vidi mladenič, da je Grivec lačen. Vrže mu oba goloba. Ta hip zajetni pes pogine. Mladenič ga pusti tam in odide. Ko gre tako dalje, se mu začne pot izgubljati, da naposled o potu ni bilo nikjer sledu. Zato se vrne. Ko pride na mesto, kjer je ležal pes, ga že ni bilo več, a namesto njega je ležalo dvanajst mrtvih vranov. Pobere jih in gre dalje. Na poti ga zajame mrak, da je moral prenočiti v gozdu. A ponoči pride mimo njega četa razbojnikov, bilo jih je štiriindvajset. Odvedo ga s seboj v skrivališče. Mladenič je imel pri sebi še tiste vrane. Oskubil jih je, porezal jim glave in noge in jih dal razbojnikom, da si jih napravijo za večerjo. In res so jedli in vsi poginili.

				Drugi dan se napoti mladenič dalje. Skoraj pride iz gozda na plan ter od daleč zagleda mesto, a na hribu kraljevi grad. Zdaj začne premišljevati, katero uganko bi kraljični zastavil. Misli in misli ter se naposled domisli, da bo najbolje, če ji zastavi to, kar je na poti do nje izkusil in sam videl. Zato se oglasi v gradu in hitro ga odvedo pred kraljično, ki je čakala sredi svojih dvorjanic na kraljevskem stolu.

				Mladenič pogumno stopi prednjo, in ko mu ukaže, spregovori in reče: »Dva mrtveca sta ubila živega; a ta, ki je bil zdaj mrtev — je ubil drugih dvanajst, in teh dvanajst mrtvih — je ubilo drugih štiriindvajset; toda tisti, ki bi ga imela prva dva ubiti — še živi. Kaj je to?«

				Kraljična premišlja in pregleduje vse knjige, v katerih so bile uganke zapisane. Zunaj je bil rabelj že pripravil klado, na katero bi mladenič položil glavo, da bi mu jo odsekal, a notri si je kraljična trla glavo in se naposled vdala in priznala, da te zastavice' ne more uganiti. Velela je mladeniču, naj ji raztolmači. On reče:

				»Ko sem se bil namenil k vam, mi je mati branila. Da pa bi me vi ne dali umoriti, me je hotela zastrupiti s tem, da mi je spekla dva goloba, ki sta bila zastrupljena. Na potu sem ju dal svojemu lačnemu psu, ki je mahoma poginil. Tega psa je prišlo jest dvanajst vranov, a vrane je pojedlo spet štiriindvajset razbojnikov. To je dogodek, ki se je pripetil meni na poti k vam.«

				Kraljična se je vdala in še tisti večer sta se poročila. Kralj je ukazal narediti veliko večerjo, in ko so se najedli in napili, je udaril ob mizo in rekel, da še nikoli ni bil tako vesel. Naposled je še plesal s kuhinjsko deklo, da mu je na glavi odskakovala krona.





Vrag se ženi




				Bila sta oče in mati, ki sta imela tri hčere. Nesreča pa je hotela, da se jim ni približal niti en ženin. To je močno jezilo mater, oče pa je rekel: »Hočem jih omožiti, če jih imam dati samemu hudiču!«

				Vrag je bil takoj pripravljen, da ugrabi tri duše. Računal pa je na žensko radovednost. Napravljen kot grof je prišel k očetu in ga zaprosil za starejšo hčer. Z velikim veseljem mu jo je dal, češ: če je ne dam takemu gospodu, komu pok?! Vrag jo je odpeljal v neki navidezen grad in ji rekel: »Drugega opravila nimaš, kot da nosiš iz sobe v sobo tole zlato jabolko, le v dvanajsto sobo ne smeš pogledati!« Ona vzame zlato jabolko ter teka po gradu iz sobe v sobo. Pride do vrat dvanajste sobe; tu postoji in si misli: Kaj neki bi bilo, četudi pogledam? Do zdaj je bila vsaka soba lepša, in kdo ve, kaj je šele v tej? Radovednost jo premaga, odpre in zagleda pekel, kako vragi mučijo uboge duše. Zlato jabolko pa ji je padlo v pekel, kjer je zgorelo. Vsa zmučena zapre vrata in teče proč. Tedaj jo sreča njen mož — vrag. »Kje je jabolko?« zavpije in pahne še njo v peklensko brezno.

				Nato se odpravi vrag k očetu in mu takole laže: »Moji ženi je silno dolgočasno; pustite z mano vašo drugo hčer, dobro se ji bo godilo.« Oče dovoli. Toda doletela jo je enaka usoda kakor njeno starejšo sestro. Pogledala je v pekel, kamor ji je padlo zlato jabolko. Notri zagleda tudi svojo sestro, ki ji pravi: »Gorje nama, sestrica, v peklu sva, od koder ni rešitve!« Vrag priteče in pahne še njo v pekel, ker ni imela več zlatega jabolka.

				Vrag se napoti tretjič k očetu. Reče mu: »Kjer sta že dve, naj bo še tretja! Dovolite, da odpeljem še najmlajšo hčer; malo se bomo poveselili, ker nas bo lepa družba!« Vrag odpelje tako še najmlajšo hčer, ki je bila pa bolj zvita, kot si je vrag mislil. Ko ji je dal zlato jabolko in ji prepovedal, da ne sme pogledati v dvanajsto sobo, si je mislila: Že vem, kaj storim: zlato jabolko zavežem v predpasnik, da mi ne odleti. Ker pa ne vidim tu svojih sester — že ni vse v redu. Moram pogledati! Gre in odpre kar naravnost dvanajsto sobo, kjer se ji pokaže strašna slika: njeni sestri sta v peklenskem breznu. Obe vpijeta: »Oh, sestrica, reši naju, reši, ker imaš še tisto nesrečno zlato jabolko!« Ona pa jima reče: »Samo malo potrpita, pa vaju rešim!« Ko pride vrag domov, jo takoj vpraša, ali ima še zlato jabolko. Pomoli mu ga pod nos — in vrag si od jeze odgrizne spodnjo ustnico.

				Nekega dne vzame mlajša sestra velik koš, gre v pekel po eno sestro in jo pokrije v košu. Ko pride vrag domov, mu reče: »Nesi, nesi našim domov tale dar! Kar na rame zadeni in ne glej, kaj jim darujem; možje naj ne bodo preveč radovedni. Če bi pa hotel pogledati, bom takoj za teboj in ti že zakričim: vidim, vidim!« Tako je poučila tudi sestro v košu, kaj in kako naj reče, če bi hotel vrag pokukati v koš. Vrag zadene koš na hrbet in nese proti hiši nesrečnih — ukletih hčera. Potil je res krvavi pot, ker je nesel babo v košu. Ko pride do hišnega praga, zvrne koš kar v hišo, ne da bi pogledal, in odhiti proti domu.

