C5S    50    L53
Velikonočno premišljevanje
Vaclav Kosmak — Jožef Oruden.
lilo je na Veliki petek zjutraj, pred cerkvenimi obredi, ko so prinesli pogrebniki revno kočarico na pokopališče. To vam je bil žalosten pogreb.
lz zvonika niso odmevali zvonovi kakor običajno; pred krsto je šel le deček z razpelom, nekoliko otrok z ropo-tuljami, učitelj, ministranta pa duhovnik. Krsto je pa neslo šest revnih vaščanov, a za krsto je spel s povešeno glavo sin-edinec umrle kočarice — Martin. Služil je za hlapca pri Svetlinovih. Ž njim vred je šlo še nekaj starih ženic, med njimi tudi Svetlinka, ki je pošiljala rajnici hrano ves čas njene bolezni. Spremila jo je pa še na zadnji poti, da bi imela kaj več dobrih del za nebesa.
Duhovnik in učitelj sta odpela z zamolklim glasom psalm nad grobom in pomolila za rajnico. Ženice so si otirale z robci oči, pogrebniki so resno zrli na krsto, Martin je pa klečal ob grobu, in prsi so se mu dvigalc krče-vito. Plakati pa ni mogel. Kadar pa je duhovnik odšel, je vstal in s tresočim glasom je rekel pogrebnikom: nBog vam plačaj vsem vkup, vam, ki ste nosili, in vam, ki ste spremili na zadnji poti mojo zlato matcr."
Nato so šli vsi v cerkev — molče in žalosino — saj je bil Veliki petek, spomin smrti Jezusa Kristusa, na katero je ravnokar pokopano truplo tem živeje spominjalo.
Martin je krenil, ko je stopil iz cerkve, za pokopališčem na polje.
BKam pa greš?" ga je vprašala Svetiinka.
»Moram na polje," je vzdihnil Martin.
,,Boš pa popoldne šel. Pojdi raši še v cerkev pa moli za mater. V cerkvi se boš utešil,"
Kako se je razveselil teh besed ubogi Martin. Stopil je v hram božji pod kor pa se vtopil v pobožno molitev. Ko so pa izpred oltarja in s kora zadonele žalostne pesmi, se mu je raztopila bolest, ki mu je dozdaj stiskala srce kakor ledena skorja, in po licu so se mu usipale tople solze. Oddehnil se je z dolgim, tresočim se vzdihom, pal na kolena in se milo razjokal.
Poleg njega stoječi so pogledovali nanj s sočutjem in si šepetali: ,,Revež, kako joka!"
BSaj lehko; ostal je sam kakor javor na polju."
Ko je bil odkrit sv. križ, je stopil duhovnik na prižnico in je izpre-govoril vernikom z žalostnim glasom o pomenu današnjega dne in končal z besedami: BKristjan, pomisli, za kakšno ceno te je odkupil tvoj Odre-šenik! Za ceno svoje presvete krvi, ki jo je prelil zate do zadnje kaplje. O, ne teptaj te krvi z grešnim življenjem kakor z nogami, da ti ne bo v pogubo, ampak v zveličanje. Kristjan, združi danes svojo bolest in žalost z bolestjo našega Odrešenika in žrtvuj vse Bogu Očetu za svoje grehe. Ko boš danes poljubljal rane na sv. križu, primerjaj svojo bolest z bolestjp
ss    51    -^>
Kristusovo, in spoznal boš, da je tvoje trpljenje proti njegovemu le kap-Ijica proli neizmernemu morju bridkosti. Ko boš poljubljal sv. rane, ti bo pila duša iz njih zdravilni balzam in zazeleni ti novo življenje, zacvete sveta radost.    Amen!"
