147 Petnajst stoletij japonske lirike Nobena literatura ne nastaja v praznini. Nobena poezija se ne napiše sama. Na njene ustvarjalce vpliva vrsta okoliščin: ob notranjih vzgibih predvsem sile in razmere časa, v katerem živi, pa tudi pritiski preteklosti. Da bi lahko do potankosti razumeli nastanek in razvoj japonske besedne umetnosti, še posebej lirike, bi bilo potrebno čim bolj temeljito poznati japonsko zgodovino, značilnosti dežele same, izvor njenih prebivalcev, versko in filozofsko miselnost Japoncev, kakor se je ta razvijala, preoblikovala in vplivala na nazore ljudi, pa naj so pripadali tej ali oni kasti, naj so bili visoko izobraženi ali neuki ljudje, bolj naklonjeni vojni ali miru. Potrebna bi bila poglobljena psihološka, družboslovna, ekonomska študija, če naj bi prodrli v samo bistvo vzrokov, ki so narekovali nastanek takšne literature, kakršno je poznala Japonska v stoletjih, ki so minila od prvih zapisov do ustvarjanja danes živečih pisateljev. Žal se bo moral pričujoči zapis omejiti na skromen oris zgodovine Japonske in njene književnosti, v upanju, da je nekaj dejstev, ki jih tu ne bo mogoče našteti ah razčleniti, bralcem že znanih, v upanju, da se bodo vrednote japonske poezije uveljavile kljub tako skopemu spremnemu besedilu in plitvosti prevodov, ki drugačni ne morejo biti, saj je mogoče ob prenosu pomenskih in formalnih vrednot japonske lirike predstaviti v našem jeziku le eno njenih plasti, kar bo na ustreznem mestu še razloženo. Prvobitni naseljenci otokov, iz katerih je sestavljena Japonska, so bili ljudje, katerih pravi izvor in jezik še do danes nista popolnoma raziskana. Po mnenju nekaterih antropologov naj bi pripadali kavkazoidnim ljudstvom, po mnenju drugih pa avstraloidnemu. To pomeni, da so bili prvotni prebivalci danes japonskih otokov ali bele ali pa črne rase. Potomci tega staro- Mart Ogen 148 Mart Ogen davnega ljudstva še vedno žive po odmaknjenih severnih območjih dežele. Ljudstvo in njegov jezik, ki se razlikuje od modeme japonščine, imenujejo Ainu. — Teh prvotnih prebivalcev in njihovih potomcev ne bi omenjal, ko ne bi prvi viri o nastanku Japonske, njenega božanskega rodu in številne legende v zvezi z obojim, ne izvirale že od njih. Po teh besedah, ki sestavljajo osnovo šintoističnega verovanja, je deželo samo, prav tako pa tudi njeno ljudstvo, ustvarila boginja Sonca Amaterasu. Od nje izvira božanski rod japonskih cesarjev, Japonci pa so izvoljeno ljudstvo, po svojem izvoru, značaju, vzgoji in običajih visoko nad drugimi, »barbarskimi« ljudstvi, pa naj ta žive na Jugu ali Zahodu. Sama beseda »Nihon« ah Nippon, kakor imenujejo Japonci svojo deželo, pomeni sončni izvor (znak in beseda NI pomem" Sonce, znak in beseda HON izvor). Odtod tedaj navezanost Japoncev na svojo deželo, od tod njihov odnos do tujcev, do vseh drugih ljudstev, od tod še marsikaj, kar bi lahko našteli kot slabost ali kot odliko značaja Japoncev, čeprav ta seveda ne temelji samo na teh staroverskih prepričanjih. Vsekakor pa je res, da se je pogansko, šintoistično verovanje ohranilo kljub sprejetju budističnih nazorov, da večina Japoncev še danes, deloma nevede, živi in misli v skladu z načeli budizma (te ali one smeri) in šintoizma, zakaj budizem je predvsem način mišljenja in je kot »vera« popolnoma strpen do vseh drugih oblik mišljenja in odnosov, ki jih ima človek do sveta ali do »nadsveta«. Legendarne pripovedi o nastanku sveta, Japonske in njenih prebivalcev, pripovedi o različnih lastnostih in delovanju prastarih božanstev, ta mitološka preteklost se je z ustnim izročilom ohranjala, spreminjala in bogatila mnogo stoletij. Nekaj teh legend se je ohranilo v knjigi KOD2IKI, ki je najstarejši zapisani zbornik takih pripovedi in je bil spisan leta 712. Sicer je še pred temi »Zapiski o minulih dogodkih« nastalo več drugih knjig, ki pa se niso ohranile, prav kakor lahko samo ugibamo o številnih legendah, pesmih in pripovedih, ki so morale biti razširjene med ljudstvom v tistih davnih dneh. Kar se je ohranilo v zborniku KODŽIKI, sicer osuplja z epsko širino, vendar so bili posamezni odlomki očitno zbrani iz preveč različnih virov, delo je bilo opravljeno preveč na hitro, brez pravega reda, tako da imamo ob zapisih, ki presenečajo s svojo umetniško dodelanostjo, številne odlomke, ki so po svoji literarni, da, celo po svoji informativni vrednosti obupno slabi. Nič takega ni mogoče očitati prvi ohranjeni zbirki japonske lirike, sestavljeni sredi osmega stoletja. »Man'jošu« ali DESET TISOČ LISTOV se po svoji umetniški izpovedni moči in vrednosti lahko meri z najbolj znanimi zbirkami svetovne poezije. Prek 4500 pesmi, od katerih jih je največ nastalo še pred osmim stoletjem, pomeni tako po vsebini kot po obliki najbolj sproščene lirične zapise, kar jih je nastalo v japonščini do sredine devetnajstega stoletja. Točen datum, kdaj so nastale številne pesmi, je povsem nemogoče ugotoviti, saj so se v veliki večini ohranile na podlagi ustnega izročila in so mnoge med njimi stvaritve neznanih avtorjev, kar še posebej velja za svojevrstne lirične dialoge. Največ zaslug pri sestavljanju zbirke DESET TISOČ LISTOV, ki je bilo opravljeno na cesarjev ukaz, je imela zlasti skupina treh pesnikov, ki so s svojimi prispevki čudovito dopolnili ta izbor najstarejše japonske lirike. Ti trije avtorji so bili Hitomaro, Jakamoči in Okura. 