Naše pedagogično-slovstveno delovanje. Ozir v preteklost in pogled v Joodočnost. I. L. I. Kakor se narodi brez lastnega slovstva ohraniti ne morejo, marveč so primorani, jezik in slovstvo druzih, vsled večje omike njih nadvladajočih narodov vzprejeti; tako morajo tudi posamezne ustanove v omikani državi odlikovati se se svojo posebno književnostjo, katera veže in krepča nositelje in pospeševatelje dotične državne naprave. K jako važnim ustanovam omikanih, naprednih držav prišteva se šolstvo. Dokler ni bilo šol v državah, ni bilo tudi šolske literature, kakor pred krščansko dobo v Evropi krščauskoverskega slovstva biti ui moglo. Pričetek šol po Slovenskem je iskati v 16. stoletji, takrat namreč, ko se je poskušalo luteranstvo tudi pri nas vpeljati, in sicer s pomočjo slovenskega jezika, za katerega se prej živa duša zmenila ni. Truber-ju, terau slovenskemu Luterju, gre zasluga, da je spisal prvo slovensko šolsko knjigo, namreč ,,Abecedariura". On in njegovi sovrstui verski sotnišljenci so spisali dolgo vrsto slovenskih knjig protestantovsko-krščanskega zadržaja, ki so se naj brž rabile v onih šolah, koje so bili predikanti se svojimi pomagači, šolniki, koncem 16. stoletja po Slovenskem ustanovili, n. pr. v Ljubljani (1543), Kranji (1572), Metliki (1582), na Bledu (1572), v Črnomlji (1575), Idriji (1581), blizo Žavca pri Celji, v Krškem in dr. (V Krškem je poučeval — pred svojiai odhodom v Ljubljano — otroke plemenitašev Adam Bohorič, pisatelj prve slovenske slovnice v latinskem jeziku, v kateri je ustanovil slovenski pravopis, katerega so Slovenci skozi 300 let skoro nepreraenjenega rabili in ga še le pred kacimi 30 leti čisto opustili. Bohorič je bil tudi velik prijatelj godbe, imel je veliko pesmi, med temi tudi slovenske narodne.) t^ j V protireformacijski dobi so mogli svoja kopita pobrati in iz vsen notranje-avstrijskih dežel izseliti se predikanti in šolniki; vsled tega so ponehale seveda skoro vse ljudske šole po Slovenskem; kakor borno in siromašno so bile še uravnane, vender je bilo škoda za nje. Še bolj pa so si nam smilile one knjige slovenske, katere so bili protestantovski pisatelji te dobe spisali in katere so se brez prizanašanja uničile. 0 šolstvu po kmetih na Slovenskem (tudi na Nemškem) je bilo po tem do slavne cesarice Marije Terezije vse tiho. Ali tudi ona in njen sin cesar Jožef II. sta začela vpeljevati le nemške šole in nemške knjige, ki so se tiskale 1771. 1. na Dunaji v ustanovljeni c. kr. šolski založnici. Normalna glavna šola v Ljubljani, ustanovljeua 1. 1775., je bila v vseh 4 razredih nciuška; njen nauien je bil, uiladino in učiteljske pripravuike izobraževati. Z nemškini učniin jezikom so pa učitelji težko shajali; zato se je na predlog grofa Torres-a, takratnega vrhovnega šolskega voditelja na Kranjskem, vpeljal na ljubljanski normalki pripravljalni razred, v katerem so su slovenski učenci na podlogi svojega materinskega jezika pripravljali za vstop v neniške razrtde te šole. A tudi pripravnikom učiteljskim, ki so se za svoj prihodnji stan teoretično (?) in praktično na tej šoli vadili, menda ni ugajal niti zgolj nemški pouk niti nemške knjige. Da bi se teina v okom prišlo, poslovenil jc takratni (1777) šolski referent pri deželni vladi v Ljubljani, grof Edling, nemško knjigo ,,Kern des Methodenbuches", katero je posvetil cesarici in na svitlo dal na Dunaji pri Kurzbock-u. V prihodojem letu je pa pri Eger-ji v Ljubljani na svitlo dal ,,F o r d e r u n g e n a n S c h u 1 m e i s t e r u n d L e h r e r d e r T r i v i a 1schulen in deutscher und krainischcr Sprache". Tako poroča Dimitz v svoji nGescbicbte Krains". Radovedui smo, ali je ti knjigi še kje dobiti. (Prvo ima uredništvo -Učit. Tov.") Za slovenske učitelje ste to silno irucnitni knjigi, kajti niti danes, ko je že 111 let od takrat minulo, nimamo pedagogičnih knjig te vrste, namreč pedagogike in mctodike v slovenskera jeziku, kateri knjigi bi zlasti učiteljski pripravniki silno potrebovali. Ker se je škofijstvo in celo ravnatelj normalne šole v Ljubljani, K umerdcj, obotavljal, spisati tudi krščanski nauk v domačem jeziku, izdal je bil Edling 1. 