Stran 10 ANOELČEK Uto 28 V. O.: Lipček. (Iz ruščine.) tl je malček, ki so mu rekli Lipček. Nekoč so odšli vsi otroci v šolo. Lipček je vzel čepico in hotel tudi iti. Mati pa mu je rekla: »Kam si se pa ti napravil, Lipček?« — »V šolo,« je rekel. — »Ti si še premajhen, ne hodi,« mu je rekla mati in ga je obdržala doma. Otroci so odhiteli potem v šolo. Očka je še zjutraj odšel v gozd, mati pa je od-hitela na dnevno delo. Ostala pa sta v sobi Lipček in stara maii na zapečku. Lipčku je postalo dolgčas samemu, stara mati \e pa zadremala. Deček je začel iskati čepico. Svoje ni mogel najti, vzel je očetovo in odšel v šolo. Šola ic bila za selom pri cerkvi. Ko je Lipček šel po vasi, se ga psi niso doteknili; poznali so ga namreč. Ko pa ie prišel do tujih hiš, je pa skočil vanj črn pes, Nero, in je lajal, a za Neronom večji pes Belin. Lipček se je spustil v beg, psa pa za njim. Lipček je začel kričati in vpiti; pri tem pa se je iz-potekni! in jc padel. Prišel je pa mož, odgnal psa in vprašal; »Kam pa ti, revček, sam bežiš?« Lipček mu ni ničesar odgo-voril, marveč je pobral pete ia začel bežati na vso sapo. Pribežal je k šoli. Na stopnicah ni bilo nikogar, a v šoti se je slišaio glasno vpitie otrok. Lipčka se je lotil strah: kaj pa, ie me učitelj požcne? Začcl je razmišljati, kaj naj stori. Vrniti se — ga bodo zopet psi popadli; iti v solo — se je bal učitelja. Mimo lole je pa šla žena z vedrom in je rekla: »Vsi se Leto 28__________ANGELČEK__________Stran 11 1 uče, kaj pa ti tu stojiš?« Lipček ie stopil v šolo. V ™ vežj je snel čepico in odprl vrata. Sola je bila polna otrok. Vsi so kričali, vsak svoje, učitelj je pa med tem vpitjem hodil po sredi sobe. ^ M •Kaj pa želiš?« de učitelj Lipčku. Lipček prime I za čepico in ničesar ne odgovori. fl »No, kdo pa si ti?« ^^^B Lipček molči. ^l^^l »Ali si gluh?« *^^| Lipček se je tako ustrašil, da mu je zaprlo sapo^^B in ni mogel govoriti. m »No, potem pa idi domov, ko nočeš govoriti.« Lipček bi bil rad kaj izpregovoril, da se mu ni grlo od strahu posušilo. Ozrl se je v učitelja in je zaplakal. Tedaj se je učitelju zasmilil. Pogladil ga je po glavici in vprašal otroke, čigav je ta malček. »To je Lipček, Konštantinov brat; on je že davno prosil, da bi smel v šolo, pa mati ga ni pustila, pa je skrivši zdaj prišel v šolo,« so odgovorili ofroci. Tedaj rau je rekel učitelj: »No, potem se pa vsedi v klop poleg brata; jaz bom pa tvojo mamico poprosil, da tc bo puščala v šolo." Učitelj je začel kazati Lipčku črke, a Lipček jih je že poznal m tudi že malo čital. »No, sestavi svoje imel« mu je velel ičitelj. Lipček jc začel:—»ef-i-fi, el-i-li, pe-, Filip.« Otroci so se zasmejali. »Deček,« pravi učitelj, »kdo te je pa že naučil čitati?« Lipček se je osmelit in je povedal: »Konštan-tin. Jaz sem dečko, jaz sem takoj vsc razumel. Jaz sera zelo umen!« Učitelj se je zasmejal in je rekel: »Kaj pa mo-liti kaj znaš?« Stran 12___________ANOELCEK____________Leto 26 Lipček pa je rekel junaško: »Znam,« in je za-čel moliti »Češčcna Marija