149 Petnajst stoletij japonske lirike Tako KOD2IKI kot MAN'JOŠU sta bili zapisani v pisavi, ki jo je Japonska sprejela od svoje mogočne celinske sosede Kitajske, vendar ne da bi bila s tem sprejela tudi ta, povsem drugačni jezik. Tu velja omeniti, da je ostala japonščina ob vseh najrazličnejših vplivih, ki jih je bila deležna od svojega nastanka dalje, čisto samosvoj jezik, v ničemer podoben drugim, razen kolikor so bile temu jeziku v posameznih obdobjih dodane tujke, najprej kitajske, po sredini devetnajstega stoletja pa predvsem francoske in angleške — včasih nujno potrebne tujke, drugič spet popolnoma snobistično iskano izrazje. Pri tem pa so osnovno besedišče, slovnica in druge značilnosti japonščine ostale zveste tradiciji, zaradi česar je japonska literatura šele v zadnjem stoletju prodrla v širši svet, prav tako pa tudi vednost o japonski kulturi, deželi in njenemu prebivalstvu. Da je do tega prišlo tako pozno, pa je poleg težav pri prevajanju krivo še dvoje: dejstvo, da je dežela sestavljena iz samih otokov, da leži dovolj daleč od celine, kar je onemogočalo stike z njo predvsem v času pred petnajstim stoletjem, in pa dejstvo, da se je Japonska sama namenoma zaprla pred svetom, o čemer bo govor še kasneje. Za zdaj ostanimo pri začetkih japonske kulture. Kakor je razvidno iz doslej zapisanega, je bil prvi odločilni dogodek pri nastajanju japonske besedne umetnosti sprejetje kitajske pisave. Zastavlja se nam zanimivo, čeprav popolnoma nekoristno vprašanje, kakšno pot bi bila ubrala japonska literatura, ko bi bili Japonci ustvarili čisto samosvoj način zapisovanja del v svojem jeziku ali ko bi bili privzeli pisavo, kakršna se je razvila v Evropi. Kitajska kaligrafija, ki ni najbolj primerna za zapisovanje japonščine, je namreč hkrati s kitajsko varianto budistične miselnosti (predvsem s konfucianizmom) in višjo stopnjo kulture močno vplivala na vsebino in še posebno na stil, kakršnega je razvila japonska lirika skoraj od samega začetka dalje. (V zbirki »Man'jošu« oziroma DESET TISOČ LISTOV je zbrana poezija še najbolj čisto japonska. V številnih podobnih antologijah, ki so sledile, pa se uveljavljajo kitajski vplivi vedno močneje, vsaj v prvih nekaj stoletjih, ki minejo od zapisa zbirke MAN'JOŠU.) Seveda pa bi bilo zmotno misliti, da so Japonci do vseh potankosti posnemali svojo mogočno sosedo, ki je bila v času prvih resnejših stikov med deželama, to je v sedmem in osmem stoletju, na neprimerno višji stopnji civilizacijskega in kulturnega razvoja. Res so se v vseh ozirih zgledovali pri njej, pa naj je šlo za kulturo, notranje politično ureditev, družabne, družbene in družinske odnose, versko prepričanje ah praktično miselnost — vendar so vsa nova spoznanja in navade, do katerih so se tako prikopali, gnetli, jih prirejali in spreminjali iz generacije v generacijo tako, da so v marsikaterem pogledu iz sprva dobesedno sprejetih norm ustvarili prav njihovo nasprotje. Toda, kot sem omenil že na začetku, razčlenjevanje vseh silnic, ki so vplivale na razvoj japonske družbe, na značaj naroda in posameznikov, vse te in take podrobne analize bi napolnile vrsto knjig in se tukaj z njimi ne morem ukvarjati. Omenim pa naj, da je šlo to zgodnje posnemanje pridobitev razvitejših Kitajcev v besedni umetnosti tako daleč, da je večina moških avtorjev na Japonskem menila, da jim lastni jezik daje premalo možnosti za polno umetniško izražanje, in se je posvetila pisanju v kitajščini. Tako so najboljše primere zares japonske literature več stoletij po nastanku zbirke DESET TISOČ LISTOV ustvarile skoraj izključno ženske, v glavnem razne dvorne dame in princese. To še posebej velja za izrazito čustveno liriko, pa tudi za prozo tistega časa. Nekaj najboljših, filozofsko 150 Mart Ogen uglašenih pesmi pa so napisali predvsem razni budistični menihi, o čemer pričajo konfucianska načela glede življenja, ki so očitna v teh pesmih. Najbolj pogosta oblika, v kateri so pesniki izpovedovali svoje občutke ali misli, je tako rekoč skozi ves srednji vek, tja do osemnajstega stoletja, predstavljal petvrstični tip poetičnega zapisa, ki se je imenoval waka. Ta vrsta pesmi se prvič pojavi v zbirki »Kokinšu« (IZBOR STARIH IN MODERNIH PESMI), ki je bila sestavljena na začetku desetega stoletja. Omenjena zbirka vsebuje 1111 pesmi, ki pa so v glavnem vse ubrane na precej omejeno število motivov. Kakor je v predgovoru k zbirki zapisal Ki no Curajaki (umrl leta 946), so avtorji, zastopani v tej knjigi, napisali svoje pesmi, »kadar so se zagledali prek osutih cvetov pomladnega jutra; kadar so ob jesenskih večerih prisluškovali odpadanju listja; kadar so vzdihovali nad minevanjem časa, kakor se je to zrcalilo v valovanju morja in kopnenju snega; kadar jih je na minljivost življenja spomnila jutranja rosa ali morska pena; kadar so se po srečnih in razkošja polnih dneh nenadoma znašli revni in osamljeni; ali kadar so se zavedeli, da so jih tisti, ki so jih še pred kratkim ljubili, nepričakovano zapustili.