1779. tudi to knjigo v Ljubljani pri Eger-ji pod naslovom: ,,Ta mali Katechismus is sprashuvanjem" itd. S tem nekako osamljen in primoran izdal je bil tudi škof svoj veliki slovenski katekizem, kateri je imel pa prednost pred Edling-ovim. Zdaj pa je šolstvo, ko je bilo z nekaterimi knjigami preskrbljeno, začelo tako napredovati, da so se o napredku učenccv tako-le pohvaliti mogli: »Naši surovi kmetski otroci se ne uče samo nemščine (to je bil od nekdaj prvi predmet — kakor se kaže), veronauka, uljudnosti, anipak tudi svojega materinskega jezika se nauče bolj nego prej. Ako bo tako še v bodoče dalje šlo, bode naše cesarstvo v tridesetih letih vse prestrojeno" (deloma tudi ponemčeno). V spoinenici, katero je šolski poročevalec grof Edling 3. marcija 1779.1. cesarici poslal, se glasf, ,,da le opat Zatiški je za šolo posebno vnet, sicer inia pa velike zapreke, in te so dvojne: zapreke dela jezik in ljudje. nPrve sem", pravi, ,,s tem srečno preiuagal, da sem normalne šolske spise na domači jezik prestavil, druge so pa tako strašne, tako mnogovrstuc, ker so ljudje polni trme, da jih more razumeti le tisti, ki jih tako občuti, kakor jaz". Od leta 1770.— 1780. je bil torej postavljen začetek vsemu avstrijskemu in vsemu slovenskemu ljudskemu šolstvu, kajti v šole po Slovenskem so se, kakor smo videli, vpeljevale nemške in slovenske knjige. Pod nasledniki cesarice Marije Terezije se je javeljno na tanko v tem duhu uadaljevalo, kajti cesar Jožef II. je sicer za šole silno skrbel, a v narodnem obziru se le nemščine posluževati ukazal; Leopold II. je premalo časa vladal, da bi se tudi šolstva spoinniti mogel, in Franc I. je bil pa zgodaj v vojske zapleten. Novo življenje se je začelo za slovensko slovstvo in zlasti za šolsko literaturo za Valentina V o d n i k a. NaS prvi pesnik se je trudil, svojemu raaterinemu jeziku pridobiti večjo veljavo in večjo oliko. Gojil je marljivo zancmarjeni jezik svoje domovine, spisal več ljudskih knjig, uredoval pivi slovenski časnik in se posebno trudil, slovenščini pridobili vhod v šole. To pa ni bilo v načrtu avstrijskega šolskega oskrbništva, katero je zahtcvalo, da se goji v giumazijah naj prvo latinščina, a v prvotnih šolah pa neuiščina. Fraucozi pa, ki so ob svojem tretjem pribodu na Kranjsko štiri leta tukaj gospodovali, niso glcdali na to, kateri jezik Daj sc največ gojt. Vzrok temu je bil motda ta, du so se hoteli v zasedenib d^žclah bolj prikupiti, zato so sc na praktične potrebe ljudstva nekoliko ozirali. Zato so pripustili novi gospodarji največ učiteljem, katerega jezika se hočejo posluževati pri učenji. In tako je posebno Vodnik, kot voditelj gimnazija, umetaljno-obrtnijške šole in prvotne (normalne) šole, dal svojemu materinskeiuu jeziku veliko prostora v šolah, zlasti na normalki, katera je bila sestavljena iz treb razredov. V uižjib dveh razrcdih vpeljala se je edino le slovenščina, v 3. razred se je amela tudi neojščina vpeljati, ako se je poleg nje tudi fiancoščiua vzprejela. Koga so te prednosti domačemu jeziku v šoli bolj veseiile, kakor gorečega domoljuba Vodnika? To je pokazal dejantsko kot pedagogični pisatelj in peauik. V francoski dobi je Vodnik spisal: 1. »Pismenost ali graniinatiko, za prve šole". 2. ,,Početek grammatike, to je pismonosti francoske, gospoda Lhomonda". (To je bila francozka-slovenska gramatika za gimnazije, na katerih se je tudi slovenščina kot učni jezik rabiti smela.) 3. ?,Keršanski nauk za Ilirske dežele, vzet iz katekizma za vse cerkve francoskega cesarstva". 4. ,,Abeceda ali Azbuka". Kot pesnik je slavil novo dobo v znani pesmi »Ilirija oživljena", katero je dal natisniti na 1. strani svoje knjige nPismenost za perve šole". nTudi je sestavljal — piše Klodič v rainisterskera poročilu od 1. 1873. — slovensko-nemški slovar; to delo pa je še le 41 let po njegovi smrti, namreč 18(!0. 1. seveda miiogo pomnoženo in zboljšano izdal Cigale, ministerski tajnik, na stroške umrlega Ijubljanskega knezoškofa Antoua Alojzija Wolfa. Leta 1813. so Francozi z Kranjskega odrinili; ž njimi je tudi slovenščina iz ljubljanskih (kranjskih) šol izginila, in neniščina je postala zopet in povsod učni jezik. Še le leta 1816. je dovolil cesar Franc učno stolico za slovenski jezik v Ljubljani. Toda Vodnik je bil s svojimi nLjubljanskimi Novicami" (1797 —1801) in svojinii pesmi zbudil narodno zavest, ki je vedno močneja postajala, in leta 1847. je že bilo 64 slovenskih šol. France Metelko, kateri je bil po omenjenem dovoljenji učitelj slovenščine, izdal je malo slovnico za učiteljske pripravnike v zalogi šolskih knjig. To je bil posnel iz svoje učene obširne knjige »Lehrgebaude der slovenischen Sprache". Metelko je pisal tudi nek Abecednik in Razlaganje evangelija sv. Matevža leta 1849. — Še le 1848. leto je doneslo slovenskemu šolstvu novo življenje. Po odstopu prvega naučnega ministra barona pl. Somaruga prevzel je začasno vodstvo naučnega ministerstva niži državnitajnikFeuchtersleben. Ta je priobčil načrt načel za prenarcdbo vseh šolskih in učnih zavodov, in ukazal, da iina v narodni (ljudski šoli) materini jezik učencev, za katere je šola, biti tudi učni jezik.