LUTHERA
ŽÍTKA SPÍS Z-SLIKAMI
Na reformácije štiristotno lêtnico Písao
Dr. MASZNYIK ENDRE
Na Luthera 450 Iêtnice prìliko
Poslovenčo
FLISZÁR JÁNOŠ vp. vučitel
„DÜŠEVNOGA LISTA“ PRILOŽBA 1933/34.
TISK PREKMURSKE TISKARNE V MURSKI SOBOTI.
DR. LUTHER MÁRTON
Domá i vu šôli.
(1483-1505)
Doj spüstšáva lístje hípa stàro drêvo,
Kak blazina leží pod njim razprestrêto,
Kak sem po njem hodo i vu glávi brodo,
Na ednom lìsti sem tô spìsano vido.
Vu Nemškomorsági v Eisleben varašéki v 1483jem leti novémbra 10 ga, v-noči med 11-tov i 12-tov vörov, je nêdávno z-thűringske Mőhre tápriseljenoga siromaškoga, pobožnoga bajcara, Luther Jánoša tüvárišica, Ziegler Margarêta siná porodíla.
Tô je bilô toga hižnoga pára prvorodjeno dête. Vu njidva siromaškoj stávi bogástvo i blájženstvo, — skvarjenomi svêti pa, vu smrti plačnom dôli, vkmici živôčim nàrodom svetlost i Boži blagoslov.
To nôvoporodjeno dêtece so pôleg stáre pobožne návade (dnesdén se že z pobožnostjôv vréd i eta nàvada tániháva) včasi na drűgi dén, — na dnéva patrônuša, tùri Martina vitéznoga francuškoga püšpeka imé, okrstiti dáli — i on je „Martin“ krstno imé, kak Gosp. Jezuš Kristuša srdčen vitéz do svojega žítka konca pôleg krstšanskoga želênja noso i njemi nezgovorno veliko poštenjé spravo.
Ali v Eizlebeni njima je preslabo šlo delo. Sükešìna i njidva sta v ednom slanovánji vküp prebívala. Za šteroga volo se njima je za bôgše mesto trbelo poskrbeti. Po pôleta tekáji sta se v sôsedno mesto v-Mansfeld preselila Ali zaprva njima je i tam zbožno šlo. Pa kak tô Luther sam píše: „Oča i mati sta se malo nê pretrgnola vu deli.“ Ali po vrêmeni je poštenoga i gedrnoga dela nájem nê zaosto. Luther
4
Jànoš je z-časoma prémočen i imeniti pörgar pôstao. Na glávnoj vilici si je hižo kűpo i dvê medinraztáplajôčivi péči spravo. V-1491 leti je pa že za varaškoga tanáčnika zebráni.
Kak právoga krščeníka, glávna njegova skrb je pa decé zgoja bila. Za sedméro decé, četvèro sinov i trê čérí prišestnoga blájženstva temel se njemi je trbelo poskrbeti. Tê temel je on prav fundálivao. Predevsém je návčo svojo deco — i v tom táli sta z-tüvárišicov ednoga razmênja bilà, — na vse môdrosti začétek: na Bogá bojazen i roditelov poštüvanje. Či je lêpa rêč nê valála, je vsigdár krédi nalečena bíla tüdi šiba. Ár si je čedno tak premišlávao, ka je bôgše, či dête jôče, kakpa, či bi se sledi za decé volo starišje mogli jôkati. — Šibo je, kak tô Luther sam píše, odpotrêbčine više mere nücao: „Oča so
ednôk nameni mi kapùt tak vöspráhšili, ka sem zdômi pobegno, tak da so me komaj nazáj domô khiži zbabili. Mati so me pa ednôk za ednoga bojdikaj orêha volo tak nadumali, ka se mi je ešče krv cedíla z-têla. I zaistino me je roditelov sigurno djànje stǐralo sledi vu klôšter i djalô za baráta. Prevìdim, ka so zsigurnost, ôv dobro namenjávanje meli, ali nê so znali kakda trbê kaštigati. „Ár kì kaštigati ščé, pôleg šíbe more v-rôki tüdi jaboko držati.“ Tô preveliko sigurnost nam prerazmiti dá naše famílie pokolênj shájanje i onoga vrêmena dűh. „Páverski sin sem právi Luther. Oča, mati, stári oča i vsi prehodniki so mi pávri bilì.“ I tak so po páverskom zgájali svojo deco.
Onoga vrêmena dűh je pa právde i bojazni dűh bio. Deteta srdcé je lübézni toplôče nindri nê občűtilo. Kama šté se je zglednolo, - odzgora, odspodi, povsud je morgotne, čemerne sodce i hoháre vidilo. Sodec je bio pred njim sam Gospodin Bôg i Jezuš
5
Kristuš tam gori vu nèbi, — sodec i hohár eti spodi na zemli od casara mao vsáka vìšešnja  cérkevna i zemelska oblást; tô je bio oča pri dômi, tô vučitel vu šôli. I pôleg sigurne, morgotne právde je ešče edna drűga velka zmožnost kralüvala nad dűšami: ta sleparija, ta šatringa. Tá mantra, kakti neznanosti, blôdnosti žlájta, náimre jàko je razšürjena bíla med bajcarami. Hűdi dühôvje, sküšnjáve, príkazni, čalarice, vûvci i strahšniki so napunili famìlij stan, vés, njíva, logé i náimre bajc votlìne. I odnut so se notri zoselile i obtežile máloga Martinka dűšo tüdi. Njegova lübléna mati je sôsedkinjo tüdi za comprnico držála, i sáma je pripovedávala, ka je vu žìtki dosta comprnic poznala, štere so stvaré, lüdí, i deco skvárile, obajaie i z-točôv pobile njìv pôve.
Cérkev je tô strahotno, kmično dühovno stávo, šatringe bojazen, nê ka bi potihšávala i vö plêla zdűš, nego je jo bole podigávala i gájila. Cerkvéo skroven mrák je obseo dűše. Bože slűžbe nerazmeti jezik, svéti ôpravic skrovnosti: kadila, oltárskoga
svestva čűdno obajanje, z legendami napunjene prígodke, cifrasta, glasna pokázanja so vsa na dűš môtenje slűžile i blôdile prôstoga lüdstva srdcá i dűše. Z-predganc so nestanoma mesto božìčnoga veséloga, angelskoga oznanenja: mesto grêhov odpűščanja, milošče i lübézni rêči glášenja grozne kaštige, sôdbe, pekla mantre strahšnosti glásili.
Té strahoviten dűh je napuno i šolé Te máli Martin, koga so zadosta rano poslali v-šôlo, je tam ešče bole v-sigurne, lehko povêmo v-nesmilene rôke prišao. Te prvi njegov vučitel je skoron samo edno meštrìjo razmo: palicivanje, ali v-tom je uprav mešter bio Prigodilo se je, ka je Martinka v-ednom predpoldnéki više petnájset krát narezao. „Vučitelje so, — právi Luther — v onom vrêmeni tak činíli z-
6
decôv, kak hohárje z-razbojnìkmi!“ Ali záto so se pa med stráhom i trepetanjem dönok nika včíli: latinščine elemente, čízio (nikši čűden latinski kalendari i svétcov dnì); zvöntoga desétero Božo zapôved, apoštolsko vere vadlüvánje, Oča naš i ništerno cérkevno pesem latinski, i nemški, ali brezi vsega razláganja.
Ali, kak se je veselio siromaček Martinek, gda se je z-prvoga vučitela, ali bole hohára rôk oslôbodo i oča ga je v 1497-mom leto v-hírešnjo magdeburgsko šôlo dao, gde so tak imenüvani null redovnìki (tak zváni barátje) včíli. Tam so si že bole po človečem žnjim djáli, ali znánja se je i tü nê dosta zgrabilo na njega. Pobožnost, popravê svétosti kázanje je bio tam te glaven cil. I ete svétošče beteg se je i Mártona prìjao. Záčao se je samoga sebé mantrati, v šterom je nateliko obetežao, ka je domô mogao idti se otávlat.
Več je v-Magdeburg nê šô nazáj. V-nasledüvajôčem leti, 1498-om ga je oča v Eisenach poslao všôlo, gde so dosta roda meli. Tista, tak zvána Svétoga Gyürgya šôla je v onom vrêmeni ta edna nájbole hirešnja šôla bìla. Trebónius Jánoš rektor jo je spravo za hìrešnjo, kí si je z-decôv mílo djao, ár je spoznao decé božo vrêdnost; vsigdár, gda je v šôlo stôpo je doli vzéo pred njimi z-gláve hôbo, ár kak je meo šegô praviti — što zná, jeli nesedì med njimi eden-eden príšestni pörgarmešíer, kancellár, doktor, ali poglavár! I, uprav je tam sedo, ka se je rávno nê sômno, svêta velki reformátor: Luther Martin! Lübézen lübéznost porodì, k-deli nágib správi. Trebòniusa osnovleníki i náimre Luther Martin, so se pod njegovov rokôv gedrno včíli. Lêpi njegvi talentomi, so se kak popovjé od sunca toplôče i sveklošče razvìjali i vözobrázili, pôleg Melanchtona svedôstva nje-
7
gova ostra i žíva pamet se je pri deklamálivanji i govorênji pri cájti jàvila.
Samo li edno je težílo Martina srdcé: ka so ga rodbína nê jàko podpérali, za šteroga volo je od hiže do hiže hodéč z popêvanjem bio prisiljeni si vsakdanéšnji živiš priskrbeti. Za šteroga volo se je že te 15 lêt star mladénec edno malo sramotio. Pa njemi je rávno njegov lêpi glás prinesao srečo. Za popêvanja volo ga je polűbila nateliko ta pobožna vdovica, Kotta Orša i k-sebi ga je vzéla. V njê je mesto materé mater dôbo: blájženo famìliško ognjišče, šteroga je vsigdár, ešče i vu starosti, kak na svoj drűgi dom, zahválno spomínao i mìslo. Záto je imenüvao on vsigdár Eisenach: „za svoj lübléni váraš.“
Ali samo trí lêta je trpelo tô blájženstvo njegovo. Zdâ so že njegova želenja bistre perôti dôbile, v 1501. leti je tam povrgao Eisenach i za víšišega včenjá nadaljávanja volo je vu cvetéčo erfurtsko vsevučelišče odpotüvao, ka bi se na želênje očé za právde znanca, — ali pôleg onoga vrêmena šolskoga réda prvle filozofijo poslűhšao i včio.
Martin je univerze poslűhšávcov práva példa bio Rédno je hodo k-naprêdávanji i nê samo poslűhšao razláganje, nego se zistinom paščlívo včio. Zaütra rano njemi je prvo delo bilô: molítev i vu cérkev hodba. Ár je pred sebom držao: ka je pobožno molênje že na polojno včenjá. Potom se je tak domá, kak na univerzi vrêlo včio. Vu slobodni vöraj je pa v knigárni zbrodjávao. Tam je vido obprvim Biblio — doj zlancano. Skrivomá, od želnosti gnáni, je v-njô pogledno i od one minute mao je njegovoga srdcá nájvèkše želênje bilô, da bi si ednôk on tüdi tákšo knigo mogao spraviti.
Pri vsem tom je pa tüdi nê zavrgao plemenitoga razveseljávanja. Z-tüvárišmi je večkrát na prijétno
8
zgovárjanje vküper prišao i da je igro preveč rad meo, se je med ednoga hípa dugšem betegüvanji návčo na flôti igrati.
Po štiraj lêtnom ômurnom priprávlanji i včenjê je v-1505 tom, komaj 22 lêt star mladénec, kí se je že vu prvom leti za odlíčnoga skázao — z-breštyánom vencami (baccalaureus) filozof pôstao — doli je djao egzájmen i poosobili i djáli ga za filosofie meštra. Zdà bi se že tak mogao právdeníkstva včenjê podati. Oča, kí je že že ednoga casarskoga, ali odebérajočega vladára tanáčnika mêno vu njem viditi, njemi je že naprê Corpus Juris i drűge k-tomi včenjê potrêbne knige kűpo. Ali — človek namenjáva, Bôg pa skončáva. Nahitroma, liki z-kárt pozdignjeni gràd, so se njemi vsi lêpi trôšti k sinê prikapčeni, sporűšili. Tak da bi nebeska strêla vdárila doli — celô nečákano ga je ščukno té glás, ka njemi je sin barát pôstao.
