List 23. Gospodarske stvari. Opis nekaterih sadnemu drevju škodljivih mrcesov. A. Gosenice. 1. Cvetna zavijavka, zimski pezdic (Frost-nachtschmetterling, Geometra brumata, Lepid.) je metulj moljaste vešaste podobe z en centimeter dolgim životom. On (mandeljc) ima štiri popolnoma razvite fla-futice med tem, ko se pri babici le mali nastavki tistih nahajajo, s katerimi letati ne more. Njegove sprednje flafutke so rumeno-rujave barve, preprežene z več cik-cakastimi črtami, a zadnje so pa blede; on meri čez razproBtrece flafutice do 2% centimetra širjave. Nastavki njenih flafutic so nekoliko temnejše barve od manjdeljčevih in imajo srčasto podobo. Šesteronožni život metuljev ima na hrbtu devet poČeznih obročkov; njegov spodnji del je nekoliko svitleje barve nego zgornji, (jo s en i ca njegova je iz početka 2/s centimetra dolga, rujava in gola; po prvem Ievenji postane rumenkasto-bledo-, po drugem pa temno-zelena. Ob zadnjem Ievenji doseže 3 centimetre dolgosti. Svitleje in temneje Črtice potezajo se po'dolžini celega njenega života; nog ima 20. Njena buba (mešiček, zapredek) je rumeno rujava in ima na koncu 2 na zvunaj zakrivljena špička. Kakor hitro v jeseni hlad nastane in zmrzovati prične, izleže ta metuljček iz svoje bube, obletuje po noči drevesna debla, na katerih proti drevesnemu vrhu lazečo babico oplodi. Po oplodbi znese babica od 250 do 300 podolgasto okroglih, iz početka bledo-zelenih jajčic, ki pa pozneje rumeno-rudeča postanejo. Jajčica svoja polaga v razpokline deblove skorje, mah na vejah, a najraje pa v kote popkov — po več skupaj — eno poleg druzega. V začetku pomladi izležejo iz jajčic male gosenice, katere se nemudoma v cvetne popke za-rinejo, v katerih ostanejo dotlej, da je cvetje in listje za njihovo požrešnost dovolj razvito, kar se vse skupaj zaprede in v pajčevino zavije. Kolikor veča postaja gosenica, toliko bolj je tudi požrešna; od popka do popka lazi in cvetju naredi velikansko škodo. Ce je ta gosenica drevo več let zaporedoma močno napadala in cvetja oropala, se slednjič osuši. Severno stran drevesa navadno bolj ljubi in napada nego južno. — Dovolj godna gosenica spusti se raz drevesa po pajčevinasti nitki na zemljo, kjer se v bližini debla pod rušo zabubi, kar se konec meseca maja ali pa še le iz začetka junija godi, — od kodar v jeseni (navadno meseca oktobra ali novembra) kot nov metulj izleže. Zatirati more se ta mrčes le kot buba in kot metulj vspešno; gosenic po visokem sadnem drevju raztresenih iskati in moriti, bilo bi skoraj popolno prazno delo. Uničevanje bub doseže se z malim trudom in vspešno s tem, da se ob času od meseca junija pa do oktobra zemlja okoli sadnih dreves kake 2/3 metra od debla naprej globoko in dobro prekoplje ; tako spravijo se bube, katere le plitvo tičijo v zemlji, globočeje pod zemljo, metulji, izvalivši se, pa ne morejo do površja in v zemlji poginejo. Uže izlezli metulji pokončujejo se najzdatneje s tem, da se v začetku meseca oktobra, ko začno metulji o mraku sadna drevesa obletavati, IV3 metra visoko nad zemljo napravijo iz močnega papirja na gladkem kraju debla široki navzdol obmenemu lijaku (trah-tarju) podobni pasi, kateri morajo na znotranji strani a kako lepljivo tvarino namazani biti. Najboljše za to je sledeče mazilo: Vzame se 1 funt črne smole, kakoršna rabi se za osmoljenje sodov, V2 funtov gostega (rektifi-ciranega) tr p en t i na in 3/4 funta lan ene ga olja; to se skupaj pomeša, in mazilo je gotovo. Papirnati, lijaku podobni pas priveze se na drevesno deblo tako, da po deblu na drevo lazeče babice pod privezo nikjer skozi zlesti ne morejo. Ker pa babice letati ne morejo, ostanejo prilepljene in vjete na spodnji, namazani, od debla viseči strani papirja, kjer kmalu poginejo. — Ta papirnati pas mora se pa na spodnji strani najmanj vsakih 8 dni, in če ae je na-nj uže veliko metuljev prilepilo, tudi v krajšem času iznova namazati, da vedno lepljiv ostane. Pri starih sadnih drevesih z debelo mrtvo, trdo in zel6 razpokano skorijo pa ni treba papirnatega obroča, ker se taka skorija brez vsake poškodbe drevesa kar naravnost sama z navedenim mazilom po deblu dobro namazati sme. Kot dobro lepljivo mazilo v povedani namen more se tudi premogov katran nekoliko s trpentinom ali pa lanenim oljem pomešan vspešno rabiti. Veliko vrednost premogovega katrana (Steinkohlen-theer) znana je uže tako skoraj vsem sadjerejcem za drevesne rane in poškodbe, izuzemši one pri požlahno-vanji načinjene. Tudi obloge z v petrolej pomočenimi platnenimi cunjami cvetno zavijavko od sadnega drevja kolikor toliko odganjajo. ____ 178 ____ Razen teh dosedaj navedenih pokončevalnih pripomočkov proti imenovanemu, kakor tudi še proti drugim brezštevilnim, sadnemu drevju škodljivim mrčesom je pa gotovo eden med boljšimi tudi ta, da se v začetku spomladi mrtva koža, mah in druga nesnaga raz debla in drevesnih vej dobro ostrže, vse stare rane in globinice čisto osnažijo (ne le po deblu, nego tudi po vejah) in