IZ ZGODOVINE SLOVENSKE ETNOGRAFIJE GradWo Jožefa Košića za etnografijo Prekmurja Vilko Novak Ime prekmurskega zgodovinskega, jezikoslovnega, nabožnega, vzgoj- nega in etnografskega pisatelja JOŽEFA KOŠIĆA (9. X. 1788 Bogojina — 26. XII. 1867 Gornji Senik) je v naši etnografiji docela prezrto. Toda če mu hočemo biti pravični in če želimo skromno etnografsko prizadevanje naše znanstvene romantične generacije, zlasti na področju materialne kulture slo- venskega ljudstva, prikazati v čim popolnejši luči, moramo priznati, da je Košič obenem z Urbanom Jarnikom (ki mu je v marsičem soroden) prvi slovenski kulturni delavec s širokim etnografskim interesom, ki je pri svojem delu izhajal iz tistodobnega življenja slovenskega ljudstva, katerega je prikazoval. Med priobčevatelji gradiva in smotrnih opisov iz naše materialne kulture pa je med etnografskimi delavci slovenskega rodu — vobče prvi. Tudi je med prvimi, ki so objavljali — posredno sicer — etnografsko gra- divo v slovenskem jeziku. In prav ta Košič je bil po Čaplovičevi krivdi zatajen, po krivdi naše znanosti pa ne dovolj poznan, rabljen in priznan. Košič je najprej ponesrečeno nastopil 1827 z zgodovinskim dokazova- njem, da so prekmurski Slovenci potomci Vandalov.' To je imelo sicer dobro posledico, da ga je madžarski zgodovinar L. Bitnitz zavrniP in pripomogel k temu, da je v naslednjih svojih spisih Košič nastopal kot borben Slovenec. V madžarski reviji Tudomânyos Gyujtemény 1828 (XII. 1.), V. zv., str. 3—50 je slovaški etnograf Ivan Č a p 1 o v i č pod svojim imenom objavil spis A Magyarorszâgi Vendus Tótokról — O vendskih lotih (= Slovanih) na Madžarskem. Ta spis je v svobodnem nem- škem prevodu in zopet pod svojim imenom priobčil Čaplovič v knjižici Croaten und Wenden in Ungern (Pressburg 1829), str. 49 do 126. Delo je našim etnografom sicer znano, toda dosledno ga prisojajo Caploviču, kar je nedopustno, odkar je Avgust Pavel v Etnologu IV (1931), str. 142, opozoril na osnovi madžarskega izvirnika na Košičevo pravo avtorstvo. Za njim so isto pravilno ponovili Šlebinger v SEL I, 535, V. Novak v Slovenski krajini 38 in Izboru prekmurske književnosti 17, Slo- » Tudomânyos Gyujtemény 1827, VI, str. 71—79. ' Tudomânyos Gyujtemény 1828, IX, str. 70—79. Jožef Košič — prekmurski etnograf 101 venskem Porabju 17, Ljudski prehrani v Prekmurju 10. — Zato moramo ob- žalovati, da je izostalo Košičevo ime v Narodopisju Slovencev I, tako v Pregledu slovenskega narodopisja, kot v razpravah o gmotni kulturi, kjer je Caplovič dosledno napačno pisan Czaplovic. Madžarsko reprezentativno delo o madžarski etnografiji pa citira kot vir — Košića.^ S tem dostopnim nam Košičevim delom se tu nočemo baviti, pač pa je potrebno na osnovi madžarskega izvirnika razčistiti vprašanje avtorstva tega dela. O tem pa govoxi dovolj jasno Čaplovič sam v opombi k objavi izvirnika, n. m. str. 3 dobesedno takole: »To prijetno, imenitno in zares dragoceno poročilo, katerega prvi § so bili že izdani v Kedveskedóju (madž. reviji, op. V. N.), mi je pred leti poslal č. g. Jožef Košič, dolnjeseniški župnik, potem ko je bil izvedel za moje etnografsko prizadevanje. Priznam, da je ta zaslužni dušni pastir popolnoma ustregel moji ideji, kako bi bilo treba napisati etnografijo kakega naroda, zato ne morem odoleti, da ne bi pričujočega posebne pozornosti vrednega spisa priobčil madžarskemu be- ročemu občinstvu kot resnično vzorno etnografsko delo. — Jaz pri tem nimam druge zasluge, kot da sem delo g. Košiča preuredil, prepisal in to in ono izpustil, kar po mojem mnenju lahko izostane, ne da bi etno- grafija pri tem kaj trpela.