Martin je poslušal pazno in pobožno. Ko je pa šel po svetih obredih z drugimi verniki vred k sv. križu, ga je poljubljal vroče in vneto kakor svojega najboljšega in najvernejšega prijatelja na zemlji.
ln odkorakal je utešen domov. — Domov? — Revež, domov ni mogel, doma ni imel! Odkorakal je utešen — na delo.
,,No, Martin, kaj si prišel," ga je nagovoril gospodar. ^Samo, da si vše lepo opravil. — No, kar preobleci se, pojej, pa pojdeva na njivo sejat. Tisti kos za resjem tnora biti do večera posejan."
,,Hvala, danes ne bom jedel."
,,E beži kam ? Kdor mora težko detati, mora jesti."
»Namenil sem se postiti do večera in to za rajno mater."
»Prav, prav," ga je polivalil gospodar. nSicer bi te rad pustil pri miru, ali ne morem, saj smo se tako dovolj zakesnili. Pri delu boš še malo pozabil svojo žalost."
,,Včasi nam je delo prava sreča," je pripotnnila Svellinka.
Čez pol ure sta že šla gospodar in hlapec na njivo zadaj za poko-pališčem.
Nebo, ziutraj še oblačno, se je razjasnilo, in solnce je sijalo, da je bilo veselje. Škrjančki so žvrgoleli, čebde brenčale, na grivi je poganjala in dehtala prva trava, tupatam je pokukovala cvetka, gospodar se je pa veselil zlatega solnca: ,,Hvala Bogu, naposled imamo pa vendarle lepo vreme. Krasen dan, človek ga mora biti vesel. Martin, začniva v imenu  božjem!"
BHi!" je zaklical Martin konjema, in Svetlin je z jasnim licem stopal za plugom.
Martin je včasi pogledal na pokopališče, kjer so ravnokar pokopali mater. In spomnil se je pesmi, ki jo je pel v prvi mladosli.
nPa menda ne boš pel?" mu je zaklical gospodar.
Martin je utihnil. »Na misel mi je prišla tista žalostna pesem:
,Mati mi umrla, oča v grob zaprla bela smrt. . .'
»To pa to. Žalostna pcsem je najboljša uteha potrtemu srcu." Martin, ki je bil za trenotek  umolknil, je pogledal proti  pokopališču
in iznova zapel:
,Zlata mati moja,
glej, sirota tvoja ...'
In čudno — Martinu se ni zaiskrila solza v očeh pri tej pesmi.
Neka sladka bolest mu je trepetala v srcu kakor zvoki harmonike.
Dasi je pel Martin poluglasno, je gospodar vendar dobro razumel vse besede, zato ga jc tolažil: »Dragi moj, saj bomo šli vsi za njo. Le v Bpga zaupaj."
4*
C23    52    S55
V  soboto pa je bilo,  kakor   bi   se  bil   namah  predrugačil   ves   svet. Zvonovi so veselo peli, ljudje so pometali pred hišami, krasili okna s cve-ticami in svečami, pa hiteli proti večeru slavnostno oblečeni v hram božji.
O pol šestih so koračili tudi veterani; godci pa niso igrali.
Cerkev si komaj spoznal. Povsod prižgane sveče, oltar sama roža, lestenci in svetiljke so se lesketali v novem lesku. Ko je prišel duhovnik iz zakristije v zlatem plašču k božjemu grobu in je zapel: BRegina coeli", so zabučale orgle in verniki so radostno prepevali: BRaduj se, nebes Kraljica!"
Vscm je odsevala iz oči sveta radost, zlasti otrokom, ko so korakali ob petju in veseli godbi med razsvetljenimi hišami in so upirali oči k vsta-lemu Odrešeniku, ki se je zakrival v žareči monštranci.
V  cerkev so se vračali tnimo pokopališča. Martin se je blaženo smehljal in rekel samprisebi:
,Mati bodo pa le vstali in jaz ž njimi, kakor  je  Jezus Kristus  vstal." ln v srcu je začutil sladko tolažbo.   Krasno je slavil vstajenje.