se dobro zamažejo, ter se potem celo deblo z apnom in pepelom — ali pa z apnom in ilovico pomešano — dobro pobeli. S tem načinom uniči in pokonča se brez števila mrčesnih jajčic in bub, katera v skorjinih razpokah tičijo. Temu metulju zel6 podoben je tako zvani „veliki p6mi zavijač" (der grosse Frostnachtschmetterling; Geometra defoliaria. L.), kateri razen sadnega drevja tudi drugo listovje napada. Ta metulj je nekoliko veči od unega, njegova barva je bolj rumenkasta. Gosenica je svitlo-rumena, ima po hrbtu rujavo rudečo pašo ali progo. Bub a je rudeče-rujava in ima na koncu samo po en špiček. V vsem drugem sta si z unim popolnoma enaka. Zato se končuje prav tako. (Dalje prihodnjič.) ----- 186 ___ Opis nekaterih sadnemu drevju škodljivih mrčesov. A. Gosenice. (Dalje.) 2. Zlatoritkaalizlatnica (der Goldafter, Bom* byx cbrysorrhoea L.)} je 3 centimetre dolgi metulj z belimi krilci; cel njegov život je nepravilne debelosti, in pri babici, katera je od mandeljca nekoliko veča, na zadnjem koncu rdeče-rumeno obraščen (kosmat), od česar izvira tudi njegovo ime. Leta le po malem in se to prav okorno. Gosenica je črno-siva, svitio-rujavo obraščena in ima na hrbtu dve vštrični rdeče rujavi potezi; nog ima 16. Njena buba obdana je z dlacnimi šopki, katera se nahaja v precej širokem in tankem pajčevinastem mešičku navadno na češuljicah in perji drevesnem. Meseca junija ali pa še le julija izleže metulj iz bube na dan. Prec po oplodbi znese babica 300 do 400 belih jajčic na drevesno perje v obliki podolgaste culice, katera je pravilno in skrbno z rudečkasto-rujavo dlako svoje zadnjice v obrambo slabega vremena dobro pokrila in zavarovala. To število jajčic navadno o 1 do 2 dneh znese. 14 dni pozneje, to je, koncem meseca julija ali pa v začetku avgusta izvalijo se iz jajčic uže male gosenice, in požr6 najprej v njihovi bližini nabajajočega se perja posamezne dele; ze!6 lene so, a močno požrešne. JabelČna in hruševa drevesa nad vse ljubijo in gulijo. Proti mesecu oktobru napravijo si posebna stanovališča iz nepremočljive pajčevine med drevesnimi vejicami, obstoječa iz več oddelkov in razne velikosti, v katerih — kot gosenice na videz mrtve in sključene — do prihodnje spomladi prezimujejo. Meseca marca ali pa se le aprila na to zopet iz svojih zimskih ležišč na dan izležejo , ter se od mladega listja žive", in v tem času sadnemu drevju prav veliko škodo narejajo. Koncem meseca maja in v začetku junija pričn6 se zabubovati. Najvspešnejše more se ta grdi škodljivec sadnega drevja zatreti s tem, da se njegova gnjezda pozinuki čas iščejo, z gosenčnimi škarijami odatrižejo, po bero in sežgo. 3. Srebrnica ali prstanka (Ringelraupe, Rin-gelspinner; Bombyx neustria. L.) Metulj njen je navadno svitlo-rumene, večkrat tudi temno-rujave barve; nahaja se v različnih spremembah. Na sprednjih krilcih ima dve dobro ločljivi počezni potezi. On je v vsem živejše barve nego ona. Babica meri v širokosti z raztegnjenimi flafutkami 3 centimetre, a letati pa pri vsem tem ne more; po hrbtu je močno kosmata in zadnji del njenega života je z debelo volno (dlačico — mahom) pokrit. Gosenica je nad 3 centimetre dolga, redko-kosmata, višnjevo-rudeča, rumeno-črtasta z belo progo po hrbtu. Glavo ima vjšnjevo sivo, na kateri se dve črni piki nahajate. Njena višnjevkasto-siva buba obdana je z belo pajčevino, posuto z rumenim prahom, kateri nastane iz posušene slezine, kojo gosenica zabubovaje se iz sebe cedi. Metulj ta izfrči konec meseca junija, ali pa v začetku julija meseca. Oplodena babica znese od 200 do 300 jajčic v 14 do 17 spiralnih vrstah na enoletne mladike sadnega drevja. Jajčica so z neko iimino slezo trdno eno k drugemu prilepljena tako, da narejajo podobo širokega obročka (prstana), od česar tudi ime tega mrčesa izvira. Pomladi se iz jajčic izvalijo male gosenčice, katere iz začetka v pajčevinatem gnjezdu, ki ga same narede, skupaj bivajo. Ko nekoliko odrastejo, razprše se narazen iskaje si živeža, v kar jim perje in pa cvetje sadnega drevja siuži. Gosenica prstanka nahaja se čestokrat tudi na brestu, belem trnju ia na topolih. Slabega vremena in mraza se pa boji; na-pravlja si skupna stanovanja, v kakoršnih se jih večkrat po cele trume nahaja. Cas zabubovanja je od srede meseca maja do polovice junija. Pokončuje se ta nesnaga najizdatneje s tem, da se pomladi, ko se drugih gosenic gnjezda obirajo in uničujejo, tudi tega mrčesa zalega na sadnih mladikah poišče, odreže in sežge, kar se posebno na pritlikavcih in špalirjih z malo težavo izvršiti da Tudi z gosenično baklo se more v slabem vremenu na stotine tega škodljivca v njegovem vremenskem stanovanji pokončati; a še lože je pa mlade gosenčice, dokler se v svojem prvotnem gnjezdu skupaj nahajajo, s tem uničiti, da se s cunjami pomečkajo. Med ptiči sta vrabec in ščin ko vec najhujša sovražnika in lovca te med vsemi gosenicami skoraj najnevarnejše sovražnice sadnega drevja. 