nost, vpraševalna vnema, začaranost, čistost naivnih otroških vizij itd. Prikazi intonirajo melodijo s prav- cato »simfonijo različnih zvokov«, ki so preglasili avtorje in njihova dela. Ob sklepu naj rečemo, da se je avto- rica oddaljila od smisla in pomena del, o katerih piše in jih obravnava. Besednih ustvarjalcev in njihovih del nam ni približala in jih ni osve- tlila s temi prikazi, ki so ponesrečen poskus interpretacije, brez pristnega doživljanja umetnosti — brez tega pa tudi ni kritične presoje. Muris Idrizovič (prevedla Gema Hafner) SVETLOBA IN SENCE OTROŠTVA Dragutin Ognjanovič: Stvaraoci i deca. Beograd, Nova knjiga 1978. Čeprav Dragutin Ognjanovič ne izgublja z vida stvaritev sedanjega trenutka, v katerem je njih edino stikališče njihov slučajni in trajni obstoj, je svojo pozornost pretežno usmeril na tiste pojave v literaturi za najmlajše, ki so, četudi zgodovin- sko obeleženi, živo prisotni v seda- njem nenehnem dialogu otroka in sveta. Seveda, zgodovinskost teh del je samo zunanja, označena s kole- darskimi podatki nastanka, po bi- stvu pa so sodobna zaradi tistih kva- litet, ki umetnini podare razsežnost splošne in trajne veljavnosti, od- prtost, bogastvo oblik, v katerih ve- dno znova odkrivamo neposrednost prvotnega doživetja in svojevrstno globino estetske izkušnje. Z drugimi besedami: Ognjanovič obravnava to, kar je v otroški lite- raturi trajno, neokrnjeno v svoji prvotnosti in smiselnosti ne glede na družbeno-zgodovinski kontekst na- stanka in gostoto kritičnega filtra časa ter sprejetih in sprejemljivih kriterijev vrednot in vrednotenja. Dragutin Ognjanovič v svoji naj- novejši in doslej najcelovitejši knjigi Stvaraoci i deca obravnava nekate- re avtorje, zanje pa je značilno, da se v njihovih delili potisnjena in po- zabljena resničnost najzgodnejših do- živetij vrača v zavest kot stvarna in umetniška resničnost. V vidnem po- lju svojega analitičnega zanimanja je zajel devet ustvarjalcev: na stra- neh njihovih del pa se kakor v ogle- dalu zrcali otroštvo v širokem raz- ponu doživljanja, od prekipevajoče- ga veselja do trpljenja. V delih različnih ustvarjalcev je prikazal notranje povezano sklad- nost tematske opredelitve in obliko- tvornih postopkov, ki ne ogrožajo samoniklosti subjektivne vizije, ter svoja razglabljanja skoncentriral okrog treh dominantnih literarno- psiholoških problemov. Poglavje Poetski tokovi obsega študije in prikaze o vrednosti življe- nja v Zmajevi, Zupančičevi in Vu- čevi poeziji. Poglavitna postavka prispevka o Zmaju je dvojno indikativna: defini- ra Zmaja kot utemeljitelja srbsko- hrvaškega pesništva za otroke, dolo- ča pa tudi izhodiščno vrednost, po kateri se da z dinamičnimi parame- tri presojati o delu in otroštvu kot o psihološkem in literarnem dejstvu. Ognjanovič, ki analizira številne vidike Zmajevih poetičnih stvaritev, kakor že prej dr. Miloš Savkovič, je vsekakor poudaril, da je Zmaj zelo dobro poznal otroško duševnost, da je imel izreden poetični posluh in sposobnost, da izrazi »naivnost i ljupkost dečje fantazije, bezazlenost njihove invencije, čednost njihova straha, zanos nestašluka, toplinu tek rodjenih osečanja«. Toda očitne so tudi oscilacije kvalitete, ki se je več- krat znižala zaradi didaktičnosti, kar bo vsekakor vplivalo na dokončno oceno pesnika, ki mu ni uspelo, ra- zen v trenutkih izrednega navdiha, da »uhvati najčistiji lirski korak«. Župančič se je kot močna