« Seveda se je sčasoma, v kasnejših zbirkah, ta tako omejena motivika nekoliko razširila, kolikor je to dovoljevala utesnjenost oblike waka. In kakšno je bilo bistvo te oblike? Pesem je sestavljalo pet vrstic, od katerih je imela vsaka strogo določeno število zlogov, in sicer v naslednjem vrstnem redu: pet, sedem, pet, sedem, sedem zlogov. Tu velja omeniti, da je japonščina jezik, ki ne pozna poudarjenih ali nepoudarjenih zlogov ali glasov, kakor je to pri večini nam znanih jezikov: pozna samo daljše ali krajše vokale, ki pa ne vplivajo na poudarjenost. Poezije, ki jo pri nas pojmujemo kot zvrst vezane besede in je torej grajena na ritmu, take poezije japonščina ne pozna. Merila za poezijo so tedaj pri Japoncih precej drugačna. Posebno v japonski tradicionalni liriki je glavna pozornost pesnika veljala predvsem domiselni povezavi posameznih znakov, ki so predstavljali ali besedo ali samo zlog, domiselnosti, ki je dovoljevala čim več pomenskih kombinacij teh znakov, ki so jih Japonci prevzeli od Kitajcev. Ker je te znake mogoče brati bodisi po kitajsko bodisi po japonsko (to velja skoraj za vse znake sodobne japonske pisave), ne da bi se njihov pomen kaj spremenil, je stvar že s te strani dovolj zapletena. Še bolj zapletena pa postane, kadar hočemo pravi smisel ugotoviti zgolj iz zvočne podobe kakšne besede ali zloga ali celo stavka. Tako je mogoče kar štiri, med seboj pomensko povsem različne besede, prebrati AN. Beseda ali zlog Čl ima že štirinajst pomenov, ČO jih ima trideset, prav tako FU, HOO in I; DŽO, KA, KAKU, KEI, KEN, KI jih imajo že prek štirideset, KAN, KO, ŠI, ŠOO, TOO in še nekateri pa prek šestdeset! Zato je povsem razumljivo, da Japonci dandanes nikakor ne morejo sprejeti toliko bolj preprostega zapisovanja besed s pomočjo latinice. Razumljivo je tudi, da ob izgovorjeni besedi še ne moremo dojeti njenega pomena. Znak je treba zapisati ali narisati, če naj točno vemo, kaj je mišljeno z zvočno podobo kakšne besede. Na podlagi tega bi lahko sklepali, da je vsaj zapisani tekst dovolj jasno razumljiv. Toda tudi v tem pogledu bi se motili: kombinacija različno sestavljenih, včasih do nespoznavnosti združenih znakov ali samo značilnih elementov kakega znaka, dajejo zapisanim besedam in stavkom različno možnost branja in smiselnosti. Tudi najbolj izobraženi Japonci ob prebiranju zahtevnejših literarnih del uporabljajo velikanski slovar, če hočejo zares popolnoma razumeti tisto, kar je 151 Petnajst stoletij japonske lirike zapisanega, pa še takrat obstaja možnost, da »besedilo« razumejo napak: pomen ostaja dvojen, trojen. Japonščina je torej že sama po sebi simbolistična tvorba, njena najbolj zgodnja poezija pa izredno dognan strukturalizem, konstruktivizem, igra. Poleg same po sebi umevne »znakovne virtuoznosti« pa je za najboljšo japonsko liriko značilna tudi aliteracija, dalje asonanca, se pravi ponavljanje ali ujemanje istih glasov, samoglasnikov, polglasnikov, in pa celih zlogov ali besed. Zal je s prevodom tako rekoč nemogoče predstaviti znakovno domiselnost in kombinatoriko, ki daje tem pesmim značilno več-smiselnost. V najboljšem primeru se more prevod približati vsaj zvočnim odlikam te poezije. Ta zvočna ubranost in domiselnost se čudovito kaže tudi v waki avtorja Semimaruja, ki je živel v sredini desetega stoletja. Oglejmo si jo ob slovenskem prevodu, ki, žal, zvočnega bogastva pesmi ni mogel posneti, če naj bi pesem po vsebini ostala zvesta izvirniku, vsaj do neke mere zvesta glede na večpomenskost: Večpomenskost je zlasti očitna pri besedi AUSAKA, ki je staro ime za japonsko mesto Osaka, kjer so popotnike, ki so potovali v tedanjo prestolnico Kvoto ali pa prihajali od tam, ustavljali, zasliševali, sumljive osebe pa tudi usmrtili. Del besede Ausaka, »au«, lahko pomeni »srečati« ali »srečati se«. Ne samo v tej pesmi, tudi v številnih drugih so si pesniki dovolili vrsto domiselnih iger z imenom mesta. Kot sem že omenil, je stil waka prevladoval v japonski liriki skoraj tisoč let, vse do osemnajstega stoletja, pa tudi kasneje so se v tej obliki izražali številni avtorji, med njimi celo nekateri, ki žive še danes. Med najbolj znamenitimi pesniki, ki so ustvarjali v stilu waka, pa velja posebej omeniti dvoje velikih umetnikov. Tu je predvsem pesnik Saigjo, ki je živel in ustvarjal v dvanajstem stoletju, ko je Japonska še posebno krvavela v neštetih vojnah in spopadih med posameznimi plemiškimi strankami in klani. Saigjo je na svojski način izražal svojo bridkost ob pogledu na opustošeno domovino. Drugi veliki mojster poezije waka, Okuma Kotomiči, je živel v osemnajstem stoletju, zato se nam zdijo njegove pesmi bliže današnjemu okusu, hkrati pa so čudoviti primeri japonske lirike. Svojevrstno pesnikovanje je v srednjeveški Japonski predstavljalo ustvarjanje tako imenovanih »povezujočih se stihov«. Pri tem je šlo za izredno zahtevno delo. Navadno se je zbralo troje ali več pesnikov, ki so ob taki priložnosti morah improvizirati. Bistvo te poezije je bilo naslednje: Prvi od sodelujočih pesnikov je povedal tri stihe, ki so bili sami v sebi zaključena celota. Naslednji je povzel njegovo misel ali motiv oziroma razpoloženje predhodnih treh vrstic in jim dodal dvoje svojih verzov. Tretji pesnik je povzel bistvo prejšnjih dveh v sebi zaključenih verzov in jim dodal troje svojih, ki so sami po sebi prav tako sestavljali zaključeno celoto. Tudi pri tej poeziji je šlo za že znano obliko stihov v zaporedju: pet zlogov, sedem, Kore j a kono Juku mo kaeru mo Wakarecucu Siru mo širanu mo Ausaka no seki To je križišče prihodov in odhodov, srečišče dragih nam, mrzkih ljudi: Meja stalnosti in smrtnosti. 