				Čez nekaj dni mu napravi še en koš »daril« za svoje starše, ki jih nese vrag prevaranim roditeljem. Malo je bil sicer nejevoljen, a kaj: babo je treba ubogati! In tako je sam vrag nesel in rešil iz pekla že dve sestri.

				Nekega dne pa mu reče žena: »Ti, potem ko se vrneš, dobiš zunaj v veži še en koš daril za moje starše. Bodi tako dober in nesi! Pa ne bodi radoveden, veš — saj je tako zadnji!« Vrag se je malo jezil, vendar ni nič rekel in odšel. Medtem pa je ona naredila nekakšno ženo iz slame, oblekla jo je v svojo obleko in jo postavila pred peč. V peči je zakurila ogenj, slamnati ženi pa je dala v roko lopar, češ da ona potika v peč. Sama pa je sedla v koš in se pogrnila.

				Čez nekaj časa pride vrag domov, zadene koš in reče proti slamnati ženi: »Zdaj grem, da veš!« Po poti pa je bil silno radoveden, kaj neki nosi toliko na dom. Že hoče vzeti koš z ramen, kar zavpije v košu: »Vidim, vidim!« Če vidiš, pa vidi! si misli vrag in teče dalje. Mislil je, da ga le žena zalezuje.

				Pride do hiše, vrže koš v hišo in steče domov. Doma pa je slamnata žena še vedno potikala v peč. Reče ji: »Nesel sem, veš, a upam, da zadnjič!« Slamnata žena pa kar molči.

				»No, ali si jezna ali kaj?« ji reče in jo hoče malo poriniti, a začuti šum — slame. Šele zdaj zapazi vrag veliko prevaro. Pograbi slamnato babo in jo porine v peč. Nato steče v pekel, kjer tudi starejših dveh sester ni bilo več. Potem pa hiti na njihov dom, ali medtem je izgubil vrag vso moč do te hiše. Jezno je udaril ob ogel, da se je pol hiše podrlo.





Zdravilno jabolko




				Svoje dni je živel kralj, ki je imel tri sinove. Doživel je že lepo starost in moči so ga jele zapuščati. Nekega dne naglo zboli. Poklicali so najboljše zdravnike vsega kraljestva, da bi vrnili kralju zdravje, a vse zaman. Odkritosrčno so mu povedali, da se mu bliža konec življenja.

				Kralj se je vdal v svojo usodo in se pripravljal na daljno, zadnjo pot.

				Ko ravno ni bilo nikogar v sobi, se odpro duri in v sobo stopi berač. Nevolja se je pokazala kralju na obrazu.

				Berač to opazi in reče: »Kralj, nikar ne bodi nevoljen. Nisem prišel k tebi prosjačit, temveč bi ti rad povedal nekaj važnega, le če mi boš verjel.«

				»Hitro mi povej! Saj vidiš, da se mi bliža zadnja ura,« odgovori kralj s slabotnim glasom.

				»Ni še prišla zadnja ura, kralj. Eno zdravilo je še na svetu, ki ti more vrniti ljubo zdravje.«

				»Tega skoraj ne morem verjeti,« pravi bridko kralj, »pa le povej!«

				»Prav dobro vem, da boš nejeverno majal z glavo; kar ti povem, je gola resnica, tako gotovo, kakor sedaj pred teboj stojim. Tebe ozdravi samo zdravilno jabolko. Ko ga použiješ, boš zdrav kot riba. Zato pošlji svoje tri sinove po svetu, da ti prineso zdravilno jabolko. Enemu se gotovo posreči. Če ne storiš po mojih besedah, ti je odbila zadnja ura. Zbogom, kralj!« S temi besedami zapusti sobo. Kralj ga kliče nazaj, ker bi rad vedel, kje je tisti vrt, na katerem raste zdravilno jabolko. Toda na njegov klic pride služabnik. Temu reče, naj takoj pokliče berača, ki je ravnokar odšel. Služabnik pravi začuden, da ni videl nikogar iti iz sobe, čeprav je bil blizu kraljevih vrat.

				Kralj se zamisli. Čez nekoliko časa pokliče sinove in jim reče: »Sinovi! Moje življenje še ni končano. Ozdraviti me namreč more zdravilno jabolko. Zatorej se odpravite na pot po svetu. Kdor izmed vas mi prinese zdravilno jabolko, bo naslednik mojega kraljestva.«

				Starejšima sinovoma to ni bilo po volji, kajti potovanja nista bila vajena; rajši sta se zabavala brez dela po pustih in praznih veselicah. Najmlajši sin pa seje razveselil, ko je slišal, da mu preljubi oče še ne bo umrl.

				Vsi se istega dne odpravijo na pot; vsak na drugo stran.

				Minilo je več tednov, ko pride najstarejši sin v deželo, kjer ni videl nobenega človeka. Gledal je s hriba okrog, pa ni zagledal nobene hiše, nobene vasi. Ko se vsemu temu čudi in gre po beli cesti dalje, vidi prihajati šepavega človeka. Bil je berač. Kraljevi sin hoče prevzetno mimo njega, a ta ga lepo poprosi: »Ponižno prosim, milostivi gospod, za majhen dar!« Vrže mu desetico, hromec pa še prosi: »Košček kruha, milostivi gospod, lepo prosim, lačen sem, da ginem.« Kraljeviču napuh ni pustil, da bi še dalje stal pri revnem možu. Ničesar mu ne odgovori, temveč stopa ponosno dalje. Zdajci se kraljevič ustavi in se ozre, rekoč: »No, ti berač, desetico si dobil od mene. Mi mi veš povedati, na katerem vrtu je zdravilno jabolko?«

				»Le pojdite po tej cesti, skoraj' boste dospeli do tega čudnega vrta. Urno odtrgajte jabolko in hitro odhitite z vrta!«

				»Že prav, že prav!« reče kraljevič in se smeje nasvetu, ki mu ga je dal berač. Pot je bila zelo dolga. Naposled vendar pride do velikih vrat, jih odpre in stopi na vrt. Drevesa ni bilo nobenega, le tam sredi vrta je zelenela ena sama samcata jablana. Gredica je bila pri gredici in na njih je raslo na tisoče najmilejših cvetlic. Čarobna vonjava se je širila po vrtu. Počasi je stopal kraljevi sin po poti, ki je vodila k jablani, rastoči tam na zeleni trati. Sadja ni bilo na njej, samo na eni, daleč k tlom pripognjeni veji je viselo lepo rdeče jabolko. S hitrimi koraki gre kraljevič tja ter odtrga to prečudno jabolko. Radoveden ga ogleduje od vseh strani, a je bilo kakor vsako drugo navadno jabolko. Komaj stoji nekaj trenutkov pod drevesom, ga obide težka utrujenost. Ni dolgo premišljeval, marveč je legel pod drevo na zeleno trato.

