Kaj, če avstrijska država na kant pride?
„Država naša bo naredila bankrot", „Avstrija pride na kant", „Avstrija pride na boben" — to so besede, ki se slišijo dandanes prav pogostoma. Izlegli so jih na Ogerskem, ker nekteri vrtoglavci ogerski mislijo, da ,,ogerska država" potem manj dolgov prevzame, ako se Avstrija po bankrotu znebi dolgov.
Le z veliko nevoljo — piše dr. Klunov „Volks-wirthu — se lotimo premišljevanja: kaj, Če avstrijska država na kant pride?
Kaj neki mislijo taki, ki besedo državni bankrot tako radi v ustih imajo, da se zgodi potem? Ali ne vejo, da vsacemu, kdor ima državnih obligacij, kurji pot nastopi po koži, ako pomisli, da potem eno ali dve petini ali celo polovico manj obresti (činžev) dobiva na leto? Ali ne vejo, da groza obide vsacega, kdor ima kaj bankovcev v svojem hramu, ako misli na to, da mu čez noč kakor „cunder" stli bankovec? Morebiti pa taki, ki s tako lahko vestj6 govorijo o državnem bankrotu, tolažijo druge s tem, da bojo potem obligacije več vredne, — da   se  zguba pri
bankovcih   razdeli   na milijone   in  milijone  ljudi in po takem nobeden ne trpi presilne škode.
Takemu, ki tako blodi, stavimo pred oči spomin od leta 1811., ko je marsikdo po bankovcih celo svoje premoženje zgubil, pa stavimo pred oči tudi zgubo po silno visocem ažiju. Ta ažijo je na desetino let potrl obrtnijstvo in kmetijstvo; pokončal je v obligacijah prihranjeni kapital; kriv je bil tega, da je posestvo bilo malo vredno, in so grajščaki obožali in je delavec lakoto trpel.
Pa so res ljudje, ki vsega tega ne pomislijo. Ce tudi ogenj pokončava poslopja, mislijo si, saj vstanejo potem še bolje hiše na mestu starin. Kako pa se je pogorelec zadolžil, — kako strada, če tudi je streha z opeko krita, — kako pomanjkanje trpi na obleki, če tudi je hiša od zunaj bela — vsega tega ne pomislijo. Cel6 takih denarničarjev modrijanov se ne manjka, kteri pravijo: zakaj bi takim, ki so že več let državo molzli s tem, da so od svojih obligacij dobre obresti vlekli, se tudi enkrat ne izpustilo malo krvi?! Ali niso taki ljudje slepi in neumni, da ne vidijo, da država je celota, ktera obstaja iz posameznih delov, in da trpi vsa država, ako trpijo posamezni deli njeni! Ce tudi država na kant gre, saj dežela ostane vendar le dežela, hiša ostane hiša.
Ali taki neumneži mislijo, da država je podobna kupcu ali trgovcu, kadar na kant pride? Trgovec, ki je na kant prišel, pa se je potem poravnal (zglihal) se svojimi upniki, zopet začne kramariti. Al država morebiti tudi tako more, ko je na kant prišla?
Bankrot, očiten ali skrit, zbriše Avstrijo iz vrste velikih evropejskih vlad; bankrot, na pol ali četrt, vzame Avstrii samostojnost; dolž-nica bi bila vsakemu ptujemu kapitalistu. Kmetijski pridelki, obrtnijstvo, špekulacija, kupčija — vse to bi se vzelo iz rok domačim ljudem, zakaj z državnim bankrotom vzame se jim prihranjeni krvavi vinar, kapital, dohodek in kredit — gospodar bi moral postati hlapec, da bi svojim dal kruha.
Nobeden ne prezira groznih dolgov, v ktere je zakopana naša država, vendar za tega voljo Avstrija ni Še zgubljena, ako se prerodi v svobodno državo, ktera dopušča, da se prosto giblje, kdor kaj ve in dela, in tako zadovoljen pomore nositi breme državno, — temu pa še pristavimo: ako začne varčno gospodariti, in to je menda prvo!
236