« Pripomniti je še, da v predgovoru knjige »Croaten und Wenden in Ungern« Caplovič omenja, da mu je poslal podatke »ein Wende... geistli- chen Standes«. Ce kritično pretehtamo Košičevo gradivo za Čaploviča in ga primerjamo z viri, ki so nam danes znani, tedaj moramo opozoriti na neki vir, iz katerega je K. za svoj spis, ki ga je čaplovič priobčil 182S, povzel cele stavke. S tem sicer njegovo delo prav nič ne izgubi, ker je vir, iz katerega je zajemal, zelo skromen v primeri z njegovo tedaj res kar nadrobno razpravo. Toda zanimiva bo ta ugotovitev tudi zaradi tega, ker bomo tako spoznali še neko starejše gradivo za prekmursko^ etnografijo. V isti reviji Tudomânyos Gyuj- temény je somboteljski licejski in bogoslovni profesor Lajos B i t n i t z objavil 1819, zv. III, str. 59—74 spis A Vasi és Sala Vârmegyei Tótokról — O Totih Slovenih) v županiji Vas in Zala. Ta isti Bit- nitz je pozneje pobijal Košičeve trditve, da so prekmurski Slovenci ostanki in potomci Vandalov. Tudi v tem spisu se je pokazal dobrega poznavalca zgodovine, saj navaja celo Linhartov Versuch einer Geschichte von Krain.. — Večji del spisa obravnava zgodovino panonskih Slovencev, na str. 69 pa pričenja podajati etnografsko sliko dežele in ljudstva, za katero mu je nudil gradivo po vsej verjetnosti Štefan F i c k o , župnik v Gornji Lendavi. Bitnitz namreč piše na str. 62, op. c, da mu je Ficko postregel s spodaj sledečimi statističnimi opombami. Ker morejo biti statističnega značaja le podatki o številu vasi, prebivalcev in župnij in ker se sklicuje že na omenjenem mestu Bitnitz na Ficka glede podatka, da rabijo prekmijrski Slovenci naziv Bómhéc — Bojnec za nekatere svojih rojakov, toda mu ne vedo izvora in pomena, •' Batky-Oyôrfîy-Visky, A magyarsâg néprajza I, 166, 102 Vilko Novak — zato moremo sklepati, da mu je poslal Ficko tudi podatke za ves ostali del etnografskega poročila. V naslednjem podajamo pregled o tem, katera mesta iz Bitničevega spisa je Košič dobesedno ali pa z majhnimi spremembami prevzel v svoje delo Navajamo stran in začetno ter končno besedo v madžarskem izvirniku, ob- enem pa v Čaplovičevem nemškem prevodu, ki je edini večini interesentov na razpolago. — Bitnitz str. 70; »Egyik resze. . . megvesztegeti«, K. 4, Č. 50. Ein Theil... 51 nachtheilig« (zelo prosto); B. 70 »azonban nem is... sok- szor lehetetlen«, K. 32: »A gyermekek nem nyelnek... az iskolaban valö összejövetel«; Č. 93 »Die Knaben... beinahe unmöglich«; — B. 70—71: Idövel alkalmasint... es tanitäst nyernek«, K. 33: De nem sokära... ma- gokat kulturalni«; Č. 94—95: »Unterdessen fangen ... um die Cultur stehen«; B. 71: Hol a fa... 72 rajta aratni«; K. 34—35: Hol a fa . .. ismet termeszteni rajta«; Č. 97—99: »Wo der Wende sieht... zur Brache gelassen«; B 72: Retjeik a rönän... erötlenek is«; K. 37: »Reteik a rönän... erötlenek is«; C. 101: »Wiesen sind in der Ebene ... ist das Vieh klein und schwach; — B. 73: »A hegybelieknek . .. akkor ök valöban«; K. 37: »A hegybelieknek ... akkor ök valöban«; Ć 102: »Weinbau . .. sehr übel daran«; — B. 73: ».. . a pusztasägon kivül... 74 agyat nem kivan«; K. 14—^15: »... a nagy puszta- sagon ...agyat nem kivänvän«; Č. 62—65: »darin ausser der gewaltigen Lehre... Betten zu verlangen«; B. 74: Egyszerü häzaikhoz ... egy szele- tecsket vessen«; K. 18: »Egyszerü häzaikhoz... egy darabkät«; Č. 70—71: ,»Die Einfachheit... vorlegen zu können«; B. 74: »Tiszta rozs kenyeret... siväny kenyeröket«; K. 19: »Kenyerek... törkölyt is«; C 71—72: »Wie andre Speisen... ja sogar Traubentrebern«. To so vsi primeri, ki se v obeh spisih strinjajo. Če vemo, da je Bitnitz povedal na petih straneh vse, kar je znal o ljudskem življenju prekmurskih Slovencev, Košič pa na 50 straneh, tedaj ne bomo te bolj stilistične odvisnosti prestrogo sodili. Košič je res vnesel v svoj spis skoraj vse Bitničeve etno- grafske stavke, vendar jih je razvrstil v poedina poglavja o panogah ljud- skega življenja, takO' da površni bralec niti ne bi opazil te odvisnosti. Košič niti ni nameraval zatajiti, da pozna Bitničev spis, saj v začetku (str. 1) celo polemizira z njim glede imena Bömhec. Morda tudi ni vedel, da bo Čaplovič njegovo delo dobesedno objavil v tisku, zato je kar posnel dobesedno ali nekoliko spremenjeno to, kar se mu je zdelo že nekoč dobro zapisano. Košič posjej ni skrbel, kolikor moremo danes vedeti, za smotrno objavo etnografskih del, toda priobčil je dragoceno gradivo C' ljudski kulturi v svoji anonimni knjigi Zobriszani / Szloven / i Szlovenka / med / IVI Ü r o v i R ä b o v. / Najde sze v Körmendini / pri Udvary Ferenci Kni- govezära. 