5 zlogov 7 zlogov 5 zlogov 7 zlogov 7 zlogov 152 Mart Ogen pet, in nato spet dvakrat po sedem, in znova: pet zlogov, sedem, pet, pa dvakrat po sedem. Pri tem je bilo treba upoštevati več pravil. Na primer: Če je bila v enem stihu omenjena pomlad, potem sta jo morala označiti tudi naslednja dva oziroma naslednji štirje stihi. Seveda pri tem ni bilo potrebno vsakokrat zapisati ali povedati besede »pomlad«, ampak je pesnik lahko omenil katerega naravnih pojavov, ki so značilni za pomladni čas, na primer meglice, cvetove ali pojoče ptice, medtem ko so na primer jesen označevali pojavi, kot so megla, luna in petje čričkov. Kot že rečeno, pa je bilo zlasti pomembno, da je bil vsak od »povezu-jočih se členov« pesem zase, torej v sebi zaključena celota, in da je hkrati povzemal idejo prejšnjega člena. Tako so se v času prve lune leta 1488 sešli trije izmed največjih mojstrov »povezane poezije«: Sogi (1421—1502), Šohaku (1443—1527) in Sočo (1448—1532) v vasi Minase, ki leži nekje na pol poti med mestoma Kvoto in Osaka. Da bi počastili svetišče tam v bližini, so napisali sto posameznih, tro- ali dvovrstičnih pesmi, izmed katerih sem jih manj kot četrtino skupaj s komentarjem uvrstil med druge prevedene pesmi. Vrh formalne strogosti, iztanjšanosti izraza in prefinjenosti misli pomenijo v tradicionalni japonski liriki pesmi, napisane v obliki, ki se imenuje haiku. Sprva so bile te trivrstičnice, ki vsebujejo vsega skupaj sedemnajst zlogov v zaporedju pet, sedem, pet, predvsem priložnostne pesmi in so bile zelo priljubljene in močno razširjene, pisali pa so jih vsi, razen najbolj neukih ljudi. Sčasoma pa je oblika haiku postala mojstrovina, ki se je zaradi svojih kvalitet ohranila do današnjih dni. Najpomembnejši pesnik in teoretik haiku poezije je bil Bašoo, avtor, ki je živel v letih 1644 do 1694, in kateremu je spoštljivo japonsko ljudstvo postavilo na stotine večjih in manjših spomenikov po vsej deželi. Čeprav je popolnoma nemogoče prenesti v slovenščino vse miselno in občutkov polno bogastvo njegove lirike, celotno in kompleksno sugestivnost te poezije, ki izraža vso genialnost svojega avtorja v skopih sedemnajstih zlogih, sem se skušal vsaj približati nekaterim odtenkom te čudovite lirike in izbral osem dovolj lahko prevedljivih pesmi, ne da bi mogel ostati kaj dosti več kot formalno zvest izvirnikom. Tem osmim biserom Bašooja sem dodal še po nekaj pesmi nekaterih njegovih učencev od Jose Busona, ki je ustvarjal sredi osemnajstega stoletja, pa do Jamagučija Seišija, ki živi še danes. Toda čeprav nas marsikateri teh modernejših avtorjev iz tega ali onega razloga bolj gane, zaradi večje neposrednosti in sorodnosti v občutenju podobnih doživetij bolj pretrese, nihče med njimi ni znal s tako skopimi sredstvi ustvariti tolikšne umetnine v malem kot Matsuo Bašoo. Z izjemo haiku poezije je večina lirskih pesmi, o katerih je tekla beseda doslej, nastala v stoletjih živahne trgovine in kulturne izmenjave predvsem s Kitajsko in Korejo, številne holandske in portugalske ladje, ki so obiskovale japonska pristanišča, pa so Japonce spravile tudi v stik z zahodno civilizacijo. To živahno obdobje pa je imelo tudi svojo slabo stran: neprestani boji med posameznimi fevdnimi gospodi so močno škodili vsemu gospodarstvu dežele in so mnogokrat povsem opustošili naseljene predele Japonske. Proti koncu šestnajstega stoletja pa je ob cesarju, ki je bil v njenih rokah samo lutka, prišla na oblast mogočna družina Tokugava. Ta je najprej zatrla vse nemire v deželi, potem pa uveljavila strogo zapoved, ki 153 Petnajst stoletij japonske lirike je prepovedovala slehernemu domačinu, da zapusti Japonsko, razen tega pa deželo povsem zaprla vsem tujim trgovcem in poslanikom, tako kitajskim kot še posebno »barbarskim«, se pravi, zahodnjakom. Sprva je to Japonski samo koristilo. Razmahnili sta se trgovina in rokodelstvo, prebivalstvo si je po stoletjih bojevanj končno oddahnilo, pa tudi ustvarjalnost na različnih področjih umetnosti, ki je uživala vso podporo dvora in meščanstva, se je mogočno razcvetela. V ta čas sodi tudi začetek haiku poezije. Toda popolna izolacija, za katero se je odločila Japonska pod terorjem družine Tokugava, je postopoma začela kvarno delovati na vse vrste dejavnosti. V dveh stoletjih in pol, kolikor je trajala vlada družine Tokugava, je Japonska ostala skoraj na isti razvojni stopnji, na kateri je bila ob koncu šestnajstega stoletja. Obdobje Tokugava je bilo resda obdobje miru, sčasoma pa je postalo tudi obdobje vsestranske stagnacije. Vojaški režim, ki je bil uveljavil svojo prepoved, je onemogočil vsak stik z dogajanjem v tujini. Japonska umetnost se je ob pomanjkanju vseh možnosti za seznanjanje z novimi tokovi, spremembami in drugačnimi ustvarjalnimi načini in dosežki, izčrpavala sama v sebi. V sredini devetnajstega stoletja je tako zvečine vsa Japonska, predvsem pa njeni intelektualci, željno hrepenela po spremembi in sprostitvi. Surovi vdor ameriške bojne ladje, ki je bila moderno opremljena in ji srednjeveško orožje japonskih branilcev ni moglo preprečiti pristanka in izkrcanja, je leta 1845 vso stvar samo pospešil. Dobro desetletje kasneje je imel mladi cesar Meidži tako rekoč večino prebivalstva na svoji strani, ko se je otresel nadvlade družine Tokugava in na široko odprl vrata Japonske tujcem. Kakor so nekoč Japonci ob vzpostavitvi stikov z bolj omikano Kitajsko v sedmem in osmem stoletju kar planili po tej drugačni, višji kulturi in civilizaciji, tako so se zdaj poskušali čim hitreje polastiti vseh pridobitev zahodnega sveta, pa naj je šlo za znanstvene, tehnične ali kulturne dobrine in novosti. Spet so mladi Japonci potovali v tujino, da bi potem seznanjali svoje rojake s tistim, kar so tam videli ali doživeli, pa naj je bilo to nekaj resnično koristnega in pametnega ali, vsaj za Japonsko, nekaj povsem neprimernega in kvečjemu vredno posmeha. Tudi tokrat so posamezniki zapadali v skrajnosti. Tako so na področju besedne umetnosti cesto nesmiselno in suženjsko posnemali tudi pisanje inferiornih tujih avtorjev, od kvazi simbolistov do dadaistov. Lep primer skoraj pobožnega čaščenja vsega tujega je presenetljivo iskrena in prav zato sijajna pesem Kitahara