Zdravko Mikuž                                           ^^H
Štefko in Matko      ^l
Otroška igrica v treh dejanjih.                       fl
Deveti prizor.                                 1
Redoljub (vstopi in se začuden ozre po čakalnici).
Sluga: Gospod, tu seni pripeljal novega učenca, ako vam bo všeč. Videti je pameten fant.                             _
Redoljub  (ga pogleda).                                             M
Štefko (se prikloni in pozdravi): Dober dan, go-spod!
Redoljub: Bog daj! Ti bi se torej rad učil trgovine pri meni?
Štefko: Prosim, gospod!
Redoljub: Poseben velikan ravno nisi. Pa mi pokaži svojo odpustnico, da se prepričam o tvojih uspehih v šoli.
Šteiko (mu poda odpustnico s poklouom).
Redoljub (čita polglasno): Popolnonia pravilno, prav dobro ... (12 krat.) No, ti si bil pa res priden učenec. Kaj pa so tvaj oče?
Štefko: Mizarski mojster.
Redoljub: Zakaj pa ne maraš postati mizar kakor oče?
Štefko: Oče žele, naj postanem trgovec, ker iniam ve-selje do računstva in se lahko učim tudi jezikov. Mizar-stva bodo pa izučili mlajšega brata Ivana.
Redoljub: Dobro. Sprejmem te, ako mi obljubiš, da boš priden in pošten.
Štefko: Obljubini, gospod, in vam bom vedno hva-ležen.
Redoljub: Če boš priden, se boš učil le tri leta, če-trto leto pa boš prejemal že nekaj plačila. Hrano in sta-novanje boš imel pri nieni zastonj.
Štefko: Hvala lepa gospod! KdaJ naj nastopim službo?
Redoljub: Kar v nedeljo naj te pripeljejo oče ali mati, ker želim spoznati tudi tvoje starše.
Šteiko: Me bodo že pripeljali! Z Bogom, gospod! (Se prikloni.)
Redoljub: Prav, le pridite! (Štefko odide.)
92
Sluga: Tu čaka še eflffl^^^^^^^^renje nič kaj ne priporoča.
Redoljub: Kako, da ne?                              ¦               j
Sluga: Vprašal sem ga, kako se piše, pa mi je za-hnisil. da s tinto na papir.
Redoljub (se nasmehne): No, morda je le kak šalji-vec. To ni ravno slabo znamenje.
Sluga: Meni se zdi, da bo imel fant več slabih zna-nienj. (Odide.)                                                                 i
Deseti prizor.                                   1
Matko (stopi naprej, a se nič ne prikloni, klobuk ob-diži ua glavi): Gospod, če bi me vzeli v službo kot učenca?
Redoljub (zase): Ta je pa kakor štor v zelniku, ne pa učenec za prodajalno. (Matku): Pri nas je navada, da se vsak odkrije, kdor stopi v sobo. Kaj, ko bi storil tudi ti tako?
Matko: Se pa bom! (Potegne klobuk z glave in ga dene na gospodarjevo mizo.)
Redoljub: Le obdrži pokrivalo v roki! (Zase.) Ta mo-žakar pa ni le štor, ampak tudi teleban. (Glasno): Ali uisi hodil nič v šolo?
Matko: Malo že. Poglejte tale papir! (Stopi k mizi in ee nasloni nanjo.)
Redoljub (čita polglasno): Primerno, zadostno, ko-niaj zadostno... (Glasno): To je pa res papir, prav pra-viš. Prvič je ves pomečkan, drugič pa sami zadostni iu komaj zadostni. Dragi moj, z najino službo ne bo nič, kajti jaz te ne utegnem učiti brati, pisati in računati. Pojdi še nekaj let v šolo, potem se oglasi.
Matko: Šole sem že sit! če me pri vas ne vzamete, boin pa vprašal drugje.
Redoljub: Svoboduo, ampak ne obetam ti veliko uspeha.
Matko (gre iz sobe, ne priklonivši se).
Zastor.
93