143 str. m. 8". Letnica ni označena, toda delce je moralo po vsej priliki biti objavljeno med leti 1845—1848. Spis je imel namen, gojiti med rojaki omikano — zobrisano — vedenje in mišljenje, plemenititi nravi in poučevati. Izrazito razsvetljenska tendenca, združena s splošno pedagoškim namenom, ki ga je krepilo Slomškovo delo Blashe ino Neshiza v nedelski Jožef Košič — prekmurski etnograf 103 sholi 1842. Kakor je avtor pričujočega spisa že v očrtu pokazal drugod,' je Košič posnel iz Slomškove knjige cela poglavja, reke in izraze. Zato je treba kritično pregledati tudi njegovo etnografsko gradivo, zlasti nomen- klaturo, in ugotoviti odnos do Slomškovega gradiva. V sledečem hočemo sistematično podati pregled vsega gradiva, ki se nanaša na materialno, socialno in duševno kulturo prekmurskih Slovencev, zlasti Porabja, ki ga je imel Košič neposredno pred očmi. Materialna kultura Hiša. — V madžarskem spisu (označil ga bom vselej s Č = Čaplovič 1828) je navedel sledeče slovenske izraze v zvezi s hišo; preklit 13, okno 14, klejt 14. V Zobrisanem Slovenu... imenuje najprej »nouve, pristojne ino od ognja varvane školničke hrame« 6, kar ponavlja še v zvezi s kmečko do- mačijo: pri svojem hrami 27, 41, 100, isto izraža tudi z izrazom domačija 29 in pri ... kmetovskoj hiži 107. — Hiša je pri njem hiža 25 itd., kar mu pomeni tudi sobo, n. pr. v držinsko hižo 25, v hiži 27 itd., prebivalnico 42 je posnel po Slomšku 52. Cimpri 39 naziva lesene hiše. Od posameznih delov hiše imenuje: pred pragom 25, na dveri 25, dinnjâk 40, kar v oklepaju tolmači z ljudskim izrazom rour; kuhinja 39, pod kapelcov 104 — za pod- stenj, srteo 42, na serteli 104 — sredttelb), narečno srtôg, srtôij, srtévj — za ilovnata tla v hiši; ognjišče 39, 40, 41. — Za splošno prekmursko okno rabi Č. 14 okno, Zobr. Slov. pa po porabskem govoru oblok (— madž. ablak — slov. obtloki.) 25, 40, 41. Stanovanjsko opremo naziva »lesene napravke« 40. Omenja pa stolec 27, 30 — stol v sobi, isto mu pomeni klop v cerkvi: stolec, v stouci 23; m.iza mu je stol 40 — dial. sto, za stolom 29, omar 100, lade 100 — skrinje, štampet 39, 40, 100 — toda »v lejvi svinjska postela« 39 v pomenu ležišče, kejp (— madž. kep) 90 — podoba, slika; lampaš (preko madž. lampa, iz grš.) 100. — Dvorišče je po dial. tudi pri njem dvor 107. Od gospodarskih poslopij imenuje lejv 39 — svinjak in v njem svinjsko kopanjo 107 — korito. — Prostor, kjer cepijo in deloma tudi hranijo drva, je drvotan 44, shramba za seno je senšček 53. Vsi ti izrazi so povzeti natanko po narečju, razen tisti, o katerih smo to posebej povedali. Največ pa je povedal Košič o stanovanjskih razmerah, zlasti o snagi in higieni v poglavju »Od domače snajžnosti« 37—41 in »Moška snajžnost« 42 do 49. Obe poglavji je deloma posnel po XII. pogl. Slomškove knjige »Snaga, lepa, draga reč« 49—54. — Deloma samostojen in zato etnografsko pomemben pa je Košičev uvod v prvo izmed omenjenih poglavij na str. 37 do 39, ki sicer ne opisuje prekmurske hiše s tako nadrobnim etnografskim inte- resom, kot je to storil v madžarskem spisu 1828, toda je dobro dopolnilo k njemu. Vendar je v nekaterih podrobnostih ta del snovno in jezikovno odvisen od Slomška. Obenem pa je ta odstavek delno tudi slika gospodarskih in družbenih razmer, v kolikor se zrcalijo v stanovanju našega tlačana med ' Vilko Novak, Košič in Slomšek. OZN XXIX, 1934, 160-162. 104 Vilko Novak Muro in Rabo tik pred 1848. Mračnost, puščobnost in skromno pohištvo poudarja Košič tudi v madžarskem spisu 1828. Ta odlomek priobčujemo v sledečem v celoti: »V zdajšnjem časi čemi' kmetovje si dvouje prebivalnice — na peu drugi štirjak (klafter) visike — i kalhatne goripostavlajo na olepotejnje vesi; ta prejdnja je malo bole prestrana, — ta znotrejšnja pa malo voskejša i snajž- nejša. — Tii je domači oltar, to je: razpetje^ i kejpove' nikih svecov, štere za Bougom trdno poštiivajo domači liidje; tu majo molitvene i driige îele" dobre knige ino svoja čisla;" tii moli, ki v cerkev ne more, tu se po- dvori čemi'* gost — tii se domače žene obabijo; tii se betežnicke'" z sve- stvami" potrouštajo po mešniki. — Okoli hramov je plemenito drevje na- sajeno; bluzi ma gospodarica (vertinja) ogradec, v šterom se nahajajo grede, gde pripouva za