				Ni dolgo ležal, ko se mu približa človek. Kraljeviču se je zdelo, kakor da gleda skozi gosto mrežo. Sedaj ga spozna. Bil je tisti berač. Pripognil se je k ležečemu in mu vzel iz roke jabolko. Z njim se je dotaknil veje, na kateri je prej viselo, in jabolko se je zopet prijelo. Odtrgal je majhno vejico, se z njo dotaknil kraljeviča in zašepetal: »Ti nisi vreden, da bi očetu prinesel zdravilno jabolko. Zakaj me nisi ubogal? Tako dolgo bodi vran, črni vran, dokler ne pride rešilni dan!«

				In res — spremenjen je bil v črnega vrana, ki je zletel kvišku.

				Tri dni pozneje je šel po isti poti drugi sin, ki se mu je primerilo isto kot prvemu.

				Zopet tri dni pozneje je bil na isti poti najmlajši sin. Naproti mu pride berač, ki pa niti ni utegnil poprositi miloščine, kajti kraljevič mu že vrže rumen cekin v klobuk, rekoč: »Gotovo si lačen, revni mož. Ná ta kos kruha,« in hoče iti dalje. Berač se mu lepo zahvali in reče: »Kraljevič, jaz vem, kam greš. Ta pot je prava. Urno odtrgaj jabolko in odhiti z vrta! Danes je zadnji dan. Prej ko bo luna vzhajala, mora imeti tvoj oče zdravilno jabolko, sicer bo prepozno. Gorje pa tebi in bratoma, če ne ubogaš!«

				Te besede so dale kraljeviču novo moč. Kmalu pride do vrta in stopi vanj. Cvetlice so mu mamljivo duhtele naproti. Pogumno je hitel k jablani. Ko rdeče jabolko odtrga, hoče takoj oditi, kakor mu je zapovedal berač. Toda glava mu je težka in noge utrujene. Že hoče leči pod drevo, ko zdajci nekaj nad njim zašumi. Ozre se kvišku in vidi dva vrana. Grozna slutnja se ga polasti. »Kaj, ko bi bila to moja brata?« mu šine v glavo. Telo se mu strese in vsa utrujenost ga mine.

				»Moj oče!« vzklikne glasno in hiti z jabolkom z vrta. Zunaj mu pride naproti berač.

				»Blagor ti, kraljevič! Trepetal sem že zate. Sedi na zeleno trato tu in si odpočij!« Nekoliko trenutkov je berač molčal, potem pa spet spregovoril: »Ná to vejico, vzemi jo s seboj! V tistem hipu, ko bo oče zdrav vstal iz postelje, pojdi iz gradu ven. Priletela bosta dva vrana in sedla predte na zemljo. Hitro se ju dotakni s to vejico.«

				In spet se je kraljeviča lotila utrujenost. Ni se ji mogel ubraniti. Zaprl je trudne oči. Zdelo pa se mu je, da ga je berač prijel okoli pasu ter zletel z njim kvišku.

				Siv mrak je ležal na zemlji, ko se je kraljevič prebudil. Pred seboj je zagledal grad svojega očeta. Sprva je mislil, da je samo sanjal o zdravilnem jabolku, a ko ga zagleda v svoji roki, spozna, da je bila resnica. Spomni se tudi, da mora biti pri očetu, preden vzide luna. Kakor srna odhiti kraljevič v grad.

				Ko je kralj jabolko pojedel, je bil zdrav. Čvrst in krepak je skočil iz postelje, v kateri je že tako dolgo ležal. Kraljevič pa je hitel iz sobe. Ko pride iz gradu na piano, mu priletita naproti dva vrana in sedeta predenj na zemljo. Glej čudo! Komaj se ju dotakne z vejico, ki mu jo je dal berač, že sta stala pred njim njegova brata.

				V gradu je zavladalo veliko veselje. Starejša kraljeviča sta bila nekam potrta, kajti njun najmlajši brat je postal očetov naslednik, čeprav sta onadva mislila, da se to nikdar ne more zgoditi.

				Tudi jaz sem bil tam, sicer bi ne vedel, kako se je to zgodilo.





Zlata ptica




				Kralj je imel na svojem vrtu neizrečeno lepo jablano, ki je rodila zlata jabolka, a jih nikoli niso mogli dobiti. Vsako jutro je eno manjkalo. Noč in dan je postavljal k drevesu straže, da bi zasačil tatu, toda tudi najboljši stražniki niso mogli dobiti nikogar, ki bi hodil po jabolka, pa je vendar manjkalo slednje jutro eno. Vse to ni nič pomagalo in vojaki so se že branili hoditi na stražo.

				Kralj pa je imel tri sinove. Starejša dva sta bila bolj poredna in mlajšega brata nista nič kaj marala. Kralj je rekel, naj stražijo tudi sinovi, in prvo noč je šel najstarejši. Vzel je puško, jo dobro napolnil, hodil gor in dol in gledal okoli sebe, kdaj in od kod bo kdo prišel. Vso noč ni bilo nikogar, toda drugo jutro je jabolko le manjkalo. Drugo noč gre srednji sin. Z nabito puško hodi gor in dol kakor prvi in gleda okoli sebe, kdaj in od kod bo kdo prišel nad jablano, pa nikogar ni bilo, a jabolko je le manjkalo. Tretjo noč gre najmlajši. Namesto s svinčenim zrnjem nabije puško z grahom, češ da tatu ne bo ustrelil, temveč ga samo spoznal, kakšen tiček je to, ki zna tako krasti, da ga nihče ne zasači. Zvečer se ustopi pod drevo, upre oči v jabolka in gleda venomer vanja, ne da bi se ozrl kamor koli. Kar prileti okoli polnoči izpod neba ptič tako tiho, da se ni nič slišalo, in se spusti na drevo. S kremplji prime jabolko, najmlajši pa pomeri, sproži in mu odstreli tri peresa. Ptič se ustraši, pusti jabolko in zleti. Sin pobere peresa in vidi, da so iz čistega zlata. Ko brata slišita strel, brž vstaneta, pritečeta k mlajšemu in ga vprašata, od kod je prišel tat. On pa jima reče: »Gledala bi, pa bi ga videla.«

				Nato odide k očetu in mu pokaže tista tri peresa. Ker so bila peresa zlata, je rekel kralj sam pri sebi: Kako lep mora biti šele ptič, ki ima taka peresa! Ker bi ga rad imel, pravi naglas: »Kdor mi ga prinese, bo kralj.«

				Starejšega je kraljestvo zelo mikalo; vzel je brašno in puško in šel iskat ptiča. Šel je v gozd, kajti v gozdu so ptice najrajši, češ tam jo bo že kje dobil. Hodil in hodil je po gozdovih in se oziral po drevesih, da bi zagledal ptico, ali zlate ptice ni bilo na nobenem. Pride do trate, in ker je bil lačen, stopi raz konja, sede na tla, vzame brašno iz torbe in začne jesti. Tedaj pa pride k njemu medved in ga prosi, naj da tudi njemu kaj jesti, rekoč: »Daj še meni malo, ker sem lačen. «

				Starejši pogleda, zareži nad medvedom in pravi: »Saj bo komaj zame dosti, pa bom še tebi dajal! Poberi se od mene; zate in za take, kot si ti, so v gozdu zverine. Pojdi in lovi jih!«

				Medved se obrne in pravi: »Le počakaj, še slabo se ti bo godilo!« Zarenči in odide.

