152
Naši dopisi.
Z Dunaja 4. maja. — Cesarjevič Rudolf in prince-sinja Štefanija vrnila sla se z izhodnega potovanja na tanko po programu dne 29. m. m. popoiudne. — Cesar preselil se je v Schonbrunn, cesarica pa s hčerjo Valerijo potuje še po nemških mestih in se je izrekoma v dijaškem mestu Heidelberg mudila dalj časa. — Prvi majnik pričel se je z lepim vremenom, popoiudne pa je huda ploha poškropila preobilni prah. Navadne vožnje v Praterju tega dne vdeležilo se je zelo veliko vsakovrstnega občinstva. Zbornica poslancev imela je prvo majniško sejo minuli petek in na dnevnem redu bil je razun družili manj pomenljivih reči tudi načrt nove pogodbe zarad severne cesar Ferdinandove železnice po predlogu vlade v prvem branji, tedaj samo vprašanje, jeli naj se da predlog odseku v posvetovanje in poročanje. — Ker se po splošni navadi ravnanja pri prvem branji od desnice nihče ni vdeležil razgovora o tem predlogu bila sta samo dva levičarja, Menger in Schonerer, ki sta vsak po svoje govorila proti predlogu. — Menger je kritikoval predlog z ojstrimi napadi na vlado, rekoč, da je videti, kakor bi bila pogodba dogovorila sama Rotschild in Pino in sklenil je s patetičnim klicem, naj se zapiše k temu predlogu: „to je predložila zbornici ona vlada, ki pri vsaki priliki trdi, da hoče braniti revne ljudi proti bogatinom/'
Še ojstreje, toda pred vsem proti levičarjem, judom in judovskemu časništvu govoril je Schonerer, se ve da po svoji navadi, ne da bi si ne bil pošteno zaslužil s svojo surovostjo predsednikovega klica ;;k redu". Očital je časništvu dunajskemu, katero sicer sebi prilastuje izključno pravico, izražati javno mnenje v tem velevaž-nem vprašanji, pa trdo molči, akoravno vse ljudstvo glasno kliče po pomoči. — Ono judovsko časništvo pa molči zato , ker je sprideno in kupljeno , kar je jasno pokazala zadnja sodnijska obravnava zoper „Deutsche Zeitung", ali se potlej reče v dogovorih, da se časnikom plača samo zato, da sprejmejo oglasila ali drugače, to je vse eno, ljudstvo tako ravnanje po zasluženji imenuje podkupovanje. — Tudi poslanca Koppa volilci niso toliko zapustili zato, ker je bil drugačega mnenja v zadevah severne železnice, ampak zato, ker se je dal za zagovornika podkupljenemu časniku „Deutsche Zeitg.", katere vrednik je glasoviti poslanec Reschauer; kakor Koppu, godilo se bode še mnogim poslancem, kateri ne delajo za blagor ljudstva, ampak za judovske bogatine in srednje dunajsko mesto ne bo imelo dosti mandatov, da bi pospravilo vse one poslance, katerim bode prosto dunajsko ljudstvo dalo nezaupnice. — Naravnost proti časnikarjem obrnjen zaklical je z vso močjo svojega glasu: Ni je gore tako visoke, kakor je moje za-sramovanje proti nesramnemu judovskemu časništvu, za gališko železnico podkupljeno je bilo z 100.000 gold., le poslušajte časnikarji tam gori, 100.000 gold., da se v časnikih ne zgubi ta številka. — Ko se je mnogo levičarjev posmehovalo pri njegovem govoru, med njimi posebno Jud Wagner iz Bukovine, obrnil se je jezen zoper zasmehovalce rekoč: Ne posmehujte se, kedar govorimo o tako resnih zadevah, izrekoma Vi g. Wagner, se ne posmehujte, sicer Vam bom povedal, kje bi morali prav za prav Vi biti. Sploh pa — je sklepal —je vsak surov tepec (ungezogener Bengel), kdor se smeja takrat, ko čuje tako važne in opravičene prošnje vo-lilcev. — In tako je govoril to pot Schonerer zopet surovo pa potezaje se za ljudstvu dunajskemu res koristno reč.
V krogih poslancev obeh strank se čuje, da ta predlog vladin v zbornici nikakor ne dobi potrjenja.
