20 KRONIKA Stopnišče Narodne galerije s pogledom v veliko baročno dvorano NARODNA GALERIJA V LJUBLJANI JANEZ ZORMAN N arodna galerija v Ljubljani je med sloven skimi kulturnimi zavodi najmlajši. Prav zaradi mladosti pa mu je ime najožje zvezano z njegovim smislom in ciljem: biti kažipot za tvorbo likovne umetnosti na narodnem, v našem primeru sloven skem teritoriju od njenih početkov. Tak okvir bi se zdel komu glede na ogromni obseg likovne umetnosti, ki je ob glasbi najlaže umljiva sve tovna duhovna sila, ozkosrčen in ne po vzorcu velikih galerij. In vendar je ta okvir edina mož nost, da imamo galerijo, ki je za dom najpomemb nejši narodno-vzgojni institut, za svet pa praktičen in umljiv pripomoček za spoznanje naše kulturne orientacije in našega duhovnega izživljanja. Ga lerije velikih mest so v zvezi s svojim postankom v splošnem tipizirani domovi, v katerih je zbran ali se zbira cvet likovne umetnosti Evrope in sveta. V teh galerijah tudi strokovno orientirani ne najde zlahka domorodne produkcije v pregledni zvezi preteklosti s sedanjostjo in teoretično poznanje umetnostne zgodovine evropskih narodov je kaj malo zadovoljeno z obiskom Pariza, Berlina, Lon dona, ki v njih ukaželjni išče praktične spopol- nitve in poglobitve ob časovno povezanih originalih francoske, nemške ali angleške umetnosti. V Jugo slaviji je n. pr. beograjska galerija priložnostna KRONIKA _21 Pogled skoz sedem razstavnih dvoran s stropno svetlobo zbirka internacionalne moderne, zagrebška inter nacionalne historične umetnosti; ljubljanska ga lerija pa je zbirka historične in moderne umet nosti Slovenije. Prvima dvema je potreben za iz popolnjevanje raznih skupin počasen, ali pa zelo drag sistem, da vzdrži umetnostne kvalitete sve tovne paritete; Narodna galerija pa se izključuje s svojim programom iz take konkurence, ker jo vodi njen namen vedno k izhodišču: to je naša produkcija in njeno svojstvo; primerjajte, sodite, vrednotite! — Ta praktični in ekonomični orga nizem Narodne galerije je zvezan z razvojem naše umetnosti in je njegov naravni in enostavni re zultat. — Lichtwark pravi: Muzeji so vedno odprti narodu in mu služijo brez razlike; so izraz demokratskega duha. Ob srednjeveških univerzah in akademijah prosvitljene dobe muzeji torej ne presegajo sta rosti 150 let, dasi so njih sestavine stare toliko, kolikor človeško veselje nad posestjo novih, za nimivih, lepih predmetov. Francoska revolucija je tudi osebno posest zbirk odprla za javni in splošni užitek. Ob naglem razvoju znanosti so se vzporedno razvijali muzeji, se opredeljevali, ce pili po raznih strokah in organizirali zopet v samo stojnih telesih. Ljubljana ima 100 let star muzej enakega vzorca; iz njegove enote je že izšel Etno grafski muzej, obrtni se pripravlja. V muzej se je stekala tudi produkcija likovne umetnosti s po močjo daril in nakupov kot kulturno historičen dokument za dobe bivše dežele Kranjske; saj je bil ta teritorij kot križišče narodov in kultur bogat od pamtiveka tudi na umetnostno zgodovinskih spomenikih. Ali ta nabrana produkcija je bolj služila za ilustrativno pomagalo raznim namenom, katerim so bili čisti umetnostni vidiki podrejeni, kakor pa pobudi za razvoj domače umetnosti. V drugi polovici preteklega stoletja smo že imeli domove, namenjene slovenski glasbi, književnosti, znanosti, gledališki umetnosti, narodni prosveti v Slovenski Matici, Glasbeni Matici, v gledališču, v Narodnih domovih; le likovna umetnost si še ni pridobila priznanja, da je tudi potreben atribut za narodno kulturo kljub obilnemu in vidnemu 22 KRONIKA Minister Ivan Hribar, utemeljitelj Ivan Franke, vodja