Hakušuja, njegova TAJNA PESEM HERETIKOV, v kateri je leta 1909 izrazil vse bojazni in hrepenenja polno občutje svoje generacije. Njegov sodobnik Išikava Takuboku, ki velja za enega najpomembnejših ustvarjalcev v stilu vsaka, pa je po drugi strani z docela drugačnimi občutki spoznaval vdor tuje kulture in še posebno tujih navad, kar je jasno izrazil v pesmi NE ZBUDI SE!, medtem ko je za druge njegove pesmi v »zahodnjaškem« stilu kljub moderni psihološki poglobitvi značilen tipično japonski odnos do sveta, medčloveških trenj in posameznikove nemoči ali naveličanosti. Kakor nam dokazujejo že pesmi Kitahare in Išikave, se je prvotno slepo posnemanje zahodnjaške literature, ki je bilo značilno za konec 19. stoletja, umaknilo smiselni spojitvi značilnosti poezije zahodnega sveta in tipično japonskega razpoloženja in občutenja stvarnosti. Z leti je izginila tako suženjska vdanost tujemu kot trmasto vztrajanje pri »čisti« japonski izraznosti. Sodobna japonska poezija ni niti poezija Zahoda niti več nekdanja, 154 Mart Ogen pomensko večplastna, formalno zgnetena poezija Japonske, ampak pomeni združitev obeh. Je poezija, kakršno lahko ustvarjajo in kot se zdi primerna posameznim avtorjem glede na njihovo notranjo nujo. Značilen eksperi-mentator na področju modernih zamisli o peziji je Kitazono Kacue, rojen leta 1902. Njegove surrealistično konstruktivistične pesmi so po eni strani samo moderna varianta nekdanje večpomenske, strukturalno stroge in hkrati dvumne tradicionalne lirike, po drugi pa so zapisane na »novo«, pač po zgledu zahodnjaških modernistov. Vsebinsko so, vsaj njegove ubesedene pesmi, protest proti »geometrijski ujetosti sveta«. Resnično nov duh, ki se polno zaveda vseh pozitivnih in negativnih pojavov sodobnega sveta in še posebej sodobne japonske stvarnosti, resnično novo spoznanje o krizi človečnosti, kakor jo doživljata tako posameznik kot sodobna družba, pa je našlo svoj izraz v poeziji Japoncev, ki so doživeli drugo svetovno vojno, se z vso svojo človeško, ne samo japonsko, občutljivostjo in razumnostjo zavedeli njenih strahot in posledic, ki so jih te pustile v duševnosti njihovih rojakov in ljudi nasploh. Med temi avtorji zavzema nemara najbolj častno mesto Tamura Rjuiči. Rojen leta 1923 se sicer ni aktivno udeležil svetovnega pokola, pač pa je bil le proti koncu vojne oficir za zvezo v eni izmed japonskih letalskih baz. Kot potomec starodavne samurajske družine, katere prvo in vseobvladajoče načelo sta čast in samoodpoved, se je Tamura tem bolj jasno zavedal vseh strahot, krivičnosti in brezčastnosti, ki jih izzove v ljudeh blaznost, ki se imenuje totalna vojna. Spoznanje o nemoči in stiski posameznika, ki se zaveda vsega zla okoli sebe, ne da bi se mu mogel tudi dovolj učinkovito upreti, polni njegovo poezijo z žgočo trpkostjo in kljub vsemu — z uporom. Tako spoznavamo v japonskem pesniku, našem sodobniku, tistega duha človečnosti, ki vztraja v boju zoper vse, kar je človeško ponižujočega, podlega in barbarskega v svetu. Zaradi tega ni njegova poezija nič manj japonska: Prevedene pesmi je lahko napisal samo Tamura Rjuiči, potomec samurajev, letalski oficir med zadnjo vojno, avtor štirih izrazito angažiranih zbirk pesmi, pijanec in japonski pesnik. Ob koncu se ponovno opravičujem vsem, ki bi si želeli bolj natančnega pregleda japonske poezije. Opravičujem se tudi tistim, ki se jim moj izbor ne bo zdel dovolj objektiven: to je pomanjkljivost vseh izborov. Mogoče je, da sem katero obdobij japonske poezije premalo izrazito predstavil, da sem katerega pomembnejših japonskih pesnikov celo izpustil: Naj zadostuje, da sem si s pričujočim izborom in spremnimi besedami prizadeval podati vsaj delno podobo resničnega razvoja in pomena te čudovite literature. Omenim naj še, da sem imena avtorjev navajal po japonsko, se pravi, najprej priimek in nato ime. Izjemo sem napravil le pri imenih cesarjev, menihov in tistih, ki so znani le po svojih priimkih. Po drugi strani pa imajo Japonci, podobno kot mi, navado imenovati najbolj slavne mojstre svoje umetnosti le po imenih, pri čemer preprosto ljudstvo priimek cesto pozabi. Tako je tudi znameniti mojster haiku poezije znan predvsem po svojem imenu: Bašoo. 155 Izbor: Petnajst stoletij japonske lirike Izbral in prevedel Mart Ogen Iz zbirke: Man'jošu ali: DESET TISOČ LISTOV Oj, dekle s košarico, s svojo ljubko košarico, oj, dekle z lopatko, s svojo malo lopatko, ki nabiraš rože in zelišča na tem griču, daj, da te vprašam, kje si doma, daj, da te vprašam, kako ti je ime! Glej, nad prostrano deželo Jamato, jaz sem, ki kralj je na daleč in v šir, jaz sem, ki vlada na daleč in šir, pa vendar ti jaz, tvoj gospod, rade volje povem, kje je moj dom in kako mi je ime! Domnevno zložil cesar Juurjaku (41g—479) Potem ko sem srečala te kakor v snu, sem začutila, kot bi telo in duša se mi razkrojila, podobna snegu, ki drsi na tla s potemnelega neba. Da me ne maraš, to je že vse lepo in prav — pa vendar, kaj ne bi hotel priti vsaj toliko, da vidiš pomarančevec, ki ob mojih vhodnih vratih se je razcvetel? Neznanega avtorja Moj črni žrebec naglo, ah, tako naglo drvi in nosi me vse dalje, medtem ko puščam za seboj pod nebom brezkončnim hišico malo, ki v njej moja ljuba živi. * 156 izbral in prevedel Mart Ogen O, vi rumeni listi, ki drsite na jesenski grič, prenehajte padati samo za hip, prenehajte že pluti in lebdeti v zraku, da enkrat še uzrem prečudoviti dom, ki v njem moja ljuba živi. Kakinomoto Hitomaro (Sedmo stoletje) O, kako vztrajno te ljubim! Tebe, ki se te bojim kot