Kak se je zgôdilo, kak nê? Čűdne so Bože potì. Martin se je dosta včio, dosta je znao. Ali vnjegovom skazlívost odürjávajôčem, ednákom i čístom dűhi, liki dúbajôči črv, je nestanoma vrtalo, dubalo ono veliko pitanje: Jeli je z tvojim Gospodnom, tvojim sodcom v rédi tvoje delo? I na tô pitanje je nê mogao mirovnoga, ednákoga odgovora dati, àr je čűto, ka pred Bôgom nemre obstáti. Čűto je, ka se on za vnôgi svoji grêhov volo skvariti mà; za šteroga volo se je odznôtra sam sebov grozno dosta bojüvao.
Ka naj činí? Ka má činiti, naj na skvarjênje neprìde? Što ga rêši? Či bi evangeliom, ali Gospodna samoga opìtao — zagvüšno bi naišao rešitela; ali vu onom vrêmeni so nê Gospodna, nego cérkev spitávali, i tá je tak velela: Ščéš se spravičati? — Teda mené lűbi više vsega. I što je lűbo više vsega cérkev? On, kí je ostavo svêt, vu slűžbi cérkvi cerao tà žìtek svoj: barát.
9
Tô je bio znotrêšnji zrok, k-šteromi so prišli zvönêšnji zroki. V 1505-tom so njemi ednoga prijàtela presmeknoli. Tô je boži prst! — si je mislo Martin. — V-isto onom leti, v-ednom lêtašnjem dnévi z-Mansfelda od roditelov poglédanja domô idôč, nê daleč od Erfurta, pri Stotterheima máloj vési ga je lêtašnji vihér zadrobišao. Bliskalo, grmelo je grozno i blűzi njega je blísk vdaro doli. Od stráha je na zemlô spadno i tam vu smrtnom stiskávanji, je oblűbo: Pomàgaj mi, drága svéta Anna i jas barát bodem!
Tô oblübo je bár že na drűgi dén požalüvao, ali da njemi je cérkev povêdala: oblűbo prelomiti — ešče či je z-nepremišlenosti, ali z-šále, ali z-sile dána je velki grêh. „Nê z-svoje vôle, nê sam rad sem grátao barát — právi on sam — nego gda me je smrti bojazen nanágli obvzéla v-sili, v-stiskávanji sem včíno oblűbo.“
Dvà tjedna potom je na večérjo pôzvao dobre pajdáše svoje. Pri víni i igri so se razveseljávali. Njegovoga slobôda gostšênje je bilô tô. Na znánje njim je dao, ka vu klôšter ide. I nê so ga mogli dolizgúčati. „Dnes me vìdite — erkao je — obslêdnjim, potom nigdár več.“
I tak se je zgôdilo. Na drűgi dén 1505 julija 15-ga so ga pajdášje jočéč sprevájali v-Agoštinski barátov klôšter. Dveri so se prednjim ôdprle — i pá za njim dolizáprle. Jeli se gda nazáj povrné z-ti živomrtvi?
Jel’ zadobí gorstanênje!?
10
V-klôštri i na katedri.
(1505—1517).
Kak Je v-klôšter stôpo, je nàjprvo njegovo delo bilô, ka je oči písmo pìsao i odpüščenje proso, ali zaman. Oča njemi je nê odpűsto, nepomirjeni i brez trôšta je bio. Sledi je univerziji pri meštra postávlanja príliki dobleni prstanek nazáj poslao, potom se je v novíciuš barátov gvant oblêkao: do zémle viséčo, v-bêli lebernješ sűknjo, v čarne škűvke hôbo skriti, je šô za svojim poslom.
Agostinušov réd je med koldüvajôčimi redovniki te eden nájsigurnêši réd bio. To prvo leto je probe leto bilô. I baràtov proba je pokornost bìla. Na Luthera univerze meštra stàvo so tam nê dosta dáli. Njega so tüdi v-prôsto slűzbo djáli. Te visiko znánec je klôštra sluga poslao: pometati, ribati, čistiti, zvoniti je mogao. Žakel so njemi povesili na pleče i kôdivat ga poslali vu váraš i vu vesnice. I mesto dobre rêči so se špotávali žnjega, zanjim kričéči: „Pašči se Martin, kôdivanje, i nê včenjé podigáva klôšter!“
Luther je bôgao, ár je mislo, ka tà pôt pela kzveličanji. Probe leto je ešče nê preteklo doli i Luther je spodoben spoznao; ôsvetno so ga notri vzéli v-Agošton réd. Doli je djao trôjo barátov oblűbo: pokornosti, siromaštva i ledičnosti oblűbo. Prekrstšeni je tüdi, nôvo imé je dôbo, po tom so ga do ednoga časa nê za Martina, nego za Agoštìna imenüvali.
I da je njegova dűša toga nájvékšega grêha, skazlívosti nê poznala, je tákši barát grátao žnjega, kakšega je ešče nigdár nê bilô i tüdi ga nede. „Po-
11
božen barát sem bio — je pravo — nateliko sem se držao k-réda pravilam, ka sem lehko pravo od sébe: Či gda barát — tak jas zagvüšno sem šteo v-nébo prídti. I či bi tô tak dugo trpelo, na smrt bi se zmantrao z-verostüvanjem, z-molênjom, z-čtenjom i z-drűgimi ôpravicami.“ Slika njegova káže, ka je tak bilô.
I dönok je nê mêla njegova dűša znotrêšnje mirovnosti. Či si na pravičnoga sodca, na Bogá i Kristusa zmislo, je čűto, ka nede mogao pred njimi obstáti, čűto je, ka je grêhšnik i skvarjênja sin. I kêm bole je mantrao sebé z tak zvánimi dobročinênji, témbole je čűto svojo nevolnost, predosta veliko krhkôčo i nemočnosti. Té dühovni beteg ga je celô pobitoga i žalosti ômutnoga včíno, skoron vu versko bláznost prinesao.
Barátov pokornost njemi je nê pomágala. Teda je prišla zapoved, ka se more svéto theologio včiti, ár žnjega aldüvajôčega popa namênijo včiniti.
Nôva idea, nôvi trôšt! Mogôče ga tè stopáj bliže pripela k-zveličanji! Vêm, kak je sam pravo: „Posvetšeni pop je k-laikušnim krstšeníkom teliko, kak zorjanska zvêzda k-bliskajôčoj olenki primêrno.“
Tak se je zgôdilo. Pop je pôstao, 1507 májuša 2-ga je bio te veliki dén: posvetšüvanja dèn. Na ete veliki ôsvetek je med vrêmenom že pomirjeni, njegov oča tüdi prišao.
Za popa posvetšeni Luther je obdržao to prvo, ali si tak zváno „nôvo mešo.“ Ali gda je pred oltár stôpo, i ete rečì pravo: „Ovo eti tí prinášam, vekivečen Bôg, ete moj áldov“ — smrten strâh ga je obvzéo i namêno je pobegnoti od oltára. Vêm što more obstáti — si je mislo — pred velikim Bôgom brez sredbenìka. I kak prìdem jas k-tomi, naj odičenoga Bogá oberčém!? I uprav bi pobegno, či bi ga te vrêli, stári Dr. Usingen, njegov velike znanosti profesor, nazâ nê zadržao.
12
Luther v-klôštri.
13
Po meši je gostšenjé bilô. Martin je pôleg očé sedo, i med zgovárjanjem ga je pítao, zakà njemi je kráto naj barát bode, da je barátov žítek tak miroven i tűhi? Te dober starec, koga so prevnôgi vdárci že sploj pobili, vêm li nê dávno njemi je dvà siná vnesla ta grozna smrt, je ômurno pravo: Vi môdri môžje, jeli ste nê čteli vu svétom pismi: Poštűj očo i mater tvojo?“ I k-coj je pridao, ka so se „bogme tvoji roditelje vkanili v-tebi položenom vűpanji.“ Martin vu dűši globoko obhodjen, se je odpovedávao, govoréči: „Nébe rêč sem bôgao, za njôv sem šô.“ — Ali oča je z-glavôv gibao: „Bôg dáj, da se nevkaniš i naj nede eto cêlo samo vragá sküšávanje.“
Pa či bi znao, ka Boža pôt rávno z-kmice i prêk po kmici pela na sveklost, ka na baráta blôde konci se evangelioma pravica presvêti, ka je právde cil Kristuš!
Tak je bilô. Lehko je on mešüvao, edno za drűgim, spovedàvao se vsáki dén, dokeč na cérkev poslűhšajôč je z-lasne môči, pôleg svoji dêl iskao zveličanje, ga nê mogao náidti. Právde pôt samo li na grêha spoznanje pripela, ali na grêha obládanje nam môči nedá. Činênja so pa vsigdár zmenkanja i krhkôče pune, — nê mirovnost, nego nezadovolnost, i ešče vcaganje rodijo.
Luthera düšnovêst je tüdi nestanoma trápilo grêha znánje, — i či je račun jemao sam odsébe, je vsigdár nezadovolen bio i že bi skoron v-cáglost spadno za volo zveličanja svojega, z-právde je samo svoj smrten sôd, vekivečno skvarjênje čteo.
Kak je Pavel apoštol, — z-prepasti globočíne, tak je i on britko gori skričao: „Oh jas nevolen človek! Što me oslobodì z-etoga têla smrti?“ I njegovo kričanje je Bôg poslűhno. Vu kmičnom dôli je naed-
14
nôk sveklošča grátala: Trôšta prvi evangeliomski svekel trák njemi je vu srdcé svêto.
Gda se je naime za njegove dűše velike teškoče svojemi stáromi prijáteli i vučiteli tožo, je njemi te vrli dr. Usingen preci gori prečto apoštolskoga verevadlüvánja ono lêpo djátko: „Verjem grêhov odpűščanje!“ I včasi njemi je jo i razložo. „Nê trbê tô tak — je pravo — razmiti, kaj Bôg samo ednomi človeki odpüstí grêhe, példo denem Dàvidi, ali Petri. Bog tô ščé, naj vsáki krščeník verje, ka se i njemi odpűstíjo grêhi. Tak je, — vervati moreš, ka se tvoji grêhi tüdi odpűstijo za vrêdnost Kristuša.“
I ešče bole se njemi je zàčalo pri srcê vedriti, gda je v-1507. leti nemški agoštinski redôv, klôštrov gláva dr. Staupitz Jànoš z-Itálie domô pridôč, zvedávao od toga potrtoga srdcá, i žívomrtvoga siromaškoga baráta i med zgovárjanjem ga je pítao: „Zakâ si tak túžen Martin fráter?“ Tak se njemi je zdelo, da bi Božega angela vido vu njem, — pred njega je poklekno i srdcá britkosti vse bolezni, pokôro, mantre je pred njega vlêjao. Staupitz se je smilüvao nad nevolnim grêhšnikom i ka ga naj spôti i rêši dühovne teškôče, njemi je pravo: „Martin mešter, jas tak
vìdim, ka se tí samo za grêhšnoga mísllš i Kristuša tüdi samo za zveličitela mêniš držati. Dobro si zamerkaj, ka je Kristuš te právi zveličitel i tí si právi grêhšnik. Bôg se nedá šáliti, on ne činí z nami sleparíje, on se je nê šálo, gda je svojega Siná poslao i za nás na áldov dao. Tô veri i zveličaš se.“
Tô veri i z-tôv verov vu srdci se zgledni na njegove rane, slíhšaj njega i svéto rêč njegovo!
Na té rečí se je ete vcagajôči, vu srdci pobiti znôva otavo. Z-velkov vdánostjôv se je pôdao na čtenjé Svétoga Pìsma, ka de zdâ že samo Njé poslűhšao, Njemi vervao, da se ogvüša od toga, ka je
15
Kristuš za njega tüdi moke trpo, za njega je tüdi vmrô, z-rečjôv, ka je zveličitel tüdi njegov. I kak čűdno premenjávanje! Tak, da bi zdâ celô drűgo knigo meo vu rôki. Eden, celô nepoznani, nôvi i blájženi svêt se je ôdpro pred njim: na pekla i njega môk mesti so se njemi skázale nebésa i zveličanje.
Čteo je, čteo — znôva i znôva Rêč Božo: „Tak je lűbo Bôg ete svêt, ka je Siná svojega jedínorodjenoga dao, naj vsáki, kí vu njem verje, se neskvari, nego vekivečen žítek dobí.“ Verje, — jeli je pa i meni nê slobodno vervati? „Vűpaj se moj sin, odpűščeni so ti grêhi tvoji.“ Vűpaj se! — Jeli se pa jas nemrem tüdi vűpati? „Po veri se zveliča človek, brezi dêl právde.“ — Jeli se pa i jas nebi mogao zveličati?
