-----    102    -----
Pesmi P. Emanuela Podvinskega.
P. Emanuel Podvinski je bil menih frančiškanskega reda, in je bil pred tridesetmi leti učenik na Novomeški gimnazii, potem je prišel na Karlov š ko gimnazijo; umeri je pred kakimi štirmi leti. On se je poskušal tudi v slovenskem pesništvu, zlasti se je oziral na prestavljanje Šilerjevih pesem. Nektere tistih pesem so mi prišle pred več leti v roke; podam jih „Novicam", da se ne pozabijo, in da morebiti kdo še kaj vec oznani od tega pesnika.                                                                 Hicinger.
Zgimba.
Prijatel! vse prenaglo mine,
Kar vidiš kolj po zemlji krog;
Kak hitro čas življenja zgine, Trohljiv je naš'ga trupla zlog!
Iz rok natvore komaj zide
Mladenč, prejet'ga bitja svest;
Že, ah! v mladosti cvetu pride V nemile smerti zgrabno pest.
Ni zdrav se včeraj kos dozdeval,
Prijazno vam roko dajal? Pred malo dni veselo speval,
Zdaj, joj! za vselej nam zaspal?
Nektere Minke rožno lice
Ne včaka sivoglavih dni; — Zastonj se štejejo petice,
Nemili smert' zdravila ni.
Nič večno tukaj ne ostane,
Razpade svoje vse ima; Podoba se podobi ugane,
Novini starost prostor da.
Naj slavne kipe vitez dela,
Opombe večne zlatih dob; Ce jih ne bo zavidnost snela,
Jih bode strošil vekov zob.
Tam se kraljestvo močno vzdigne,
Obhaja vso Evropo strah; Alj komaj kraljev kralj pomigne,
Se vdere veličastvo v prah.
Tako se znani s temne dalje
Popolnem tristoletni hrast; Pa zdajci ga zdrobi čez skale
Spušen'ga severja oblast.
Iz morja skrita sila stira
Nov otok, drugi gre v pogrez;
Sprostrane mesta v prepad vdira Zemlje neznana moč — potres.
Prijatel! vse prenaglo mine,
Kar vidiš končnega okrog; Le duh človeški, on ne zgine,
Ostane večno kakor Bog.
E. Podvinski.