417
da oficirje mnogokrat devajo v penzijon samo zato, če njih postava ni všeč višjemu generalu ali da se jim sicer zameri. Koliko denarja vlada potrosi za podporo časnikov in druge take reči, katerim se pravi: „ne bodi jih treba".
Po tem takem ni čuda, da državni stroški vsako leto večji postajajo, tako, da je finančni minister primoran po vseh kotih stikati, kje bi najdel še kak nov davek. Ali za Boga svetega! kam bomo prišli, Če zrni-rom tako dalje pojde! Toraj je pač skrajni čas, da se celi organizem vladne sisteme predrugači in se vpelje cenejša v prava.
Tudi pri lj udskem šolstvu bi se dalo leto in dan na tisuče stroškov prihraniti, ko bi se nadzorstvo teh šol poleg tega, da se jim povrne verski značaj, zopet izročilo dekanom, ki so brezplačno opravljali to službo in morebiti še z boljim vspehom, ko dandanašnji inšpektorji, ki dobre plače vži vaj o in za ljudsko šolstvo najbolj to skrb imajo, da narodne šole ponemČujejo.
Tudi še to moram dodati, da naj vojaška postava olajšave dopušča kmetom, kateri imajo 5 oralov posestva, da si enega sina, ki se jim za kmetijstvo najbolj pripraven zdi, obdržijo doma pri gospodarstvu.
Dokler vsega tega in še več druzega država ne stori, in pa oderuštva postavno ne odpravi, ni misliti, da se kedaj rešimo silnih davkov in pogube, ki preti kmetijstvu in državi.
V Paradišči 20. dec. 1880.
Mat. II o var, kmet.
Premišljevanja o žalostnem stanji kmetijstva.
Interpelacija gospoda grofa Hohenwarta s so-družniki njegovimi v zbornici poslancev je našla radosten odmev v srcu vseh kmetov in prijateljev kmetijskega stanu. Naj pravični tej objavi doda tudi priprost kmetic^ svoje opazke.
Če v kaki deželi nastane huda kužna bolezen ali kaka druga elementarna nesreča, začno ljudje premišljati in ugibati, kaj da je to nesrečo zakrivilo in kako bi se ji v okom prišlo. Eden reče to, drug pravi uno; se ve da vsak bi rad kaj izdatnega nasvetoval.
V  primeri ravno taka se godi dandanes z našim kmetijstvom. Obče je znano in očividno, kako od dne do dne bolj hira in propada kmetijstvo, valed tega pa množi se uboštvo med ljudstvom, da še nikoli tako. Marsikdo, ki je bil pred malo leti še premožen gospodar, mora zdaj poprijeti beraško palico in ljudi za božji dar nagovarjati.
Kako silno so kmetije zadolžene, vidi se v zem-Ijišcinih knjigah in izročevalnih pismih , priča tega so nam eksekutivne dražbe. Tako, na primer, samo leta 1878. je bilo v avstrijskih deželah po dražbi prodanih 10.264 posestev, in 11.748 vknjiženih upnikov izgubilo je 34 milijonov in 100.100 gold. Vrhu tega pa tudi državni dolg s 4000 milijoni gold, ne laže, katerega bodo naši otroci in naših otrokov otroci na-se vzeti morali.
Vse to nam po pravici dela strah, kaj bode z našim kmetijstvom.
V  takem žalostnem stanji kliče kmetijstvo državi: pomagaj nemudoma, če ne propadeš sama na razvalini glavnih stebrov svojih, ki so kmetijstvo. Da se pa ta velika nesreča zabrani in kmet popolno ne pride na kant, treba je, da si. vlada dunajska svoje oči bolj pozorno obrne na kmetijstvo in dela na to , da se breme silnih davkov polagoma zniža, pa tudi take postave odstranijo, po katerih kmet trpi škodo. Velikokrat so uže naši narodni poslanci v deželnem in državnem zboru povedali, kaj vse kmeta najbolj teži in hudo tare, da ne more naprej, a reklo se je: ,,bo uže bolji' — menda takrat, ko bo iz hleva zadnja kravica šla za davke. Res je, da davki so bili vselej in da morejo biti, da se zdržujejo vojaki, uradniki in druge državne potrebne naprave, al vendar le tolikošni naj so, da jih ljudstvo strpeti more. Mero in vago treba je imeti pri vsaki reči!
Veliko denarja bi se dalo lahko prihraniti samo pri veliki trumi uradnikov, katerih je veliko veliko preveč, med katerimi so posebno višji uradniki tako plačani, kakor da bi državna blagajnica bila Rothschildova mošnja. Koliko denarja se po nepotrebnem izda za p o-kojnine mnogim uradnikom, ki so še čvrstega zdravja in  bi lahko še več let svoj uradni posel opravljali.
Posebno grozni so stroški za pokojnine vojakov, katerih v penziji je uže  cela armada!    Pripoveduje se,