Kak po dúgom robstvi z-klonje oslobodjen ftìček, tak se je pozdigávala njegova dűša proti nébi. Vihér je nê vdérjao, blìsk se je nê skažüvao več, vedrna je bíla néba zdâ i vu njê zagledno mesto trdnoga sodca lübeznívoga Očo, milošče Bogá, na dêsnoj z-nedùžnim ágnecom, kí je na sébe vzeo svêta grêhe i mìr je spravo zemli i srdci.
Znôva njemi je nazâ prišla žìtka vola. Barátje so ga komaj razpoznali. Nê se je püklavo držao — vednáko je stao, batrivnost je čűto vu sebi, ár „Se medlo bojati nemre od zémle,
Kì vu ti nebeski má vűpanje.“
Samo je li edno falílo ešče: njemi valón dela prestor. Nahitroma je i toga dôbo.
Môder Frigyeš, sáski odebérajôči vladár je v1502-gom edno nôvo universo dao gori postaviti vWittenbergi i theologičnoga khôruša organizêranje je na Staupitz Jánoša zavüpao, kì je na filozofie edne katedre Luthera odébrao vö i da je té glavár njegovo poráčanje spréjao, je Luther v-1508-mom leti
16
universe profesor pôstao i začno je naprêdávanje zfilozòfie predmetov, bár bi ga srdcé bole k-theológiji ravnalo. Záto je tečas nê ostao napokôji, dokeč je žnjé nê djao doli egzájmena i nê dôbo dovoljênja na Svétoga Písma razlàganja. Lehko si mìslimo, z-kakšov radostjôv i navdüšenostjôv je začno i odprávlao on tô pozvánje. On je rêsan z-velkov môdrostjov i zmožnostjov včio, nê tak, kak písmoznanci, tak zváni školastikušni znanci. Te hírešnji dr. Mellerštadt je pravo od njega: „Té barát osramoti vse doktore; nôvo znánje stvorí i reformálivao bode cêlo rimsko katholičansko cérkev.“
Medtém je v-glávnoj cérkvi tüdi večkràt predgao. Nájráj je razlagao v-katedri Pavel apoštola k-rimlancom pìsano epištolo i gda je v I. táli k-17-tomi veršuši prišao, gde je popísano, kaj: „Te pravičen človek z vere živé!“ — Dűša njemi je znôva brodila. Z-vere? — Zakâ pa te glási i vči cérkev, ka z-činêny!? I zdâ je že več nê vu svojoj, nego vu sv. materé cérkvi pravici záčao dvojiti.
Medtém brodjenjem je z-klôštra zapôved prišla, ka z-ednim tüvàrišom v-Rim more potüvati. Luther je nezgovorno blájženi bio. Kelko lêpoga trôšta je pripišüvao on k-etoj pôti! Rim, pápo viditi, tam spôved meti i grêhov odpűščanje dobiti! — tá misel ga je malo nê v-nebésa zdignola. Nê njemi je prišlo vpamet, ka ga je z-tém znôva te stári človek sküšávao, ka pá nê z-vere, nego z-činênya ščé živeti i se zveličati.
1510-ga, v-jeseni je po sedem tjédni teškom potüvanji zagledno te svéti váraš, te vekivečen Rim. Oh čibi ví vidli toga hôbastoga baráta! Na kôlina je spadno i roké prôti nébi zdignovši je gori skríčao: Pozdrávleni boj svéti Rim!
Pa, kak hitro se je predramo — Rim je vse drűgo bio, samo li svéti nê. „V Rimi — kak je sledi
17
sam pravo — vsáko cérkev i vsáki kôt sem obhodo i vse sem vervao, ka so mi tam vküp zlagali, spekli i skühali“. V-diljek je zplezo z-rômari one hírešne Pilátušove stube tüdi, po šteri je, kak právijo, Jezuš gori šô v-Pilátuša palačo.
Ali tüdi se je na čísto strêzno. Nebeski orság je iskao v-Rími i naišao je pekel. Mesto apoštolske prostôče svetsko précimbo, z-luksušom napunjeni pápov dvor. „Pápa — kak tô sam pripovedávao, na cifráni kancêraj sedéč — nosi okôli svestvo. — Pápo prelátušje smehéč pripovedávajo med pijančenjem, kak ti edni mešűjejo, kakda právijo ober „krüha i vìna: krűh si i krűh ostáneš, víno si, i tô tüdi ostáneš“ i da njim lüdjé nerazmijo guča, tak verjejo, ka Jezušove rečí právijo, šterimi je on slêdnjo večérjo nastavo. Zaistino se mi je pregrstnolo, vidôči, ka tak: esi lüči, tá vrži formov skončávajo mešo, rávno tak da bi na pláci vu kàkšoj galupi komedio špilali, jas sem ešče niti nê do evangelioma prišao i eden drűgi tüvàriš je že sedméro méš dokončao, i cérkevni slugi se navolivši moje meše pobožnoga odprávlanja, so na méne kríčali: „Odpravi, že ednôk odpošli domô svéte naše materé drágoga siná!“ — Ali či me je že Bog med ete nesramnjáke pripelao, za stô ràhnški nebi dao, ka sem Rim vido; na veke bi me ovak bantüvalo, ka si z pápom nepravično dénem. Ali mí tô gúčimo, štera smo vidili. Z-Bože právde tam ni edne piknje nezdržijo, ešče kak žnorìje se ž žnjé norčárijo. Odnut tečé, liki z-môrja, vsa hüdôba.“ No, tô ti zahválimo, tí svéti Rim! Luthera vera k-rimskoj cérkvi i k-pàpi se je tistoga hìpa toti ešče nê genola — ali prôti Rimi sledi bojüvanom velikom boji si je z-lasne ete skűšenosti zajimao môč i batrivnost. Na tô cilajôč, je nê ednôk pravo: „Za stôjezero zláti râhnški nebi dao tá, ka sem Rim vido!“
18
1511-tom v-januári je prišao nazâ z-Rima vWittenberg, gde je veliko odlikovánje čakalo na njega. Odébrali so ga za ágoštonoš réda perjela, v-1512tom pa oktôbra 19 ga so ga za Svétoga Pisma doktora spelali. Tak je grátao žnjega vu 29 tom leti starosti: Doktor Luther Martin!
Od njega je Svéto Pismo bole vrêdnoga doktora nê melo. Po doktora prisege dolidjánji je do konca žítka njegovo srdcé li edno želênje melo: Bogá skrovnosti i Svétoga Pisma zbrodjávanje. Dvê cêlivi leti je samo tô razlagao na profesorstva katedri.
Z-žoltári je začno, ár je vu njì svoji trplênj náglas naišao. Po tom je pa — k-rimlancom písano epištolo nadaljávao — od štere njemi je dűh ozdravo, blájženi je grátao, ár je vu tej tô naišao gori, za štero njemi je srdcé že dàvno hrepenelo i štero je do têga mao zobston iskao: Božo, vsákoga vernìka zveličanje správlajôčo pravico.
Tak je, — nê človečo, nego Božo pravico! I eto rêč: „Boža pravica“ od štere se je do eti mao tak bojao, tak trepetao, štero je tak odürjávao, je zdâ z-srdcá cêlov lübèznostjôv k-sebi obìno. „Tak se mi je vidilo — právi on sam — ka so Pavla apoštola eta govorênja nebés vráta.“ I od tistoga hípa mao, ka je živìni pášnik, človeki hramba, ftički gnezdô, zergi pečina, ribi voda, — tô je postanolo vervajôčoj dűši njegovoj Svéto Pismo: Žìtka i zveličanja kniga.“
Ár je vu Božoj pravici najšao toga klűč. Zarazmo je, ka je Bogá pravica, céloga Svétoga Písma eta centrálna svetlost, nê kaštigajôča, skvarjüvajoča, nego obarvanja, oživávajôče milošče pravica: Bogá k-lüdém, grêšnikom nedokončana lübèzen vu Jezuš Kristuši, koga je na odküplênje dao za nás, da naj po vu njega položenoj našoj veri zadobìmo grêhov odpűščanje i vekivečen žítek.
19
Zarazmo je, ka cêlo Svéto Pìsmo od začétka do konca vdiljek tá sveklost presvêti, ka njega vsaki réd: miloščo i lübézen glási. I po tom razmênji se tak občűto, da bi se znôva porôdo. I ešče je vèkša bila njegovoga srdcá radost i blàjženstvo, gda se je med vučenjem ogvüšao, ka je med stárimi cérkevni očákmi nê samo eden, kak pl. denem, med večimi te nájvêkši, Agošton, tüdi eto pravico rávno tak gláso. I kak Melanchton tűdi právi od njega — ka on zdâ nečinì drűgo, kak, ka dűše po kmičnoj nôči znôva nazâ posodjáva k-Božemi Sìni i Ivan Krstitela példo nasledüvajôči, njim pokáže onoga Božega ágneca, kì je na sébe vzeo svêta grêhe i gori je pozové: naj popádnejo eto Božo veliko miloščo i po veri jo vu srdcá vzemejo.
Kak je vu profesorstva katedri, rávno tak je vsedugo nê tô zveličitelno pravico v-Wittenbergskoj glavnoj cèrkvi tüdi gláso; tak da je Boža Rêč li hitro donêla i daleč po zemli razíšla. Z-ednov rečjôv, v-Wittenbergi se je že denilo. Ali ka z-té zorje zRimom žitka i smrti boj zide, si je te ešče nišče nê mislo. Nájménje pa Luther Martin nê.
20
Boj prôti Rími.
(1517-1521.)
Te veliki dén: oktober 31.
Či štoj, Luther Márton je veren ino istinski sin bio svoje svéte materé cérkvi. Na tô si je rávno nê mislo, ka bi žnjôv i njé glavôv, z-pápom gda vu protivinstvo prišao i od njé se vkrâ otrgno. Prôttomi je té krepke vere bio, ka z-Kristušom svojim i evangeliomom vu svétoj materi cérkvi njegovoj dokonca ostàne. Ešče — rávno tak, kak Pavel apoštol, gda je ešče Saul bio, — je on tüdi stálno vervao, ka zvön njegove svéte materé cérkvi svètoga občinstva za njega nega mesta, nega zveličanja tüdi. „Vu boja začétki — právi sledi on sam, — sem i jas zagriženi pápinec bio, od pápo návuka nateliko opojeni, ka bi gotov bio vmárjati i na grmado zmetati vse one, ki li edno minuto vtajijo proti njemi pokornost.“
Samo li teda, gda njemi je trbelo med Kristušom i pápom, med evangeliumom i rìma včenjom odebrati, je k-Kristuši i k-evangeliomi stano.
Ka je te velki boj vövdaro, toga zrok i prìlika je grêhov odpűščanja cêdal odávanje bilô. Pôleg rim. katholičanske cérkvi včenjá náime grêhe nê Bôg, nego njegov zemelski namestník, pop odpüstì. Za šteroga volo njé popi trbe vadlüvati. I grêhov odpûščanje nevisí od pokôre i vere, nego od oni dobro činênj spunenja, štere pop včiniti gori dá. I či štoj té ne spuni, či v-grêhi vmerjé? Niti tô je nê falinga. Za toga volo so vö zbrodili liki oslobodjênja škér, očiščávajôči ogen, purgatôrium. — Za pêneze mešo
21
dájo delati za toga preminôčega dűše zveličanje, — i mati cérkev, kak Kristušove vrêdnosti, Márie i svétcov víšešnji dobročinênj granár — z-tê kinčov grêhovodpüščenje deli tim moko trpéčim dűšam i vö je oslobodí z-purgatôriuma. Ešče, či dosta pênez aldűjejo za njé, teda se grêhšne dűše ognejo purgatoriuma i zráven v-nebésa idejo.
Dűš zveličanja za pêneze odávanja čalarija je vu onom vrêmeni nesrámno više mera cvela. Od toga sramotnêšega trštva je svêt ešče nê vido. Za grêhov odpüščênja niti nê trbelo v-Rim potüvati, — ali kproščênji idti, — Rim je sam gori poiskao grêšnike i ponűjao, odávao njim je grêhov odpűščanja cêdela, kak dűš zálogov listé vse povséd. I tákše cêdela je ešče za te preminôče lehko bilô kűpiti. Rìmi je vonom vrêmeni jáko dosta pênez trbelo. II-gi Gyula pápa je náime v Rími cérkev nakano réditi na spomenek svétomi Petri, tomi tak povedanomi prvomi, našega Gospon Kristuša zemelskomi namestniki i krstšanske cérkvi glavičnoga voglà kamni. Na té cil je dosta millionov pênez trbelo. — Odkud je naj vzemejo? — Odnut, odkud so je i doetiga mao jemáli: od verníkov. — Samo, ka je v Rim vsáki vernìk nê mogao prìdti. I záto so si v-tom tàli tak pomogli: Či človeka partêka domà neide, — jo na senje nesé, ali pela. Tak je na senje, na odajo prišao tüdi pápo blagoslov, grêhov odpűščanje.