4. Drevesni belin (der Baum- oder Hecken-weissling; Pontia crataegi L.), kateri se prišteva v vrsto podnevnih metuljev, je 6 centimetrov širok in ima rnlečno-bela krila s črnimi žilicami preprežena; njegov život je zgoraj temno-siv, spodaj pa belkast. Gosenica njegova je iz začetka umazano-rumena, pozneje pepelnato siva in obraščena; ona ima na hrbta rudeče-rumeno in črno pašo, ter je popolnoma dora-ščena 4% centimetra dolga. Njena zeleokasto-rumeoa buba je zelo neredno s črnimi pikami in progami orna-rožena. Meseca junija, dostikrat pa tudi še le meseca julija prikaže se metulj , kateri po dnevu skoraj neprestano okoli leta, a prenočuje pa na močno dišečih cvetlicah* Meseca julija znese babica do 200 rumenih okroglih jajčic na zgornjo stran listja sadnega drevja, za kar si najraje slivino perje zbere. Meseca avgusta izležejo gosenice iz jajčic; pero, na katerem so se izvalile nemudoma prepredejo z neko lastno pajčevino. Pozneje se pa po drevesu za živežem popolnoma razidejo. V pozni jeseni (pred začetkom zime) zbero se zopet skupaj, ter ____ 187 ____ se jih po 6 do 10 skupaj v en list zaprede, kjer prezi-mujejo in čakajo meseca aprila prihodnjega leta, v katerem mesecu zopet izležejo in s svojo izredno požreš-nostjo Badnemu drevju preobčutljivo škodo zadajajo. Skoraj ga ni hujšega sovražnika med gosenicami za sadno drevje, kot je drevesni belin, kateri se po vsi pravici hudi požerun imenovati more in sme. — Po tretjem levenji se njegove gosenice zopet razkropijo, in se proti koncu meseca maja zabubijo. A letos jim za to do sedaj ni bilo še ugodno vreme. Najboljši pripomoček tega požeruha po moči zatreti je ta, da se pozimski čas njegova gnjezda, katera ima na koncu najzvunajnejših vejic sadnega drevja poiščejo, obirajo, nabirajo in sežgo. (Dal. prih.) ?List 25. Opis nekaterih sadnemu drevju škodljivih mrčesov. A. Gosenice. (Dalje.) 5. Debeloglavka, butec (Grosskopf, Schwamm-spinner, Stammmotte; Bombix diapar L.), je med metulji eden najčudnejših. On in ona sta si popolnoma različna, drug drugemu v ničemur prav nič podobna. On je z razprostrenimi flafutkami 3 centimetre širok, rujavo-siv in ima po hrbtu več vrstic črnih progic. Na sprednjih krilcih ima počezne cikcakcaste črte; krilca so obraščena s črnikasto pavolico (mahom = Flaum) in so od zdolej svitlo rujave barve. Babična širjava je do 6 centimetrov; njeno truplo, posebno zadnji del, kateri je na koncu z rujavo-sivo dlako pokrit, je neprimerno debelo. Njene povisnjene flafutice so umazano-bele, vlečejo nekoliko na rumenkasto, na katerih se nahajajo črne pike s počeznimi cikastimi Črtami. Gosenice tega metuija so rujave (do malega črno-rujave), imajo na hrbtu široko temno potezo ali pa po tri tanke rumene črtice. Na sprednjih obročkih nahajajo se višnjeve, na zadnjih pa rdeče bradovica s precej dolgimi in trdimi ščetinicami. Glava je debelo butasta, rumenkasto siva, na kateri ste dve rujavi piki. Doraščena gosenica je dolga okoli 6 centimetrov. Buba je črna, natrošena s šopki rumene dlake, do 3 centimetre dolga (pri njej debela, a pri njem nekoliko krajša in tanjša) in visi narobe — prosto pripre-dena. Metulj se prikaže navadno septembra meseca. On o mraku okoli frfrd, med tem ko babica mirno sedi. Kmalu potem, ko se je oplodila , na stene, veje in v razpoke drevesne skorije do 500 jajčic zleze, katera v podobi ploskega kupčeka zloži in z rujavo dlako svoje zadnjice dobro pokrije. Ko so jajčica donešena, poginejo stari metulji. Meseca aprila in maja prihodnjega leta, ako je vreme toplo, izležejo iz jajčic mlade gosenice, katere raztresene po vsem drevesu živeža iščejo, v kar jim osobito perje sadnega drevja, posebno jabelčno, služi. Tega sem se sam dejansko v svoji prejšnji službi v Šturiji na šolskem vrtu dobro prepričal, kjer sem s temi požeruhi razne poskuse napravljal. Konec meseca junija prične se njihovo zabubo-vanje; bube nahajajo se navadno po razpokah drevesne skorje, na drugih poškodovanih delih drevesa, pod vrt- nimi klopmi, po podstrešnim zidovji in tudi še drugod. Ta huda škodljivka sadnega drevja se najuspešneje 8 tem pokončuje, da se njena zalega išče in po-končuje, kar ni ravno težavno zaslediti, ker so kosmati jajčni kupčeki navadno dobro vidni, posebno po sko-rijnib razpoklinah, kateri so kosu kresilne gobe palceve velikosti popolno podobni. Ob deževnem vremenu zber6 se gosenice debeloglavke na drevesu večidel na takem kraji, kjer so mokrote popolno obvarovane. O takib prilikab se jih z malim trudom lahko sila veliko po-konci. Debeloglavki zelo podobna je tako zvana črna Sčetarica (Lasttrager, schwarze Biirstenraupe; Bom-byx antiqua L.)f katera je od une le nekoliko manjša. Ta sčetarica je posebno požrešna na hruševem in češ-pljevem drevji, debeloglavka pa navadno le na jablanih guli. Vse drugo velja o njej, kakor pri prvi. 6. Slivar, slivina zavijavka (Pflaumenwick-ler; Tortrix pruniana. H.). Ta ponočni metuljek ima zgorej rumenorujave, spodej pa zlatorumena krilica; glava in hrbet sta nekoliko svitlejše barve. Gosenica njegova je 2 centimetra dolga, izpočetka limazano-zelena, črno kosmata, na hrbtu ima podolžno temno progo. Buba je črno-rujava, do l!