viharnih valov, ki bičajo obalo ob svetišču Ise! In tudi če ljubiti tebe bi pomenilo umreti, umrla bi prav rada — umrla vedno znova, četudi tisočkrat! Dvorana dama Kaša (Osmo stoletje) Ob večerih, ko megle pomladne prek širnega morja drsijo in se žalostno oglašajo žerjavi, proti daljnemu domu mi misli hitijo. In nate mislim, ljuba moja, ko sive megle nad valovi lebdijo, in ko v ta mrzli zrak glasovi divjih rac zvenijo. Pesem obmejnega stražarja — zložil neznan avtor Iz zbirke: KOKINŠU (Zbirka starih in modernih pesmi) Ob mislih nanj sem zaspala, samo da bi se mi prikazal v snu — Ko bi bila vedela, da je le sen, bi se ne zbudila. * * Petnajst stoletij Japonske lirike Tako sem sama. Cvet korenin potrganih mi je telo. Ko bi me zalila voda, bi se ji pustila odnesti. Ono no komati (Deveto stoletje) Ob uri sončnega zahoda se razvrste oblaki kot množica pisanih praporov; takrat mislim na mnoge stvari: Tako je človeku, ki ljubi nekoga iz sveta nad svojim. Neznanega avtorja Odkar sem jo zapustil, hladen kot ugašajoča luna, ničesar ne sovražim bolj kot svetlobo zore vrh oblakov bežnih. Mibu no Tadamine (Deveto stoletje) In ta čudovito mirni spomladanski dan, okopan v nežni luči razprostrtega neba: Kako da se cvetovi češnje osipajo? Ki no Tomonori (Deveto stoletje) Zdaj niti v sanjah ga ne srečujem več — in moje ogledalo mi jutro za jutrom razkrije bolj opustošen obraz. Legendarna pesnica Ise (Deveto stoletje) 157 Izbral in prevedel Mart Ogen Če si zamišljam svoje telo kot polja, ki jih je uničila zima, mar smem upati, da se bo po ognju vanj pomlad vrnila? Ise WAKA Cemu bi lahko POEZIJA ta svet primerjal: Beli brazdi za ladjo, ki je odplula z zarjo: V soncu razpršena sled! (Mansei, okrog leta 720) Stvar, ki uvene, ne da bi se na zunaj kaj poznalo, je roža duše človeške sredi prostranstva sveta! (Ono no Komači, 9. stoletje) Dan je končan in gostje so vzeli slovo — V gorski vasici ostaja le tuljenje vihre viharne z vrhov. (Minamoto no Jorizane, okrog 1080) Z bora, ki stoji ob zapuščenem polju, otožna pesem grlice zveni: Bridka osamljenost večera. * 158 159 Petnajst stoletij japonske lirike Tu, med skalovjem, kjer me ne vidi nihče, tu se bom predal bridkosti ob trpljenju svoje domovine. (Saigjo, 1118—1190) Knjigo, odprto, pozabljeno na oknu, so dolge ure prelistavale samo muhaste sape noči. Mislil sem, da so le vonji breme vetra; a zdaj se tudi cvetni listi v vrtincih zgrinjajo na vrtna tla. (Ookuma Kotomiči, 1798—1868) PESEM MOJI MLADOSTI (odlomek) Podoben kamnu, ki po strmini zdrsne, zdrvel sem skozi ognje let, da obležal bi v globeli tega dne. Zdaj se ne morem več vrniti k pomladi štirinajstih let, ko v joku šepetaje sem klical svoje ime. Zmedenih oči mladosti zavidal sem pticam letenje, zavidal jim njihovo petje, nebeško prostost. * 160 Izbral in prevedel Mart Ogen Zdaj bridke misli cesto me bude iz sna. Zdaj moje sanje nikdar več ne prineso mi radosti nekdanje. Ko da bi zmaju, tej igrači mladih let, prerezal nitko, tako nalahno moja mladost je pobegnila. (IŠikava Takuboku, 1885—1912) TROJE PESNIKOV V MINASI stihi: SOGI: SOHAKU: SOČO: SOGI: ŠOHAKU: SOČO: SOGI: Še je po hribih sneg; meglice vzdolž pečin — večer pomladni. Tam daleč voda šumi — vas, kjer po slivah diši. V vetrcu z reke se vrbe skupaj tišče. Pomlad prihaja. Nekdo potiska čolnič v čistost jutranje luči. Mesec! Kaj počne nad meglenimi polji še ob tej uri? Travniki odeti v led — h koncu gre jesen nam spet. Za prošnje čričkov ne menijo se trave, ki v mrazu rjave. komentar: Zgodnja pomlad (meglice). Aluzija: »Ko se zazrem tja daleč, vidim, kako meglice ovijajo pobočja hribov. In reka Minase — le kako sem mogel misliti, da so samo jesenski večeri lahko lepi?« (Besede cesarja Gotobe) Pomlad (ki jo tukaj označuje vonj cvetov s slivovih dreves). Opis se nadaljuje, omenjena je voda. Še vedno pomlad, opis je dopolnjen s podobo bolj oddaljenih slik. Voda, ki je omenjena prej. Bližina vode, zvoki, ki so z njo v zvezi, svitanje. Jesen, označena z mesecem in meglo nad polji. Nadaljuje se tudi opis svitanja. Jesen. Pozna jesen. Petje čričkov oznanja njihovo željo, da bi zime še ne bilo. 161 Petnajst stoletij Japonske lirike komentar: stihi: ŠOHAKU: Kako je opustela pot do vrat prijatelja! Pozna jesen. Trave so ovenele in pri tem razkrile stezo, ki vodi do prijateljeve hiše. Pozna jesen. Stihi govore o vaseh, ki so tako daleč, da jih zima še ni dosegla. SOČO: Daljne vasice — Mar vas v gorah še niso dosegle vihre? SOGI: Tam, v tujih domovanjih, sta le bridkost, samota. Čustvena stiha, ki na podlagi prejšnjih, ki govore o samotnosti vasi, govorita o osebni osamljenosti. Budistično osnovano karanje (ali tolažba?) zaradi preveč osebno izraženega čustva. SOHAKU: Zdaj pa res ni čas, da bi si mislil, kako ti je samotno! SOČO: SOGI: ŠOHAKU: SOČO: SOGI: ŠOHAKU: SOČO: Mar nisi prej že vedel, da vsaka stvar premine? Minljivost. Nadaljevanje budistične filozofije. ( Rosa žaluje nad bližnjo minljivostjo sebe in rože. Minljivost. Čas, ki je odmerjen rosi, je še krajši kot čas, ki je odmerjen roži, katere se rosa oklepa. Primera o minljivosti človeka in vsega, kar je na svetu lepega. Pesem znova omeni pomladno razpoloženje. Pomlad (ki jo predstavljajo meglice). Večer. V poslednjih žarkih sonca prve meglice noči. Pomlad (petje ptic). Večer. Ugasnil je dan. Milo pojoč se ptice vračajo v gnezda. Večer. Popotovanje. Stopam po hribu v temi. Nočno nebo. Kje je pot? Popotovanje. Rokavi niso mokri samo zaradi dežja, ampak tudi od solz, prelitih na tako samotnem potovanju. Popotovanje. »Travna blazina« pomeni, da je nekdo na potovanju. Mesečina razkrije popotnika z rokavi, mokrimi od solz. Noč. Jesensko razpoloženje (mesečina). Zvedrilo se je. A še so mi rokavi obleke mokri. Mesečina razkrije mojo travno blazino. 