Leto XXIX. V Ljubljani, 15. maja 1913. Št. 5. Mnogozastopništvo v kazenskem postopanju. Priobčil dr. Fran Mohorič. I. V tej razpravi razmotrivamo vprašanje, kdaj in v koliko je v kazenskih zadevah mnogozastopništvo dopustno in kake posledice povzroča. V civilni pravdi mnogozastopništvo pač ne bo dopustno, čeprav zakonsko besedilo tega naravnost ne izključuje (§§ 26 do 39 C. pr. r.), govoreče zlasti v §-u 26 sploh o strank a h, opooblaščenc i h in odvetni k i h (§ 27) ali sicer o eni stranki in enem odvetniku splošno, kakor n. pr. v §-u 26- c. pr. r. Zastopanje po pooblaščencih pa ne izključuje, da ž njim došla stranka sama poleg njega ne bi oddajala ustnih izjav itd. Stvarno je civilna zadeva osredotočena na tako tesno jedro, da mnogozastopništvo iz stvarnih ozirov ni lahko mogoče, iz razlogov umestnosti pa je naravnost nedopustno. Možno je pač mnogozastopništvo pro foro interno v važni zadevi, pro foro externo v zastopanju zadeve pred sodiščem pa je možno samo enozastopništvo, katero pa seveda ne izključuje nadomestnega zastopništva. Kjer je predpisano enozastopništvo, podpisuje odvetniške vloge samo en odvetnik tudi tam. kjer tvori pisarno več združenih odvetnikov. Drugače je v tem oziru v kazenskem postopanju. Tukaj je možno zastopništvo ene stranke pri glavni razpravi po več zastopnikih (zagovornikih) na enkrat. Glede obdolženca dopušča zakon mnogozagovorništvo izrecno v §-u 40^ k. pr. r.: »Dopuščeno je obdolžencu si tudi vzeti več zagovornikov; toda posledica temu ne sme biti, da bi bilo več govorov (za obtoženca) v glavni razpravi, nego mu je dopuščeno.« Glede o b t o ž i t e 1 j a pa mnogozastopništva zakon izrecno nikjer ne dopušča. 9 130 Mnogozastopništvo v kazenskem postopanju. Zastopanje zadeve po državnem pravdnik u in poleg njega po zasebnem udeležencu se v ožjem zmislu ne more smatrati enotnim zastopništvom, ampak kvečjem razdeljenim zastopništvom, koder je dopustno zastopanje zasebnega udeleženca zgol iz civilnopravnih vzrokov (adhezijsko zastopništvo). Pri nas se ni primeril slučaj in se tudi menda ne bode, da bi dva državna pravdnika zastopala kako zadevo pred sodiščem naenkrat. Razun dejstva, da bi dva državna pravdnika utegnila zastopati vsak drugačno mnenje, bi se tudi razprava neumestno razvlekla in bi se obdolženec s tem le po nepotrebnem begal. Seveda ni izključeno, da je navzoč pri razpravi drug državni pravdnik, ki za slučaj, da prvi oboli itd., nadaljuje postopanje. Kako je v tem oziru pri zasebnem obtožitelju? Za zasebnega obtožitelja niso merodajni javni oziri, kakor za državnega pravdnika; zasebni obtožitelj je sam odgovoren za-se in za svoje zadeve, — za sv o-j o obtožbo. V zakonskih določilih (§§ 46 do 51 k. pr. r.) ne najdemo za mnogozastopništvo zasebnega obtožitelja in zasebnega udeleženca nobenih izrecnih določil. Govori se le splošno in vedno v ednini: »Zasebni obtožitelj (udeleženec) je opravičen« ... itd. § 50 k. pr. r. določa: »Zasebni obtožitelj in zasebni udeleženec, kakor tudi zakoniti zastopniki srnejo sami ali po kakem pooblaščencu ovaditi svojo zadevo in si vzeti pravnega zastopnika iz števila onih, ki so vpisani v imenik zagovornikov.