/2 centimetra dolga; na zadnjem koncu ima nekoliko zakrivljenih bodic. Metuljek izleti meseca julija. Gosenice v mesecu aprilu in maju največo škodo napravljajo, ker se ta čas v listje sliv in češioj zavijajo in ga popolno požr6; tudi vrhove enoletnih mladik dostikrat hudo pristrižejo in pokončavajo. Zabubijo se v začetku meseca junija v skupaj povitem listji, le redko kedaj na kakem drugem kraji. Najzdatneje zatira se ta mrčes z obiranjem skupaj zvitega perja) v katerem se zabubuje. To — se ve da more se pa le na nizkem sadnem drevji, na pritlikavcih in špalirjih vspešno izvesti. Pri tem opravilu mora se pa z vso pozornostjo na to gledati, da se iz povaljka gosenica ne izmuzne in skrije, ter pozneje svojega škodljivega dejanja vnovič ne nadaljuje. (Dalje prihodnjič.) ----- 194 ----- ?List 26. Opis nekaterih sadnemu drevju škodljivih mrčesov. A, Gosenice. (Dalje.) 7. Jabelčna zavijavka, piškur, sadni črv (Apfelwickler, Ob3twurm; Tortrix pomonella L,), Sprednje flafutice njegove ao svitlo-sive s temno-rujavimi po-čeznimi črtami, zadnje pa rudeČkasto-rujave. Glave in hrbta je sivo-rujavkaatega; zadnji del njegovega života je temno-rumen, z nekoliko svitlejšimi počeznimi črtami. — 2 centimetra dolga gosenica njegova je rumenkasto-rudeča s svitlo rudeče-rujavo glavo. Život ima gol, po katerem se le tu pa tam posamezne dlačice nahajajo. Rumenkasto-rujava buba njena je majhna. — Metuljček izfrči junija in julija meseca; oplojena babica znese ob peclju (repku) ali pa v muho sadeža po eno jajce, iz katerega se čez osem dni mala gosenica izleže in se prec v sadež do peskov zarine. V posledici se ta mali vhod njen v sadež tako dobro zaraste, da se le težavno opaziti more. Gosenica (črv) požre v prvi vrdti peške v sadežu, ki potem piškav odpade in iz katerega črv v kratkem času izleže, ki si zopet nov, popolno zdrav sad sa svojo požrešaost poišče, za kar si najlepše peškinasto sadje odbira. Ookler se na vhodu luknje še njenj odpadki nahajajo, gospodari tudi ona še v sadežu. Cestokrat si ta piškur iz sadja nov izhod napravi; tega sa lahko vsak na piškavem sadju dejansko prepriča. Avgusta meseca doraste gosenica v sadežu do svoje popolne velikosti, ga zapusti ter si zdolej na drevesnem deblu v skorijinih razah, ali pa tudi na drugih varnih in primernih krajih pripravnega prostora poišče, kjer se z belo pajčevino zaprede in do maja meseca, pa tudi do junija prihodnjega leta svoje zimsko spanje spava. V tem času se zabubi in Čez tri tedne prifrči zgorej popisani metuljček na dan. Skoraj vsako sadje ima svojega posebnega piškurja, kateri se le malo drug od druzega razločuje. V jabelkih opazujemo svitlo-rumene in rudečkaste, v hruškah belkaste, v češpljah rudeče itd. ličinke sadnega črva. Da se ta hudi sovražnik in škodljivec vrtnega sadja po moči vniči, naj se stara in razpokana mrtva skorija z drugo nesnago vred, med katero se navadno z malo izjemo vse njegove bube nahajajo, vsako zimo radikalno raz drevje ostrže, ali globoko v zemljo zagrebe ali pa neniudoma popolno in čisto odstrani in popali. Ravno tako patrebno je tudi vse odpadlo piškavo sadje, dokler se črv še v njem nahaja, vselej sproti in nemudoma odstraniti. Najgotoveje se zaželeni namen doseže, če se tako nabrano sadje prec skuha in prešičem ali pa kaki drugi domači živini poklade. 8. Grozdni črv, grozdni zavijač (Trauben-wickler; Tinea ambigDella). Metuljček ta je velik kot navadna muha in po vse moljevemu podoben. Njegova krilca, čez katera se poteze črna pasa, so sivo bela. Med letom prikaže se dvakrat: prvič maja in junija meseca, ko prec na trtne mladice, na popke in prikazke zaroda svoja bela jajčka neati pričenja. Na to pogine. V kakih 14 dneh postanejo jajčka vsled solnčne toplote godna in o času navadne košnje izležejo iz njih male, iz početka rumenkaste gosenčice, katere pa pozneje ru-javo zelene postanejo; obdane so s svitlimi bradoviči-cami; glava njihova je črna. Potem razlezejo se po trtnih mladikah, od katerih se živijo. Kakor hitro pa grozdje cvesti prične, zbero se zopet, zapredejo se v odpadlih cvetnih kapicah, ali pa v grebenu nastavljenega zaroda, kjer se zabubijo. V 8 —10 dnevih — konec julija — izleti v drugič iz bub metuljček, kateri pa sedaj svoja jajčka na grozdae jagode polaga. Iz teh drugih jajčic iavalijo se potem konec avgusta in v začetku septembra male goaenčice, zarivajo se biizo pec-Ijev v nezrele kisle grozdne jagode do pelkov, katerih ]edrca služijo jim v živež. Male višnjeve lise na jagodi značijo, da je v nji gotovo črviček (gosenica). Kakor hitro je goaenčica bolj dorasla in v eni sami jagodi dovolj živeža več ne dobf, zapusti prejšnjo ja-godo, zleze in zarine se v drugo še celo in zdravo, ter tako vsak dan ena sama gosenica po več jagod navrta in spridi. Mrzlo in deževno vreme je temu mrčeau Jako