84
Moji znanci            
(Spisal G. Flori)
III.
*oliko kričanja in hrupa, koliko strahu in groze je bilo danes v naši vasici. Vse je bilo razburjeno; nijednega vaščana nisi mogel najti mirnega, vseje bilo po koncu. Pa čemu vse to, zakaj se je danes naša vasica tako silno razburkala ? Navadno je bilo vse tako tiho in mirno, skoro ni bilo čuti nobenega glasu; ako je kje zapel petelin ali zajokal otrok, to je bilo vse. Pri nas niti pasjega lajanja ni nikdar čuti, ker ni psov; čemu naj bi jih tudi imeli, saj niraajo ničesar stražiti pred tatovi: naša vasica je namreč revna, silno revna. A danes takšen hrup! Ne vem, kako bi dostojno opisal vse, kar se je danes prigodilo; in vse to, znate li, kdo je vse to povzročil ? Nihče drugi, nego Mihčev Francek, oni mali, bledi, bosonogi in gologlavi deček, ki je imel . komaj sedem let. Po navadi se ni nikdo zanj brigal; kdo bi se tudi zmenil za to otroče, ki je bilo vedno tako mirno, pohlevno in boječe. Saj se je komaj upal pokazati se ljudem, nikamor ni zahajal, niti v otročjo druščino ne; vedno je čepel doma v bajti pri stari materi in gledal skozi okno na vas, gledal otroke, ki so se igrali, in vaščane, ki so prihajali mimo. Ako se je kdo ozrl proti njemu, je hitro izginil iz okna in se skril za peč ali kam drugam. Vidite, takšen je bil ta Francek.
A kljub temu, da se je tako izogibal vasi in druščine, so ga vendar precej dobro poznali. Imel je namreč to posebnost, da je silno ljubil in rad poslušal zvonjenje. Vselej, kadar je bila maša v naši podružni cerkvi, so ga videli vaščani celo uro poprej, predno se je pričelo sveto opravilo, leteti skozi vas k cerkvi. Tam se je ustavil za zidom in potrpežljivo pričakoval cerkovnika, kdaj bo došel, da pozvoni k maši. Potem se je pa odmaknil od zida, uprl oči v zvonik, poslušal in se naslajal z glasovi zvonov. Cudno in silovito moč sb imeli zvonovi do njegovega srca. Kot zamaknjen je
85
obstal in poslušal, ko so se oglasili zvonovi, Ob takih prilikah se ga je polastila silna slast, in občutil je močno hrepenenje, da bi postal sam cerkovnik, da bi zvonil in zvonil, ter bi vse odmevalo od čistih glasov, da bi splezal prav tje gori k zvonovom v zvonik, da si jib. ogleda in od blizu nasluša njihovega srebrnočistega zvonjenja. Včasih se je že hotel približati cerkovniku, onemu staremu, kruljavemu, a prirojeni strah mu je branil izpolniti to namero.
In na ta način je opozoril vaščane nase; najprej se jim je čudno dozdevalo, kaj da stoji vedno mej zvonjenjem kot kamenit kip pred cerkvijo, dokler niso slednjič izvedeli za vzrok.
Tudi midva sva bila dobra znanca; stregel sem tedaj pri sveti maši in pomagal včasih cerkovniku zvoniti; večkrat sem opazil, kako me Francek od strani opazuje in z očesom spremlja pri mojem strežniškem opravilu. Nekoč sem ga zalotil samega v prazni cerkvi; hodil je okolo altarja, ogledaval mali zvonček, ga malo privzdignil, zazvončkal in tedaj se mu je obraz zasvetil od radosti.
,,Kaj počneš tu sam, Francek?" Sele sedaj  me je opazil  in se prestrašeno ozrl name. Gledal me je s svojimi velikimi očmi in v strahu pričakoval, kaj bode.
,,Bi se li rad naučil pri sveti maši streči?''
Potrdil mi je z glavo in se ozrl proti altarju, pred katerim je gorela v temnordeči svetilki večna luč.
,,Ali znaš čitati?"
Odmajal je z glavo, in obraz Se mu je bolestno zategnil.
,,No, vidiš; pa kako se bodeš naučil, ako ne znaš niti čitati!"