Nar. galerije Mestne galerije umetnostnem inventarju in tradiciji po vsej deželi. (Mojstra slikarja, brata Šubica, sta izvršila vse svoje delo v tujini, ki ju je tudi preživljala.) — Intenzivno oblikovanje narodne vzgoje pa je vpli valo tudi na umetniški naraščaj tako, da si je utrdil ob »emigrantih« v tujini zavest kulturne enako vrednosti, potrebnosti, samostojnosti in borbenosti. Prav ob prehodu preteklega stoletja v naše, leta 1900. je razburila nepoznana skupina mladih sli karjev in kiparjev Ljubljano z razstavo, ki je bila obenem javna izpoved, da se nočejo več izgubljati v svetu, ampak snovati in delati doma. S tem je bil izpovedan program slovenske likovne umetnosti urbi et orbi in ž njim skonstruiran okvir za bodočo galerijo, brez premišljevanj o tradiciji in historiji! Smiselna, oživljena likovna produkcija je sedaj narekovala vse, kar je bilo nato storjenega v njen prid. V slikarstvu, kiparstvu, grafiki, stavbarstvu se je umikal tuji element domačemu; ljubitelji so že začeli kupovati, javne uprave tudi. Jakopič je postavil razstavni paviljon in je odprl slikarsko šolo; župan I. Hribar je mislil na pravcato galerijo in umetniško akademijo; publicistika je prešla iz uslužnosti in rodoljubja k stvarni pomoči in mlada inteligenca se je začela pripravljati za novo stroko. Klub »Sava« je prodiral doma, naraščaj mu je sekundiral v »Vesni« na Dunaju. Uspehi razstav v Londonu, Varšavi, na Dunaju, v Beogradu, v So fiji s svojimi mednarodnimi priznanji so odpra vili zadnje pomisleke. V 14 letih so se živi afirmi rali doma in so obenem obudili delo svojih inventa- riziranih poklicnih prednikov k življenju. Leta 1916. je nanesel slučaj, da je Trgovska zbornica izpraznila prostore v mestni hiši Kresiji. Da bi jih ne zasedlo vojaštvo, je župan dr. Tavčar naročil slikarju Ivanu Franketu, naj v njih namesti umet- Dr. F. Windischer, predsednik Janez Zorman, upravnik Nar. galerije Nar. galerije niško lastnino MOL, ki je obstojala v 80% iz na kupov del domačih umetnikov od leta 1900. Še v vojnem letu 1918. pa je bilo ustanovljeno 18. 10. društvo »Narodna galerija« z namenom, da bo skrbelo za to, da se zbere historična in moderna produkcija slovenske likovne umetnosti v čim po polnejšo celoto. Društveno delovanje in uspehi so poglavje za sebe, od katerega pa moramo naznačiti s finančne plati Hribarjev stavbni fond za primer no streho, dajatve mecenov A. Vodnika, R. Koll- mana, Strahlov legat, ZTOI, Kmečko hranilnico, dotacije MOL, kr. banske uprave, mnogih občin in privatnikov, da poudarimo narodno kulturni čin darovateljev in splošne simpatije za našo likovno umetnost, ki ji je danes v Narodni galeriji dana vsa možnost reprezentance in razvoja. Narodna galerija je po materialu sinteza iz branih del iz posesti mestne občine ljubljanske, kr. banske uprave dravske banovine, Narodnega muzeja ljubljanskega. Škofijskega muzeja, Spo meniškega urada, društva Narodne galerije in posojil privatnikov. Najstarejši eksponat je iz začetka 14. stoletja v gotski skupini, ki ji sledi preko skromne renesančne močna baročna skupina za 17. in 18. stoletje, tej klasicistična in roman tična, ki naveže na realizem in sloge moderne umetnosti. Narodna galerija je v tem zaokroženem kon ceptu narodno-kulturna dragocenost, ki potrebuje sredstev za eksistenco; z njo obenem pa tudi umet niki, da se ne bodo ponovila v naših analih popi sana zapostavljanja duhovnih tvorcev, s katerih delom že danes branimo smisel svojega življenja. Zato naj bo v Slovencih in njih javnih upravah živa skrb za gmotne potrebe likovne umetnosti in umetnikov z geslom: mrtve branimo, žive hranimo.