ugodno, podaljša njegovo življenje, ter pomnoži škodo, katero on na grozdju prizadeva. Navrtane grozdne jagode nikdar popolno ne dozore, ostanejo vedno kisle, kar tudi dobroto vina pokvari. Ob času trgatve (bendime) spusti se gosenčica po svoji pajčevinati nitki na zemljo, da se na trtnem deblu pod šupljo kožo, ali pa v razpokah vinskih kolcev (ra-helj, paladičev) zabubi, kjer prezimuje in prihodnje pomladi — v kateri zopet svoje malopridnosti in naravna spreminjevanja iz nova prične — počaka. Pokončevanje tega mrčesa je raznovrstno. Najzdat-nejse je gosenice v njihovih gnjezdih po trtah, in pa v bubah na trtnih deblih in po razpokah vinskih kolcev moriti. Tudi je prav dobro o ponočnem času, ko me-tuljki okoli frlijo, v vinogradu na več krajih mali ogenj zakuriti, ali pa z gorečo bakljo po taistih okoli krožiti, ker te vešice svitlobo ljubijo, se v ogenj in bakelni plamen zaletavajo, osmode, vsled česar se jih na stotine opali in pogine. Samo ob sebi je pa umljivo, da posamezni vincarji z navedenimi pripomočki le malo doseči morejo. Tukaj je treba vzajemnega postopanja in skupnega dela, katerega naj bi cele občine ali pa vsi vicarji enega kraja skupno ob enoistem času opravljali, da se pravi namen v polni meri doseže. Toliko naj o sadnemu drevju škodljivih gosenicah in metuljih zadostuje. O rilčkarjih prihodnjič kaj. (Dalje prihodnjič.) 202 ------ 218 ____ Opis nekaterih sadnemu drevju škodljivih mrcesov. (Dalje.) B. Hrošči j rilckarji ali ubadarji. 1. Hrošec (Maikafer; Melolontha vulgaris). Glej obširni in natančni popis tega hrošča v 19. listu „Novic" od 8. maja 1878. leta. 2. Ješevček, kresnikar ali junijevec (Jo-haunis- oder Junikafer; Melolontha solstitialis). Ta hrošec je po barvi rumenomjav in okoli vrata z rumeno dlačico plitvo poraščen. Memo prvega je za tretjino manjši, sicer mu pa zelo podoben. Nahaja se tudi memo prvega v veliko manjšem številu, tudi sadnemu drevju ni tako nevaren in škodljiv, kot oni. Njegova ličinka, katera je ličinki majevega hrošča popolno podobna, a od one za celo polovico manja, objeda posebno rada korenike vrb in topolov; ješevČek sam pa, ako se v izrednem številu prikaže, more tudi listnatemu drevju zdatno škodovati. Uničuje in zatira se prilično in vspešno tako, kot niajavec. 3. Cvetar, cvetni ubadar, cvetni rilčkar (Kernobst-Russelkafer; Curculio ali anthonomus pomo-rum. i.). Hroščič je 1/2 centimetra dolg in nekoliko ožji, rujave barve s svitlejšimi poševnimi progami na sildkih (roženastih krilcih), katere proge pa pozneje bolj belkaste postanejo; na zadnjem koncu zgornjih krilc ima po eno dobrovidno črno-rujavo piko. Glave je črn-kaste, riiček ima tanek in dolg. — Ličinka njegova je valjasta, umazaoo-bela in rujavo-rumenkaato pasasta, je V2 centimetra dolga, ima črno glavo; buba je pa rumenkasta. — Hrošček ta prikaže se junija meseca, objeda mlado perjiče brez posebne poškodbe sadnega drevja; prezimuje pod zemeljnimi kepami, kamenjem in v raz-poklinah stare drevesne skorije. Aprila in maja meseca prihodnjega leta prikaže se zopet na dan, se na cvetnih popkih sadnega drevja (najraje na jabolčnih in hruaevih) oplodi, na kar oplojena babica v času osmih dni 40 do 50 jajčic v cvetne popke tako položi, da v vsak cvet po eno jajČice pride , iz katerih se okoli srede meseca maja 2 do 3 milimetre dolge ličinke izvalijo; žive v cvetu, v katerem osobito vse prašnike čisto požr6, cvet se popolno zapre, posuši in slednjič uničen odpade, kar ljudje sploh in navadno „palež" imenujejo in po krivici neki strupeni rosi pripisujejo, kar pa vse edino le mali rilčkar zakrivi in načini. Zabubovanje njegovo izvede se konec maja meseca; a osem dni pozneje pride pa uže kot rilčkar na dan. Pokončuje se najizdatneje s tem, da se na pritlikovcih in špalirjih vauseno cvetje sredi in proti koncu maja, dokler se v njem še ličinke in bube nahajajo, obira in sežge, — na visokem drevju to izvesti pa ni mogoče; njegovo pomnoževanje zatira se pa najvspešneje, ako se v zimskem njegovem bivališču vniči, kar se doseže z globokim prekopavanjem zemlje okoli drevja, oddrgnenjem šupljive kože raz drevesna debla, katera naj se potem dobro z apnom pobelijo; to pomore, da ta malopridnež na njih več rad ne prezimuje. 4) Koščičar, rilčkar koš6ičar (Steinobst-Russelkaier; Anthonomus ali curculio pruni L.). Ta rilčkar je od prejšnjega le nekoliko veči, sicer mu je pa v vsem zel6 — skoraj popolnem — podoben. Sadju škoduje s tem, da ga — še nezrelo — do koščic pregloda, kamor potem položi po eno samo jajčice; ena sama babica oškoduje nad 40 sadežev. Pokončuje se tako kot cvet ar; prezimuje prvemu enako. 