« Tukaj se torej govori samo o e n e m zastopniku, vendarle v obče in splošno, tako. da besedilo samo mnogozastopništva ne izključuje. Ker pa ima kazenskopravni red pred vsem težnjo, dati obema strankama kolikor možno enake ali iste pravice, se bo smela iz tega izvajati tudi ravnopravnost za zasebnega obtožitelja glede mnogozastopništva, in se bo moralo mnogozastopništvo na obtožiteljevi strani dopustiti, seveda z istimi omejitvami kakor na obdolženčevi strani mnogozagovorništvo, torej zlasti z omejitvijo, da ne sme biti več govorov, kakor je v zakonu dopuščeno.^) 1) Primerjaj v tem zmislu tudi odločbo 25/9 1903 št. 505 zb. št. 2877 : .Da se zasebni obtožitelj pri razpravi poslužuje več pravnili pomočnikov (Rechtsbeistande), ob sebi ni nedopustno; vendar se ne sme postaviti s tem obtoženec (n. pr. glede v §§-iti 249 in 255 kpr. navedenih opravičenosti) na slabše, kakor obtožitelj." Mnogozastopništvo v liazenskem postopanju. 131 Pri več zagovornikiii sme k eni točki govoriti samo en zagovornik, tako, da k eni točki govori (če so vsi zastopniki pooblaščeni v istem obsegu) en zagovornik, k drugi pa drugi, — eden ima prvi zagovor, drugi zagovor v repliki, tretji v tripliki, — če je govoril večkrat državni pravdnik. Enako bo smel govoriti tudi k eni točki samo po en zastopnik zasebnega obtožitelja. Glasom §-a 46 sme prevzeti državni pravdnik zastopanje na željo zasebnega obtožitelja, toda ta slučaj se v praksi še ni nikdar dogodil, izvzemši uradnih zadev. Tukaj je torej državni pravdnik (edini) zastopnik zasebnega obtožitelja, kar ne izključuje, da bi se zasebni obtožitelj ne udeleževal pri zadevi sam, pač pa izključuje, da bi državni pravdnik njegovo zadevo sozastopal poleg njegovega še drugega posebnega neodvetniškega ali odvetniškega zastopnika. Kar se tiče vprašanj do vsake pri glavni razpravi zaslišane osebe, se bode v zmislu §-a 249. k. pr. r. morala priznati dopustnost vprašanj vsem zagovornikom in zastopnikom, samo ne glede na eno in isto dejstvo, ampak vsakega glede na kako drugo dejstvo ali na druge podrobnosti. Ta vprašanja ni smatrati samostojnim govorom, glede katerih se morajo množinski zagovorniki in zstopniki glede predlogov zediniti. II. Vprašljivo je mnogozastopništvo v slučajih činov, kaznjivih v zmiSlu zakona z dne 17. decembra 1862, št. 8 iz leta 1863. 1. Člen V. št. 1 tega zakona se glasi: »V §-ih 487 do 491, potem v §-u 496 k. z. navedene 1. pregreške in 2. prestopke proti varnosti časti je preganjati uradoma, če so storjeni proti: a) eni zbornic državnega zbora, b) deželnemu zboru, c) javni oblasti, d) cesarski vojni, e) cesarski mornarici ali oddelku poslednjih dveh,« — pri čemur je v zadevah ad e) treba privolitve vojnega, dom.obran-skega (odnosno mornariškega) ministra. Glede navedenih kazenskih činov po čl. V. št. 1, zlasti tudi prestopkov, je stvar deloma enaka kakor pri javnih kaznjivih činih. 