				Ko se kraljevič naje, gre dalje in pade roparjem v roke. Vse mu vzamejo, kar je imel: denar in konja, in mu zažugajo, da ga celo umore, ko jih je prosil, naj ga spuste, ker je kraljevi sin. Ko pa jih je le za božjo voljo prosil, naj mu vsaj življenje puste, so roparji rekli, da drugače ne, le če se jim pridruži in hodi z njimi ropat. Kaj je hotel? Še bog, da ga niso umorili. Šel je z njimi in postal — ropar.

				Leto je preteklo, toda starejšega sina še ni bilo domov. Zato reče srednji sin očetu, da namerava zdaj on iti iskat zlatega ptiča. Oče ga pusti, ker je obljubil, da se ob letu vrne domov, naj dobi ptiča ali ne. Oče mu da konja, puško, denarja in brašno. Srednji sin se napravi, zajaše konja in jezdi po isti poti, po kateri je šel starejši brat. V gozdu gleda po drevesih po zlatem ptiču, toda zaman. Pride do iste trate, in ker je bil lačen, se ustavi, stopi raz konja, vzame brašno iz torbe in začne jesti. Spet pride medved in ga prosi, naj mu da kaj jesti, ker je lačen. Tudi ta ga zapodi kot prvi in pravi: »Poberi se od mene! Zate in za take, kot si ti, so v gozdu zverine. Pojdi in lovi jih!«

				Medved se obrne in pravi: »Le počakaj, še slabo se ti bo godilo!« Zarenči in gre.

				Ko se srednji brat naje, gre dalje in roparji ga dobe. Vzamejo mu vse, kar je imel: denar in konja, in mu zažugajo, da ga celo umore, kajti starejši brat gaje spoznal in se zbal, da bi očetu ne povedal, kaj je on. Ker pa le prosi in prosi, mu prizanesejo, seveda če se jim pridruži in dela to, kar oni. Kaj hoče? Še bog, da ga niso umorili. Šel je z njimi in postal — ropar.

				Leto je preteklo in tudi srednjega sina ni hotelo biti nazaj. Zdaj reče očetu še mlajši sin, da hoče iti tudi on iskat zlatega ptiča. Oče mu pa pravi: »Dva sta že šla in ju ni nazaj. Iti hočeš še ti, da tudi tebe ne bo. Ostani doma, vidiš, edino tebe še imam, ali naj še tebe izgubim?«

				Toda sin ni dal miru. Tako dolgo je naganjal očeta, da ga je pustil, mu dal konja, denarja in brašno.

				Najmlajši sin je jezdil po ravno isti poti in prišel na isto trato, kjer sta bila prejšnje in poprejšnje leto njegova brata. Stopi raz konja, vzame brašno iz torbe in začne jesti. Spet pride medved in ga prosi: »Daj še meni malo, saj vidiš, da sem lačen.«

				Ta pa — dobrega srca, kakor je bil — reče: »O, le tukaj z menoj jej, kolikor hočeš in kolikor se ti poljubi. Bo že kako šlo, če zmanjka.« In medvedje jedel in jedel, daje njemu le malo ostalo. Nato seže še v torbo in jo popolnoma izprazni. Toda medved spet je, da je bil kraljevič prav malo deležen. Medved pa še ni bil sit. Pravi mu: »Daj mi še konja, da ga snem in se najem, ker sem lačen.«

				»I,« pravi on, »saj ti bi ga dal, pa nimam potem na kom jezditi.«

				Medved odgovori: »Boš pa mene jezdil.«

				Kraljevič pravi: »Kako bom tebe jezdil, ko se mi bo vsak smejal, kdor me bo videl?«

				Medved pa mu spet odvrne: »Naravnost tja te bom prinesel, kjer je tista stvar, ki jo iščeš.«

				Ko kraljevič to sliši, si misli: Če ti veš, kaj iščem, tudi veš, kje je! in reče: »I — no, pa ga snej, da se naješ in lakoto zamoriš.«

				Tedaj plane medved nad konja, ga razmesari in se naje. Ko se je nasitil, mu reče: »Zdaj pa ureži leskovo šibo, ki je v enem letu zrasla, zajaši me in prinesel te bom do zlatih ptičev. «

				Mladenič je urezal leskovo šibo, kar je je v enem letu zraslo, zajahal medveda in dirjala sta, da sta pridirjala do skale. Pri skali se medved ustavi in pravi: »Tu, v tej skali, je cela jata zlatih ptičev v zlatih kletkah. Mahni z leskovko po skali. Odprla se bo, pojdi vanjo in vzemi prvega ptiča, ki ti pride v roke, toda nikar ne izbiraj, da se ne zbude stražniki in te ne ujamejo.«

				Stopil je z medveda, mahnil z leskovko po skali in skala se je odprla. Stopi v lep, prostoren kraj; na obeh straneh so visele zlate kletke z zlatimi ptiči, prvi lepši od drugega. Šel je od ptiča do ptiča in vsak mu je bil bolj všeč, dokler ni

				prišel do konca votline, kjer je bil najlepši ptič. Tega vzame in se obrne. Toda preden pride do drugega konca, se straže zbude, ga primejo in mu hudo žugajo. Vprašajo ga tudi, zakaj je hotel ptiča ukrasti. Mladenič pa se še nikoli ni zlagal in pove vse od konca do kraja. Stražniki so mu obljubili, da ga izpuste in mu podare zlatega ptiča, če jim pripelje takega in takega konja, ki mu ni v devetih deželah enakega.

				Ko pride iz votline do medveda, mu reče medved: »Vidiš, zakaj me nisi poslušal in vzel takoj prvo ptico, do katere si prišel? Jaz sicer vem za takega konja, toda moraš me ubogati in storiti, kakor ti bom rekel. Vzemi leskovko, sedi spet name in si misli, da bi bil rad tam, kjer so tisti konji, ki jih v devetih deželah ni takih.«

				Mladenič je vzel leskovko, sedel na medveda in si mislil: »O, da bi bil tam, kjer so tisti konji!« Komaj je to mislil, je že bil pred skalo.