5. Slivar, slivni ubadar (Pflaumenstecher; Rhynchite8 cupreus. L.). Rilčkar je bakreno-pozlačen, dostikrat tudi rudeče-rujavkast, prav kratko poraščen; njega diaČice čaaih tudi malo na sivkseto vlečejo. Bela ličinka njegova ima črao-rujavo glavo. Riiček ima dolg in precej krepak, kateri je pri zlatem temno-vijolčast, pri rudeče-rujavem pa je črnkast. Kebriček prikaže se spomladi, da svoja jajčica v pričete, kot siguren bob debele sadežke, najraje čes-pljeve in slivove, — če pa teh ni, tudi v češnje polaga. Oplojena babica ubode sadek do kosčice, kamor potem po eno drobno, podolgasto, rumenkasto-belo, polpro-zorno jajčice položi in potem pecelj do pol centimetra od sadežka pregloda, da odpade. Cez nekoliko tednov pozneje iz jajčica izleže ličinka, se živi od vničenega sadežka, a dorastla se v zemljo zarine, kjer se zabubi, da v prihodnji spomladi zopet kot dovršeni rilčkar na dan pride. — Ena sama babica odstriže in vkonča do 50 sadežkov; letos so tukaj po tem škodljivcu posebno češnje trpele, ker se je vsled lanske dobre češpljeve letine v obilnem številu prikazal, pa češpelj za svoje vničevanje našel ni. Z globokim prekopavanjem zemlje okoli dreves v pozni jeseni in pozimi, nabiranjem odstriženih sadkov, kateri morajo se pa sežgati — kar posebno šobka mladina rada izvršuje — in pa otresanjem rilčkarjev samih na rjuhe pod drevo raztegnjene v zjutranjem času, kateri se polove in pomore, more se ta veliki sadni škodljivec zdatno in vspešno zatirati. 6. Peš k ar, jabolčni ubadar (Apfelstecher, Rhvnchites bacchus L.) je škrlatasto-rudeč, leže po načinu prejšnjega svoja jajčica v posamezne jabolčne in hruševe sadežke, katere do pesek ubode, jim peclje pregloda, da odpadejo; pokonča in uniči do 50 sadežev. Pokončuje se vspešno tako, kot slivar. 7. Mladikar, pristrigač, strigar (Zweigab-stecher; Rhynchites conicua. IIL). Ta rilčkar je lepo jekieno-visnjev, enakomerno barvan, ima dolg tanek riiček, s katerim vred je do 4 milimetre dolg. Sadnemu drevju, posebno mlajšemu v drevesnicah, s tem dostikrat veliko škodo zadaja, da enoletne (istoletne) mladike do srede pregloda, katere se povesijo in zvenejo. V vsako tako mladiko potem eno ali dvoje jajčic do stržena vloži, jo popolno odstriže, da na zemljo odpade, kjer se ličinka iz jajčica izvali, od mladičnega stržena živi in dorastla v zemljo zleze, kjer se zabubi. Tega škodljivca je kaj težavno videti, ker je zel6 majhen in se pri najmanjšem zmajanji drevesca prec na zemljo spusti. Kedar mladik ne gloda, navadno na zgornji strani drevesnega perja mimo poseda. Pokončuje se najvspesneje s tem, da se vse odstri-žene mladike pod drevesom brez odloga pober6 in sežgo ; s tem se njegova zalega ob enem vniči. Tudi je mogoče, mladikarja samega kolikor toliko vgonobevati, ker pri mirnem in tihem vremenu naravnost pada; zato naj se pod bolj krepke drevesne veje, ca katerih se lepše istoletne mladike nahajajo, velik odprt dežnik (marela) narobe nastavljen drži in veja s kakim drogom potrese; rilčkarji tako v dežnik padejo, kjer se polove in vni-čijo. Pri malih in nizkih drevescih more se isto tako pod posameznimi mladikami v slamnik ali pa v klobuk vjeti in vkončati. (Dal. prih.) ----- 219 ------ List 29. Gospodarske stvari. Opis nekaterih sadnemu drevju škodljivih mrčesov. B. Hrošči, rilčkarji ali ubadarji. (Dalje.) 8. Popkar, rujavček, zelenorilčkar (der braune Grunruasler, Phyllobius oblongus. L.). Njegova »gornja krilca so rujava, je fino poraščen, ima kratek in širok rilček; dolg je 5 do 6 milimetrov. Sadnemu drevju zadaja s tem veliko škodo, da ravno se razvijajoče popke (zelenje) razjeda; ta škoda je tem veča, kolikor bolj hladno vreme drevesno vegetacijo zadržuje. Z otresanjem na rjuhe pod drevo raztegnjene se more kolikor toliko ugonobiti. 9. Trt ar, tukaj ga imenujejo: trtiir; Vipavci pa: trtanelj, listni povaljkar (der Weinlaubnis-seikafer; Rhynchites betuleti. Fbr.). Ta višnjevo- ali pa zeleno-zlati rilčkar dolg je z rilčkom vred 6 do 8 milimetrov; zeleni ima bakreno-bronciran rilček, noge in obrobek života, višnjevi nasprotno pa zelenkasto-broncirane te dele. — Trtar pomladi striže trtne mladike, katere zvenejo in vsahnejo, ter s tem po vinogradih dostikrat občutljivo škodo napravija; dalje zajeda ob pecljih trdno perje, katerega potem smodki enako skupaj povije in v take povaljke po 3 do 10 ovalnih, belkasto-rumenih, polprozornih jajčic babica znese, katera pa pozneje rujavkasta in slednjič temnosivkasta postanejo, iz katerih se v 8—14 dneh male valjaste ličinke izvali in povito perje počasi popolnoma razjed6. Ravno tako kot trtino povija in vničuje tudi perje sadnega in gozdnega listnatega drevja, najraje pa oškoduje trte. Ta nesnaga zabubuje in dovrši se edino le v zemlji. Edini pripomoček, vničevati tega škodljivca, je, da se pomladi ob hladnem vremenu na rjuhe pod drevo ali pa pod latnike razpoložene otre3a in pomori. Pozneje, to je konec meseca maja in junija, more se tudi na tisoče njegove zalege vkončati, katera se v listnih, smodkam podobnih zavitkih nahaja; te je lahko dobiti in obrati, ker so pri listnem drevji v nekoliko dneh rujavo-črni, na trtah pa rumeno-rujavkasti. Na nizkem drevji in trtah se z roko oberd, na visokem pa z go-senčnimi škarjami odstrižejo in brez odloga sežg6. Pravi mojster za to delo je pa zopet le šolska mladina; meni je letos v enem samem tednu nad 80.000 takih zavitkov v šolo prinesla, katere smo kar pred šolsko pečjo po-palili. 