2. V praksi so pa nastale težkoče in dvomi zlasti glede odstavka 3., čl. V. cit. zak.: »Zaradi pregreškov po §-u 493. k. z. proti varnosti časti, v kolikor se napad obrača proti javnemu uradniku ali 9* 132 Mnogozastopništvo v kazensliem postopanju. slugi, proti vojaku ali duševnemu pastirju glede dejanj njihovega poklica, je dopuščeno sodno preganjanje ne samo na zahtevo žaljenca, marveč more obtoževati tudi državni pravdnik iz javnih ozirov tekom roka §-a 530. k. z. Državni pravdnik si ima začasno zagotoviti privoljenje žaljenca, in če njega ni moči zaslišali, njegovega predstojnika ali drugega višjega oblastva. 2aljenec ima pravico, da se vsak čas pridruži obtožbi državnega pravdnika. Pridružiti je istoveten izraz onemu v §-u 47 k. pr. r. glede oškodovanca, ki se sme do začetka glavne razprave pridružiti kazenskemu postopanju kot zasebni udeleženec. V členu V. št. 3 cit. zakona se govori samo o pregreških. Nekaj časa je bilo dvomljivo, če izraz pregreški (v širšem zmislu) ne vsebuje tudi prestopkov, toda praksa uči enotno in zlasti v novejšem času pravilno, da zakon misli samo na pregreške v ožjem zmislu. Iz tega sledi, da prestopki člena V., odstavek 3, niso taki, da bi smel državni pravdnik iz javnih ozirov staviti obtožbo; vedno in vselej ostanejo zasebna zadeva in torej zasebna obtožba. To je jako dalekosežnega pomena. Ce naj postopa državni pravdnik iz javnih ozirov, tedaj morajo utihniti in sploh nehati oziri na žaljenca, tedaj žaljenec nima več razpolagati z obtožbo, zlasti je ne more več naknadno umakniti. Ce pa žaljenec ne sme razpolagati z obtožbo, potem pa ga tudi ne morejo zadevati stroški, za slučaj, da je obdolženec oproščen, kajti sicer bi prišli do neskladnosti, da bi se proti volji žaljenca delali stroški na njegov račun. Žaljenca more zadeti odgovornost za stroške samo tedaj, če je on izključno opravičeni obtožitelj, ki prosto razpolaga z obtožbo v zmislu zakona. Vse to se je moralo navajati zaradi mnogih dvomov v praksi in zaradi potrebne jasnosti v našem vprašanju. Da se vrnemo k zadevi o mnogozastopništvu: kako je z mnogozastopništvo v slučajih člena V., t. 1 in 3 cit. zak.? Pri kaznjivih činih zoper varnost časti ni nikake stvarne, telesne ali gmotne škode, zato je vsaka zasebna udeležba izključena. V kolikor so torej kaznjivi čini člena V., oast. 1., absolutno javne zadeve in predmet javne tožbe, bi bilo torej soditi, da je v tej Mnogozastopništvo v kazensitem postopanju. 133 zadevi državni pravdnil< edin opravičen obtožitelj in posredno tudi zastopnik žaljencev, in da je vsako drugo sozastopništvo (zlasti ono po odvetniku) izključeno. Toda člen Vzakona upravičuje žaljenca. da se vsak čas pridruži obtožbi državnega pravdnika. torej tako v slučajih člena V". kakor onih člena V ' cit. zakona. Kaj pomeni ta pridružitev? Ni dvoma, da pomeni ta pridružitev predvsem to, kar določa zakon za zasebnega udeleženca, in sicer v §-u 47' k. pr. r.: »Upravičenost, državnemu pravdniku in preiskovalnemu sodniku dati na roko vse, kar služi v dokaz obdolženčeve krivde«; in v §-u 47-k. pr. r.: »Upravičenost pregledovati spise, to pa, če ne branijo posebni razlogi, že med uvodnimi poizvedbami, in dokler teče uvodna preiskava. Ker pa žaljenec ni oškodovanec v zmislu zasebnega udeleženca, ampak zasebni obtožitelj sam. gredo temu žaljencu nedvomno tudi pravice zasebnega obtožitelja v zmislu §-a 46- k. pr. r.: »med uvodnimi poizvedbami in uvodno preiskavo dati sodišču na roko vse. kar bi njegovo obtožbo podpiralo, pregledovati spise (in za uveljavljenje obtožbe uvesti vse korake, do katerih je sicer državni pravdnik upravičen).