kiihinjo i dober tek (žmah) hran potrejbni petrižel, mer- kevco," celer, česnek, liik, pa večfele salato, štera se vsaki strti keden znouva poseja v leti, da naj ne sfali;" delavci jo radi jejo na toplom i mrzlom tikvenim" olijom; — v ogradci rastejo lejpe rouže: liliom, rožmarin, klinci,'" žafje'" i t. v., — da v leti po svetkaj jasne divojke majo kaj preglejuvati i pridihavati. — Na goričkom" itak stojijo nikedik" kak-tak vkiip naliičani cimpri,'" — hišice so za prebivanje znoutra črne i kmične™ kak nouč; — tam v ednom kouti prasci jejo, v driigom kiiri-' sedijo, v tretjem tele gniisi, v štrtom peč i ognjišče zadejva;^- miih po hiši vse živo; smetja i kiirnjekov teliko, da si pošten človik ne more sesti; ali pa more puno .skakajočih ino lazečih stvari-" na stan vzeti; — po navadi eden štampet je grši, neg v lejvi svinska postela, pun stinic, kebrov, grilov i. t. v. — Nej je čiido, ka pri etakšoj hiži vsi krvave krmežlive oči, srab-' i vuši majo; blejdi so kak smrt, okajeni kak dinnjak""' (rour). — Pred dveranii nikih hiš je teliko človečnikov i govenščekov, da od daleč smrdi i človek bliizi hiže ne more. — Vertinja-" i deca sO' candravi, zamazani, kondrasti" i brnjavi^" kak strašilo za proseno njivo. — Vse je nači,-" gde je skrbna vertinja ino friške™ dekle.« Str. 39.) Noša. Dokaj podatkov nam nudi Košičevo delo tudi o ljudski noši na Goričkem, bodisi terminoloških ali kratkih opisov, oznak. Tako že v uvod- nem poglavju poudarja o učitelju, da ni prišel v šolo »med deco nedostojno po paverskom oblečeni, tiidi nej po opičjem na glavi kapico, ali v zoubi smodko ali pipo majo'uči« 5. Rabi sledeče izraze za obleko in nošo v celoti: z gvanta 25, 35, 40, oblečalo 35, nošbe 37, oblačilo 44. Poedine dele noše pa imenujejo takole: Kranščak (klobiik, houba) 22, 23, 36, roubec 26, 33, z robcom (facalejkom) 20, gabane 42, gabana"' 94, parto 94, v jopi, rekleci 94, plašča 94, oblitelo 25, črejvle 42. Zapisal je tudi nekatere obširnejše mo- ralno-kritične opombe v zvezi z obleko, ki nudijo nekoliko vpogleda v tam- kajšnjo nošo: V poglavju o moški snagi se je -- podobno kot v svojih kaj vredni, " razpelo, ^ slike, ' vrste, " rožne vence, bolniki, " z zakra- menti, 12 korenje, " zmanjka, bučnim, " nagliji, " Sapodianum, Goričko: hriboviti severni del Prekmurja, " ponekod, " lesene stavbe, ™ temne, kure, dela napoto, živali, -* garje, po Slomšku str., 2« gospodinja, kodrasti, tu: razmršeni, -* cunjasti, drugače, hitre, ročne, plašč. Jožef Košič — prekmurski etnograf 105 Zgodbah vogrskoga kralestva 1848 — obregnil ob sosednje Madžare tudi v zvezi z nošo>, ko pravi: »Oblačilo moškoga spola naj bode čedno.*^ — Vogrski cifrasti gabanje i kranščaki so dragi ino se poniznomi sloveni ne vdajo« 44. — V poglavju o vedenju na gostijah uči: »Ki ne zmore svadbe- noga gvanta, naj ostane doma. — Kmetovskomi človeki gospodsko oblečalo se tak vda, kak prašiči zlato sedlo. — Zavolo ednoga goščenja gvant na pousodo prositi ino se ž njim gizditi, je ravno, kak da bi se pura s pavovim perjom lišpala« 35. — V zvezi s plesom opozarja tudi, naj se varuje »ne- sramnega pogleda... nošbe ...« 37. — Opominja jih, da »domači se morejo končimar vsako nedelo preoblejčti; posebno deca, štera se hitro' zovlači. — Zato se vertinja more skrbeti za predivo^ i platno« 40. Posebej naroča, da »oblačilo moškoga spola naj bode čedno« 44. Meni tudi, da »cehskini moškim bi se dostajalo vsigdar vu stiknjenom gvanti v Cerkev priti, — tršcom pa, gda kaj očivestno odavajo ali kupiivajo, naj vekše vorvanje majo« 44. — Graja navado, da pozimi nemarni moški »blatne črejvle na serteo liičijo, — mokre gabane v toplo prebivalnico noitri prinesejo i gori obesijo« 42. — V zvezi z načrtom »Angelske bratovščine« piše, kako naj se ob praznikih oblečejo^: »Prvo nedelo po Tejlovom je lejpa nedela za angjelsko Bratovščino. Ki lih more, naj teda pride na prošecio, — bratje brezi gabana i plašča (komi modus nefali''' v siiknjenom) oblečeni, — v svojem rekleci ali jopi zvrš rožmarina vteknjeni; sestre pa čedno odpletene zeleni vejnec ali parto na glavi« 94. — Ob pogrebu članov »sestre snajžno — vu bejlom oblečene« prinesejo članico