TEDEN SOLIDARNOSTI
Pomoč
starejšim
in onemoglim
Osemnajst let je minilo od tragičnega, kata-strofalnega potresa v Skopju, ki ni prizadel le Skopljane, ampak vse nas po širni domovini. Da nam ni vseeno, kako se bodo prizadeti Ijudje znašli v nadaljnjem življenju, smo pokazali s številnimi in obsežnimi akcijami solidarnosti vseh delovnih ljudi in občanov. Od takrat nam vsak prvi teden v mesecu juniju pomeni Teden solidarnosti teden, ko smo še posebej pozorni do vseh najrazličnejših oblik solidarnosti naših ljudi takrat, ko je prizadeta ena ali več republik, takrat, ko potrebuje pomoč občina, krajevna skupnost, soseska, družina ali posameznik.
Koordinacijski odbor za razvijanje in uveljav-ljanje socialistične solidarnosti, ki deluje v okvi-ru občinske konference socialistične zveze je prvi dan Tedna solidarnosti pregledal opravlje-ne naloge in ustneril akcijo za izboljšanje in razširitev dejavnosti na tem področju.
Pravzaprav ne moremo govoriti le o Tednu solidarnosti, saj so vse aktivnosti na tem po-dročju naša stalna naloga. Štirinajstič zapored je občinski odbor Rdečega križa organiziral akcijo zbiranja tekstila, obleke in posteljnine, ki jih sami ne uporabljamo več. Letos je btlo sicer zbranega manj tekstila kot Iani, ko so ga nate-htali kar 22 ton, kljub temu pa lahko rečemo, da smo Vičani že spoznali pomen in pomembnost takšne akcije. Res pa je, kot so ugotovili tudi člani koordinacijskega odbora, da je akcija Se vedno preveč kampanjska. Žal pa se temu na Viču še nismo mogli izogniti, saj občinski Rdeči križ zaenkrat še nima stalnega depoja, v kate-rem bi lahko hranil obleke, tekstil in ne nazad-nje igrače, ki jih marsikateremu otroku tudi v naši občini primanjkuje. Ker pa obstoja realna možnost, da se takšen stalni depo dobi, lahko upamo, da bodo takšne akcije, kot je bila zadnji teden v juniju, bolj pogoste in bolje organizira-ne. Tako bo morda tudi v našo zavest prodrlo
dejstvo, da bomo takšno pomoč, ki jo danes izkazujemo drugim, morda že jutri sami potre-bovali.
V letošnjem Tednu socialistične solidarnosti moramo, če je le mogoče, in mogoče je, poiskati možnosti in načine, kako pomagati starejšim občanom, ki zaradi različnih vzrokov, ne nazad-nje tudi zaradi visokih oskrbovalnin, ne morejo biti deležni nege in skrbi v domovih za ostarele.
Takih ljudi je v naši občini veliko, šc več pa je tistih, ki bi jim lahko priskočili na pomoč. Ne gre le za zdravstvene organizacije in socialno skrbstvo, ki jim je ta dejavnost pravzaprav vsa-kodnevna naloga. Takšno pomoč bi veljalo poi-skati predvsem med mladimi, za katere Iahko trdimo, da so se ob številnih solidarnostnih akci-jah že izkazali kot zgledni državljani z visokim čutom do sočloveka. Gotovo ne pretiravamo, če trdimo, da mladi tudi tokrat, ob dobri organiza-ciji in pomoči vseh tistih, ki se že ukvarjajo s sosedsko pomočjo in tistih, ki bi st morali, mislimo predvsem na krajevne skupnosti, ne bodo zatajili.
NINA LEGAT-ČOŽ