714
POLDE OBLAK,  SIMFONIJI
Lirika Poldeta Oblaka* ni ustvarjena za razumsko dojemanje. Z muzi-kalnoistjo verzov naj bi vznemirila čustvene membrane. Beseda je zato izgubila predmetni in pojmovni pomen in postala muzikalna enota. Stavek ni več smiselni organizem, temveč nosilec melodije. Posamezne pesmi se brez notranje kompozicije prelivajo druga v drugo in sestavljajo simfonijo. Simfonijo samote in Srebrno sifmonijo.
Polemika s temi estetskimi nazori bi bila utrudljiva, ker bi se morala ukvarjati Si celotnim kompleksom sodobne poezije, kajti Oblakova teorija ni izvirna in ji je lahko samo snobistična samovšečnoist spletla aureolo originalnosti. Njen konkretni estetski rezultat pa je klavrn in Oblakova lirika nikakor ne bi bila primeren objekt za kakršno koli polemiko v večjem obsegu. Simfoniji sta namreč utrujajoče, nerazumljivo in hladno verzificiranje.
Predvsem bolehata za anemijo pristnega človeškega čustva. Iztrgani sta iz območja bolečine in  radosti v odmaknjen svet simbolističnih konstrukcij,
* Polde Oblak, Simfoniji. Svet za prosveto in kulturo pri ObLO Medvode.
v tragično ozek, bolesten in umišljen svet, kamor te ne popeljejo še tako vijugavi labirinti podzavesti. Resničnih doživetij v tem svetu ni veliko. Lirsko vznemirjenost je nadomestila artistična manija, ki se opaja ob zvenu skrbno odbranih, aristokratskih, mrzlih besed. Besede teko brez konca in kraja v neprekinjenem in brezobličnem curku in se prepletajo v absurdne skupine. Če se vanje utrne iskra žive strasti, jo nemudoma pogase z enoličnim žubo-renjem.
Kajti v Oblakovi liriki se v nasprotju z osnovno zahtevo rauzikalne teorije ne pretaka animirajoči ritem. Netemperamentni jambski oziroma tro-hejski stihi so uklenjeni v dokaj trdno formalno shemo, v Srebrni simfoniji celo v nekake sonetne štirinajs^tvrsitičnice. Namesto ritmičnih prevladujejo spektralni elementi — predvsem zlatosrebrni atributi in metafore. Nekaj resnično iskrivih podob potemni v kaotični celoti. Na splošno je metaforika izposojena iz ekspresionistične garderobe. Neizvirna in cepljena s surreali-stičnimi  simboli omahuje med patosom in banalnostjo.
Brez okusa reklamirane neskromne izjave na ščitnem ovitku ne morejo omajati sodbe, da je Oblakova lirika, lirika z izrazitim predznakom epigon-stva tujih vzorcev, zrastla v slepi ulici, iz katere še ni videti izhoda.
Mitja Mejak
715