do groba 95. Za primer pejora- tivnih izrazov za obleko najdemo opomin služkinji: »Svojega Iona na drage cifre, čače i moške ne potroši, nego se po svojem stališi čedno oblači« 46, pri čemer je treba pojasniti, da madž. »cifra«, prekm. cifrasti pomeni okrašen, načičkan; cifre bi tedaj pomenilo načičkano obleko; podoben smisel ima izraz »čače«, ki je po vsej priliki vzet iz prekm. otroškega govora, kjer pomeni »lepo, krasno'«. Z nošo je v zvezi omemba posteljnega in telesnega perila, o katerem pripominja med navodili glede snage: »Prtovje i ov platneni gvant se more končimar v,saki mejsec opariti« 40. — Med temi navodili najdemo tudi izraze za negovanje las: »Čedne ženske same sebe tildi ne pozabijo nego snajžne hodijo; — slednje ido spat, i prve gori stanejo, naj se njim ne trbej pred moškimi česati, opletati i mujvati...« 41. Poljedelstvo in živinoreja. Podatke iz teh dveh delovnih področij kmeč- kega človeka navaja Košič v tohko, kolikor so v tesni zvezi s človekovim nravnim življenjem. Tako omenja gnoj, gnojšnico, ogradne grede 44, silje (žito) 50, konje, jiince, krmo, z obrokom naîulati živino 51, foringaša (voz- nika), ki rabi zavirni lane (verigo) 51, vožnjo in vprežno živino 51, živinsko spravo, ki je narečje ne pozna, in gospodarsko šker (orodje) 52; hlapca opozarja; »v senščeki vnogo sterja ne trpi« 53; živazen 100 mu verjetno pomeni perutnino, kot še danes v dialektu; med pridelki omenja le zrnje in sad 122, med oblikami gospodarskega shranjevanja in pospravljanja pri- ^' pametno, kdor zmore. 106 Vilko Novak delkov pa najdemo oslico (stog) sena in kope (žita) 103, ob katerih se je ob nevihti nevarno muditi. Ob požaru svetuje pokriti bližnje strehe s kočami ali ponjavami 105. Omenja sledeče poljedelsko orodje in naprave: drevenke (pletene košare), košare, koše, ki jih pozimi »čemi (kaj vredni) moški... pletejo med preljami« 42, takrat tudi »grable, lopare, lestvice, žlice, janne, talige, lopate, perotnice i driigefele okoli gazdije (gospodarstva) potrebne škeri naredijo« 42. Opozarja jih tudi, da »moški morejo brš popraviti, ka se pri hiži stere z lesenoga, kakti: nogače, kloupi, greblice, rasoje, grable i. t. v.« 43. Srečamo še koula 50, žakle 50, motiko 95, škafe 105, hakle in dervarice 105. Pridelek imenuje »pridelanje« 121. Med posebnimi zaposlitvami gospodarskega značaja na- stopa kopiinar 50 — kurji prekupčevalec. Prehrana. Omemb poedinih jedi ali pijač najdemo sicer komaj kaj, vendar pa navaja knjiga dokaj izrazov, ki se nanašajo na način prehranjevanja, na posodo itd. Izmed živil in jedil omenja le: kriihi 53, klobaso 107, slanino, zabelo 107, med vzroki slabega spanja opozarja na to, da »eto teškoučo zvekšema trpijo oni, ki se k večerji graha (fižola), žgankov, krumpirov ali kakše trde hrane preveč namečejo« 108; od teh omenja grah 108 še posebej. O vrtu in zelenjavi je spregovoril pri opisu doma, kar smo navedli spredaj (Košič str. 38). Izraz hrana omenja dvakrat str. 36, 108; pijačo naziva pitje 36; pitje pa napitek: »k napitki vkiip sesti« 73, »na eden napitek v krčmo skočiti« 50; zmaličila se mu je zaradi etimološkega prizadevanja oblika pitvci 50. Gostijo piše tudi etimološko v naslovu navodila: »Kakda se držiš na kakšem gost- šenjej« 33 in gostšenje 34, gcstšenja 35, 34, ženitovanjsko gostijo pa imenuje posebej z utrjenim ljudskim nazivom gostiivanje, svadbo 34; krstno pa krstitje 34. — Izmed stalnih časov prehrane nastopajo izrazi: obedivajo, večerjajo 29. Tudi med higienskimi in vzgojnimi navodili najdemo nekatere izraze o prehranjevanju: »ne segaj po najbougših žalozaj (falataj)« 36, »od prenagloga i preveč parcuvnoga (požrešnega) vsebemetanja se zadržavaj« 36. Tudi preživati 36 sodi sem, vendar se v ljudskem govoru rabi le bolj za živino. Od orodja in posodja uporablja sledem imena: pri sklejci 24, žlice 30, skleda 35, »z rašoškami (vilicami, kakor pravijo DoUnci; Košičev izraz je znan Ravencem in Goričancem) si zobe ne trejbi« 36; »žlice, sklejce, tanjerje (iz madž. tânyér), lonci (piskri) i fse fele niicana posouda« 41, nožic 118, vrč 121. Tudi tukaj omenja sto (mizo): pri stoli 36 in stolne robce, ki »raz- greni svojega na krilo (naročje), da si gvanta ne pokvapiš« 35. Ker so jedli običajno vse jedi iz skupne sklede, opominja: »Merkaj, da z sklede ne na- praviš ceste ino stolnoga prta ne zgrdiš« 35. Duhovna kultura Običaji. Ko daje Košič navodila za primerno in olikano vedenje ob raznih prilikah družbenega življenja, zapiše tudi nekaj nazivov in podatkov o tedanjih ljudskih družinskih in letnih običajih. Tako v poglavju »Kakda Jožef Košič — prekmurski etnograf 107^ se držiš na kašem gostšenjej?