				Medved mu reče: »Udari spet s šibo po skali in skala se bo odprla. Dobil boš konjev celo čredo. Odveži prvega, ki prideš do njega, in nikar ne izbiraj, da se stražniki ne zbude in te ne ujamejo.«

				Mladenič stopi z medveda, udari s šibo po skali, ki se odpre in razmakne v votlino. Na obeh straneh so stali privezani konji, lepi, da bi jih kar gledal, prvi lepši od drugega, zadnji na koncu jame pa najlepši. Tega mladenič odveže in odpelje iz jame, toda od ropota kopit se stražniki zbude, ga primejo in mu hudo žugajo. Vprašajo ga tudi, zakaj je hotel konja ukrasti. Po pravici jim pove vse od kraja do konca in obljubili so mu, da ga izpuste in mu dajo konja, če jim pripelje morsko deklico. Mladenič jim obljubi in odide iz jame.

				Ko pride do medveda, ga medved ošteje kot prvič, rekoč: »Saj sem ti rekel, zakaj me nisi poslušal? Pač vem, kje in kako bi se dala dobiti morska deklica. Tu spodaj ni daleč morje. Pojdi v mesto in si nakupi vsakovrstnega kramarskega blaga, z njim pojdi na breg morja in ga tam prodajaj. Prišle bodo tri morske deklice. Kupčuj samo s tisto, ki ti bo najbolj všeč. Ko bo nakupila in hotela oditi, naj ti da roko, da bo sreča večja. Takrat si pa misli, da bi bil rad pri konjih. Ročno boš tam, kjer si želiš. Tako delaj ves čas.«. To medved reče in gre svojo pot.

				Mladenič gre in gre in pride do mesta. Tu nakupi vsake vrste kramarskega blaga: trakov, šivank in drugih podobnih reči. S tem blagom gre k morju in ga tam razloži naprodaj. Pridejo tri morske deklice, prva lepša od druge. Samo s tisto, ki se mu je zdela najlepša, je kupčeval. Ko je deklica nakupila, kar je želela, ji mladenič reče, naj mu seže v roko, da bo sreča večja. Deklica mu seže v roko, on pa si misli: Ko bi bil zdaj pri konjih!

				Kakor bi trenil z očmi, je bil mladenič z morsko deklico pri konjih. Tam so mu dali prej obljubljenega konja in vsi zamaknjeni so gledali morsko deklico, pa se je niso mogli nagledati. Mladenič sede na konja, in preden gre, jih prosi, da bi smel še deklici seči v roko za slovo. Radi so mu dovolili, veseli, da so le deklico dobili. On ji seže v roko in si misli: O, ko bi bil zdaj tam, kjer so zlati ptiči!

				Kakor bi z očrni trenil, je bil pri zlatih ptičih: on, morska deklica in konj. Vsi veseli ogledujejo konja, tako lepega in ognja polnega. Ročno mu prineso najlepšega zlatega ptiča v najlepši zlati kletki, ko še s konja ni stopil. Toda kakor hitro je dobil ptiča in prijel deklico za roko, si je mislil: O, ko bi bil zdaj pri medvedu!

				Takoj je bil že pri medvedu: on, morska deklica, konj in zlati ptič. Medved mu reče: »Zdaj imaš vse in sreča te čaka. Samo enega se varuj: varuj se kupovati mesa z vislic!« Medved to izgovori in gre svojo pot.

				Mladenič pa jezdi z morsko deklico dalje proti domu in pride v mesto. V mestu je vrelo skupaj polno ljudi. To se mu je čudno zdelo in povprašal je prvega, ki je prišel mimo njega, kaj to pomeni. Ta mu pove, da peljejo dva tatova obesit. Stopi bliže, da bi videl, kdo sta ta dva nesrečnika. Toda joj! V njiju spozna svoja starejša brata. Vpraša, kaj sta storila, in povedo mu, da sta zelo veliko pokradla. Smilita se mu, saj sta vendar brata. Zato vpraša, ali ju je mogoče rešiti. »O, pač,« mu reko, »kdor plača še enkrat toliko, kolikor sta vzela.« Ker je imel še od doma dovolj denarja, našteje odkupnino in gre svojo pot iz mesta.

				Ko sta brata zvedela, da sta rešena smrti, bi rada vedela, kdo ju je odkupil, in vprašala sta vsakega, kje je njun rešitelj. Pokazali so jima pot, po kateri je šel iz mesta.

				Gresta za njim, in ko ga zagledata, spoznata, da je njun brat in da nese zlato ptico domov. Zbala sta se, da bi doma ne povedal, kaj se je z njima zgodilo. Iz zavisti sta ga ubila in pustila mrtvega na cesti. Vzela sta konja, morsko deklico in zlato ptico in šla proti domu.

				Vse se ju je veselilo, posebno pa oče — kralj. Konja so dali v hlev, toda odsihmal se je tako shudil, da ni smel nihče k njemu, in so mu morali z vrha dajati zobanja. Tudi morska deklica je bila tako žalostna, da ni mogla besede spregovoriti. Zlata ptica je vedno nosila povešeno glavo in tudi ni dala glasu od sebe. Vsi so mislili, da je bo zdaj zdaj konec.

				Tedaj pa pride medved do mrliča na poti. Odkoplje neko korenino, jo stolče na kamnu, kane sok mrtvemu v usta in mladenič oživi in ozdravi. Nato medved izgine in nič več ni bilo slišati o njem. Mladenič pa gre v strgani obleki domov. Nihče ga ni spoznal. Vpraša po svojem konju, a vse ga debelo gleda in misli, da je blazen. Pokažejo mu konja v hlevu in povedo, da ne sme nihče v njegovo bližino. On gre k njemu. Ko ga konj zagleda, začne veselo rezgetati in se mu da božati in gladiti, kot bi bil najbolj krotka žival. Vse strmi. Nato spet vpraša: »Kje je moja ptica, zlata ptica? Dajte mi jo nazaj!«

				Šel je naravnost v kraljevo stanovanje, v tisto sobo, kjer je visela kletka z zlato ptico. Komaj ga ptica zagleda, začne na ves glas tako nebeško prepevati, da se je razlegalo po vsem gradu, kot bi godli sami nebeški angelci. Ko kralj sliši ptico tako prepevati, prihiti v sobo, iz druge sobe pa morska deklica, ki se ji je to čudno zazdelo. Komaj zagleda mladeniča, razpne bele ročice, skoči k njemu, ga objame, se ga oklene in pritisne na srce, kakor bi ga več ne hotela izpustiti.

