Zlata sv. meša v Studenicah 1. 1886. (Dalje.*) Na god sv. Antonija, dne 17. jatravarija 1. 1850. umrli so č. g. Janez Šmon, župnik Kostrivniški, ko so se peljali od godovanja svojega brata Antonija, župnika Poličanskega, umrli prav nagle smrti. Izpraznjeno Kostrivniško faro dobili so že omenjeni Studeniški kurat, č. g. Jakob Pleteršnik. ki so pa že črez 6 let tam umrli, komaj 54 let stari. Za provizorja v Studenice pa so prišli okoli ,,malih meš" 1. 1850. naš sedanji zlatomešnik vlč. g. Jožef Altmann. Iz posebnih ozirov se ta duhovnija več let ni razpisala. Leta 1854. bili so potem za vselej v tej službi potrjeni, pa ime službe se je odslej še večkrat spreminjalo. Prva leta se je fara v škofijskem imeniku imenovala: nlokalija", njen dušni pastir ,,lokalist" ,,lokalni kaplan-1. pozneje se je fara navadno nazivala ,,kuracija" in nje dušni pastir ,,kurat'. Leta 1870 povzdignila se je pa ta duhovnija v vrsto pravih far in, če se ne motim, 1. den januvarija 1. 1870 bili so vlč g. Jožef Altmann, vnovič in zdaj za pravega župnika Studeniške fare kanonično vmeščeni, a njih plača ostala je (vsaj do 1. jan. 1887) bornili 315 gld. na leto. Še le 1. jen. 1888. utegne se jim plača na 600 fl. vzvišati". Že dne 13. sept. 1. 1875 odlikovali so Njih ekscelencija naš premil. knezoškof preč. g. Altmanna povodom 251etnice njihovega bivanja v Studenicah z naslovom svojega ,,duhovnega svetovalca"; Studeniški trg imenoval jih je pa svojim častnim tržanom. Višje službe naš preč. g. zlatomešnik nikdar niso iskali, da, še celo branili so se je in večkrat ponujene jim Slov. Bistriške dekanije niso hoteli prevzeti. Ko jih je 1. 1885. dolgotrajna bolezen privezala na posteljo bolečin, dali so se prepeljati v Grradec k čč. usmiljenim bratom, svoje ovčice pa so prepustili od škofije jim na pomoč poslanemu č. g. kaplanu. A kakor hitro so skeleče rane toliko zacelile, da so le malo zamogli zopet na noge stopati, podali so se, ne v pokoj, ampak nazaj v svoje drage Studenice. Neizmerno bilo je veselje faranov zopet videti toliko ljubljenega duhovnega očeta v svoji sredi. Polagoma so popolnoma okrevali, da so zamogli težko butaro duhovniške službe zopet na svoje lastne rame prevzeti in č. g. kaplana odpustiti. *) Po naključbi zakaajeno. Pis. Tako opravljajo zdaj zopet redno nedeljsko službo božjo, razlagajo že 50 let sem vsako nedeljo v cerkvi odraščenim, med tednom pa mladini v šoli — po štirikrat na teden — krščanski nauk; obiskujejo bolenike, ne samo po ravnini, ampak tudi po hribih sploh izvršujejo celo sami vsa opravila farnega predstojnika. Bog jim je ohranil bistro oko in čvrsto roko, da brez posebnih težav opravljajo obilne pisarije, katere jim nalaga oskrbljevanje njihove fare, ki šteje sedaj že nad 1000 duš. Da bodo velecenjeni bralci, katerim farao nradovanje ni znano, vedeli zasluge župnika zlatomešnika, ki ima vse farne knjige in zapisnike v tako lepem redu, kakor naš zlatomešnik gosp. Altmann, da jib. bodo znali primerno ceniti, naj jim tukaj podam pregled le onih pisarij, katere imajo redno z vsakim zakonskim fantičem od nja rojstva noter do one dobe, da se sme ženinom razglasiti. Ko je otrok bil prišel na svet, treba ga je vpisati v rojstno, ob enem tudi krstno knjigo, vpisati ga v imenik teh knjig, vpisati ga v farno knjigo, v katerej so popisani vsi farani, ptujci, kakor domacini. Koncem prvih kvater treba je politični gosposki izkazati njega in vse njegove vrstnike in vrstnice, ob koncu leta pa poslati na preč. ordinarijat natančen prepis njegovega krstnega lista, da bi, če bi farne matice zgorele, ali kako drugače v zgubo prišle, zamogel pri škofijstvu dobiti svoj krstni list. V vzpomladi treba je izkazati njega, kakor njegove vrstnike politični gosposki, da se mu bodo osepnice (koze ali bobinke) nastavile. Ako mu oča in mati živita, zamore jima ga farni urad prepuščati do šestega leta. Ko pa šesto leto dopolni, treba ga izkazati krajnošolskemii svetu za obiskovanje šole, treba ga vpisati med obiskovalce krščanskega nauka. Kmalu potem treba ga je vpisati med prip.ravljence za vzprejemanje sv. zakramentov: za prvokratno vzprejemanje zakramente sv. pokore potem za prvo sv. obhajilo. Med tem prirastel je fant za sv. birmo. Dobro, da se takšno delo ne ponavlja vsako leto. Našega preč. g. zlatomešnika bode to opravilo še letos (1887) zadelo. Vsakega birmanca treba zapisati v poseben zapisnik, birmancev, vpisati imena starišev njegovih in botrov, tudi starost njegovo in bivališče. Po tem zapisniku mora vsakemu birmancu, ki se je iz- kazal dovolj podučenega, napisati poseben ,,listič za sv. birmo" — po sv. birmi pa njegovo ime prepisati v birmsko knjigo. Ako pri svojih stariših čaka leta vojaškega nabora, potem zadostuje, da se pošlje do politične gosposke za njega izpisek iz krstnih . knjig, ko ima 19. leto nastopiti. Tam ga zapišejo med ndomobrance" ali v ,7črno vojsko" — drugo leto potem pa treba takšen izpisek vložiti, da ga poklicejo k novačenju ali na odbiranje uovib. vojakov. Toliko pisarij je redno pri vsakem fantiču! Kaj pa, ako mu stariši umrjejo, predno je 24. leto svoje dobe dopolnil? Tedaj treba je den njegovega rojstva izkazati: c kr. okr. sodišču, c. kr. notarju, ki zapušcino roditelju razpisuje, c. ki\ sirotinskemu uradu in Bog ve, komu še vse. Najhujše je pa, če je fant šel zarano v svet ter je umrl med ptujimi ljudmi, ki ga niso vedeli po pravem imenu dati vpisati v mrtvaško knjigo. V tem slučaji smejo se pripraviti vsi farni uradi, vse kronovine, da, uradi vsega cesarstva, ker bodo morali zavoljo enega izgubljenega novinca (rekruta) dati pregledati mrtvaške knjige zadnjih 20 let ter o DJem politični gosposki poročati. Pa, dovolj naj bo tega! . (Konec prih.)