V-Nemškomorsági je načeli dűš gševta te mládi brandenburgski Albert, orsački hercegprímáš, mainci i magdeburgski éršek stao, kì je prôti cérkvenoj právdi od pápo za grozno šumo pênez vu 25 lêt starosti visiko čést dôbo i sam tüdi do vűh zaduženi bio i rávno zatoga volo je popadno tô ponűjajôčo príliko, je z-polojne prêk vzéo grêhov odpűščanja cêdal odávanje, da leži svoje veritele Fugger bankáre
22
vözadovoli. Ali pred Fugger bankári je nê meo jáko poštenjá, ár so tê včasi k-njegovim mašetarom (agentom) zavüpnike postavili, ki so pri odaji včasi njihovo polojno z-notritekôči pênez doj zastavili i prêk vzéli.
I što so bilí oni cêdal odávci? Vsi tákši lâhkoški, pokvarjenoga žìtka živlenci, nesrámni barátje. Alberta je eden níčesen, za hüdôbe volo na smrt, ali z-milošče na vekivečno vôzo osodjeni Tetzel Jànoš imenüvani barát bio. Albert ga je rêšo gaog i zdâ ga je za cêdalaša djao. Od toga bi prìpravnêšega, na tô grêšno, nesrámno trštvo tak nebi dôbo. Z-velkim erdéčim krížom, z-pápa cimerom, cêdal i pêneznov ladicov je hodo od váraša, do váraša; od vési do vési, na ladici z-tém napískom:
Koga pênez se v-eto ladico pűsti,
Njegva dűša se tam zgora v-nébi leščì. Grêhov odpűščanja cêna je vönapràvlena bìla. Královje, érseki, püšpeki i drűgi glávni gospôdje so mogli po 25 rajnarski zláti râhnški; trštci, obrtniki 1—1½ râhnški, siromáci pár fillêrov, ali pa nikanê pláčati. Od mrtelni menje. Posebni grêhov rešitev je rázločna bìla. Nájdragša rešinga je cérkvi rôpanja grêh bio, nájfalejši purgatoriuma rešitev. Zvöntoga je ešče odávao mesá, mlêka, zmôčaja rešüvanja cêdala. Kí si je tákša kűpo, je od posta mentüvani.
I z-etov partêkov je Tetzel, liki kàkši püšpek potüvao po orsági. Trì ocifráne konje je meo napre žene. I či se je v-eden váraš pripelao, dao je zvoniti, z-ôsvetnov procesiov je ednáko vu cérkev šô, tak da bi božo čést odprávlao. Pápo bullo so v-svilo povito nesli pred njim. Ali nê samo ednôk je med potüvanjem na cesti postavo gori svoj šator.
Gda je Luther Tetzela eto odürno, nesrámno gšeftanje zvedo, vu razburjenosti je etak skríčo gori:
23
„No zdâ že dönok, či Bôg tak ščé, notri podpìhnem vu trompöto.“ I vsedugonê je uprav tak včíno.
V-1517-ga v-jeseni se je Tetzel že k-Wittenbergi približávao. Na té glás se je Luther, kak dober pastér, či vuká troblenjé čüje okôli štalé, tüdi razdrasto.
I da je že sam skűso, ka je eden i drűgi njegov verník že tüdi kűpo cedalo i tô, ka je on po velikom dűševnom boji k-šenki z-milošče zadôbo, — ka düševno zveličanje za bojdikaj vrêdnosti pêneze ščéjo küpüvati, je pri sebi gori djao, ka tečas, dokeč svéta mati cérkev vu vere dugovánji končnoga skončanja neprinesé, ništerna fontošna pìtanja na razláganje pred môdri znancov svêt predloži, Pôleg stojéče poprêšnje návade je v-1517 tom oktôbra 31-ga na bože oznanenje 95 djàtk, (pravic) v-latinskom jeziki  spisane vö prebio na Wittenbergske grádške cérkvi dveri.
Tô grádško cérkev je Môder Frigyeš na „Vsêsvétcov“ čést dao pozdignoti. Tá so radi hodili na buče z daleč krajin. Odznôtra je punponérna bíla zpreminôčimi svétcov ostankami: svétimi glavámi (lobanjami), z-čontami oklajena. Zvön tê so tam bilí med večimi Svétoga Tomáša črêvla poplata, Svétoga Mórica záslobe, bethlehemske decé kôž, horebskoga čipkovoga grma, püstšáve manne, Jezuša jásel, Svéte Ánne prsta i jezero tákši ostank (ereklyov) eden-eden faláčec. Što je na to bučo prišao — je na cêli žítek grêhov odpűščanje nesao domô.
Odznôtra je ti mrtelni skrovna tihoča gospodüvala i verníki so dönok žìtek iskali tam. Pa je Bôg nê ti mrtvi, nego ti žívi Bôg. Te pravičen, z vere živôči človek je pa li zdâ tam odzvöna pred dverami stao i z kalapáča tűmom dranfao grobov tihočo, naj te žívomrtve zbüdí.
Na njega i nê na te preminjene svétce glédajte! Ete z-vere živôči, pravičen človek, — Luther vam odpré vekivečnoga žítka i zveličanja vretino.
24
Vadlüvánje je nê zvönêšnje, nego znotrêšnje dugovánje: dűše, srdcá nájskrovnêše dugovánje: osoben žitek vu Gospodni.
Vadlüvànje je neodvìšeno od vse svetske človeče zmožnosti i pràvde, — „ár právda dühá žìtka vu Kristuš Jezuši nás je oslobodila od právde grêha i smrti“ — (Riml. VIII, 2) Vu zveličanja dugovánji smo jedíno Bôgi podgovorni: „vsáki lastivnomi Gospôdi stoji, ali spàdne.“ (Riml. 14, 4.)
Záto: „Gda naš Mester i Gospon Jezuš Kristuš pràvi: Povrnte se! — tô ščé, naj vernikov cêli žitek povrnênje bode.“ (Prvadjátka.) Záto: „kì tô verje, ka si po grêhov odpüščanja cedali správi zveličanje, se naveke skvarí.“ (32-ta djátka.)
Záto: „Cérkvi právi kinč je Bože díke i milošče svéti evangeliom.“ (62 djátka.)
Povrnte se tak i verte vu evangeliomi, — i vaš je vekivečen žítek!
Ovo, ona nebeska svetlost, štera se je na vu kmičnom dôli i vu smrti orsági živôči národ 1517 oktôbra 31-ga znôva zasvêtila, naj več nigdár do vekoma nevgásne!
Na drűgi dén, kak na Vsêsvétcov dén je pa krstšanske vere eto vekivečno pravico Luther vu cérkvi z-predgance v-národnom jezíki naprêdao i razložo. Pôleg Lukáč 19, 1—16 je razložo „ka je ta práva Boža hiža za zveličanje hrepenéče Zakeuša ponízno srdcé“ i ka vu koga srdci Kristuš prebíva, on nepotrebűje drűgo, on je zadôbo vekivečno zveličanje, ár Bog negléda na človeka osobo, nego njegovo srdcé. Záto se nebrigajmo i nehitmo za grêhov odpüščanja cêdalmi, nego križa se držmo.“
I gda je vido, ka je pri cérkevnoj oblásti zaman iskao prôti Tetzela sramotnom činênji vrástvo, ka naj i národ z-čista vìdi tô delo, je i v-nemškom jezíki
25
vödao imenüvane djátke. „I nê je preteklo 14 dni — pôleg Luthera ednoga tüváriša. Mikoniusa rêči — je že cêli Nemškiorság, za 4 tjedne pa cêlo krstšanstvo poznalo Luthera djàtke, tak da bi je sami angelje raznesli. Ešče i barátje so je z radostjov čteli povsèdik. Eden je ešče žnji etak skríčao gori: „Hohô! té tô že prav činí, — prišao je, koga smo že dávno čakali.“ Ali naišle so se — i rávno med redovnikmi tüvárišov njegovi — tüdi bojazlìve dűše, štere so ga prosile, naj neprinesé na redovnìkov glavô sramote. Ali Luther je mirovno odgôvoro: „Drági bratje! Či sem nê vu Božem iméni začno, teda tak hitro vgásne cêlo delo; ali či sem je v-Božem iméni začno, — dopüstite mi, naj njemi do konca prídem.“
Kapa Tetzel? Prekléstvo je zlűčao na Luthera i v-drűgi kraj se je povrno. V-Wittenberg je nê vűpao stôpiti. Nego potom se je na Tetzela rátanje i podbàdanje gde eden, gde drűgi protivník eden za drűgim zgláso, tak da je k-koncovi proti Lutheri genjena i razburjena bíla cêla rimska cérkev.
26
Borüvanje na dêsno i levo, odstôp od Ríma.
Te prvi protivník je Prieriás rimski dömés baràt bio. On je pregledno vsáko knigo, štera je vödána, kak so Luthera djátke 95 pravic njemi do rôk prišle, je preci rêč zdigno prôti njim i vu svojem prôti pìsi je katholičanske cérkvi i pàpo vu verski i morálni dugovánjaj nezmotlìvost potrdjávao i njega nàjvišišo zmožnost zvišávao. Luthera i njegove djátke je pa za jeretinstvo imenüvao.
Luther njemi je odgôvoro i vö pokázao, ka je nezmotlíva i rávno záto vu vere i morála dugovánji ta najvišiša uglédnost i zmožnost Gospodna Bogá Rêč, — Svéto Písmo!
Te drűgi ômuren protivník je dr. Eck Jánoš, ingolštadne universe profesor bio. Ete velkoga znánja, ali ešče vékši samoga sebè preštímani, máren človek je nevoščeni bio Luthera díki, knigo je písao prôti Lutheri, za rebeliša, za odávca ga je razlàčao. I naimre proti pápi z-nezahválnostjov i nepoštenostjôv ga potvárjao.
Luther je njemi tüdi odgôvoro i naznano, ka je: pápa tüdi človek, zná se zmôtiti, ali Bôg i njegova Rêč je „istina.“ Gori je pôzvao protivníke, naj ga nepotvárjajo, nerazláčajo, nego ga naj z-Svètoga Písma vzéti dokomenti ogvüšajo i povdarijo. I ka se naj tá velka kmica, štera je pamet i srdcà obsêla, ešče bole razvedrí, je páli pero popadno i napísao
27
„Djátk razlágo.“ V-toj knigi je že z-ednim stopájom dale šô. Razložo je, ka je naše zveličanje jedino Jezuš Kristuš, kì je na sébe vzéo vse naše grêhe i ponűdo je nam cêlo svojo istino i ka je Jezuš Kristuš i njegova pravica po istinskoj pokôri i veri celô naša. Nadale razloži, ka nôve vere artikuluše réditi nišče nema juša, cérkev pa, da je pokvarjena, je jo neodlášano potrêbno popraviti, reformálivati. Tá reformácia je pa Bogá delo, záto njé poprávlanja vrêmen Bôg zravna.“
Ete svoj napisek je Luther po Štaupitz Jánoša sredstvi pápi tüdi odposlao i mirovno je čakao njega sôd. Kak de sôdo, z-tém se je nê dosta brigao, ár je že na vse priprávleni bio. „Znam — je písao Štaupitzi, svojemi lüblénomi očáki, — znam ka me má dojdti za Kristuša rêči volo, ali dűše mi nevarnost nemre doségnoti. Moj drági Odküpitel i Sredbenìk, Gospon Jezuš Kristuš je meni zadosta. Njemi bodem spêvao, dokeč živém. Kí nešče zmenom spêvati, — ka máram! Naj trôbi sam vu sebi.“
I bêsnì vucké so trôbili I kavùlili. Z tém so se njemi protíli, ka ga pápa vöprekuné. Od toga se je pač nê zosagao. Prôttomi je vu ednoj predgi v-cérkvi od pápovoga kunênja ednáko vöpovedao, ka kunênje telko zadene: „ka ga z-ti verni občinstva pápa vözaprè. Ali tô občinstvo je dvôje féle, kakti: düševno i telovno. Düševno je znotrêšnje, telovno pa zvönêšnje delo. Düševno občinstvo je Boži dár, — toga njemi nišče nemre odtégnoti, tô si samo mí samí známo odtégnoti, či pregrešimo. Telovno občinstvo je cèrkevno občinstvo; z-toga ga lehko vözapréjo, ali či tô nepravično činijo, — pod tákšim kunênjom ešče vékša bode nad nami Boža milošča.“
Tá predga je tüdi vö dána štampana i zdâ že se je i pápove trplívosti nit pretrgnola.