« Glede zadnjega dela (v oklepajih) je upravičenost žaljenca že prav dvomljiva in celo nedopustna. Obtožnico vlaga samo državni pravdnik. Ce bi žaljenec sam vložil obtožbo, bi se njegova obtožnica lahko križala z ono državnega pravdnika. jo ovirala ali ji nasprotovala. Enako velja za predloge, veljali bodo samo predlogi državnega pravdnika, ki jih seveda utegne staviti sporazumno z žaljencem ali pa tudi proti njegovi volji. Zato za žaljenca ne more veljati v slučajih javne obtožbe člen V' in V/' cit. zak. določba S-a 46^ k. pr. r. o mudnem zasebnem obtožitelju. seveda tudi ne določba S-a 47 k. pr. r.. po kateri je zasebnega udeleženca vabiti h glavni razpravi s pristavkom. d a s e bodo za slučaj njegovega ne prihoda čitali iz spisov njegovi predlogi (predloge stavi državni pravdnik). Pač pa bo veljavna daljna določba §-a 47 '• k. pr. r.. da sme navzoči žaljenec staviti vprašanja na vse zaslišane osebe (obtoženca, priče, zvedence). Sme seveda tudi dajati pojasnila pri glavni razpravi in se v ta namen oglašati k besedi. Odveč bi bilo staviti 134 Mnogozastopništvo v kazenskem postopanju. 1) Odločba z dne 19. junija 1887 št. 4467, zb. št, 934: Predmet zasebne obtožbe v členu V cit. zak. imenovani kaznjivi čini ne morejo biti; oni so, če državni pravdnik odkloni, preganjati samo v smislu §-a 48 k. pr. 2) Primerjaj odločbe kas. dvora z dne 27. septembra 1886 št. 3861 in z dne 18. novembra 1887 št. 10203: .Če so bile v členu V cit. zak. imenovane osebe vsled prestopkov, kaznjivih v smislu §-a 493 k. z. žaljene, tedaj se mora vršiti sodno preganjanje, čeprav se je žalitev nanašala na uradno poslovanje, samo na zasebno obtožbo. Zastopanje žaljenca more državni pravdnik prevzeti v smislu § a 46 k. pr. Enaka odločba: pl. o. 25. novembra 1886 št. 11824 zb. št. 991: .Prestopek po §-u 487 k. z. ostane predmet načelne zasebne obtožbe tudi tedaj, če je končne predloge, ki bi bili istovetni onim državnega pravdnika, drugih predlogov zaradi odškodnine ne more staviti, in tudi ne takih predlogov, ki bi se nanašali na obtožbo samo, pa ne bi soglašali z onimi državnega pravdnika. Izjaviti more le to. da .se pridružuje predlogom državnega pravdnika. Pač pa mu pristoja pravica subsidiarne obtožbe v zmislu §-a 48. k. z. (kakor zasebnemu udeležencu), iz česar izhaja, da se v slučajih člena V' cit. zak. sploh ne more vložiti zasebne obtožbe.') Možna pa je zasebna obtožba vsied izrecnega zakonskega besedila v slučajih člena V.'' (v pregrešku zoper uradne osebe z ozirom na njihovo uradovanje), toda samo tedaj in dotlej, dokler državni pravdnik iz javnih ozirov ne prevzame obtožbe. Pridružitev žaljenca je v slučaju javne obtožbe možna le v toliko, v kolikor soglaša s predlogi državnega pravdnika. To načelo zastopa zlasti odločba kasacijskega dvora z dne 19. oktobra 1901. št. 9270 zb št. 2658: »Državni pravdnik, ki v zmislu člena V cit. zak. dvigne