10. Jabolčni lubadar (der Apfelborkenkafer; Bostrychus dispar. H.). Kebrček ta je . % centimetra doig; njegova krilca so rujavo-rudeče v črno prehajajoče barve; ima črno-višnjevo glavo in dolg vrat. Ličinka njegova je navadno bela, sem ter tje tudi v ru-dečkasto barvo prehajajoča; proti glavi je vedno krep-kejša in debelejša. — Kebrc živi pod kožo jabolčnega drevja, si zajeda pod njo v ličnjevinasto plast svoje prehode proti drevesnemu vrhu, kjer prezimuje. Oplojena babica ob teh prehodih pomladi polaga posamezno svoja jajčica, iz katerih 14 dni pozneje uže ličinke izležejo in potem na vse strani pod kožo nove rove vrtajo, po katerih drevesni sok na veliko škodo celemu drevesu odteka. Da se ta kukec na kakem drevesu nahaja, spoznati more se po solzečem se soku iz skor-jinih luknjic in pa po nakopičenem prahu, kojega ta škodljivec izpod lubja na vhod luknjic izriva. Pokončevanje njegovo doseže se nekoliko s tem, da se prec, ko se njegova sied na drevesu opazi, s primernim dratom prehode in umori, ali pa, da se izreze in tako napravijena rana dobro zamaže. Tako izrezani deli drevesne skorije morajo se pa skrbno pobrati in odstraniti, — najbolje jih je sežgati. Na ta način pokonča se od ene same babice do 60 jajčic, katera so kot makovo zrno velika. — Prihodnjič opišem drevesne uši. Opis nekaterih sadnemu drevju škodljivih mrčesov. (Dalje.) C. Drevesne mi. 1. Listne uši, mušice (Blattlause; Aphida), katere ee mnogokrat v brezbrojnem številu prikažejo, sj sadnemu drevju zel6 škodljivi mrčesi. Barve so zel6 različne, katera ravna se po njihovem živežu, to je, soku raznih dreves. Skoraj vsako listno drevo ima svoje posebne uši; jabolčne in hruseve so bolj temno-zelene, češnjeve živo- ------ 234 ------ črne, marelične in češpljeve pa svitlo-zelene. Le kostanj in oreh imata mir pred tem mrčesom. Množijo se izredno hitro in na Jako posebno čudni način. Babice same so brez flafutic; mandeljci pa, koji so od babic nekoliko manjši, imajo mala krilca in se navadno še le v jeseni prikažejo, da najzadnjo letno babično generacijo oplodijo, katera potem svoja jajčica v razpoke drevesne skorije in na druge rastline nesti pričnejo, iz kojih se v prihodnji pomladi zopet edino le same brez-flafutne babice izležejo. Stare listne uši pa uže manjši mraz popolno uniči. Pomladi izlegle se babice (brez mandeljcev) porodijo zopet edino ie same babice, kar se potem do jeseni neprestano rod za rodom ponavlja; se le pri najzadnji letni generaciji nahaja se med babicami tudi primerno število mandeljcev. Oplodba traja skoz več kot desetletnih rodov; to je tudi edini in pravi vzrok tako hitrega in izrednega pomnoževanja tega mrčesa. Drevju zadajajo uši dvojno škodo: one z rilčki srkajo drevesni sok, to pa enoletne mladike v rasti zadržuje tako, da se sključijo in dostikrat tudi popolno usahnejo; njihovo blato (medena rosa imenovano) na perji je prava podlaga in živež paleževim ali rjavim glivicam, katere ga v kratkem času popolno vničijo, da se posuši in tako drevesu potrebnih redilnih gazov iz zraka srkati in dovaževati več ne more. Da se ta škodljivi mrčes kolikor toliko vniči, naj se napadeni vrhovi mladik brez usmiljenja odrežejo (pri visokih drevesih pa z gosenčnimi škarjami odstri-žejo) in sežg6. A skoraj najboljše je pa napadene drevesne dele z vodo, v kateri se je tobak razmakal ali pa pelin kuhal, dobro pomočiti in oprati; potem prav kmalu pogine. To vspešno izvesti more se pa le na pritlikavcih in spalirjih, kakor tudi na še mladem visokorastečem drevji, katero pred tem mrčesom navadno največ trpi. Dobro je tudi od uši napadenemu drevesu puščati, kajti to dotok soka v nasjkrajne mladike in perje za nekoliko časa zadržuje in mrčes vsied pomanjkanja živeža pogine. Med mrčesi najhujši preganjalec, požeruhar in ukon-čevalec listnih uši je pa polonica ali p levica (Ma-rien- oder Blattlauskafer; coccinella septempunctata), katera jih brez usmiljenja mori in žre; ona tudi svoja jajčica med uši na napadeno listje polaga, iz katerih se uže v malo dneh podolgaste , proti glavi vedno krep-keje, rumenkasto- ali pa rudečkasto-bele ličinke, z od glave proti zadnjem koncu trupla polagoma zgubljajočo se črnkasto potezo — izvalč, ki se od samih listnih uši živč in so, kakor pozneje polonice same, močno požrešne. Kdor hoče, da mu listne uši v drevesnici in sadnem vrtu prehude škode prizadjale ne bodo, naj, kolikor moči, veliko število polonic nalovi, jih v drevesnico (sadni vrt) donaša, kjer bodo, dokler je za-nje kaj živeža, rade ostale, mu drevje listnih uši hitro popolno osnažile in mali trud njihovega nabiranja z obilnimi obresti prav dobro poplačale. (Konec prihodnjič.) ------ 244 ------ Opis nekaterih sadnemu drevju škodljivih mrčesov. (7. Drevesne uši. (Dalje.) 