pesniška osebnost otresel Zmajeve dediščine, v njegovi poeziji zveni čista lirika. Stopil je v svet sanj, domišljije, le- gende in igre, z metaforiko razvejal jezik, ga obogatil, da je postal raz- giban in svojevrstno zvočno-plasti- čen. Pripravil je otroka do tega, da razmišlja, da dojema svoj pomen in pomen sveta, da doume smisel poja- va (Naše luči) in minljivosti (Ciciban posluša očetovo uro). Vučo, ki nadaljuje tam, kjer je Zu- pančič obstal, je četrt stoletja po Ci- cibanu v spremenjenih pogojih živ- ljenja in ustvarjanja, z osebno za- vzetostjo in poetičnim avantgardiz- mom pripomogel k »revolucionisanju mišljenja o deci i detinjstvu«. Po- udaril je, da pisanje tovrstne litera- ture ne pomeni spustiti se na raven otroka, temveč nasprotno-dvigniti se do otroštva: približuje se naziranju, ki ustvarjalnost za najmlajše enači s pristno umetnostjo, le-ta pa upo- števa neminljivost otroštva in kon- kretnosti zgodovinskega trenutka, kar določa osebno opredeljenost v življenju in umetnosti. Zmaj, Župančič in Vučo, čeprav različni po temperamentu in dosež- kih, po otroštvu in poeziji »najbolje pokazuju genezu naše poetske misli upučene deci i otkrivaju koliko je bio spor ali plemenit i uzvišen put ka prepoznavanju poetskog u dje- tinjstvu d dečjeg u poeziji.« V prvo skupino so uvrščeni pesni- ki, ki so, vsak na svoj način, prika- zovali otroštvo kot princip vedrosti in svobode; povsem skaliti in odvzeti pa ju ne morejo niti antagonizmi niti odtujenost sodobnega sveta. Drugi del z naslovom Psihološke matice pa obravnava Cankarjevo, Vorančevo in Andričevo slikanje otroštva kot travmatizirano obdobje najzgodnej- ših vizij in doživetij otrok; njihove psihološke vsebine v marsičem dolo- čata socialni trenutek in vznemirlji- va situacija otrok, ki se soočajo z nedoumljivimi dejstvi bistva in eksistence. Ključ psihološke uganke Cankar- jevih malih junakov, ki jih razjeda občutek krivde in trpe zaradi nepri- lagodljivosti, najdemo v pisatelje- vem zapisu, prežetem z bridkostjo osebnih izkušenj: »Krivica, ki jo doživi o t rok , . . . se zaseka v mlado srce ter ostane tam za zmerom ne- izbrisljiva, napravi otroka zgodaj zrelega in zgodaj trpkega, odpira mu šiloma oči, da vidi prve in neraz- ločne sence tistih strahot, ki se ka- sneje razodenejo v vsej okrutni go- loti.« Cankar slika otroštvo iz zornega kota svojih najbridkejših spominov, pred katerimi ne najde miru: so- mrak revščine ozarja svetloba mate- rinske ljubezni, v njej se trpinka razdaja in izgoreva. In medtem ko Cankar osvetljuje psiho bitja, motivira njegovo ravna- nje z gosto razvejanimi socionalno- psihološkimi razlogi in okoliščinami, je Voranc bolj osredotočen na zuna- nje momente socialne in nacionalne brezpravnosti, ki fiksira pripovedni okvir usod in dogodkov. »Nerazločne sence« motene in ne- urejene stvarnosti se boleče odražajo v dušah pretirano rahločutnih An- dričevih »malih ljudi«, ki so vase zaprti in ovirani ter le hrepene po skladnosti in polnosti življenja. Pi- satelj se je s svojevrstnim darom psihološkega vživljanja poglobil v njihovo ranjeno notranjost, osvetlil skrivne kotičke intimnosti, travma- tizirana stanja, v katerih se začenja- jo prve oblike trganja vezi (U za- vadi sa svetom), nadaljujejo pa se z odtujenostjo in s tragičnimi zapleti v življenju molčečih, osamljenih trpinov, ki jim ni pomoči. V Cankarjevih in Andričevih pro- zah je vse prežeto s kontemplacijo