,,Naučil se bom", je izgovoril tiho, kot bi se bal lastnega glasu.
,,Hočeš li, da te jaz naučim?" *        „0, rad."
rTorej pridi jutri po kosilu na naš vrt! Hočeš?"
„0, rad."                  '       fc
. In res, drugi dan sva se sestala na našem vrtu in pričela z poukom.  Najprej   sva  pričela s čitanjem in
86
čudovito hitro nama je šlo to izpod rok. Pazil je na vsako mojo besedo, zapomnil si vsako črko in črez mesec dnij je znal čitati. To me je napolnilo z. veseljem, ko senj videl, kako goreče se uči in kako brzo na-preduje. Sestajala sva se pod našo veliko hruško v senci, ležala na mehki travi in gledala pred-se v knjigo, Krasno se mi je zdelo to poučevanje, ne vem, ali zaradi tega, ker sem imel tako marljivega učenca, ali vsled te divne narave, katera naju je obdajala. Nad nama se je košatila mogočna hruška, zeleno vejevje se je prip*o-gibalo v lahnera vetriču, in mej listjem se je rumenil plod. Solnce je trepetalo po vejah, se poigravalo po listju, in vroči žarki so se razlivali povsod na okolo, po zemlji, po strehah in se odbijali ob belem zidovju. Okolu naju je bilo vse v cvetju in zelenju, pod nama sočna trava, nad nama višnjevi nebesni svod. To je bilo krasno!
Ko je znal popolnoma čitati, sem prinesel s seboj mašno knjižico, in tu na koncu je bil pouk, kako se pri sveti maši streže. In pričela sva:
Introibo ad altare Dei.
Ad Deum, qui laetiftcat juventutem meam.
Nekako čudno So zveneli prvi zvoki latinskih besed iz Franckovih ust, Ta mali dečko bledega obraza, drobne postavice pa se je učil in ponavljal one svete besede, katere se izgovarjajo pred Najsvetejšim, pred \ obličjem Boga samega. Ako kdaj, takrat je Bog gotovo z dopadenjem gledal naju \z nebeških višav, ko se je to njegovo  bitje   pripravljalo za službo njemu v čast.
In solnce je sijalo, a meni se je zdelo, da mi pri-naša na svojih svetlih žarkih blagoslov \z nebes; vse se je utrinjalo v solnčni svetlobi, in ves svet se je kopal v zlatem sijaju, a midva sva ponavljala:                 •   ,
Sursum corda!
V kratkem se je Francek naučil vsega, in ko je bila prihodnjič maša .v naši cerkvi sv. Andreja, sem ga peljal s seboj v zakristijo, da se poskusi prvič v tej angeljski službi.
,,Ali Francek, zakaj si tako bled, zakaj tako tre- * pečeš? Se ti li napolnjuje srce s strahom in trepetora, ko stopiš prvič pred  sveti altar, da strežeš Božjemu
87
namestniku? Ne boj so, bndi srčen in vesel, saj Bog je prijatelj nedolžnih otrok."
Toda moj Francek se je stisnil v kot, in bled kot zid je gledal v mL in duhovnega gospoda, ki mu je smehljaje se govoril na srce in ga bodril k.večji srč-nosti. Ni ga bilo mogoče pregovoriti, in moral sem »vzeti sam mašno knjigo in oditi z gospodom pred altar.
Toda, mislite li, da sem drugipot potem zopet jaz ,,mjnistriral?" O ne, drugipot se je pa obnesel Francek; lepo mu je pristojala živordeča in snežno bela strež-niška oprava, ko je moško in ponosno nesel z zlatom obrobljeno, težko mašno knjigo pred altar, da so se Ijudje po cerkvi« začudeno spogledavali in drezali drug drugega s komolci. Franckova stara mati pa se jc celo jokala od satnega veseija. In zakaj bi se ne? Francek je tako lepo vršil svoj posei, da sem se mu še jaz čudil, in zvotičkal je z zvončkom še skoro lepše kot jaz. A to ni mala stvar, zakaj v zvončkanju sem jaz pravi umetnik. A Francek se je naučil od mene, zato je pa tudi znal!                   "                              (Konec prih.)