				Oče je bil priča vsemu temu in ni vedel, kaj naj reče. Spozna svojega sina, in ko izve, kako sta brata z njim ravnala in kaj se je z njim godilo, se razhudi ter zapove oba starejša sinova obesiti, ker sta to tudi zaslužila. Mlajšemu pa je dal kraljestvo in naredili so veliko svatovščino, kajti oženil se je z lepo morsko deklico.





Zlatolaska




				K nekemu grofu pride stara žena in mu ponuja čudno ribo za tri zlate. Ker jo grof vpraša, zakaj je majhna riba tako draga, odvrne starka:

				»Zato, ker tisti, ki to ribo je, razume vse, kar živali med seboj golče.«

				Gospod kupi ribo, hkrati pa zabiča svojemu kuharju, da niti oblizniti ne sme ribjega mesa, sicer izgubi glavo.

				Kuhar speče ribo in si jo odreže majhen košček. V hipu razume vse muhe v kuhinji, ki mu brenče:

				»Nam tudi košček mesa, ne bo ti na kvar, drugače te zatožimo!«

				Tudi tem prepusti majhen košček, ostalo pa nese gospodu.

				Popoldne pa mora jezditi kuhar z graščakom na lov. Med potom pa vpraša kuharjev konj grofovega, zakaj tudi on ne nese svojega jezdeca — grofa tako gizdavo kakor on kuharja. Grofov konj pa odgovori, da zato ne, ker je že zelo star in bo prej ko slej poginil. Mladi kuhar se spozabi, pa se sam s seboj zadovoljen ponosno zasmeji, grof pa razkačen spozna, da je tudi kuhar jedel ribo. V jezi ga obsodi na smrt, pripravljen pa mu je odpustiti kazen, če mu pripelje Zlatolasko za ženo.

				Kuhar žalostno premišljuje, kje neki more Zlatolaska živeti, ker še nikdar nič ni slišal o nji. Vtem pa priletita dve ptičici na drevo in ena pripoveduje vsa vesela, da je prinesla z otoka na sredi morja en Zlatolaskin las za svoje gnezdece.

				V hipu zasede kuhar svojega konja in se poslovi. Pri bližnjem gozdu naleti na dva vrana, ki sta od lakote kričala. Kuhar hitro razseka svojega konja in jima ga prepusti, sam pa gre peš dalje. Vrana mu obljubita svojo pomoč; kadar bo v sili, naj se ju spomni.

				Gre dalje in najde sredi gozda goreče mravljišče. Vse mravlje kriče in hitijo ven, on pa zajame s klobukom v potoku vode in pogasi ogenj. Mravlje se mu zahvalijo in rečejo, da mu bodo pomagale, kadar bo le hotel.

				Ko je prišel do morja, sta ravnokar ujela dva ribiča zlato ribico in se prepirala zanjo. Kuhar pa ribico kupi od njiju in jo spusti nazaj v morje. Tudi ona mu obljubi svojo pomoč.

				Kuhar se prepelje na otok in zasnubi Zlatolasko za ženo svojemu gospodu. Oče — grof pa ga jezno zavrne:

				»Če mi prineseš žive in mrtve vode, dobiš Zlatolasko, drugače pa izgubiš glavo!«

				Kuhar se spomni na oba vrana, ki tudi naglo priletita in mu pokažeta pot do studencev.

				V drugo reče grof:

				»Zlatolaska je imela ogrlico iz biserov in dragih kamnov. Nekje na sprehodu pa se ji je ogrlica razsula. Vse bisere in kamne zopet poišči — sicer izgubiš glavo!

				Kuhar odide, pa se domisli mravelj, ki mu tudi na mah prineso vse bisere in kamne.

				V tretje mu zapove grof:

				»Moja hči Zlatolaska je imela zlat prstan, pa gaje izgubila, ko se je kopala v morju. Tega moraš poiskati, drugače ne vidiš živ svojega gospoda!«

				Prestrašen odide kuhar k morju in misli na zlato ribico. Čez nekaj časa priplava in ga vpraša, kaj bi rad. Kuhar ji pove. Ribica pa pravi, da ima tisti prstan največja riba pod plavutjo, zato ga je zelo težko dobiti. Nato ribica odplava. Kuhar čaka in čaka, nazadnje pa priplava ribica in mu položi prstan na pesek pred noge.

				Prav nerad bi se ločil Zlatolaskin oče od svoje hčerke. Zato odvede nevoljen kuharja v drugo sobo, kjer je stalo dvanajst deklet z zakritimi obrazi.

				»Zdaj ugani, katera je Zlatolaska, moje dete, če ne — izgubiš življenje!«

				Kuhar se hudo prestraši teh besed, muha pa sede na Zlatolasko in mu brenči:

				»Tale je, prav ta in nobena druga!«

				Zdaj pusti grof svojo zlatolaso hčer s kuharjem, ki nese svojemu strogemu gospodu dve posodici: v eni mrtvo in v drugi živo vodo.

				Grof pa o živi in mrtvi vodi nikakor ne verjame in jima ne zaupa, zato da kuharju odsekati glavo. Zlatolaska ga poškropi najprej z mrtvo vodo in glava se zopet prime telesa, živa voda pa oživi kuharja popolnoma in ta se sedaj prebudi še mnogo lepši in močnejši.

				Grof nato zapove svojim vojakom, naj tudi njega samega razsekajo na drobne kosce, potem pa poškropijo z živo vodo. Storili so tako in poškropili razsekane ude. Kar živi udi ožive, a le za malo časa, skupaj se niso sprijeli. Kuhar pride tja in pove, da bi morali rabiti najprej mrtvo vodo — sedaj pa je že vse prepozno.

				Mladi kuhar pa je vzel Zlatolasko za ženo in podedoval vse imetje svojega mrtvega gospoda.





Železni prstan




				V bajti na kraju vasi je nekoč živela siromašna žena, ki je imela sina edinca. S težkim delom je mati preživljala sebe in otroka. Ko je sin dorastel v dečka, je spoznal, kako težko je njuno življenje. Odločil se je, da ne bo več v breme sirotni materi in da si poišče kruha pri drugih ljudeh.

				Stopi v službo, in ko zasluži tri krajcarje, se ga poloti želja, da bi šel po svetu za kruhom in za srečo. Poslovi se od matere, vzame s sabo tri krajcarje in se odpravi na pot.

				Dolgo hodi po poti in naposled prispe v neznano vas. Lačen je in že se odloči, da si kupi za krajcar kruha, kar zagleda na vasi tropo otrok, ki kamnajo starega in bednega psa. Zasmili se mu žival, pa stopi k mladeničem in jih prosi, naj puste psa pri miru. Hudobneži se mu posmehujejo in še dalje obmetavajo žival s kamenjem. Tedaj jim reče deček: »Pustite meni psa, dam vam zanj krajcar!« Otročaji so zadovoljni, vzamejo krajcar in prepuste žival dečku.