162 stihi: SOGI: Mnogo je noči, ki minejo brez spanja, v jesenskem času. Izbral in prevedel Mart Ogen komentar: Noč. Jesen. Ljubezen (ki jo označujejo noči brez spanja). Noč. Jesen (ki jo označuje trsje). V snu se prepira z ljubljeno, ko se zbudi, sliši veter v trsju. Ljubezen. Sanje. Ko se pesnik zbudi, nobenega njegovih dragih (lahko tudi žensk, ki jih je ljubil) ni več med živimi. Prehod od teme ljubezni na temo starosti. Starost — nikogar in ničesar ni več, na kar bi se človek lahko oprl. Pesmi so zbledele kakor življenje starca, sive so in nagubane, starčevske pesmi. Poezija je tisto, kar lajša osamljenost in misel na približevanje smrti. HAIKU Sij nenadnega LIRIKA bliska- Krik nočne čaplje presune temo. * Bolan obstanem; a sanje, prek pustih polj, hitijo dalje. * Kaj kmalu umro — vendar v petju kobilic tega ni čuti. * ŠOHAKU: V snu sem se prepiral z njo; veter v trsju je šumel. SOČO: Ko sem se zbudil, zginili so brez sledu vsi moji ljubi. SOGI: S starostjo tik pred vrati — na kaj se lahko oprem? ŠOHAKU: Čeprav zbledele — pesmi so edino, kar mi je ostalo. SOGI: Dobre prijateljice so, ko se nebo stemni. Petnajst stoletij japonske lirike Koča ribiča — pomešani med rakce, čuj, črički, črički! * Nad barjem: Rešen vseh pozemeljskih stvari žgoli škrjanček! * Metulju, ptiču ni poznan ta cvet — nebo v jesenskem blišču. * Sneg, ki sva ga vkup nekoč čakala — mar je letos znova pal? Bolna divja gos pada v mrzlost večera — tvoj dom, popotnik! Macuo Bašoo (1644—1694) Ah, dež pomladi! Ljubka dama, tvoj šepet med potjo z vozom! * S cvetjem posuta voda riževih mladik: zvezde na nebu. Na Tobe slavni dvor pet, šest jezdecev hiti: vihra jesenska. Josa Buson (1716—1784) 163 164 Izbral in prevedel Mart Ogen Kačji pastirček: V očeh mu odsevajo griči v daljavi. Pridi, igrajva se skupaj, ti sirota brez mame — vrabček! Kobajaši Isa (1763—1828) Čakam te — in spet so kakor v mrzlem vetru dež te minute. Mesečine sij: Senca kamnov pagode, senca bora: Hlad. SREDNJEVEŠKI Enajst jezdecev MOTIV gre; ne da bi se ozrli, skoz vrtinčen sneg. Masaoka Siki (1867—1902) Ne velih poljih veliki biči ostro sekajo v nebo. Reka poletja — rjaveč konec verige pozvanja v vodi. Jamaguči Seiši (1901— * * * 165 Petnajst stoletij japonske lirike Šimazaki Tooson <1872—1943) Kitahara Hakušu (1885—1943) TAJNA PESEM HERETIKOV Verujem v krivoverske nauke degeneriranega časa, v čarovniško moč .krščanskega boga. •¦.•¦. v kapitane črnih ladij, v čudovito deželo rdečelascev, verujem v škrlatno steklo, v ostri vonj nageljnov, verujem' v belo platno, arak in vinho tinto južnih barbarov; . ¦ ¦ ¦.,¦•.-• verujem sinjeokim dominikancem in njihovim psalmom, ki mi celo v snu govore ' ' ' ¦ ¦ o bogu prepovedane veroizpovedi ali o okrvavljenem križu, pretkanim napravam, s pomočjo katerih so gorčična zrna videti velika kot jabolka, . , nenavadnemu zložljivemu daljnogledu, ki vidi prav do nebes. Gradijo si hiše iz kamenja, bela kri marmorja pljuska prek robov kristalnih skled; pravijo, da ponoči izbruhne v plamene. Njihove čudovite električne sanje se mešajo z žametnim. kadilom in odsevajo ptico in zveri dežel na luni. Slišal sem, da svoja ličila stiskajo iz cvetov strupenih rastlin, in da upodabljajo Devico Marijo z oljnimi barvami razpadlega kamenja; sinje črke latinskih in portugalskih besed, razporejene poševno, so polne čudovito otožne godbe nebes. SAMOTNA POMLAD Sončni žarki liho in nenehno ugašajo; napol v snu se mlinska kolesa obračajo; proti nebu z žarom safirjev se črtajo vrhovi gore Ečigo — tako zelo samotni... Ne da bi slišal ali izrekel besedo, vetfdan hodim prek polj. Vedno dalje, vedno dalje v vetru ;' ' ' 'med klasjem valovijo rože —*¦ ¦'' ! ¦ "- in vse je, bdlj kot kdaj, ' '" ¦ tako zelo samotno ... 166 Izbral in prevedel Mart Ogen O, blagovolite nam izpovedati, posvečeni patri prevar, pa četudi se pri tem naša stoletja pomanjšajo v minuto, tudi če nam je umreti na krvavem križu, vseeno je; prosimo, zaupajte nam Tajno, dajte nam tiste čudne sanje: Da bomo molili Jezusa, naša telesa in duše ujete v kadilo hrepenenja. Išikava Takuboku (1885—1912) NE ZBUDI SE! Življenja so bolj otopela kakor zaprašeno steklo oken, razgretih v popoldanskem soncu. Brez misli, ne da bi kaj čutil, mladi mož spi, se poti in smrči. Rumenkasti zobje mu štrlijo iz ust. Poletno sonce sije skozi okno, obseva mu kosmato nogo in bolho, ki leze po nji. Ne zbudi se! Nikar se ne zbudi, dokler sonce ne zaide, dokler v tvoje življenje ne prodre večerni hlad. Od nekod, čutno smejanje ženske. Kitazono Kacue (1902— ) * NEUSLIŠANA, ENOSTRANSKA LJUBEZEN Cvetovi akacij, rdeči in zlati vsi, drse na tla, v zastrti svetlobi jeseni se osipljejo. Moja žalost nosi tenko flanelasto obleko neuslišane, enostranske ljubezni. Ko stopam po stezi vzdolž reke, slišim, kako vzdihi vaše nežnosti drse na tla, kako cvetovi akacij, rdeči in zlati vsi, drse na tla. TEORIJA SIMBOLOV bel krožnik roža žlica pomlad tretje ure popoldne 167 Petnajst stoletij japonske lirike belo belo rdeče cvetlica in glasbeni inštrument belo okno veter * bel oddaljen pejsaž nežna breskev zastava obup UNE AUTRE črn kvadrat POEME je črn kvadrat rdeč valj je rdeč valj sinji trikotnik za rumeni trikotnik je rdeč trikotnik za črn trikotnik bel kvadrat je bel kvadrat je bel kvadrat bel rumen * 168 Izbral in prevedel Mart Ogen