Iz Kremza ob Donavi v 25. aprila. (Kaj je bolje za delavce žganje ali kava?)   Ce očitamo delavcem, katerih
tisoči po mestih, trgih in vaseh vživajo za prvi zajutrnik žganje namesto gorke in tečne juhe, dobimo za odgovor, da brez te pijače delati ne morejo na prostem zraku. V mrzlih dneh trdijo, da „šnops" ogreva telo v vročini pa notranja toplina zunanjo prežene. Slišimo pa iz ust zdravnikov, posestnikov, tovarnarjev, častnikov in od takih, ki imajo priliko opazovati take šnop^arje, ravno nasprotno. Žganje ali šnops ogreje telo sa uo tisti trenutek, ko se posrka, a kmalu potem omahuje človek. Iz svoje skušnje pritrjujem, da na velikih marših, pri žetvi, gojzdnem delu, pri stavbah in tesariji je kava boljša nego smrdljivi šnops. Pritrdili mi bodo vsi pri tem delu nadzorujoči gospodje, da žganje omami delavca, kava mu da okrepčanje.
Naj omenim nekoliko o temu iz svoje lasfne skušnje: Grozdni delavci morajo veliko trpeti, zla* i v mrzlih zimskih dneh. Ako hoče tak delavec sebi in svoji družini potreben kruhek in opravo prislužiti, mora v dežji, snegu in pri najhujši zimski burji od zgodnjega jutra do poznega večera, dokler se kaj vidi, pridno delati, ker delo ima večidel na akord. Navadno se odpotijo gozdni delavci h kosilu ob 9. uri in pijejo žganje, ravno tako o poluclne pri povžitku kruha s pridavo obstoječo iz nekoliko prekajenega mesa, klobas ali masla z sirom, in pijejo zopet žganje in potem potrpe do večera. Mislite, da je to prava hrana za te delavce? Leta 1874. bil sem k stavbi nekega mosta čez Donavo odposlan. Napotil sem tje blizo 80 vsakovrstnih delavcev, kateri so živeli različno. Ker so voditelji strank sovražili žganje, sklenila je večina delavcev namesto žganja jemati za kosilo kave. In glejte! ta naprava se je dobro obnesla in lepo je bilo gledati zdravolične delavce — pri zabuhlih šnopsarjih pa vidiš leno in omamljeuo vedenje, da te bode groza.
Kava pri delavcih se da na ta način vpeljati. Sleherni delavec naj prinese seboj kotliček za kavo in zraven nizek piskerček, katere reči lahko celo zimo v gozdu shrani. Kavo pa naj v škatljici vsaki dan seboj vzame, in tako steklenico z mlekom. Vsaki dan naj gre eden izmed delavcev pol ure pred poludnem z kot-ličem po vodo k bližnjemu studencu, obesi ga potem na drog, kateri visi čez ogenj. Kedar voda začne vreti, pokliče naj druge. S tem se prične južna , pri kateri povžije sleherni tečno pijačo.
Nedvomljivo je toraj, da se da kava ne samo pri poljskih delavcih, ampak tudi pri rokodelcih in po tovarnah vpeljati. Bil sem leta 1875. za asistenta v tovarni za železnične šine (Walzwerk) pri Dunaji. Tudi tukaj ni trpel tovarni vodja žganja med delavci. Prinesel je toraj vsak delavec seboj pinico uže kuhane kave, katero si je pri kosilu pogrel na peči ali na žr-javici. Moram reči, delo je bilo zelo težavno za vsa-cega. Moral je delavec pri vroči peči za topilo železa ali pa z vročim železom pri stroji za izdeljavo šinj veliko trpeti, toda en pozrkljej iz pinice pokrepčal je vtru-jenega. Dovoljeno je bilo tudi, ženskam kuhano kavo prodajati v ti tovarni se ve da dobro. Akoravno je bilo delo težavno, vendar bili so delavci krepki in brihtni v tej tovarni.
Tukaj na Nemškem zbralo se je „društvo zoper po-pačenje vpijanljivih pijač". Namen tega društva je na vso moč skrbeti, da se šnopsarije (Gifthtitten) zmanjšajo in namesto teh napravijo male kavarne, da dobi v njih delavec zjutraj, kedar na delo gre, merico zdrave in cenejše kave namesto smrdljivega šnopsa.
Prav dobro bi bilo, ko bi se duhovni in učitelji za tako napravo zanimali in druge k temu spodbujali, da napravijo tudi pri nas na Kranjskem taka društva, da ljudstvo navadijo, da k zajutrku kavo ali juho povživajo in smrdljivi šnops zapuste.  Proč s to žgano smradjo!
M. Jakša.
Iz Notranjskega 5. maja. (f Dr. Ivan Go gola.) Kakor potresa grom zemljo, tako pretresla je dušo našo pretužna vest, da je neizprosljiva smrt ljubljencu našemu, biseru duhovenstva, očetu siromakov dr. Ivanu Gogoli pretrgala nit toliko nam dražega življenja. Res je, da je bolehal uže skoro mesec dni, nevarno bolehal, a vendar nada nas je tolažila, da okreva še ter s trdno, čilo močjo prevzame težavno pastirsko palico v roko in s čestito mitro na glavi vlada na preveliko, izvanredno veselje vseh Kranjcev — vseh Slovencev vseh pokrajin mnoga, mnoga leta obširno vladikovino našo. Ali to-lažilna nada nas je goljufala, usoda je hotela, nerazumljiva nam volja presvetega Boga je bila , da se ne izpolni vroča, goreča želja naša — temveč, da ga umori v neizmerno žalost našo neusmiljena Morana.
