179
Vreme in življenje v Kalabriji na Laškem.
Pismo Kranjca Kranjcu. *)
Predragi prijatelj ! Jez vzamem per6 v svojo desno roko, da Ti dam vedeti, kako se tukaj v Kalabriji godi. Želim, da Te zdravega in veselega dobi to moje pisanje, kakor sem jez zdrav, hvala bodi Bogu!
Vročina se je začela grozno huda, letina kaže lepo, pšenica je že pred enim mesecem bila v klasji, drevje pa je ocvelo že prve dni sušeča. Meseca avgusta pa ne bode ne enega lista zelenega od same vročine, ki je taka tukaj, da prav tla gorijo in jo človek komaj strpi.
*) To pismo je, kakor je omenil dopisnik „iz zgornjega Zemona" v zadnjih ,,Novicah*', došlo mu od prijatelja iz Moplunga v Kalabriji, kjer delajo železnico. Ka-labrija je najjužnejši konec Italije, sila vroč. Pismo prostega delavca je zanimivo, zato naj grd po svetu.                 Vred.
Pa bi se vse prestal,   ko   ne bi  imeli tako   slabe  vode in slabega zraka.    Mislim ,   da   zapustimo kmalu to železnico,   pa jo odrinemo proti naši zdravi deželi domu. Mašina je že začela šuto   na linijo vozit,   tako,   da do septembra ali pa oktobra meseca bode železnica gotova. Pasalo je že eno leto, kar smo proč od nase domovine, pa nisem še slišal maše brati   in ne zvona k masi zvoniti.    Dela se tukaj   vsak  dan,   naj   je praznik ali nedelja; tudi tukajšnji kmetje ne poznajo nobenega praznika,   na   dan   sv. Telesa  in vse   praznike   kopljejo   in orjejo.    Samo na dan sv. Katarine nobeden ne dela; to jim je velik praznik, ta dan si opanke sušijo, nosijo se sicer tako, da bi Fatur va-nje strelil, ker bi mislil, da so kosmat medved, kajti hlače in lajbelc imajo iz ovčjih kož, katerih dlaka je ven obrnjena;  klobuk je en pošet visok; opanke imajo iz surove kože, pa tako, da le na prstih imajo malo kože, na peti nič. Moplungo 6. maja 1878.