pismu, ki zadeva Fausta in v katerem označi svoj načrt kot »nekako idejo", pravi tudi, da je »vse delo subjektivno*, to je lirično. Nato ga opisuje kot »simbolni in idejni svet in svet megla"; kesneje ga imenuje »barbarsko kompozicijo" in pravi, da mu bo pri izdelavi »dobro služila nova teorija epske pesnitve". Nato zopet poudarja lirizem svojega dela: »razpoloženje pomladi je lirično, kar mi zelo koristi pri moji rapsodični drami". Faust mu je zopet »nordijski" in »barbarski" in še »poetski nestvor", ki ni popolnoma brez vrednosti.
Te izjave, v katerih se oglaša rahlo začudenje poeta samega nad tem, kar mu je nastajalo, zelo dobro označujejo literarni ustroj te umetnine, ki je neopredeljiva mešanica lirike, epike in dramatike. Toda preko vsega dela je razlit čar dovršene lirike, ki je najmočnejši element v njem. Prav v tem lirizmu nudi Goethejev umotvor tudi popolno nadomestilo za važnejši nedostatek nego je neenotna artistična struktura, namreč za neplastičnost njegovega junaka, glede katere Faust zaostaja za Quijotom kakor tudi za Hamletom in Ojdipom. Gotovo je, da ga njegova dejanja označujejo premalo, da je njegova osebnost samo re-lijefna in da izgublja njegova usoda v simbolizmu drugega dela skoraj vso neposredno pretresljivost; toda v svojih monologih izpoveduje Faust z vso sugestivnostjo Goethejeve mogočne lirike človečnost, ki ji po ogromnosti metafizičnega vzgona ni prispodobe v galeriji ustvarjenih človečnosti. Njegova osebnost se v globinah besedila, ki so dostopne samo slutnji, neprestano staplja z Goethejevo in čim bolj bledi Faustov človeški lik, tem bolj žari iz njega in iz vsega dela neprestano izmikajoča se osebnost tvorca, ki med to oslepljivo igro našepetava o sebi in o svetu brezdanje skrivnosti, ki bi se brez njegove stvaritve morale zdeti neizrazne.                                                                             (Konec prihodnjič.)
IZ „IFIGENIJE"
(PETI PRIZOR ČETRTEGA DEJANJA) — J. W. GOETHE
Moram ga slušati; prijateljema preti nevarnost silna. Ali, joj! lastna usoda me straši in pl&ši. O, naj mar ne otmem si tihe nade, ki sem v samoti jo lep6 gojila? Naj večno vlada to prokletstvo? Naj nikoli več se z novim blagoslovom ne vzpne ta rod? — Potem vzemite vse!
199
Se sladka sreča, lepa moč življenja
omaga slednjič, pa prokletstvo ne bi?
Zaman tedaj sem upala, tu skrita,
daleč od svojega rodu usode,
da s čisto roko kdaj in s čistim srcem
izmijem madež s svoje rodne hiše.
Jedva je naglo, čudežno okreval
v mojem objemu brat od strašne boli,
komaj je blizu zaželena ladja,
da v očetnjave me pristan povede,
že gluha sila mi z roko železno
nalaga dvojen greh: da vgrabim sveto,
zaupano mi, vso češčeno sliko
ter vkanim s tem moža, ki za življenje
in za usodo mojo gre mu hvala.
O, da se ne bi mi rodil naposled
v prsih upor! zgrabil še rahle duše
kot s kremplji jastrebovimi titanov,
starih bogov globoki črt do vas,
Olimpijci!  Otmite me in si
otmite svojo sliko v moji duši.
V ušesih mi zveni starinska pesem — že zabljena in zabljena z veseljem — pesem, ki z grozo so jo pele Parke, ko Tantal pal je s stola zlatega. Trpele so s prijateljem odličnim; srd vrel je v njih, strašan je bil njih spev. Otrokom ga nam pela je dojilja, sestri in bratu; dobro sem ga znala.
O, boj, rod človeški,                     Vrh gor, nad oblaki
o, boj se bogov!                            pripravljeni stoli
V njih večne roke                        krog zlatih so miz. jim je dano gospodstvo,
da lahko počn6 ž njim          .       če vname PrePir se>
kot zdi se jim prav.                      popadajo gostje
v sramoti, v zasmehu
Ta boj se jih dvojno,                    v prepade noči
ki dvignejo kdaj ga!                     in čakajo ondi
200
zaman, v tmo ujeti, pravičnih sodba.
Oni pa tam gori pi raje jo večno pri zlatem omizju. Od gore do gore korakajo mirno:
iz žrel globočine obveva jih sapa vdušenih titanov kot vonj z žrtvenika prozoren oblak.
Od vsega zaroda odvrnejo pogled blagoslavljajoči in nočejo v vnukih več videti znanih in ljubljenih nekdaj pradedovih črt.
To pele so Parke; posluša pregnanec, star, v nočnih duplinah te pesmi in misli na deco in vnuke ter maje z glavo.
(Poslovenil Fran Albrecht.)
PESEM DUHOV NAD VODAMI
J. W. GOETHE
Duša človeška je kot vodovje: z neba prihaja, v nebo se dviga in zopet mora navzdol do zemlje, večno menjaje.
Vre iz visoke skalne strmine čisti izvirek, ljubko prši se v prosojnih valovih h gladki pečini, in mehko sprejet, vzvalovi kot koprena tiho šumljaje v globino naprej.
Koder čeri kljubujejo padcu,
se peni nevoljno stopnjo za stopnjo v prepad.
V plitvi strugi se vije po livadi in v gladkem jezeru žari se obličje vsemu ozvezdju.
Veter je valu ljubki ljubimec, veter razgiblje peneče valove.
-
Duša človeška, ti si kot vodovje! Usoda človeška, kot veter si ti!
(Poslovenil M. Premru.)
20I