28
X-ti Leo pápa je zaprva tak mislo, ka je vse tô barátov, náimre agoštinušov i döméš barátov z-nevoščénosti zhájajôče nezbivanje i pernja.
Ali zdâ je že sam prevido, ka je ogen vdaro vö, od šteroga se i njegova hramba zná vužgáti. Zapoved je dao vö, ka se Luther po 60 dnévi v-1518 augustuša 7-ga v Rim pred sodce more postaviti. Sreča, ka se je Môder Frigyeš gori vzeo kre njega i vö je doprinesao, naj Luthera nê v Rimi, nego vNemškomorsági poslűhnejo vö.
I tak se je zgôdilo. Luther se je mogao vÀgošta váraši pred Kajetán, pápo követa postaviti. Po dúgom esi i tá vlečenji je v-1518 oktobra 12 ga bio pred Kajetánom.
Kajetán, té zafrigani talijanski dömés barát, je vu pápo iméni nê želo drűgo od Luthera, kak:
1.	Naj se spokori i nazâvzeme svoj krivi návuk;
2.	Naj oblűbi, ka na prišestno tüdi od njega odstôpi;
3.	Naj oblűbi, ka vu materi cérkvi nadale nikše zmešlinge nebode rédo. Luther je z-cêlov poniznostjov proso Kajetána, naj njemi prvle vöpokážejo, vu kom on blôdi? Ka je njegov krivi návuk? Kajetàn je edno-dvê djátki naprêprinesao, ali Luther je po — dugšem razláganji — li do toga prišao, ka Svétoga Pisma včenjá zatajiti nemre, ár njemi tô düšnavêst nedopüsti. I gda njemi je Kajetán vönazvêsto, kaj pápa ober vsê, ober žinata, ober Svètoga Pisma i ober materé cérkvi zmožnost má, — njemi je Luther z-tém nazáj vsêkao: „ober Svétoga Pisma nema!“
Nad tèm se je zdâ že Kajetán tüdi razburjao i da je nikšega dokumenta na pobitje Luthera pravice nê znao gori prinesti i doli ga povedati, je z-ožarjenim obrázom pravo: ka je on nê se prišao ese štükat, nego naj svoj krivi návuk nazáj vzeme, ga je dao
29
pred sébe pozvati i ešče dao njemi je eden dén na premišlávanje. Ali Luther je i te drűgi dén z-svojega návuka nika nej nazáj potégno; prôttomi pred veritnimi svedokmi je gori prečto svojo proteštácijo, všteroj je stálno obstao pri tom, ka je včio, ár je tô pôleg njegovoga zrêloga, spametnoga previdênja právi krstšanski návuk. Ali da znajôči tô, ka mogôče sezná zblôditi, je gotov očivesno vöstáti kre svojega návuka i v-pìsmi spísanoga pred znancov sôd postaviti. Tô je uprav v-písmi spísano na drűgi dén pred Kajetánom goriprečteo, na štero je Kajetán samo telko pravo, ka je vse tô „zobstonsko šlefetanje.“ i zdâ se njemi je že z-pàpo kunênjom protio. Ali zaman! Luther je znôva li tô pravo: „Dokeč me z-Svétoga Písma neogvűšajo, nika nevzemem nazâ!“ Na tô se je Kajetán razdrastšeni na njega zdrô: „Poberi se!
I tečas mi pred očí neprídi, dokeč neodstôpiš od krívoga nàvuka.“
Ali li hitro je obžalüvao vu sebi svoje delo, ešče ednôk ga je probao genoti, ali zobston je bilô. — Teda je pravo: „Ne stánem si več v-guč z tôv beštiov (z-zvirìnov). Njegovi ôči kmičen pogléd smìca; z-čűdnov pámetjov njemi je gláva napunjena.“
Luther je svoje delo pred pápo dao, — šteroga názhaj je tô bio, ka prvle, kak je domô v-Wittenberg prišao, je že tam bilô Kajetána pìsmo, vu šterom je Môdroga Frigyeša goripozvao, naj Luthera, kak nevarnoga, bêsnoga jeretnika včasi v-Rim pošle, ali ga pa z-orsága naj vö dá stirati. Glavár je na tô samo telko pravo, ka on Luíhera tečas, dokeč ga neogvüšajo, ka blôdi, ni v Rim, ni vö z-orsága nepošle.
Z-sílov so nika nê doségnoli, tak so si zdâ drűgo, jálnosti i čalaríje pôt prébrali, da bi ga na gyelino zvabili.
Pàpa je ono zláto rôžo, z-šterov je vsáko leto ništeroga kralá meo šegô za volo cérkevni vrêdnost
30
odlikováti, štera z-Ješse korenike zidôčega Jezuš Kristuša obrázi, — je zdâ tomi velkomi ostank (ereklyov) pobérávci, Môdromi Frigyeši nakano dati i poslao. Miltitz Károly kamarilàš, kí je sáski nemešnják bio, je nesao té dár glavári v-Altenberg, gde se je s svojimi dvorniki Môder Frigyeš v-onom vrêmeni zdržávao i za šteri dár je nika drűgo za zájem nê želo pàpa, kak tô, naj njemi Luthera „tô Šatana dête, skvarjenosti siná“ v-rôke postávi.
Ali gda je Miltitz vido, kaj Luther že štirikrát telko verníkov má v-Nemškomorsági, kak pápa, si je krotkêšo pôt zébrao. Tak si je mislo, kaj z-lêpov, masnov rečjôv dale prìde; v-1519 jan. 3 ga je pred sébe pozvao Luthera i z etimi prilizávnimi rečmi ga je spréjao: Dràgi moj Martin! jas sem mislo, ka si tí eden stári theologuš, šteri v-kôti sedéč se sam sebov dišputáliva. Zdâ vídim, ka si na starost gledôč te nájjakše môči človek. Bogme jas či bi 25.000 vitézov meo, nebi se pôdao na tô, ka bi tebé v-Rim dao prisìliti, ár kak sem se ogvüšao, tí si národa lübezník.“ Vadlüvao je, ka bogme dosta nepristojnosti činijo z-grêhi odpüstkmi, „ali tô edno — tí sam nemreš tajiti — je pravo, ka si ti dosta blôdnoga guča vretina grátao i na pápo rešpektuši si veliko črbino vdaro.“ — I dokeč je tak mrežo, so njemi zôči jálnosti skuzé kapale. K-koncovi je proso Luthera, naj vtihša gorizburkane dűše.
Luthera so té lêpe rečí genole, popűsto je i vtom sta ostala, ka či protivnìki múčali bodo, tak de on tüdi mučao; Miltitz pa pri pàpi vödoprinesé, ka cêloga dela očiščenjé na ednoga nemškoga püšpeka zavűpajo. Potom sta vküp večérjala i pri slobôdi pred odhájanjem je Miltitz ešče Luthera k-sebi obíno i küšno. Ali Luther je čűto, ka je tisti küš — Judáša küš bio.
31
Tak se je zdelo, ka je že mér svéti med njimi. Ali té mir se je li hitro porűšo. Zaman je pìsao Luther pápi edno vtihšajôče ponìzno písmo, zaman je tolmačo verníkom, ka on nešče katholičanske materé cérkvi jedinstvo razdranfati i zaman se je odstrano vu samno svojo tího delavnico; — oroslàna so znôva vözgrôžali z-svoje brloge.
Dr. Eck Jánoši je Luthera dìka nê dála gmaja. Na govorênja, štükanja boj je pozvao Luthera ednoga profesora tüváriša Karlštadto i v 1519-tom februára 19 ga je Lutheri tűdi odpísao, naj prìde v-Leipzig na štükanje i bráni svoj krívi návuk, či de ga mogao. Luther se je nê ogno toga. 1519 jul. 4-ga sta vu György hercega grádi v-nájvékšoj dvoráni eden ztim drűgim že na štükanje gotoviva stalá tiva dvá visiko znanca.
Z-Ecka stráni Mosellànus (obádvá vrstník i svedok) nasledüvajôč pokáže njidva notri.
„Eck, — kak právi, — je visiki, velkoga zrása, krepkoga glása. Nê samo, kak nazlükár, nego kak senja komidiáš se vídi. Bole rezno, kak sveklo gučì. Spomìna je odličnoga; či bi tüdi tákše pámeti bio, bi ga lehko za natùre remek držali. Pri štükanji vsefelé: glôždje, trnje vküper semele brezi razmênja i niti se nesômni, ka so njemi trdítvi kak slabe. Jáko je batriven i či ga v-kôt stisnejo, naednôk preobrné delo.“
„Martin je srêdnje visikosti, sűhi. Vidi se nad njim dosta skrbi i včenjá. Njega glás je donéči i prehoden. Njega znánje je čüda vrêdno. Razmi grščino i hébersko. Prijaznivi, na slűžbo gotov, nega prinjem kaplo gizdosti. Ne je začno dela brezi Bože pomôči.“
Štükanja glávna théma je bila pápo božanske uglédnosti pitanje, štero je skoron cêli tjeden trpelo.
32
Eck je tô potrdjávao, ka je cérkvi, kak nebeskoga, svétoga popovskoga orsága zemelske podobe gláva rimski pápa, i ka pápovo božansko uglednost prêdnjost, i nezmotlívost so žinatje vsigdár spoznali.
Prôttomi je Luther tô potrdjàvao, ka cérkvi, kak vernìkov nevidôčega dühovnoga občinstva gláva tüdi dühovna gláva má bidti i eta gláva je Gospon Jezuš Kristuš i kaj tákše verske artikuluše, šteri vu Svétom Pìsmi nikšega fundamentoma nemajo, na nikoga nemrejo prisiliti, niti žinatje nê, ár tê tüdi znájo zablôditi. I da njemi je na tô Eck tà vsêkao, či se žinata uglédnost tüdi gene, teda „odkud bomo znali, ka je jeretinstvo?“ — Luther njemi je odgôvora: „Z Svéga Pìsma,“ ár je jedíno ono nezmotlìvo.
I da je nadale Eck z-grobianščinov nadaljávao štükanje, Luther je odstôpo, i tak se je štükanje brezi vsega náshaja dokončalo. Eck i njegovi verníki so po cêla svêti raztùlili, ka so oblàdali.
Luther se je nê dosta brigao za njé. Domô je šô, dale je delao i zdâ je že cêlo vűpaoje v V.-ga Károly casara i vu orsački gjülêš vložo. Záto je v1520 jan. 20-ga casari pìsmo písao. V-šterom je pred njega postavo cêlo svojo stávo, vö je nazvêsto, ka za svojega návuka vsigdár, pred kimkoli obstojì i casara pravično podpéranje je proso. „Vzemi pod svoje perôti — je med večim písao — nê mojo osobo, nego pravico, ár ti je zàto dána zmožnost vu rôke, da te hűde bičűješ i te pravične i pobožne brániš. Ne trpi me duže, samo tečas, dokeč račun dam, ali obládam, ali spádnem. Obrambe neprosim, či se posvedoči, ka sem nepobožen i jeretnìk. Ali nedopüsti, ka bi pravico, ali blôdo, brezi vöposlűnenja i svedôstva na skvarjênje dáli.“
Ali protivníci so njemi nikak nê dáli míra, tak da bi je z-Ríma hújštili, vse besnê so ga napádali. Náimre razdráždžila ga je ednoga bôsoga Ferencredű
33
baráta, Alveld Ágoštona od „Apoštolskoga stolca“ písana kniga, vu šteroj je za bêsnoga jeretnika imenüvao vsákoga, kí Peter apoštola pohodníka, pàpo za Kristuša namestnìka nespozna. I ešče bole ga je razčémerilo toga baráta, k-njemi poslano pismo, vu šterom njemi je, kak pekla psovi naznánje dao, ka či de njega tüdi vüpao oblajati, teda jaj njemi!