2. Krvna uš (Blutlaua, Aphis lanigera). Ta drevesna uš, katera se je še le v poznejem čaau v več krajih prikazala, napada osobito jabianova drevesa ia prouzročuje neizrečeno škodo, kamor se je zanesla. Ona je belkasto-rujava škodljivka, poseda navadno v razpokah in ranah drevesne skorije in lesa, a čestokrat tudi pod zemljo na drevesnih koreninah. Ako se zmečka, da iz sebe nek krvavo-rudeči sok, od katerega tudi ime tega mrčesa izvira. Pokončuje se veliko težavneje kakor njene sovrstnice (druge drevesne uši), ker njena zalega v zemlji prezimuje in hudi mraz brez vse škode prenaša. Izrezovanje napadenih drevesnih delov, opiranje se, zelenim mjilom (žajfo), umivanje z močnim tabakovim lu-gom ali pa špiritom so še najboljši pokončevalni pripomočki te hude uši. Tudi je dobro napadene drevesne dele dobro z apnom pobeliti in apna okoli drevesa v zemljo podkopati, katero v zemlji prezimujoče krvne uši pokonča in umori. Vsi ti (razen zadnje navedenega) pokončevalni pripomočki se pa le pri nizkih in mlajših visokorasjiečih jabolčnih drevesih dajo vspešno izvesti. 3. Škrlatne uši, ščitarice (Schildlause, coc-cida). Brezflafutne babice tega mrčesa imajo ščitu podobno , podolgovato ali pa skoraj popolnoma okroglo truplo, pod katerim svoja jajčica na drevesno skonjo nesd, in to v obilnem številu, večidel v neko svilnato tvarino, na katerih poginejo , se usuše in ostanejo na njih kot pokrivalo in bramba proti slabemu vremenu. Ono imajo rilčke, zel6 tanke, iz 6 do 25 udkov obstoječe tipalnice, ostanejo vedno nepremično na istem mestu in žive se od drevesnega soka. Njihovi, malim muham podobni mandeljci imajo po dve, tudi po štiri kviško štrleče flafutice, a na zadnjem delu trupla pa po dve ščetinici in so brez rilčkov; prej kot flafutice dobe", spremenijo se v nimfe. — Te uši oškodujejo navadno enoletne mladike — najraje hruše-vega drevja, napadajo pa tudi druge gladke drevesne dele; izsrkovaje sok zadržujejo drevo v rasti; obodena skorja eno- in dveletnih mladik se čestokrat skoraj do lesa olupi, sicer pa postane rapavo-šuplja, kakor da bi grintava bila. Take mladike tudi niso za požiahnje-vanje primerne, ker se na njih jajčica tega mrčesa nahajajo in z mladiko vred prenesen je tudi mrčes sam na mlado drevesce, kateri prec iz začetka sadjerejca nepotrebnega in sitnega dela napravlja. — Mladike je lahko po rapavi koži spoznati. Pokončujejo se ščitarice najzdatneje s tem , da se raz mladike dobro okrtačijo in se napadeni deli z apnom pobelijo, katero njihovo morebitno zalego umori ia zadano oškodovanje mladik popolnoma zazdravi. ____ 245 ----- Tako bilo bi opisanih nekoliko najhujših mrčesov škodljivcev sadnega drevja in pokazan način, po katerem more se njihovo pomnoževanje kolikor toliko vspesno zapreči in zdatno zmanjšati. Ta način pokončevanja je pa umeten, ker ga človek sam izvaja. Naravni pokon-Čevalci sadnemu drevju škodljivih mrčesov nahajajo se pa v živalstvu samem, osobito: krt, p resici; topi rji, žolne, brgljezi, plezovti, kukavice, vseh vrst senice, škorci, vse ptice pevke (posebno vrste ščinkovcev), lastovice, hudourniki, — žabe, krote, jaščerice, kuščarji in slepci; med žužki samimi pa: vsakovrstni krešci, polonice, muškatniki, — ose najednice, muhe mrharice, katere svoja jajčica v jajčica ali pa gosenčina trupla polagajo in jih s tem umore, in pa pajki. Vsi ti mrčesi vničujejo druge ali v zalegi, ličinkah in bubah, ali pa tudi uže popolno dovršene in razvite. Zatoraj, kmetovalci! varujte te svoje naj ve če dobrotnike in nikar jih ne preganjajte, še manj pa morite. Pa tudi vi, gospodje s oko legi, razlagajte pri prirodopisnem poduku svoji šolski mladini pred vsem o kmetijstvu škodljivih in koristnih živalih svojega kraja; pokažite jej vse dejansko; učite jo prve zdatno zatirati, druge pa čuvati in varovati. Tak prirodopisni nauk bode na deželi med kmeti tisočkrat več koristil, nego oni suhoparni o tujezemskih živalih, katere se mladini k večemu v oblikah pokazati morejo, a se z njihovim življenjem praktično seznaniti ne more. Teh živali sev pa dalje tudi v naših mrzlih krajih nikdar bati ni. Čemu s tujim, neznanim prazno slamo mlatiti, domače, praktično pa v nemar puščati! Tudi v čitankah za vise oddelke in razrede slovenskih ljudskih šol bilo bi za prirodopisni nauk na pravem mestu vpisanih nekoliko škodljivih in koristnih mr-česov glede" kmetijstva, katera tvarina naj bi se mladini dejansko razjasnovala s pomočjo mrčesov samih in bi ji za poduk na pamet služila. Ravno to naj bi veljalo tudi glede" domačega rastlinstva in nekaterih zdravilnih zelišč in cvetja, na pr. bezgovo in lipovo cvetje, roža sv. Antona (arnica), gorska zvezda (astra montana) itd., kar naj bi se v nobeni hiši — kot domače zdravilo — ne pogrešalo. Ravno učitelji v povedanih obzirih za prid in korist svojih šolskih občin z malim trudom prav veliko dobrega lahko storč, za kar jim bo ljudstvo gotovo hvaležno. *) Prem 24. junija 1879. M. Ran t, narodni učitelj* *) Naj bi gospodje učitelji po vsem slovenskem svetu se ravnali po gosp. Rantovih podukih! Vred.