obtožbo iz javnih ozirov, postopa neodvisno od poznejših obdolženčevih izjav. Za kazensko postopanje je brez pomena, če žaljenec prekliče dovoljenje k tožbi ali kazen odpusti pozneje. Glede prestopkov v zmislu člena V•' cit. zak. ni ustanovljena obtožba državnega pravdnika iz javnih ozirov. Posredovanje državnega pravdnika v takih, oblastvene osebe z ozirom na njihovo uradovanje žaljivih činih, je torej mogoče samo na željo žaljenca v zmislu §-a 46. k. pr. r., katera želja se iz ozirov na oblastvene osebe navadno uvažuje v nasprotju s slučaji, da se taka želja izraža od strani neuradnih oseb.^) Kako naj se pa zasebno zastopanje državnega pravdnika po S-u 46. k. pr. r. izvrši v podrobnostih, o tem gredo nazori narazen. Mnogozastopništvo v kazenskem postopanju. 135 Cestokrat se zahteva od strani državnega pravdnika p o -sebno pooblastilo žal j ene a. V tem oziru se stavi torej državni pravdnik v vrsto navadnih pooblaščencev (§ 39, k. pr. r., § 44), češ. da potrebuje formal- nega pooblastila. Po naši sodbi to naziranje ni pravilno. Niti v navadnih razmerah ne zahteva zakon v §-u 46 k. pr. r. formalnega pooblastila za zastopnika. Dejansko zadostuje, da zastopnik pride z zastopancem k razpravi, da se sodniku soglasno naznani zastopstvo, in da se dotična izjava zabeleži v zapisniku. Zadostuje tudi, da se zagovornik obtoženca, ki ni prišel, izkaže z obtoženčevim vabilom, na katerem je morda kakor s pismom (zadostuje tudi navadno pismo) zagovornik za zastopanje naprošen, pri čemur je le v slučajih dvomljivosti dotično izjavo treba naknadno doprinesti. Ce se torej že v navadnih razmerah pri drugih zastopnikih ne more zahtevati formalnega pooblastila, je formalno pooblastilo tem manj potrebno za državnega pravdnika. Ker pa velja prevzeto zastopništvo tudi za pravdnega nasprotnika (obtoženca), je vendar le treba, da je pooblaščenje vidno tudi za nasprotnika, in seveda tudi za sodišče,za kar zadostuje obojestranska izjava pri glavni razpravi v pričo nasprotnika, in tozadevna zabe-ležba v zapisniku, kakor tudi predložitev enake zabeležbe v spisih državnega pravdništva. Tako pooblaščenje zadostuje za razpravo na prvi stopinji. Ker pa je zasebni obtožitelj upravičen sam k razpolagi glede svoje obtožbe, potreboval bo državni pravdnik za pravne leke posebno pooblaščenje (sporazum); formalnega pooblastila pa tudi tukaj ni treba. Nastane vprašanje, ali more zasebni obtožitelj (oblastvena oseba) poleg državnega pravdnika najeti še drugega zastopnika, bodisi odvetniškega ali neodvetniškega. 2e zgoraj se je izvajalo za navadne slučaje, da zaradi ravno-pravnosti strank vobče ni nemogoče, da se poslužuje zasebni obto- žaljenec javni uradnik ali sluga". Da to načelo velja tembolj tudi zaradi žalitev po §-u 496 k. z., katere se v členu nav. z. niti ne imenujejo in jih je torej razsojevati izven tega člena zgolj po določilih §-a 496 k. z., o tem je vsako daljno izvajanje odveč. Vendar je bil v rabi dvomljiv tudi ta slučaj, kakor kaže o. 18. januarja 1884 št. 12628 zb. št. 610: ,V slučaju §-a 496 k. z. uradno preganjanje ni na mestu,čeprav je žaljenec javni uradnik'. 136 Mnogozastopništvo v i