Eto nesrámno, nìčestno napádanje je nazáj trbelo pobiti i vu kmici sedéče lüdstvo tüdi presvêtiti od toga, ka naj drži od krstšanske cérkvi i od pápeštva? Po etomtoga je ni pàpo nê milüvao, ár je tak čűto, ka zôči pápe Kristuša, zôči rimske cérkvi pa krstšansko svéto mater cérkev de trbelo njemi obrániti.
„Od rimskoga pápeštva“ zvánoj, písanoj knigi svojoj se je začno z-krstšanskim fundamentalnim vereartikulušom: „Verjem svéto mater cérkev, krstšansko občinsko (i nê katholičansko), svétcov občinstvo.“ Ta práva, ta krstšanska svéta mati cérkev je nê zvönêšnja, nego znotrêšnje, nevidôče dühovno občinstvo vere predmet. Njé spoznajôča znaménka je Boža Rêč, te evangeliom, pa nê Rim. Pàpeštvo je pa Boži vdàrec, kaštiga. Pápo nihá, ali li tak, či se tüdi on Kristuši i Svétomi Písmi podvrže. — Či se više nesé, tak je pred njim nê več pápa, niti nê krščenìk. Naj rédi žnjega bolvanabôgeca on, komi se vídi, — ali on nepoklekne doli pred človekom i nebode trpo tô, ka bi lüdje verske ártikuluše nastávlali.
Ali z-Rìma je nahitroma odgovor dáni. Prieriás Silvester njemi je na znánje dao, ka od pápo božanske uglednosti nikak dojnepovêjo.
Dobro je, — je natô pravo Luther: tak je pápa sam Antikristuš v-Rími, vu etom v-bíbor oblečenom Babilôni i rimski dvor je Šatana žinagóga. — Teda tak doj z-Antikristušom!
34
Kocko je tak tà lüčo. Zamahutno je z-jedìnim, ali gvüšnim, obládavnim mečom — z-Bogá Rečjôv, i jedino vu Bôgi položenim vűpanjem je spísao vrêmena one velike vrêdnosti knige, štere so nôvoga vêka fundament potrdile, na šteroga je dűšna slobodščina, presvetšenje rázuma i národov od tiranušov oslobodjênje pocimprano.
Prvi kníg tituliš je bio: K Nemškoga národa krščanskomi plemstvi od občinstva poprávlanja. Písane i vödáne 1520 augustuša v-prvoj polojni.
V-eti je porűšo Antikristuša gráda trí stené. Tô je tô: Vö je pokázao obprvim, ka je med cérkevnim (popôvskim) i svetskim (národnim, laikušnim) rédom gori postávleni rázloček: láž. Pôleg Svétoga Pìsma je vsáki krščenìk, vsáki verník dühoven človek, i kak tákši, je cérkevnoga i svetskoga réda kotriga. Gorposvetšenje je nê zôsebnoga rèda, nego samo gmajnske čésti fundament, tak pop samo za vsê nás zavűpanja i vu našem iméni i samo tečas, dokeč je na tô zavűpani, odpràvla ono čést, štero je poprêk vsákoga krščenika juš. Ednoga têla ednáke ali ràzločnoga delakroga kotrige smo. Zašteroga volo se popôvski privilêgiumi zbrisati májo. Pop, kak pörgar z-ovimi lüdmì pod edno pràvdo spádne. Či pregrešì, se pôleg splošne pràvde má kaštigati.
Potom je vöpokázo, ka da je vsáki krščenìk dühoven človek, ali si pop, pravice zbrodjávanje je tüdi medseben juš; i rávno záto je Svètoga Písma razláganje i verski pravìc nastávlanje nê samo pápo i popév vöodebráni juš. — Što verje, slobodno gučí, ár smo mí vsi Boži vučeníci. (Jan. 6 45)
K-koncovi je tüdi vöpokázao, ka je žinata držánje tüdi nê pápo vöodebráni juš, ka je tô tüdi medseben krstšanski juš. Prvi žinat je nê Peter, nego so ga Apoštolje i starši pôzvali vküp; nícejski žinat pa
35
Konštantin casar. Sloboden krščanski žinat je dnesdén tüdi potrêben za krívoga včenjá, pápovoga dvora tiraništva, luksuša, hotlívosti, lűdi mantránja, za mrtelni dűš meš delanja, zmišleni svétkov, i nedostojni hìštev, i za več féle nepristojnost tá zbrišanja volo.
Vu zaprtki se pa v-ôsvetnom goripozvánji kcêlomi krstšanskomi svêti obrné, da ga z-globokoga sna drevénosti zbüdí. „Naj bode svéta mati cèrkev — kak pràvi — verskoga žìtka zgojitelkinja, medsebnoga živlênja slüžbenica i nê Gospodarica. Doj z-pápa korônov, v-krâ z-njegovimi klűči i naprê zSvétim Pìsmom i z-molitvenimi knigami. Polgárski téd doj stepi pápo járem, àr je on tüdi Boži réd. Sramota, ka casar pápo poplate küšüje, ali prednjega poklêka, naj on po njegovom hrbti v-sedlo sêda. Jeli tô čüješ pápa? Ti nê te nájsvetêši, nego nájbole grêhšen, naj tvoj stolec te nebeski Bôg vu pekel sűne! Što je dao tebi zmožnost, naj se više Bôga pritískaš? Gospodne, Kristuš moj! Zgledni se doli, prinesi sôdni dén i razpráskaj vrága vlák v-Rími! Tam sedì on človek, grêha človek, skvarjênjà sin, protivník, kí — kak Pavel apoštol k-Thesaloničancom II-gom lísti II tali v-4-tom veršuši pravi: „Gizdávo se zvišáva više vsega, ka se Bôg zové, ali Boža slűžba, tak vu cérkvi Božoj, kakti Bôg sedì, skažüvajôči se, dabi Bôg bio.“
Eto pisávo so za ništerni tjeden v-jezero i vjezero exemplári na čtenjé spolôvili i od rôk do rôk dávali i vsákoga, ki je jo prečteo, ga je navdüšenja svéti ogen obseo.
Ti drűgi knig tituluš je bio: „Svète materé cérkvi babilonska vôza.“ V-toj knigi je Antikristuša drűgo veliko skrovnost: svest vöobslüžávanja naôpačno, hamišno, ali si pôleg krívoga včenjá deljenje
36
razkrio. Vö je pokázao tô, ka vu kakšoj vôzi je držao Babilon stároga teštamentoma národ, v-takšoj drží tüdi Rim nôvoga teštamentoma lűdi dűšnovêst zsvojimi krívimi i zmíšlenimi zveličanja správami.
Na pápo grêhovodpűščanje zdâ že odkrito vöpovê, ka je tô vse sleparija i zobstojnska nìčestnost. Pri Kristušovoj večérji pehára vtajenje je prôti Svétomi Písmi i Bôgi grêh. Meša, kakti svèti znamenj na spremenenje vu žívoga Kristuša položeni áldov je z interesa gšêfta vözmislena lažlivnost i najvékša spàka. Nadale, kaj svestva brezi vere nika nevalájo i tam gde je vera, so rávno nê potrêbna, ár so ona samo navero büdéče škéri. Rêč i vera so potrêbna dugovánja. Ta ova svestva so pa niti nê svestva, ár vu Svétom Písmi nikše podstáve nemajo.
Té knige so bilé pàpinske bože slűžbe smrt i vse bi njemi odpűstili, či bi tô nazâvzéo.
Trétjega napìska tituluš je pa eto bio: „Od krstsanskoga človeka slobodščine.“ Té napisek je zLutherovi napiskov eden te nájvékše vrêdnosti. Vnjem nepolemizáliva, ne napáda, nego mirovno, zpozdignjenim glásom, z-veličanskov prôstostjov razkrìva krstšanske vere bìvost.
Krščanske vere bivost nê vu cérkevnoga návuka prôstom vervanji, nê vu cérkveni zapoved mehkaničnom, vlêčnom spunjávanji, nego vu one Bože milošče, štero je on nam grêšnikom po Jezuš Kristuši ponűdo i štera je vu Rêči, tô je vu evangeliomi nam dána, z-našega srdcá punov vüpaznostjov popádnenji i notrivzétji stojì. Tô je ta žìva, spravičajôča i zveličitelna vera, štera krščanskoga človeka z-svojim Bôgom žítka občinstvi z edne stráni vu vsem deli cêioga svêta slobodnoga gospodára včinì, tak da je že nikomi nê podvrženi, z drűge stráni ga pa vu vsê delaj za cêloga svêta gotovoga slugo poosobi, tak da
37
sé zdâ že vsákomi podvrže. Tak bode krščenìk po veri sloboden i po z-vere tekôčoj lübézni slüžbenik, tak da de po etom nê sebi, nego vu Bôgi Bôgi i po Bôgi vsákomi človeki, z-ednov rečjôv medsebnomi dobromi živo.
Dokeč je Luther ete spìse pisao, je Miltitz Kàroly na míra zvršenja ešče edno slêdnjo probo činio. 1520 okt. 11-ga je na njé vzéo Luthera, naj ešče edno pomirjenja písmo píše pápi i trétje: od „krščanskoga človeka slobodščine“ spisani napisek njemi naj tüdi pošle. Luther je ešče ete áldov prinesao za mìra volo. Ali zdâ je že nê pokűčeni barát, nego zavêden, sloboden krščanski človek, prorok i reformátor gúčao žnjega. „Tô je istina — píše med večimi, pàpi, — ka sem jas rimski pápeški dvor ostro obrisao, ali tüdi Tí sam moreš previditi, ka je ružnêši i grstnêši, kak je nigda Sodoma i Gomora bìla. Vu tvojem iméni po cêlom svêti čalijo siromaško lüdstvo, opüščávajo, dűšo i têlo njemi skvarjűjejo. I tì, kak Svéti Oča tam sediš na trônuši, kak ovca med vukámi. Rimskomi trônuši je konec: Boži srd ga je ščukno! Milűjem te, lübléni Leo, ka si pàpa postao. Bár bi doli zahválo z-čésti i žívo bi z-očé tvojega őročine. Tá čést je Iškariôteš Judaši valón.“
Potom je doli spísao svojega dela tekáj, rázločne razpráve i svoje protivnike, na máli svoj napìsek cìlajôč je etak zaklűčo svojega pìsma redí: „kkoncovi, ka sem nê prišao z pràznimi rokami, eti ti ponüdim moj máli napisek vu trôšti mìra. Z-etoga prevídite Svéti Oča, vu kom bi meo radost, či tak ka hűdi tanjêrov polizávci neskvaríjo njé. Tô so mále knige, ali v-njí je cêloga krščanskoga žítka šuma. Siromák sem, z-drűgim Ti nemam slűžiti. Vêm Tebi samo düševna dobra májo na pobôgšanje slűžiti. “
38
Tô je bio njegovoga písma krátki zdržétek. I odgovor na njega? — Papèrna grumska strêla, — pàpo kunênje.
X. Leo pápa je vu kunênja bulli z-Luthera písem 41 djátk spoznao za jeretinstvo i zrendelüvao je, naj tiste žežgèjo, on sam pa ino njegvi tüvárišje svoje návuke v 60-ti dnévi pôleg réda i môduša morejo nazâvzéti, či pa tô včiniti nebi šteli, teda je víšiša cérkevna i svetska oblást more doj zastaviti i v-Rim postaviti, ovak tak oni, kak vsi njihovi podporniki tüdi prekunjeni bodejo.
Tô bullo je dr. Eck prinesao, kak apoštolski követ, v-Nemškiorsàg, ali Môder Frigyeš je prepovedao njé vörazglášenje. Šô je tak v-Leipzig k-György hercegi, kí ga je prijaznívo spréjao. Ali z-Wittenberga za njim se paščéči dijáki so ga tak prestrahšili, ka je odnut tüdi pobegno. Prispodobno je obhodo v-Erfurti tüdi: diáki so njemi vözoštampane bulle zrazčêsali i v-potok zlűčali.
Ali v V.-ga Károlya őročni držélaj so, na casara zapoved, gorele grmade, žgáli so Luthera knige i písma.
V-Luthera roké je tak ôkoli jeseni prišla ona hírešnja bulla. On je nê šteo vervati, ka bi od pápo prišla. Záto je tak zdâ samo Ecka napádao, ali sledi, da se je ogvüšao, ka od X. Leo pápo shája, njemi je velika britkost obsêla srdcé i vu „Proti Antikristuša buli“ zvànom napiski je ednáko prôti pápi stano ino njemi je odpovedao pokornost i njegov trônuš, kak Satana trônuš i Gospodna Jezuš Kristuša nájvékšega protivnìka je njega on tüdi prekuno. Svoje delo je znôva pred sloboden krstšanski občinski žinat poslao, gori pôzvavši casara, glaváre, gospodo, váraše i cêli nemški národ, naj se za volo krščanske materé cérkvi mentüvanja k-njemi pridrűžijo na dìko Božo.