				Dalje potuje deček po svetu v soncu in vročini in ob njegovi strani hodi pes. Na poti ga žival ogovori in mu pravi: »Življenje si mi rešil. Kako naj ti poplačam? Pri tebi ostanem, morda me boš kdaj še potreboval.« Tako korakata dalje po svetu.

				Po dolgi hoji prispe deček v drugo vas. Truden in lačen je od dolge poti in že si hoče kupiti za krajcar kruha, kar zagleda na mostu nad globoko vodo kopo otrok z vrečo v rokah. Stopi k njim in jih vpraša, kaj imajo v vreči, in otroci mu povedo, da so zavezali vanjo staro mačko, ki jo bodo zdaj vrgli v valove. Dečku se žival zasmili, pa poprosi otroke, naj jo dajo njemu, in on jim plača krajcar. Otroci odvežejo vrečo in mu dajo mačko, deček pa seže v žep ter jim izroči krajcar.

				Od tod potuje deček dalje po svetu. Z njim hodita pes in mačka. Med potom se oglasi mačka in pravi: »Življenje si mi otel. Kako naj ti poplačam? Pri tebi ostanem, morda me boš še potreboval..

				Dolgo hodi deček v spremstvu psa in mačke, ko pride do zelenega pašnika. Na pašniku, tik poti, zagleda pastirja, ki vihti dolgo palico in ubija pisano kačo. »Kaj delaš?« vpraša deček pastirja. In pastir mu odgovori: »Grdo kačo ubijam.« A tudi ta žival se dečku zasmili, zato prosi pastirja, naj jo prepusti njemu. Obljubi mu krajcar za plačilo. Pastir vzame denar in mu prepusti kačo.

				Tako potujejo naprej deček, pes, mačka in kača. Na poti se kača oglasi in pravi: «Življenje si mi otel. Kako naj ti poplačam? S tabo ne morem hoditi po svetu, ker sem preveč osovražena; zato pojdi v grad mojega očeta, kralja vseh kač, dala ti born železni prstan, in dokler ga boš imel, se ti bo izpolnilo vse, kar boš želel. Pomni pa dobro, kar ti še povem! Ko pridemo do gradu, se ustavi pred vhodom, in ko ti bom vrgla prstan v roke, se ulezi na tla; kajti takrat se bo moj oče, kralj vseh kač, hudo razsrdil in ho zamahnil z repo n, da se ho zemlja stresla. Deček odgovori, da je vse razumel in da ho storil, kakor mu je svetovala.

				Preko pašnika dospe deček v spremstvu živali pod visoko goro. Od tod plezajo po strmini med grmovjem in med skalami, kakor jim kača kaže pot. Pridejo pod vrh gore.

				Tam je bila visoka navpična skala in pod to skalo je bil grad kralja vseh kač. Kača pripelje dečka do vhoda in mu reče, naj tam počaka. Sama se splazi v grad in po kratkem času mu vrže v roko železni prstan. Deček ga vzame, nato se vrže hitro na tla, kakor mu je bilo naročeno. Takrat zašumi kakor vihar in kralj vseh kač zamahne s tako silo pred vhodom, da se zemlja strese. Nato se vse pomiri.

				Deček vstane in se vrne v dolino. Dolgo že ni jedel, zato čuti lakoto v sebi. No, sedaj mu je vse laže kot prej. Sede kraj poti in si poželi jedi in glej, že so pred njim. Naje se in nasiti tudi živali, nato krene proti domu, da osreči mater in sebe.

				Zveseli se mati, ko ugleda sina, čeprav se je vrnil navidezno ubog, kakor je bil prej. Deček pa ji ničesar ne pove.

				Zvečer gresta mati in sin počivat. Ko ležeta v posteljo in ko mati zaspi, si deček želi, da bi bila na mestu, kjer je domača hiša, prelepa palača z visokimi okni in prostranimi sobami. V teh sobah naj bi bila lepa oprava in draga posoda. Mati in on naj bi se zbudila v mehkih in lepih posteljah. V omarah naj bi bila najlepša oblačila in v izbi na mizi naj bi bila najboljša jedila. Okoli palače naj bi se razprostiral lep vrt in v njem naj bi cvetele pisane cvetlice.

				Kar je deček mislil, se je tudi zgodilo.

				Ko se mati zjutraj zbudi, se zelo začudi. Namesto v stari bajti se znajde v prelepi palači, namesto na trdi postelji se zbudi na mehkih belih blazinah v prelepi sobi. Vstane in gre iz sobe v sobo in druga je lepša od druge. Pride v izbo in vidi mizo, obloženo z najboljšimi jedili. Naposled stopi v sobo k sinu in ga vpraša v strahu in veselju, kako je mogoče, da se je tako izpremenilo. Deček ji pove vse po vrsti, kako je hodil po svetu, kaj je doživel in kako je dobil železni prstan.

				Zdaj živita mati in sin srečna in vesela. Ničesar jima ne manjka; kar si le poželita, vse se jima izpolni.

				Sčasoma doraste deček v mladeniča in mati se postara, da ne zmore več vseh hišnih opravil. Odloči se mladenič, da se poroči. Reče torej materi: »Grem, da si poiščem nevesto in jo pripeljem na dom. Tako boste živeli v mini in ne bo vam treba toliko delati in skrbeti.«

				Mladenič se odpravi in gre naravnost do kralja tiste dežele ter ga prosi, naj mu da hčer za ženo. Kralj se zavzame in se skoraj razhudi, češ, kako si upa preprost človek prositi za roko njegove hčere. A slišal je bil o mladeničevi sreči in o prelepi palači, pa si misli: »Kar tako ga ne odženem; postavim mu pogoje, in ker jih ne bo mogel izvršiti, bo moral oditi praznih rok.« Obrne se k mladeniču ter mu pravi: »Dam ti hčer za ženo, če postaviš na moj vrt najlepšo in največjo smreko, ki raste v gozdu.«

				Drugo jutro vstane kralj ob zori in se nemalo začudi, ko vidi v vrtu največjo in najlepšo smreko, kar jih je bilo v gozdu. A tudi sedaj se obotavlja in noče dati snubcu besede. Reče mu drugič: »Dam ti hčer za ženo, če zgradiš poleg mojega gradu palačo iz samega stekla.«

				Naslednji dan vstane zelo zgodaj in poleg gradu ugleda palačo iz samega stekla. Še v tretje pravi mladeniču: »Dam ti hčer za ženo, če narediš, da bo peljala od tvojega gradu do mojega široka cesta in da bodo rasla ob cesti najlepša drevesa, pa tako, da bo vsako drugačno in da bo na vsakem drevesu prepevala druga ptica.«

				Tretji dan vstane kralj zarana in vidi, da drži od njegovega gradu do mladeničevega široka cesta in da rasejo ob cesti drevesa, od katerih je vsako drugačno in poje na vsakem drevesu druga ptica.