Rodil se je 22. junija leta 1825. v Krauji, kjer je dovršil tudi ljudske šole, a srednje in bogoslovske v Ljubljani. V mašnika posvečen 30. julija 1. 1850. v tretjem tečaji bogoslovja, šel je leto pozneje na Dunaj v Avguštinej; od tu vrnil se je 1. 1856. kot doktor sv. pisma v Ljubljano. Pastiroval je kot duhovni pomočnik na Vrhniki, a uže 1. 1858. dekretiral ga je tedanji kne-zovladika Anton Alojzij Wolf za stolnega kapelana in nemškega govornika v stolnico ljubljansko. Malo pozneje napravil je izpit za profesorja verozakona in pod-učeval ta predmet skoro celih 23 let — od 1. 1859. do jeseni leta 1881. Tedaj imenovan je bil častnim kanonikom in ravnateljem klerikalnega ljubljanskega semi-nišča, a leto potem pravim kanonikom stolnico ljubljanske.
Kaj je storil pokojni kot kapelan, kot profesor, vodja v Alojzijevišči in v duhovnem seminišči, kot kanonik, ves čas kot eden najizbornejših cerkvenih govornikov v škofiji naši, — to obširno in vestno sedaj opisovati nam v tem prežalostnem trenutku pri najboljši volji ni mogoče in tudi prostora nimamo na razpolago. Zato kratka naj bode izjava naša ta, da povsod je bil on najboljši mož na najboljšem mestu. Z bogatim umom svojim združeval je neprestano pridnost svojo neumorno — zato dosegel je trud njegov povsod sad zaželeni in nabral si toliko dobrih del in zaslug neprecenljivih, kakor ne kmalu eden mož njegovega poklica. Vsa ta dela globoko ukoreninjena so vsem onim presrečnim, katere podučeval je on, vodil ter občeval ž njimi — ta duh plemeniti, značaj zlati — in ozna-nuje jih vsem ustno poročilo ter oznanovala jih bode poznim unukom našim povestnica Kranjske, katera jih je in če jih še ni, jih bode debelo s pismeni najkras-nejšimi zabilježila v knjigo svojo.
Izlasti pa „monumentum perenne" mu je postavila goreča, dejanska njegova ljubezen do revnih sirot, ka terim je bil v pravem pomenu besede „Oče". Vse svoje posvetno bogastvo, vse premoženje daroval je njim, da bi le rešil jih telesnega pogina, a tudi večnega , kar svedoči, da je ustanovil in sezidal skoro se svojim premoženjem „Collegium Marianum" — zavod , v katerem se zapuščeni otroci telesno preskrbljujejo, a tudi pitajo s hrano moralično.
Ni čuda toraj, da se krči nam srce o smrti njegovi — nam vsem duhovnim in svetnim, bogatim in revnim — tembolj, ker se je ločil od nas ravno v trenutku, ko ga je dobrotljivi vladar postavil na vzvišeno, prevažno mesto , na katerem bi bil skrbel izvestno kot najboljši oče za nas in vstvarjal nam sadov vsestranskih. A ker so sklepi Božje previdnosti prečudni, za srečo našo večno gotovo dobri, zato uklonimo se jim; za svojega ljubljenca, dr. Gogolo pa prosimo iz globo-čine duše svoje, da mili Bog naj ga živi tamkaj v višavah nebeških ter diči z vencem rajskim vse vse večne čase.   Med nami pa najblažji bodi mu spomin!
153
Iz Ljubljane, (f Cesarica Marija Ana), sogroga rajn-cega cesarja Ferdinanda dobrotljivega, ki je umrl pred 9 leti, umrla je preteklo nedeljo dne 4. maja popoludne ob 5. uri in 10 minut v Pragi v 81. letu njene starosti. — Pokojna cesarica bila je hči sardinskega kralja Viktorja Einanuela L, bila je rojena dne 19. septembra 1. 1803. Poročila se je s cesarjevičem Ferdinandom po pooblaščencu dne 12. februarija 1831. v Turinu, osebno pa dne 27. februarija 1. 1831.' na Dunaji. Cesar Ferdinand urnrl je 29. junija 1. 1875., in ko sta bila do tod oba najradodarnejša dobrotnika ubogih, dobrodelnih naprav in cerkva, prizadevala si je cesarica po smrti cesarjevi svojo dobrotljivost združeno z veliko, verno po-božnostjo še povekšati.
