VESCA: 
Resničnost in domneve Franceta Prešerna o portretu
Značilno visoko čelo, dolgi, rahlo razmršeni lasje, žalosten in za-maknjen pogled, nekoliko zabuhel obraz, ki si ga portretiranec pod-piraz roko — najnovejša knjiga o Prešernu, ki nosi naslov Silaspomi-na, prinaša med pesnikovimi upodobitvami tudi to risbo Matije Kože-Ija iz Vesce pri Skaručni. Letnica 1862 izključuje, kdaj je portret nastal, pripis dr. France Prešeren pa ne dopušča.dvoma o sebi, ki jo slika predstavlja. Kdor ne pozna okoliščin, ki so nastale v zvezi s to podo-bo, bo morda mislil da gre za nedvomno spominsko upodobitev pe-snika Prešerna, ki jo je izdelal slikar Koželj. V resnici pa stvar ni tako preprosta.
Zapuščino slikarja Matije Koželja, o katerem smo pisali pretekli mesec, je prevzel sin Maks, ki se je prav tako kot brat Anton odločil slediti očetovim stopinjam. Bil je slikar krajinar, poleg tega pa še alpi-nist in gorski reševalec v okolici Kamnika. Ko je umetnostni zgodovi-nar France Stele po prvi vojni pripravljal umetnostno-topografski opis kamniškega sodnega okraja, se je oglasil tudi pri Maksu, ki naj bi ga seznanil z očetovo zapuščino. Pri ogledu Koželjevega slikarskega gradiva sta naletela na preprosto risbo možakarja,ob kateri se je Ste-letu utrnila misel.da bi ta utegnila predstavljati Franceta Prešerna. Nekatere značilne poteze pesnikove fiziognomije, za katere je Stele kot umetnostni zgodovinar prav dobro vedel, so bile namreč na por-tretirančevem obrazu jasno zarisane. Toda ko sta z Maksom Kože-Ijem razpravljala dalje, se jima je verjetnost, da gre za pesnika Pre-
šerna,zdela čedalje manjša. Najbolj ju je motilo dejstvo, da je bil Ma-tija Koželj v času pesnikovega življenja še zelo mlad, poleg tega pa ni obstajalo nobeno zanesljivo poročilo, da bi Prešema sploh kdaj sre-čal. Tako Stele portreta v navedenem spisu sploh omenil ni. Toliko bolj pa se je začudil,ko je čez čas spet obiskal Maksa Koželja in v nje-govi čitalniški gostilni opazil omenjeno sliko že lepo uokvirjeno in opremljeno, pod podobo portretiranca pa je jasno pisalo: dr. France Prešeren. Steletov protest ni pomagal in slika je vse do zadnje vojne vzbujala pozornost Koželjevih gostov.
Drugi del zgodbe o tem domnevnem Prešernovem portretu pa se prične leta 1957. Takrat je Josip Vidmar v reviji Naša sodobnost obja-vil isto risbo kot doslej še neznan Prešernov portret. Dobil ga je v dar od Koželjevih potomcev, ki so sliko zopet našli med starimi papirji Ma-tijeve zapuščine. Vidmarju se je zdel portret izmed vseh doslej znanih edini, ki poudarja tragiko Prešernovega življenja. Da gre resnično za našega znanega pesnika, je govorilo več podrobnosti: poteze upo-dobljenčevega obraza so bile natanko take kakršne so za pesnika iz-pričali njegovi sodobniki v drugi polovici prejšnjega stoletja. Matija Koželj o tem seveda ni ničesar vedel saj je njegov portret nastal, ko za Prešerna še ni bilo širšega zanimanja. Pozna letnica nastanka por-treta se je dala opravičiti z dejstvom, da je leta 1862 dvajsetletni Ma-tija Koželj končal risarsko šolo v Ljubljani ter bil šele takrat sposoben narisatipodobočloveka, kisemujenekdajvtisnilvspomin. Nadaljeje bil portretiranec na moč podoben Vidmarjevemu gimnazijskemu ka-tehetudr. Ivanu Svetini, kijebilPrešernovsorodnikterjepopripovedi ostalega sorodstva najbolj spominjal na pesnika samega. Da bi seše nadalje prepričal o verodostojnosti portreta je Vidmar sliko prepustil v kemično analizo v Vevčah, ki je pokazala, da je bil papir resnicno iz-delan v času kot ga opisuje letnica na sliki.
Veselje, da smo končno našli izvirno pesnikovo podobo.pa je pre-kinil France Stele, ki je v isti reviji pojasnil okoliščine, kako je prišlodo pripisa pesnikovega imena ter nadaljnjo usodo portreta do zadnje vojne. Ni pa izključil možnosti.da bi slika vendarle predstavljala pe-snikaPrešerna. Takojepri Steletovem mnenju tudi ostalo. Kljubtemu pa je bil portret objavljen še v nekaterih publikacijah o Prešernu brez navedbe.da gre le za domnevno upodobitev tega pesnika.
Najnambodovoljeno,dapovsehnavedenihdomnevahdodamoše eno, ki pa sojodosedanji razpravljalci popolnomaprezrli. V spomin si prikličimo pripoved Prešernove hčerke Ernestine, ki je bila rojena istega leta kot slikar Matija Koželj. Takole se mala Tinka spominja svojega očeta, ko se je leta 1846 selil v Kranj: Vzel me je v naročje, mi pokazalžepnouro, ujčkal meje, potempamejevprašalalibomšlaz njim, ker bo kmalu prišel pome. Preden je odšel,me je vprašalrkoga imam raje, njega ali mater. Odločila sem se zanj. Še zdaj vidim pred seboj njegovo dragoobličje z veselim smehljajem, njegove oči, polrie Ijubezni, nepopisno mile poteze okrog ust, katerih poljub je bil blago-slov mojemu življenju. — Ali ni torej možnada si je pesnika, čeprav že povsem spremenjenega, tako dobro zapomnil tudi mali Matija Koželj iz Vesce pri Skaručni, ko mu je oče sredi Kranja, v odvetniški pisarni ali v kaki mestni krčmi pokazal tega nenavadnega moža. Ali ni morda tudi on vrsto let njegovo podobo nosil v svojem spominu, dokler ni bil risarsko toliko usposobljeruda jo je pozneje, kot Prešernova Tinka, tudi sam izpovedal; ona v knjigi spominov na svojega očeta, MatiiaDa s portretom našega nepozabnega poeta.                    Andrej Mrak