STEKLENI Belo je PRSTAN kvadrat je zdravilo -jutra Maroka belo je krog je I bridkost sonca Tunizije belo je trikotnik je' molitev noči i,.,.,. ,Egipta , ¦ - n ¦ 'j ' ' , .;.. belo je piramida je tragedija Aleksandrije ti ' ..' je nekaj malega i i\ U ¦ •¦¦ »HI . PROSTORSKA bel kvadrat ZMEŠNJAVA 4 y bel kvadrat .,v bel kvadrat IbiI -. ipf| bel kvadrat v belem kvadratu 169 Petnajst stoletij japonske lirike Tamura Rjuiči (1923—) '¦'-¦ TROJE Glas je prišel od daleč GLASOV gjas je prišel od zelo daleč tišji od šepeta ••• ¦ * , glasnejši od krika; >i ••¦¦ mnogo globlji od morskega dna zgodovine mnogo globlji celo kot 10.830 metrov globoki Endemski kanal morje v besedi • predira izgubljeno morje, ki ga odkrije le pesnik trga najbolj mrzli zrak sveta potaplja najnežnejša ladjevja sveta .. . , . ponovno oživlja naše mrtve mornarje naš dolgčas vlada našim kraljem in našim mestom strasti,, .. glas je prišel od daleč : . ¦< • ¦. .ji.. glas je prišel od zelo daleč. • . ;!i uii .,j. iuj a .. i j i>l .. ,: ,• ,¦.,.:,. ,.¦_.„;,•. 1'O zato O zato ker ' mi ne moremo zagrešiti nobenega zločina mi smo samo statistika terorja statistika terorja mi smo samo deklaracija sle , , deklaracija pohlepa mi ne moremo zagrešiti nobenega zločina . O zato . zato ker mi nismo posamezniki mi smo množica skupina < k natančno to smo skupina i; < . ¦ Glas je prišel skozi solzo glas je prišel skoz eno samo solzno kapljo ubožnejši od še take revščine prijaznejši od še take ljubkosti bolj divje goreč kot žar katerega koli srca ;' bolj divje goreč celo kot beda in obup moža ki je umrl osamljen pred 2000 leti ljubezen v besedi predira izgubljeno besedo, ki jo najde samo pesnik iskri se v najbolj vrelem slapu sveta zliva se v najbolj izžgano grlo sveta prebada našo moč in našo kožo uničuje našo vero in naše poljube 170 Izbral in prevedel Mart Ogen glas je prišel skoz solzo glas je prišel skoz eno samo solzno kapljo O zato O zato ker mi z ljubeznijo ne moremo uničevati mi smo samo izum strasti izum strasti mi smo razglasitev krize razglasitev krize mi z ljubeznijo ne znamo uničevati O zato ker mi nismo samotni mi smo množica skupina natančno to smo skupina Glas je prišel skoz »čas« glas je prišel skoz en sam »čas« s temnejšo prihodnostjo od katere koli preteklosti s svetlejšo preteklostjo od katere koli prihodnosti mnogo ostrejši od božjega usmiljenja mnogo ostrejši celo od luči voznika ki je zapeljal čez februarski poldnevnik ulice Čuo v Tokiju ob osmih zvečer po Greenvvichu čas v besedi ki prebada izgubljeni »čas« ki ga odkrije le pesnik poljublja najbolj bleda lica sveta spušča sonce večerno na najbolj zapuščena obzorja sveta vedno spet nas oropa naših trupel in naših osamljenih železniških postaj s krivoprisežništvom polni našo znanost in našo kri glas je prišel skozi »čas« glas je prišel skozi en sam »čas« O zato O zato ker mi ne moremo umreti mi smo propaganda nesmrtnosti propaganda nesmrtnosti sistem potrošnje smo sistem potrošnje ne moremo umreti Zato O zato ker mi nismo posamezniki mi smo množica skupina natančno to smo skupina Ob poslušanju teh glasov naposled rodim svojo mater 171 Petnajst stoletij japonske lirike Ob poslušanju teh glasov naša trupla napadejo jastrebe Ob poslušanju teh glasov moja mati rodi smrt TENKA ČRTA Vedno si sam Trpka luč je v tvojih očeh, niti ene solze še niso prelile To mi je všeč Ta svet je dokaj puščobno lovišče za tvoje slepe predstave Brez oddiha greš po sledi enega srca, ti, zimski lovec Besedam ne zaupaš Silna sla po strahu je v tvojih stopinjah, umorile so že sleherno srce Temu se ne morem upirati Vonj po krvi puščaš na snegu vzdolž tanke črte, po kateri stopaš Naj se še tako oddaljiva drug od drugega, vedel bom Ti napenjaš petelina Jaz umiram sredi besede Moj značaj je kriza Hurikan občutkov, čustev mi besni pod gladko kožo Vedno znova mi vrže sveže truplo na zapuščeni breg oktobra Oktober je moj imperij Moje roke upravljajo stvari, namenjene pogubi oči si ogledujejo stvari, namenjene izginotju ušesa prisluškujejo tišini stvari, namenjenih smrti PESEM V OKTOBRU 172 Izbral in prevedel Mart Ogen Moj značaj je strah Čas, ki ubija vsako , . , , stvar, se mi pretaka v polnih žilah Vedno spet nov glad zatrepeta ,., v mrzlem nebu oktobra Oktober je moj imperij , Moje, , ,. , mrtve armade zasedajo vsa mesta, kjer dežuje . . mrtva izvidniška letala krožijo nad zmedenimi dušami mrtvi možje se javljajo na mesta mrtvih ¦ • ¦.-¦ ¦ -f ¦ ¦ ¦¦ ..... TRENUTEK Videl sem ptico. OB SONČNEM Videl sem ptico, porojeno iz hrepenenja ptic, ko je trepetala ob krhkosti svojega malega življenja. Stopal sem mimo tega malega življenja, mimo male strasti, vendar bi vam ne mogel opisati majhne ptice. V trenutku, daljšem od mojega življenja, je padla na tla z mrzlega neba ptica, ostri kljun in drobne oči, bleščeče v zimski svetlobi, se zdaj samo še raztapljajo O, le kaj naj storim, ne morem vam povedati, kaj je ljubezen O, le kaj naj storim, jaz, ki morem le uničevati stvari Videl sem sonce Videl sem sonce, porojeno iz neznanske tišine, gorelo je za veličastno smrt Stopal sem mimo velike smrti in mimo velikega sonca. vendar vam ne morem opisati sonca .., V trenutku, krajšem kot je moje življenje, se počasi nagiba v zaton giblje se prenaglo, da bi se moglo ustaviti sonce, ki hrani v sebi novo rojstvo in novo smrt, se samo še raztaplja ¦ i! , . '. I,V.jI O, le kaj naj storim, zaman bi se trudil, da bi opisal bolest O, le kaj naj storim, jaz, ki morem samo potreti srca Glejte, to je najvišji kraj v mestu zakaj to je najtemnejši kraj v mestu