in analitičnim poglabljanjem v psi- hološko realnost otroka-junaka. Vo- rane se izživlja v opazovanju in pri- povedovanju, pisateljevo razgibanost v sferi poezije in materije usmerja njegov »narativni nagon« — trdi Ognjanovič. Cankarjevi in Andričevi otroci so »opsednuti psihološkim i moralnim samopromatranjem«, Vorančevi pa so »pod lupom piščevog posmatra- nja«. Ti v osnovi kontrastni projek- ciji se križata v trpljenju kot v pre- vladujoči determinanti otroškega življenja. Avtor naposled v tretjem delu, Izmedju bajke i realnosti, prikazuje čudežni svet sanjskih pravljic Priča iz davnine Ivane Brlič-Mažuranič, pritegne ga vedrost in skrivnostnost v besedilih Desanke Maksimovič, piše o humorističnih, pravljičnih in realističnih, nostalgičnih in prešerno veselih vizijah otroštva v delih Banka Čopiča. Tri samostojne celote povezuje so- rodnost humanega in ustvarjalnega pristopa k sodobnemu otroštvu, idea- lizem in plemenitost, humanizem in optimizem kot poglavitna vrednota v odnosih do življenja in sveta, do bitij in stvari. Avtor je s tako konoipiranim in objavljenim delom, z globino in ši- rino svojih interesov zajel nekatere najznačilnejše pojave in orientacije v stoletnem razvoju naše literature za najmlajše: poudaril je književni- ke in knjige, reprezentativne zaradi inovacije, svežosti in originalnosti »prilaženja temi i detetu«, kar je razvidno iz njegovega zavzetega sklicevanja — pojmovati otroštvo kot ustvarjalno dejstvo« »ponovnog prepoznavanja zakopanog doživlja- ja«. Ognjanovič je pisal o pesnikih in pripovednikih, ustvarjalcih realistič- nih in domišljijskih smeri, o vedrih in mračnih pričevalcih otroštva, o kniiževnikih modernega in tradicio- nalnega umetniškega izražanja ču- stev. V vsakem posameznem prime- ru je pokazal izredno obsežno poznavanje gradiva in pripravljenost slediti pojavu v vsej širini njegove- ga duhovnega in poetičnega območ- ja. Vsekakor ni oporekati avtorjevi sposobnosti opazovanja, njegovi pri- zadevnosti in sistematičnosti. Ognja- novič je po naravi svoje kritične de- javnosti veliko temeljitejši in spret- nejši v analizi epskih del kot pri onih, ki jih preveva lirična čustve- nost. Seveda, vse strani besedila niso enako kvalitetne tako glede tehtnosti literarnoteoretične argumentacij e, neomajnosti navedenih trditev ter intelektualne razvejanosti sporočila. V knjigi so izredni odlomki esejev — tako na primer v tistem o Zmaje- vem humorju in sredstvih njegovega besednega izražanja, o Vučovem je- ziku ali tisti, ki prikazuje, kako do- življa pokrajino junak Andričeve Knjige-, vsekakor pa je tudi nekaj takšnih, v katerih se namesto spon- tanosti navdiha odraža togost kriti- ka, ki piše brez močnega notranjega vzgiba. Tako so razvlečeno in suho- parno napisane nekatere strani o Zmajevi didaktičnosti, kakor da bi prav to, kar je bilo pri Zmaju »mrtvo rojeno« prešlo v besedilo njegovega razlagalca. Tudi v tekstih o Cankarju in Vorancu je zaslediti ponavljanja in parafraziranje. Knjiga Stvaraoci i deca Dragutina Ognjanoviča je s svojimi dosežki, kljub nekaterim spodrsljajem, kvali- teten prispevek k teoretičnemu in li- terarnozgodovinskemu preučevanj u naše literature za najmlajše, ki se je stežka otresla dediščine didaktič- nosti in utilitarizma ter se je šele v delih kvalitetnih ustvarjalcev, pol- na utripov resničnega življenja kreativno dvignila do otroštva. Zorica Turjačanin (prevedla Gema Hafner)