				Sedaj se kralj ne more več ustavljati; vda se ter obljubi mladeniču hčer v zakon.

				Bilo pa je tako, da je ljubila kraljeva hči princa iz sosednje dežele in je nanj čakala, da pride in jo zasnubi. Zdaj izve, da jo je oče obljubil drugemu v zakon. Očetovi volji se ne more ustavljati, a v srcu sklene, da se bo maščevala nad mladeničem.

				Kralj priredi bogato gostijo in mladenič ter princesinja se poročita. Po poroki odpelje mladi mož svojo ženo na novi dom in njegova mati jo sprejme rade volje in z odprtimi rokami.

				Kraljeva hči je navidezno zadovoljna, prijazna je do mladeniča in njegove matere. Mladenič je vesel, ker misli, da je osrečil nevesto, mater in sebe. Pa čeravno se nevesta dobrika mlademu možu, kuje v srcu črne naklepe in komaj čaka, da bi se ga iznebila.

				Ko nekoč najde kraljeva hči mladeniča na samem, ga vpraša sladko in zaupljivo: »Povej mi, kako je to, da lahko narediš vse, kar hočeš?« Mladenič se spočetka obotavlja, a naposled ji vse zaupa in ji pove, da ima železni prstan in kar si želi, vse se mu izpolni. Nato vpraša kraljeva hči: »In kje hraniš železni prstan?« On ji pove, da ga nosi privezanega na vrvici okoli vratu.

				Ko gresta zvečer počivat in ko mladenič zaspi, se skloni kraljeva hči k njemu, mu odpne srajco, prereže s škarjami vrvico in mu vzame prstan.

				Drugo jutro se mladenič zbudi in ne more verjeti svojim očem. Znajde se v bajti, ki sta jo imela z materjo, preden je dobil železni prstan. Lepe palače ni bilo nikjer, pa tudi princesinja je bila izginila. Žalosten in potrt hodi okoli in ne ve, kaj bi počel; pa stopita k njemu pes in mačka ter ga ogovorita: »Pojdimo iskat prstan, morda ga le najdemo. Služiti ti hočeva, in kar želiš, vse narediva.« Zadovoljen je mladenič in vsi trije se odpravijo po svetu iskat čudodelni prstan.

				Hodijo skozi mesta in vasi, skozi globoke gozdove in preko razsežnih planjav in pridejo naposled do velike puščave. Gredo skozi puščavo in ne vidijo nikjer ne bilke ne drevesa, ne studenca ne človeškega bivališča, in ko pridejo onkraj puščave, zagledajo pred sabo široko morje. Ustavijo se na bregu morja in mladenič je še bolj žalosten. Pes in mačka pa ga potolažita in rečeta: »Tu ostani in naju počakaj: midva greva v vodo, preplavava morje, in če najdeva železni prstan onkraj morja, ti ga prineseva.« Mladenič je zadovoljen in živali skočita v vodo.

				Plavata noč in dan po morju in tretje jutro dosežeta drugi breg ter stopita na suho. Hodita po tuji deželi in ne hodita dolgo, ko prideta do prelepega gradu. Ustavita se pred obzidjem, a v grad ne moreta, kajti vrata so bila zaprta. Pa gresta okoli obzidja in prideta do drevesa tik ob zidu. Ustavita se in mačka pravi psu: »Tu me počakaj; jaz splezam po drevesu na zid in grem od tod v grad in pogledam, ali je v njem železni prstan.«

				Mačka spleza na drevo, z drevesa skoči na zid, z zida pa na tla. Sedaj gre v grad in zamijavka, kakor je pri mački v navadi. Takoj prihiti kraljeva hči, pogleda mačko in pravi princu iz sosednje dežele, s katerim je sedaj tu živela: »Glej, prav tako mačko smo imeli na prejšnjem domu! Naj ostane kar pri nas, nam bo vsaj miši lovila.«

				Mačka ostane v gradu in stika skrivaj po vseh kotih in po vseh prostorih, da bi našla železni prstan, a vse zaman. Povsod je že bila, vse preiskala, le v princesinjino sobo se ji še ni posrečilo priti. Nekoč najde vrata v to sobo odprta; zmuzne se skoznja in skoči pod posteljo, da bi se skrila. Tako čaka večera in noči.

				Zvečer prideta princ in princesinja v sobo, in ko ležeta počivat ter zaspita, se splazi mačka izpod postelje in išče po sobi, da bi našla železni prstan. Kar zagleda drobno miško in, hop, plane nanjo ter jo zgrabi. Miška pa se oglasi in pravi: »Pusti me živeti, za plačilo ti poiščem in prinesem železni prstan.« Mačka jo izpusti in miška steče pod omaro ter prične glodati les. Gloda, gloda in naposled se pregloda v omaro. Zleze vanjo in prinese ven železni prstan. Izroči ga mački, sama pa skoči v luknjico.

				Zdaj premišlja mačka, kaj naj naredi, da pride neopažena iz sobe. Pa začne mijavkati in mijavka, dokler se ne zbudi princesinja, ki vstane iz postelje ter jo zapodi skozi vrata.

				Mačka nese železni prstan iz gradu, skoči na obzidje in spleza po drevesu na tla. Tu najde psa in mu pove, da je našla, kar sta iskala.

				Sedaj potujeta zopet proti domu. Prideta do morja, skočita v vodo in plavata proti drugemu bregu. Ko pa sta sredi morja, reče pes: »Daj, da nesem jaz prstan! Ničesar še nisem storil za gospodarja, da bi mu poplačal dobroto, ko me je rešil iz rok hudodelnežev.« Mačka se brani in mu neče dati prstana in tako se prepirata, v prepiru pa pade mački prstan iz gobčka v morje.

				Hudo žalostna sta oba. Molče plavata dalje. Zgodi se pa, da priplava mimo zlata riba. Pes jo popade, a riba ga prosi: »Pusti mi življenje; za plačilo ti prinesem železni prstan, ki leži na dnu morja.« Pes izpusti ribo; riba splava v globino morja, prinese železni prstan in mu ga da. Zopet sta živali veseli in plavata urno proti bregu.

				Ko priplavata pes in mačka tretji dan k bregu, najdeta tam mladeniča, ki ju je čakal. Pes mu izroči železni prstan in mačka mu pripoveduje, kje in kako ga je dobila. Zdaj se vrnejo vsi trije proti domu.

				Doma pove mladenič sirotni materi, da je zopet našel železni prstan, in tudi ona je srečna in vesela. In mladenič priveže prstan na vrvico ter si ga obesi okoli vratu. Potem si misli in reče: »Princ in princesinja naj živita odslej v tej revni bajti, mi pa se preselimo v prelepi grad onkraj morja.«

				In zgodilo se je tako.