Luther v ogen lüčí bullo prekunenjá.
40
Ešče i več je včíno. 1520 dec. 10 ga je z-rim. katholičanskov cérkvov naveke doj zračùnao. Na universe čarno táblo je edno naznanilo poveso gori, vu šterom je profesorom i mladéncom naznano, kaj vgojdno ob 9 vöri pápo bullo i pravdene knige žežgé. I tak je včìno. V oznamenjenoj vöri so vö šli z vároša pred Elster vráta i tam, gde so zgrablívi betežnikov gvant meli šegô žežgati, so grmado pozdignoli. Okôli njé so nastanoli i gda je plamén nájbole plahoto, je Luther naprê stôpo i z-etimi rečàmi: Da si i tí tvojega Gospoda obžalostio, naj te preprávi ogen vekivečni! (Jošua 7, 25) pàpo bullo je v-ogen lüčo, potom so se nazâ vu vàraš povrnoli.
Tô se je pa rávno po bulle vödánji 60-tom dnévi zgôdilo. Zdâ se je že odvse vu spômenki držáne božnije oslôbodo. Zdâ je že lêhko roké na plüga prêloče položo i več nazâ nê glèdao, li naprê i gori na visiko nébo, na pomôč vekivečnoga Bogá. Ona goréča grmada je posvêt bila vu püščávi, šteri je kázao pôt z-düševne kmice vu svetlosti, z-smrti orsága vu žitka domovino. Rimski návuk je vgasno, Bože Rêči, evangelioma návuk je svêto Mesto pápo porűšenoga trônuša se je znôva goripocimprao Kristuša nigdár neporűšeni, odičeni trônuš. Ka je márao on za tô, ka je pápo kunênje že vu valánost stôpilo, ka je od toga dnéva mao z domovine pregnáni ničestnják. „Naj vderéjo nad méne, — je pravo — sila samo edno nevolno têlo náide i tô tüdi Bôgi i po pápi skvarjenoj svètoj pravici poráčam. Amen.“
41
Odločilno megnenje.
Pápa je goripôzvao V. Károly casara, naj kak Gospodna vinogràda varitel (popravê pápo hohár) vö preprávi mlajíno, tô je naj Luthera pod orsačko kunenje vrže. Tô bi on slaboga dühà vladár uprav včino, či se nebi bojao nemški poglavárov i lüdstva. Ár se je med glavári nê samo eden naišao, kí se je kre Luthera gori vzéo. Náimre Môder Frigyeš, sáski odebérajôči glavár, šteromi je casar osobno dolizavézani bio. Záto so tak skončali, ka Luthera delo predevsém spreglédnejo i je med večimi i tô bio zrok, za šteroga volo je orsački gyülêš potrêbno bilô v-Worms vküp pozvati. Té gyülêš je 1521. na konci februára odprêti. Dober čas so se tanáčivali: jeli Luthera pred iskavo pozovéjo, ali ga pa brezi toga z-orsága poženéjo? Pápeša partája je niti nê štela čüti, ka bi ga pred gyülêš pôzvali: ár ga je pápa že tak osôdo, — so trdili — zdâ že samo tô jeste odzajaj: sôd trbê do konca prignati. Casar bi tô, na pápo znôva i znôva prisiljávanje — uprav dao včiniti, ali plemenitášov dober tao, kí so se že do gúta nasítili z pápo tiraništvom, — so negenjeni bilì: zahtêvali so Luthera pozàv i vöposlűhnenje, vêm so nemešnjáci i národ, kak se čűje, že vu vsê orságaj zburkani.
Pod tém obhodom je casar popűsto. V-1521. márca 26-ga je Luther že v-rôke dôbo casara pozvánja pìsmo, pôleg šteroga razmênja je Lutheri zravnao oblásti pokrítje, da ga med potüvanjem nikša nevarnost nedoségne, Po 21 dnévi se je mogao pred orsačkoga gyülêša líce postaviti.
42
Luther se je ni edno minuto nê müdio. „Či me zovéjo, je písao Špalatinuši — idem — ešče i betežen. Či do se pritiskávali, na Bôga zavüpam moje delo. Ešče itak živé i kralűje on, kí je one trí mladènce z žerjáve péči vö oslôbodo i obdržao. Blájženi so, ki se vu njem vűpajo.“ — Šô je.
Slobôjemánje je genlívo bilô. Prijátelje, vučenici i varašancov vnožina, máli i velki, prebráni i prôsti so se šeregüvali okôli njega. Roké, gvant, so njemi küšüvali, skuzíli so se. On je je pa blagoslovo, kárao i opominao, naj pri evangelioma pravičnom i čístom nàvuki obstojijo. Potom se je proti lüblénomi tüváriši, Melanchtoni obrno govoréči: „Či bi se nebi povrno nazâ, či me preprávijo protivníci, na Bogá te prosim, drági moj brat, ne püsti tá toga dela, vči nadale i delaj mesto méne tüdi.“ Potom so si na varaški kočűj gori seli. Pred njim je orsački poslanec vu précimbnom unifornišnom gvanti jezdo, na prsaj dvoglávnoga orla, na rami cimer majôči, za njim so se pelali Luther i njegvi prijátelje.
Tá pôt je zistinom obládnosti précimbna pôt bila. Gda so se v-šteri váraš pripelali, zvonili so njim, stančarje so pred njé hítili, naj viditi morejo toga hérešnjega baráta, šteri je z-pàpom i casarom zôči stano. Več mêstaj je tüdi predgao — i dobra vola ga je nigdár nê povrgla. V-Frankfurti je ešče lant vzéo naprê i popêvao je. Na tôj pôti je spravo to nájjakšo pesem, naš evangeličanski himnus: Trdi grád je naš Bôg zmožni!
Prijátelje so ga zastávlali, prosili, naj neide vWorms, naj si na Hus Jánoša zmìsli, ár zagvüšno na njega šorš príde, ka ga žežgéjo. „Kapa či bi tákši ogen naložili med Wittenbergom i Wormsom, ka bi njega plamen do nébe ségno — je pravo Luther — zváli so me, idem vu Božem iméni i od Kristuša
43
svedôstvo včinim, potom se na njega zavűpam.“ — I gda njemi je Špalatína követ na glás prinesao, kaj, kak velko mreženje tečé prôti njemi v-Wormsi, ka bi bogme bole bilô nê tá prídti, njemi je nazâ sposlao: „Poskrbi se mi za sálaš, ár jas či telko vragôv jeste v Wormsi, kelko šindelyov na híž pokrivaj, dönok med njé idem!“
V 1521. aprila 16. v-tork pred poldnévom ob 10-toj vöri je prišao vu Worms, gde ga je tákše sprejétje čakalo, kakšega je ešče nê vido svêt. Či je bàr obêdivanja vrêmen bilô, so se jezere i jezere paščile pred njega. Vsáki je viditi šteo onoga baráta, kí je doj vdaro z-pápe gláve ono trojno krôno, štero je on nevrêdno noso. Ešče Aleander, pápo követ je v-Rim odpísao: „z-100 konjì je prišao notri vu váraš te veliki jeretnik-vladár.“
Luther se je že njemi naprê vu vőzravnano mesto v-Johannitov klôšter pelao na nočišče. „Gda je doli stôpo z kočűja — pìše on isti Aleander, — z démonikošnimi očámi se je okôli zgledno, govoréči: Bôg z-menom bode!“ Do polnôči je komaj zadolo sprémati imenite gostè, kí so ga obiskali i pozdrávlali.
Na drűgi dén, aprila 17-ga po poldnévi ob 4 vöri sta ga držávni maršal, Pappenheim Ulrik i casarski poslanik Šturm Gášpár, ár je lüdstvo nabito obselo vilice, prêk po klôštra püngradi, po skrívni stubaj pelala gori v-püšpeka palačo, gde so že casar i orsága plemenitášje i követje vküpsprávleni bilí. Vu preddvoráne hiži je dugo mogao čakati. Tam se je prigôdilo, ka ga je eden stári bojüvnik, te hérešen Frundsberg György, po pléčaj spoglado i z-dobrim nágibom njemi etak erkao: „Baratšek, baratšek, tí zdâ vu tákši ogen drápleš, vu kakšem sem ešče i jas nê bio. Či po pravice pôti hodiš, idi vu Božem iméni, Bôg te neostávi.“ I uprav so té dobroga nàgiba rečí jáko polêhšale njegovo srdcé.
44
K-koncovi so se odprle dveri — i on je v dvoráno stôpo. Lesčèče vidênje se je ôdprlo pred njim. V. Károly v bibor oblečeni na trônuši, pôleg njega brat Ferdinánd i pápo követ Aleánder, za njimi pa svekel dvor. Okôli z-dvá kraja pa odebérajôči poglavàrje, glavárje, hercegje, strážni grofi, grofevje, polgármeštri, éršeki, püšpeci, apátje, jurisje itv.
Pred casara trónušom na ednom stôli so ležale Luthera knige i napiski. Návadno šümlênje i gìbanje se je vtihšalo. Zdâ je naprê stano Pappenheim, držávni maršal i vu casara iméni je Luthera opomínao, naj samo te odgovárja, gda do ga pítali. Potom je pregôvoro trierskoga püšpeka officiáliš i dvê pitanji je dao pred njega obprvim latinski, potom nemški. To prvo je bilô: Jeli so ete knige tvoje? To drűgo pa: Jeli je vzemeš nazáj, ali se ji pa duže okorno držìš?
Luther je, da so njemi na njegovoga branitela Schurf Jeromoša želênje knìg tituluše po rédi gori prečteli, na prvo pitanje: „moje so,“ odgôvoro. Na to drűgo pa, da se tè vere dugovánj dostajajo, tak na nágli, brezi premišlávanja, odgovoriti nê bio gotov, naj prôti Bože rêči i na svoje zveličanje brezi škode gvüšen odgovor má dati, je eden dén vrêmena proso na premišlàvanje.
Casar, no či je ménšina krepko krátila odlášanje, je prošnjo z-tém dovoljênjem spuno, kaj odgovor na drűgi dén vu etom vrêmeni, nê vu písmi, nego z rečjôv more dati.
Pápeša partája se je veselìla, ár je tak mìslila, ka se je Luther prestrahšo; ali vkanili so se.
Na drűgi dén aprila 18-ga prôti véčari je prišao pá na njega réd. Vu dvoráni je že pri posvêti teklo tanáčivanje. Notri pridôčega, v-čarnoj plaščügi oblečenoga baráta so zdâ ešče z-vékšim rümlênjem, gí-
45
banjem i náležnostjov spréjali. Pred poglavárov stolci si je stano, vu rôki knìg-knigo, Svéto Pìsmo držéči. Tô je bilô njegovo jedíno rožjé, vera, vűpanja trôšt i zveličanje. Vsàko okô je na njega glédalo i na vsákom obrázi edno pìtanje se kàzalo: jeli obstoji, ali nazáj vzeme svoj návuk?
Razpráve nit je pá trierskoga èršeka officiáliš vzéo gori. Nakrátci je ta potrêbna naprê dao i Luthera gori pôzvao, naj odgovor dá na včerášnje pítanje: jeli se spravičávati, brániti želê, ali pa nazâ vzeme svoj návuk?
Luther je skromno, ponìzno, z-razmetim i odkritim glásom, prvle v-latinskom, sledi v-nemškom jeziki dao odgovor, šteroga krátki zdržétek je ete bio:
Veličanski casar! Správišče vladárov! Plemenitášje, Gospôdje ze vsê krájov! — V-ponìznom govori odpüščênje prosim, nezamerte mi, či má bidti se vàs nebom znao prav šônati i vsákoga pôleg réda pozdrávlati. V-prôstom tüvárištvi, med kmičnimi stenámi, v- klôštri sem zrásao gori, či kaj bodem pravo, i nebode pristojno, kak májo gùčati v palačaj návadno. Z svetskov Gospodov sem rêtko gda meo delo, njí návade se včiti nê meo prìliko. Do têga mao sem nê delao drűgo, včío sem, písao, naprê pomágao Božo dìko i krščeníkov dobrôto i zveličanje.