Zato po pravici obžalujejo vse dežele avstrijske države smrt dobrotljive in pobožne cesarice, posebno pa ubogi in dobrodelne naprave vseh naših dežel. — Skoraj ga ni dobrodelnega zavoda, ne cerkve tudi po slovenskih deželah, katera, bi ne obžalovala v rajnki cesarici tudi svoje velike dušne dobrotnice. — In tatfo bode po vsi naši državi spremljal smrt dobrotnice cesarice viarije Ane le en glas hvaležnosti in britke žalosti, kateri bo polajšalo prepričanje, da so rajnko dobrot-nico spremila v nebesa njena dobra dela.
—  (Nepričakovana smrt) rajncega dr. Gogale, o kateri se je v" Ljubljani vest razširila uže v nedeljo večer, po deželi pa v pondeljek, izbudila je povsod veliko žalost. — Mrtvaške liste izdal je stolni kapitelj ljubljanski in Vincencijevo društvo ljubljansko. — Sijajen pogreb bil je včeraj popoludne ob pol 5. uri. Vkljub hudega dežja, ki je bil celi dan in tudi med pogrebom, vdele-žila se je pogreba tako velika množica meščanov, uradnikov, učencev in posebno duhovščine iz dežele, da se je prav jasno pokazalo, kako veliko častilcev in prijateljev je po vsej deželi imel pokojni naš ljubljenec in izbran škof ljubljanski. Tudi gledalcev bile so polne vse ulice,  po katerih se je pomikal velikansk sprevod.
—  (O bolezni rajncega dr. Gogale) izvemo sledeče: Znano je, da je bil pokojnik zelo duhovit in izvrsten govornik, letos in lansko leto imel je v ljubljanski stolni cerkvi postne pridige, h katerim je prihajalo sila veliko najodličnejšega občinstva. Opozorujemo pa tudi na izvrsten njegov govor pri pogrebu pokojnega knezoškofa Widmerja v Kranji. Sicer pa je tudi drugod zmiraj rad in prelepo pridigoval in opozorujemo samo, da je na priliko med šmarnimi mašami prav rad dohajal na Dobrovo , kjer so domači in ptuji romarji te Božje poti z navdušenjem poslušali njegove prelepe govore. Pa tega ni bilo dosti: tudi v spovednici bil je on najgorečnejši in najneumornejši učenik in tako si je tudi kal zadnje svoje bolezni dobil v spovednici minuli veliki teden. Od onega časa ni zapustil več svoje sobe. — Za zdravnika imel je dr. Kovača, kateri ga je prej enkrat srečno ozdravil. — O bolezni ni se do zadnjega dneva nikdar čulo, da bi bila nevarna. Ko so mu zadnji čas dohajale čestitke zarad imenovanja za škofa, videti je bilo, da ga je to zelo vznemirjalo in najboljšim prijateljem je še zmiraj zagotovljal, da ima prijatelje, katevri ga bodo oprostili težkega bremena škofijskega. — Se minulo soboto ni nihče mislil na nevarnost, v nedeljo pa se je stanje tako nagloma na slabeje obračalo, da je bil poklican še drug zdravnik, dr. Keesbacher, zjutraj bil je rajnki, kakor vsako nedeljo pred obhajan, po kosilu napravil je svojo oporoko in postavil poleg nekaterih volil za svojega dediča sirotnišnico „Marianum". Ob
3/2 5. zgubil je zavednost in ob 3/4 9. uri izdihnil je svojo blago dušo, malo trenutkov pred še proseč duhovne pri njem stoječe, naj molijo za-nj, ker čuti, da bode zdaj umrl.
—  (Vreme), katero je bilo le malo dni minulega tedna lepo, postalo je zopet deževno. Kmetovalcem ni moč dodelati spomladnega poljskega dela, pa tudi za jablane, katerih večji del je v lepem cvetji, je deževno vreme neugodno.
—  (Trijaški somen] v Ljubljani) bil je zelo živahen, živinska kupčija dobra, ker je zopet prišlo veliko vna-njih kupcev.
—   (C. kr. dezelno-brambeno ministerstvo) namerava za 1884. leto nekaterih reči si po poti splošne konkurence osigurati. Med temi rečmi so tudi ovratnice, predpasniki, leseni vložki, odeja za konje, česala, kuhinjska posoda, čaše, vojne steklenice in lopate z držali. Pisave prošenj morajo do dne 15. t. m. do 12. ure dopoludne priti v roke c. kr. deželno-brambenemu ministerstvu. Natančneje se lahko izve pri trgovinski in obrtni zbornici v Ljubljani.
154