Misli  o(b)  knjigah                                               ____________
Sodobnost 2003 I 454
Etienne Bali bar: Marxova filozofija. Krtina 2002 (Knjižna zbirka KRT).
"Filozofi so svet samo različno interpretirali, gre za to, da ga spremenimo.'' Maraova znamenita enajsta zapoved iz Tez o Feuerbachu (1845) je danes skoraj že kliše - celo sam Mara se ji je bil kasneje primoran odpovedati - vseeno pa trdno zakoreninjena v samem jedru tiste filozofije, ki se trudi misliti svoje lastne meje, hkrati upravičuje ter opravičuje nedokončanost mnogih njegovih del in nenehno samorevizijo pojmov (na primer iz praxis v produkcijo; od ideologije k blagovnemu fetišizmu), saj je Mara, bolj kot drugi, venomer pisal v navezavi na konkretne priložnosti. Ta performativ, s katerim je Mara za seboj zaprl duri v trdnjavo filozofije in tako malodane pljunil v lastno skledo, pravzaprav pogojuje eno glavnih tez, ki jih Balibar v tej tanki, a vsebinsko bogati knjižici predoči bralcu: "Ni in nikoli ne bo marksistične filozofije; nasprotno pa je Mancova pomembnost za filozofijo dandanes večja kot kadarkoli prej." Mara je mislec večnega ponovnega začenjanja; krize in razočaranja ob dejanskih (ne)spremenljivostih v družbi mu niti niso dajali kaj dosti izbire. In ravno tu se Balibarjeva knjižica izkaže za priročno. Odgovarja namreč tudi na vprašanje, zakaj je bil Mara v Komunističnem manifestu (1847) tako trdno prepričan o skorajšnji krizi kapitalizma, zaradi katere bo proletariat, na čelu vseh zatiranih
Misli  o(b)  knjigah
razredov v deželah Evrope, vzpostavil radikalno demokracijo, in kako so ga neuspeh revolucij leta 1848, pridružitev francoske socialistične stranke bo-napartizmu in pasivnost delavcev ob državnem udaru demoralizirali do te mere, da je za vekomaj opustil pojme "revolucija v permanenci", "diktatura proletariata" in podobne, ter - resda z nezmanjšanim instinktom po maščevanju - ponovno premestil vsebino svojih misli.
Mane torej svetuje filozofiji, naj se pogleda v ogledalo prakse in v svojem umiku ugleda ne ogroženost, temveč lastno realizacijo. Natanko taka antifilo-zofska misel je botrovala nič manj kot razbitju klasičnega triptiha (poiesis, praxis, theoria) ter odpravi enega temeljnih tabujev filozofije: radikalnemu razlikovanju med poiesis in prcucis, ki pa pri Marxu neprestano prehajata eden v drugega. Seveda pa taka teza ni izkazala prijaznosti tretjemu členu omenjenega triptiha: theorii. Ko Mara z Engelsom v Nemški ideologiji (1845; spet eno izmed nedokončanih del) simbolni pomen prakse spremeni v zgodovinski in sociološki koncept produkcije, označujoč vsako človekovo dejavnost in preoblikovanja narave ter s tem seveda tudi človekove biti, pa theorio izenači s "produkcijo zavesti", natančneje z enim od členov zgodovinskega protislovja, ki ga ta proizvede. In ta člen je ravno ideologija - pojem brez precedensa v filozofiji, ki mu je bila mord.a ravno zaradi te lastnosti nemalokrat očitana slaba strukturiranost. Ker se dobršen del Nemške ideologije loteva kritike Maxa Stirnerja, anarhista, radikalnega nominalista in zagovornika avtonomije družbe, sestavljene iz enkratnih posameznikov, je mnogo avtorjev (med njimi Hollis) tudi na podlagi tega antiindividualističnega ugovora Marxa proglasilo za holista, kar pa je popoln nesmisel, saj Balibar na nekaj konkretnih izjavah pokaže, da se je Marx prav zavoljo izognitve holistični perspektivi načrtno oddaljil od pojma celota in v ta namen raje uporabljal pojem skupek - skupek človeških razmerij. Gre namreč za to, da človeštvo mislimo