« svari pred prirejanjem gostij, vendar dovoljuje izjemo, ko pravi: »Dvouje vesele prigode ga (pametnega kmeta) denok znajo nagniti na obsliižavanje gostšenja, najmre: gda se njemi prvo dejte narodi (Krstitje) i dare svojega sina ali čer v tiižni zakon dâ (gostii- vanje) svadbo naredi svojim priatelom na volo. — Krstitje bi lehko celou voostalo. — Gostuvanje, svadba se pa more vu pristojnoj meri i redi, z dobrega srca, z vedrim obrazom opravlati. — Nej trbej takse ludi vkiip nabrati, ali ednoga kre driigoga k stoli posaditi, ki so si nej radi. — Nej trbej koga zato pozvati, naj štokoli svojo fančost (zavist) zevreto na njega v6 vlije ino njemi očivestni spot zdava. — Nego vsaki gost (svatko) naj bode zavarvani pri tvojoj hiži prouti vsakojačkomi nečlovejstvi. — Znaj, ka se i pes ogible popariivajouče kiihinje. — Ali i gost (svatko) more pošteni biti« 33—34. Pri besedi »svadbo« zgoraj je zapisal pod črto opomboi: »Naši goričanje svadbenim gostovam poprejk pravijo »svatovje«; — po ednom se moški veli »svatko«, ženska pa »svaterja«. — V sledečih navodilih, prirejenih po Slomšku, so še etnografsko zajemljive nekatere omembe: »Čemi gosti (svatki) dojde pun želodec z gostuvanja dcmou odnesti, nej pa tiidi naphane žepe« 36—37. — »Včasi gostiivanje tiidi igra i ples obeseli. Či znaš ino se ti raci, zasukaj se nikelikokrat i naskakaj. Ne pleši predugo« 37. V tej zvezi je zapisal tudi izraza »z plesišča, med plesanjom« 37. Tudi o pogrebu med goričanskimi in bojnečkimi prekmurskimi Slovenci izvemo kako drobtino. Pri opisu vzornega učitelja namreč piše tudi: »Vrli školnik z od diihovnika i primožnejših farnikov naprošenih pejnez da narediti edno precelejpo bandero (zastavo) z šterov bi njegovi vučenicke za malo plačo bogatejše mrtvece na cintor (britof) sprevajali i nad njimi po- pevali« 20. Pripomniti je, da pozna cintor (iz lat. cimeterium) za pokopališče vobče le dohnsko Prekmurje, Ravenci in Goričanci z Bojneci vred pa rabijo najčešče briitif (— Friedhof) ali groubišče — toi poslednje prav v Porabju, zato je čudno, da tega izraza Košič ni zapisal; njegov britof je gotovo učena oblika, ker je danes vsaj neznana. »Cintor« (britof) omenja še na str. 95. — K pogrebnemu petju šolarjev pa moramo pripomniti, da še danes pravijo med protestantskimi Prekmurci pogrebnim pevcem, ki stalno sprem- ljajo mrliča na pokopališče z obrednimi pesmimi, d i â c k e — dijaki. Ko govori o smrti člana »angelske bratovščine«, rabi vrsto izrazov, nanašajočih se na smrt in pogreb: »Gda merje steri brat ali sestra: ovi se mo- rejo po sousedskom na sprevod pozvati. Što lih ftegne, naj pride. — Pokojnoga brata štirje mladenci, — sestro pa štiri sestre snajšno — vu bejlom oblečene do groba prinesejo.« Tu je dostavil pod črtoi opombo: »Mrtvečna škrinja bode z bejlom prtom pokrita i prt (či se zmore) vdil z ogradnimi ali kiip- lenimi roužami našpikani i na srejdi razpelje z lejpim diviškim vejncom ob- dano, štera se ne pokopajo. — Pod sprevajanjom bratje i sestre (či je mo- gouče) bodo v rouki zeleni rožmarin ali sklepno, mrtvečno travo ali kakše driige fele zelenje dišeče držali tečas, ka na cintori (britofi) duhovnik svoje molitve dokončajo. — Gda pa oni z motikov zemlo vržejo- v djamo pokoj- noga: vsaki brat i sestra tiidi popadne griidico, kiišne jo, v grob vrže ino preminoučemi pokoj vekivečni želej. — Gda je na zvišeni grob križ vteknjeni: 108 Vilko Novak najprvo mladenci (ci je te pokojni žnjih bio) na grob dolizdejvajo svoje prineseno zelenje.« 95—96. Sklepna ali mrtvečna trava, ki jo Košič omenja, je menda pušpan, ki mu pravijo »piišpakova trava, šterof svečamo mrtveca« (s katero blagosl val jamo; Slovenska ves v Porabju). Med letnimi običaji se je spomnil K. samo neke vrste šolarskega obhoda — gregcrjevanja, ki je menda nadomeščalo jurjevanje in podobne pomla- danske obhode. Tako pravi v poglavju o »vrlem školniku«: »Okoli dneva S. Oregora Pape sta dva malobole zevčeniva šolara po fari pohižovajouč i popejvajouč kajtou tiidi naprosila; — i tak se je šolska potrebouča oba- Ijavala« 20. V opombi na isti strani pa dodaja pod črto: »Koutnikom so g. birouv (okrajni glavar) prepovedali okoli hoditi i njim kaj podeliti«. Doslej ne moremo dognati, katerega kraja prebivalce imenuje K. »koutnike«. — Na str. 138—143 pa je priobčil v pesemskem dodatku pesem z naslovom »Stara Gregoracija«, ki je šolniško-duhovniški prevod madžarskega teksta. Med Madžari je namreč »gergelyjârâs — Gregorjev obhod — razširjen običaj." Pri nas so ga uvedli učitelji in se današnji osemdesetletniki v gornjem Prekmurju še spominjajo (slišal sem to n. pr. v Boreči 1946), da so »hodili po gergoraciji« in se pri tem tudi opijanili, kar je povzročilo, da so običaj prepovedali. Ne smemo prezreti tudi izrazov »navada, šega«, ki jih često rabi pisatelj obravnavanega dela, n. pr. celo v naslovu poglavja »Nike občinske navade in šege« 21 ali na str. 86. Toda tu ne govori o navadah in šegah v etno- grafskem pomenu, marveč v vsakdanjem in daje pouk o lepem vedenju, ludi ne moremo iz njegovega besedila sklepati na kake utrjene ljudske na- vade ali zajemati podatkov oi ljudskih nraveh, duševnosti in podobno, ker o teh nikjer naravnost ne govori in ker se naslanja zlasti na Slomška. Pri Košičii najdemo tudi nekaj malega nazivov za različne starostne in spolne stopnje v človekovem življenju, ki so tudi donesek k družbeni kultiiri. »Cevcatko detece« 23 je dojenček; mlajši 119, mlajšom 118 so na severnem Goričkem in v Porabju otroci, toda rabi tudi deca 73; samice 41 mu pomeni v skladu z narečno rabo žensko sploh; fotivojce 50 so neza- konske matere (— madž. fatyu = nezak. otrok), fotive (facsuk) 87; di'žinče 52 je hlapec aU dekla; roditelje z svojov decov 119; »pošteni podložnicke« 23, ki »se (ne) ogibljejo gospode«, so odraz tlačanstva. Ni se izognil v tej raznoliki galeriji človeških tipov, med katerimi so tudi padarl 119, kurvam, kurvari 52, kurvejšom 87. Za etnografa so zanimiva tudi zadnja poglavja knjige, ki govore o tem, da »mrtvi ne hodijo nazaj«, o čarovništvu itd. Pouk o mrtvih pričenja z ugotovitvijo' »Babje (tiskovno napako »Banye« je Košič sam popravil, kot še več drugih v izvodu knjige, ki je danes v moji lasti. V. N.) vore liidje štimajo, da mrtvi nazaj domou hodijo in trdijo, da so jih vidili v tistom gvanti, v šterom so jih pokopali« 96. Nadalje z naukom in vzgledom pojas- njuje, da strahov ni. V sledečem poglavju o blisku in gromu je važen po- " Magyarsâg néprajza III, 307. si. Jožef Košič — prekmurski etnograf 109 datek: »Pa denok najhujši krstšanje najbole toužijo školnika, zvonara i zvone, ka jih je bejsna toča pobila« 104. Bogato pa je poglavje »Compernija čalerija — sama ciganija« 106—116, kjer že v začetku obsoja in obžaluje, da iščejo ljudje »vu duhovnih i telovnih potrejbčinaj... pomouč... za dušo vu skriv- nih, krivovörnih ino zmišlenih molitvaj i pobožnostih, — za tejlo pa pri bojdikaj*' mazecaj, comprnicaj, čaleraj (čarovnik), — štere si bedasti lüdje sami napravijo, gda kakšega staroga, plešlivoga deda za čalera, — kakšo grdo, piiklavo, okajeno babo ali ciganicoi pa za compernico prekričijo ino se jih bole bojijo, neg zavci bobena« 106. V naslednji zgodbi o goljufivem »ča- rovniku« izvemo za izraz »naj oddela, da svinje ne bodo betežne« 107. Tudi v ljudstvu znani izraz »bajilo« 107, t. j. čarovno sredstvo, rabi. O mori piše: »Bedastim liidem, ki na compernice vörjejo, se rado zdi v sneh, kak da bi njim one na prsaj ležale, da malo ne zaspijo. Eto teškoučo pa ne delajo comprnice, nego gousta krv okoli srca pri onih, ki so žalostne i zamišlene nature« 107—108. O zdravljenju živinskih bolezni s čaranjem piše: »Če krave mlejka nemajo-, či raodrasto ali krvasto mlejko dojijo ali ščijo, nej je compernija, nego beteg, šteri pride od injaste ali cveteče paše, v zimi pa od lagoje dvorbe (slabe postrežbe). — Etakše krave bedaste žene z kadilom ščejo zvračiti, kak da bi din skous kuste (debele) kravnje kouže do trobüja notri mogao, gde gnejzdo ma beteg? — vnogo hramov je že zgorelo od tistoga živoga vo- gelja, z šterim so nepazlive žene kravo kadile v štali! Prouti krvastomi mlejki ali krvoscanji najbougše domače vrastvo je eto: Edno prijiščo lenovoga semena v masli (pou štiice — tiskano ,štute', V. N.) vode kuhaj dobre pou vore; odcejdi lenovo vodou i raztoupi v njej eden lot solitra. Tou mlačno pitje vlej betežnoj kravi v goubec trikrat na den: vgojdno, podne i večer, v trih dni bode pomagalo. — Ali nücaj eto priročno vrastvo: Vzemi edno štiico z nadojenoga krvastoga mlejka, prilej kupico prav ostroga i mlačnoga vinskoga jesiha kravi v goubec zajtra, opodne i večer. Zatem zmešaj erženo melo v mlačno vodou i daj kravi piti, za tri dni de zdrava« 108—109. Če ljudje dolgo bolehajo, pa »mejnijo, da njim je djano (storjeno) — da so na d j a 1 i n i : od daleč si dajo kakšega čalejra prizvati, včasi tudi ptica — mrzloga mesara — (= konjederca) kak da bi okrstšenoga betežnika trbelo živoga guliti! — Ka pa čalejrje delajo okoli betežnika? — Oni radi pridejo, samo naj dobijo dobro jesti i piti i plačo, ali pomagati ne vejo, da so se nej včili, niti šteti ne znajo, ništeri celou se ne znajo prekrižati. — Nego po ciganskom žarjavo vogelje ali kamenje vu vodi vgašujejo, — karte premetavajo, — v kakšoj capi kosminje ali kakšo travo v postelo ali v jasle vtikajo, — na križopoutji krouge i križe redijo ino vivlevavle gučijoi, — na rastovom peni skisnjeno černo deščevno vodoi v glažek nalijejo, — včasi vmes i svojo scalino ali za štalami živinsko pridajo, i lažejo, ka je takse vrastvo krouto dobro i drago, — pa ka bi bilou, nego ž njim betežnika vmorijo, da so jih tisti, ki se oročine (dediščine) ali kakše druge fele dobroute trouštajo po smrti betežnika, skrivoma podkupili i najeli!« 109—110. hudobnih. 110 Vilko Novak Na str. 113—116 je priobčil K. prvo v prekmurskem tisku objavljeno pripovedko o Marku Bikecu, ki je pa težko določiti o njej, ali je res ljudska snov. Pripoveduje, kako je cigan prevaril kmeta, ko ga je zvabil v ris. Pripovedka ima poučen namen, pokazati, da »penezi ne cve- tejo« (116). Primer Košičevega gradiva dokazuje, da vsebuje tako naše starejše kot novejše slovstvo pomembno gradivo za preučevanje slovenske etnografije. Zato je nujnO' potrebno, da vzporedno z zbiranjem gradiva med ljudstvom nabiramo tudi podatke iz literarnih virov. Résumé JOSEPH KOŠIČ (im—186F), curé de Gornji Senik pres Mononter, esl un écrivain du Prekmurje a caractere instructif, qui, a la demande de Vethnographe slouaque-hongrois Ivan Čaplovič, décrivit le pays et la vie des Slovenes du Prekmurje. Čaplovič publia cet écrit dans /a revue hongroise nTudomanijos Gyiijieméni)^ en 1828 et dans une traduction allemande, dans le livre cCroaten und Wenden in Ungerny> en 1829. L'auteur de cet article fait observer que dans la rédaction hongroise Čaplovič lui-meme présenta Košič comme l'auteur véritable de cet ouvrage. Plus loin hauteur découvre que Košič recopia des phrases entieres de l'article de L. Bitnitz sur les Slovenes du Prekmurje, publié dans la meme revue en 1815, dont les matériaux lui avaient été fournis par le curé Stéphane Ficko. La plus grande partie de la présente étude est consacrée a la découverte des matériaux elhnograplncjues con- tenus dans l'ouvrage éducatif de Košič «Le Slovene et la Slovene cul- tivés entre la Mure et la Rabe« (environ entre 1845—1848). Dans cet ouvrage il donne des directives sur les bonnes manieres, réfute la super- stition, s'occupe de propreté etc. Il cite en outre les appellations dia- lectiques des objets et phénomcmes du domaine de l'ethnographie, donne des renseignements sur la maison, l'équipement du logement, le costume populaire, l'agriculture, l'alimentation, les coutumes, Jes superstitions, la médecine populaire. Tous ces points sont .systémati- quement réunis dans le traité et analysés en détail, parce qu'ils .sont une source importante pour l'étude de la culture matérielle et spiri- tuelle des Slovenes du Prekmurje.