transindividualno; ne kot tisto, kar je v vsakem posamezniku, temveč kot tisto, kar obstaja med posamezniki. In prav produkcija lastnih eksistenčnih pogojev, kar nas navsezadnje ločuje tudi od živali, je hkrati osebna in kolektivna dejavnost, ki ob sočasnem nepovratnem delovanju narave preoblikuje človekovo bit in tako tvori zgodovino. Tudi ideologija je proizvedena in kritika ideologije je zatorej nujni pogoj za spoznanje družbene biti. V Marxovem pojmu ideologije pa se, navzlic dejstvu, da Mara ni bil prvi, kije ideologiji dodal negativno konotacijo (ta obrat nekateri pripisujejo Napoleonu), zrcali genealoški vpliv epikurejstva (eidolon = simu-laker; za razliko od Platona: eidos - pralik), katerega pridih je čutiti tudi v postmodernističnih delih Jeana Baudrillarda. Težko je, hodeč vštric s tako etimološkostjo, v smotru ideološkega procesa videti kaj drugega kot odtujitev eksistence razmerij med posamezniki, kar v resnici počno mehanizmi iluzije, ki konstituirajo zavest. Mara je na tej točki moral prestopiti iz idealizma v materializem, kajti pravno-državna občost, ta slavolok heglovskega objektivnega duha, je postala zanj prav vzorčni primer ideološke sprevrnitve družbenih razmerij. Seveda, saj je razred, v katerem biva materialna družbena moč,
Sodobnost 2003 I 455
Sodobnost 2003 I 456
Misli  o(b)  knjigah
hkrati tudi razred vladajoče duhovne moči. Toda ker tisti spodaj v zgodovini igrajo bolj aktivno vlogo, zgodovino tako rekoč poganjajo navzgor, jih bo dejansko stanje vodilo v boj, organiziran na podlagi bede, zatiranja in gneva. Osvobodili se bodo spon abstraktne zavesti in "ekpropriirali ekpropriatorje". Ana Marxovo nesrečo je neposredno izkustvo kmalu razkrilo, kakšno moč imajo nad proleta-riatom nacionalizem, zgodovinski miti, religiozna oblike in politični aparat. Hočeš nočeš se je znašel pred novo nalogo: uskladiti teoretsko tezo z žalostno ugotovitvijo o vsakdanji prežetosti. Balibar poudarja, da se Mara na tem mestu ni bil pripravljen sklicevati na kak implicitno moralni pojem, kot je "lažna zavest" (ki so ga kasneje uporabili Lukacs in drugi), prav tako ni nikoli govoril o proletarski ideologiji in razredni zavesti. Če se je v Nemški ideologiji še ukvarjal s teorijo oblasti in države, pa ga je branje klasičnih predstavnikov meščanske politične ekonomije (Smith, Ricard ...) privedlo do teorije podreditve, trga in blagovnega fetišizma, ki jo Mara predstavi v prvem delu Kapitala (1867). "Skrivnost blagovne forme je tedaj enostavno ta, da zrcali ljudem družbene značaje njihovega lastnega dela kot predmetne značaje delovnih produktov samih ..." Blagovni fetišizem je potemtakem dejstvo, da določeno družbeno razmerje med ljudmi samimi zanje privzame fantazmagorično formo razmerja med rečmi, kjer blago, ta teoloških zvijač poln predmet mistike, začara sodobni svet (vs. Max Weber: Sodobni svet je odčaran). Balibar v tem ponovnem premisleku konstitucije družbene objektivnosti vidi tako rekoč preobrat v motrenju samega subjekta, ki so se mu, Heglovemu kljubovanju navkljub, vse dotlej večinoma približevali le skozi kantovsko lečo.
Kaj smo po Balibarju pravzaprav dobili po razglasitvi takojšnjega izstopa iz filozofije? Prav gotovo kritiko ideologije - predpostavke za vrnitev k stvarem samim in preseganje abstraktne zavesti - in njeno kasnejšo, a ne popolno (skupna jima je že shema odtujitve) sprevrnitev v analizo fetišizma, ki bo odpravila videz objektivnosti blagovnih form; vse za to, da bi se dokopala do njihove družbene konstitucije in razkrila pravo substanco vrednosti: živo delo.