Na casara edno pìtanje je zdâ tüdi, kak včeraj odgôvoro: imenüvane knige so moje. Na to drűgo dugši válas more dati, ár so kníge nê vse edne féle. Eden tao ji vere i morála dugovánja tak prôsto, pôleg evangelioma razprávla, ka so njé i protivnici za krsčanstva hasnovita čtenjà spoznali. Té nazàj vzéti i skvarjüvati bi kak od vsàkoga poznane istine i pravice nazàjvzétje i skvarjênje bilô. Te ove pápo i pápištov návuke napádajo, šteri so krščanskoga žítka düševnoga i telovnoga pokvarjenja glavna vretina bilí i
46
cérkevna právda zrendelűje, ka tákši návuk, šteri se zevangeliumom i cérkevni očákov previdênjem protiví, kak krivi návuk zbrisati má. Tak té knige nazâ vzéti bi ednáko bilô z-tiraništva spoznanjem i obdržánjem — on tak nebožíčnosti i hüdôbe zakrìvati nikak nešče. K-koncovi jestejo tákše knige tüdi, štere je prôti nikákim i náimre prôti tákšim osobam písao, kì so se kre rimski tiranušov gori vzelé, njega so pa potvárjale i ogrizávale. Prôti tákšim je istina, ka valá tajiti, odkrito povedao i ostro si žnjimi djao; ár je on tüdi človek. Nazàj i tê nevzeme, ár bi ga teda protivnìci ešče bole blatili.
Ali rávno záto, da je i on tüdi človek i nê Bôg, z-Gospon Jezuš Kristušom na knige gledôč drűgo nemre praviti, kak tô: „či sem nepravilno gùčao, naj ga ogvüšajo. I či je G. Kristuš, kí nesfali, neblôdi, tak pravo, z-kelkim bole sem jas dúžen, kak njegov nájpozadnjêši sluga, nìčes, krko stvorjênje prositi i čakati moji knìg kritično pobijanje z-apoštolov i prorokov pravicami! Či tô doprineséjo, teda jas bodem te prvi, kì moje knige v-ogen lüčim!“
Luthera ete odkriti i ednáki odgovor je pápeža partàjo jáko zgrôžao i strsno, ali nemce je nezgovorna radost obsêla. Štero so hitro v-pamet vzéli i záto se je tiera éršeka officiáliš preci na njega ozúro, naj semtá nemreži, glôždja i trnja vse neznosi i ne semele vküp, naj ednáki, razmeti odgovor dá: Jeli nazâ vzeme ali nê?
Približala se je tak zdâ svetovne hištôrije ta nájvékša, ta končna minuta: Novoga vêka porodjenjà že dávno čákana minuta. Luthera cêla bívost se je odíčila. Oči so se njemi bajavno blìščale, z obráza môč božanskoga dühá svetila, prsi se pozdignjene vidile, rêč grmêla, pápo zmožnosti trônuš se je pràščajôč podérati záčao i vküp spadno.
47
„Dobro je, — je erkao: Da Veličanski Casar i Visiki Gospôdje krátki i odkriti odgovor želête od méne, dam Vam takšega, šteri nede meo ni zôbi ni roglôv. Àr jas sam ni pàpom niti žinatom neverjem, ár je očivesno, ka so velika blôdili i večkràt sami sebi prôti pravili.) Jas i moja düšnavèst je k-Božoj rêči prikapčena, tečas nazàj nika nevzemem, dokeč mi zSvétoga Pisma, i z-sveklimi pametnimi zroki neposvedočite i neogvüšate me, ka nemam istine. Nê je tanàčno kaj prôti düšnojvesti činiti. Eti stojim, nači nemrem činiti, Bôg meni pomozi! Amen!“
Na té odgovor so se vsi zadreznoli. Eti radost, etam razdrastšenost se je kázala z-obràzov. Trierskoga éršeka officiáliš je bár dale pritiskávao tô delo, ali Luther je negenjeni ostao, vsigdár je samo tô pravo, ka neodstopi i niti nešče. K-koncovi se je casar navolo erkoči: „Zadosta je!“ Na tô je gjülêš razíšao.
Vu velikom grôžanji je komaj bilô razmeti rečí. Luther je med španjolov múvlenjom i brúmbranjom stôpo vö z dvoráne i med radostjov je híto na stanovánje, v-štero je z-etimi rečámi stôpo notri i čákajôčim prijátelom pravo: „Prêk sem! Prêk sem!“
On je prêk bio, ali na orsački gyülêš je po etom čakalo to teškêše delo. Kanaj činijo z Lutherom? Casar se je niti edno minuto nê kázao dvojiti. Luther je právi jeretnik, záto vö trbê na njega povedati orsačko kunênje tüdi. Ali plemenitáške so znôva vöposlűhnenje poràčali, v-štero se je casar na té glás, ka se nemešnjàci i národ, či Luthera osôdijo, znájo gori poreberiti, tüdi notri zglíhao. Ali vö poslana komisija je zaman razprávlala, tanáčivala se, Luther je nê popűsto, proso se je, naj ga odpüstijo. Aprila 26-ga je pod casara obrambov uprav odpotüvao. Pápo követ, Aleánder je ne mogao prestáti, ka bi nebi pűsto za njim edno čemérno strêlo: „Dobro se je
48
Eti stojim, Bôg meni pomozi!
49
najo — je pravo — z-spajanim krűhom i polêjao ga je z-edne vêdre málvàzia vinom i tak je odpotüvao te poštüvanja vrêden zbožnják.“
Potom so njemi skopali jamo: zgotovili so casarsko kunênja zrendelüvanje i nesli so je po cêla orsága vu vsáki váraš. Zdâ je grátao z istinom Luther z-domovine pregnáni: z-pápo cérkvi, z-casara orsága pregnán ničesen barát. Idi Martin, idi; ali kama, gdetá? Nega za tébe mesta. Prekunjeno ti je imé pred Bôgom i lüdmí. Cestni klantoš te lehko oplűne, stepajôči tepeš te slobodno z-blatom lűča, slobodno te bujejo, presmeknejo, nega právde, štera bi zadomeščánje zahtêvala za tébe. Bêži! bêži! ár so ti že na slêdi pápo krvni psi, doméški barátje!
I vse tô je Luthera dönok nê staralo. Či ga vsáki napádne, či ga vsi ostávijo, jeste eden, kì je žnjim, kí ga bráni, trôšta — Gospodin Bôg! I či je Bôg ž njim, što njemi je prôti?
Vu njem se vüpavši, se je sploh mirovno pelao proti Góthi pelajôčoj brežnoj, na dvá kraja z-logom obrašenoj pôti z-svojim prijátelom, Petzenšteinerom, àr je te sprevájajôče orožnike, gda sta že na poznani kraj prišla, Luther nazâj poslao. Pa je škoda bilô. Rávno sta si namali zgovárjala, gda so blűzi Altenštein gráda z lôga nanágli z-lárfami zakriti obrázov vítézje drapnoli pred njidva i gori so njidva stavili, Luthera so doj potégnoli i z-sebom vnesli. Petzenšteiner je bistrêši bio, naprê je doj skočo z-kočűja i med gôstim grmôvjem je potègno.
No, ali nika se nestarajmo za Luthera. Nê je vragá bilô tô delo, ka se je zgôdilo, nego Bogá!
Te naprêvidôči Môder Frigyeš, koga je Aleánder za „jálnoga listjáka“ titulàlivao, — on je vse tô vö zbrodo. „Skrijem Luthera pred protivnikmi.“ Luthera je od toga tüdi obvêsto. Záto je poslao Lu-
50
ther nazâ casara orožnike i odpisao z-Frankfurta naprê svojim lüblénim: „Skriti se dam. Ali, kama tô niti sam nevém. Srdcá bi rad vmrô, ali dobri lűdi tanáč odvržti je nê slobodno. „Edno malo i ne bodete me vidili, — i páli edno malo i vìdili bodete me.“ (Jan. 16, 16.)
Bôg drági, kama so odpelali Luthera vitézje? Včasi bomo znali.
51
Obládnost nad Rímom.
(1522-1539).
Vu Wartburg grádi.
Vitèzje so okôli polnôči pri fákljov posvêti pelali gori Luthera vu Wartburg grád, šteri se je z-thüringski z-borovjom obraščeni logôv sredine pozdigávao proti nébi. Tam je žìvo vu tühôči v-vsamnom ostranjenji i ka ga naj nišče nespozna, je z-čarne plaščüge baráta — tam Gospodin György bojüvnik. grátao. Meo je nemeško précimbno znaménko, — zláti lancek na šinjeki, šürki meč, cinkajôči ostrôgvi i dvornoga slugo, narasle so njemi velke sakále (bráda) i velke bajúsi, pa na veliko radost vu pripravnoj hiži je tam naišao svoje knige i písanja potrêbčine. Gráda kapitan je pa, Berleps gospon jáko prijaznìvi, na slűžbo gotov človek bio k-njemi. Z-rečjôv tak je žìvo tam, liki eden máli král. Ešče so ga i gezditi (na konji se nositi) tüdi návčili.
Po svêti njemi je že smrti glás raznešeni. Tak so gúčali, ka so ga protívnici z-pèt djáli. Ešče te hérešen málar, Dűrer Albert, kí je lêpe slike málao žnjega, ga je tüdi objôkao.
Ali Martin se je bogme nê mogao k-tomi nôvomi žìtki privaditi, večkràt se je nazâpovrno k-svojoj meštriji. Ešče i med jahšenjem je nestanoma theologizálivao i kak je li mogôče bilô, med knige se je vtono. Biblio je vsigdár sebom noso. Gda so vönê na gyaji kopôvje divjáčino gonili, on je v-njì vragá, pápo i njega sluge, püšpeke vido, kak njega i njego-
52
ve vernike plôdijo. Dosta ráj bi na té vuké, divje kanžare i lisjáke gyajao.
Navolo se je nedelavnosti i od samnosti njemi je dűša i têlo obetežalo. I vu velikoj nervoznosti je dostakrát hűda vidênja mêno viditi. Vrág se je nestanoma šálo žjim. I z vragá skázanja je edna čüdna pripovêdka ostàla gori ino se gučì med nemškim nàrodom. Eden večér — kak právijo — je pri stôli sedéč Svéto Písmo prestávlao. Nakanjeni tál je že rávno zgotovo, gda je mesto pêsečnika téntni kalamáriš prijao i polêjao doli spísano prestávo. V-toj minuti je šálen smêh čüo, z-šteroga se je norčárjenje razmelo. Kak se tamtá zglédne, odkud se je glás čüo — i oh groznost, tam vidi vu svojoj peklénskoj dôbi vragá k-stêni naslonjenoga. Razburjenost je obvzéla Márton baràta i kalamáriš vragê v-glavô prážči, — i ni — nikoga nega že več tam, samo se na stêni edna velka čarna krpa vídi! I eta téntna krpa se ešče i dnesdén dá tam viditi. Kì de v-Wartburgi hodo, jo lehko poglédne.
(Tá prigodka se gučì ešče i dnes dén. Tô edno je istina, ka se je Luther prôti sküšávcom z-Gospodna močjôv obládavno bojüvao. Tá mísel je navdêhnola, bár na vadlüvánje gledôč rim. katholičanskoga, ali na občütênje gledôč proti dühovnomi tiraništvi se bojüvajôčega Zichy Mihály málar-omêtnika, kí je „Luther v-Wartburgi“ imenüvanoj sliki, Luthera karakter vu velikoj popolnosti dolizmálao i ovekivečo. Tam stoji Luther vu roki kalamáriš držéči, zôči sence i kmice se kázajôči podobami nevkleknjeno, kak pečina. Pápo kunênja zráka strêle, pênez, márnosti zmožnosti vragôvje njega negenejo; strahšnìkov se nebojí, gnűsen grêh, jálnosti mreže, sküšávanja vu njem morálnoga sodca náidejo. Proti vsém tém so njegova močina knige, na šteri roko položeno drží: ta svèta biblia, či té kêp, to slikô z-paskov glédamo, nam to zamerkanje zide z-vűst: To je bio Luther, to je bila reformácia!
Zichy Mihálya tá remekna nástava vu vékšoj postávi se dobi kűpiti. Na spomenek jo našim čtitelom toplo poráčamo.
53
Luther je v-Wartburg grádi od svêta vkraj odločeni bio, ne je dosta znao, ka se zvőna njega i náimre v-Wittenbergi godí. Ali gda je od veritni prijátelov i z-pìsem zvedo, ka se črêda brez pastéra raztepé i protivnici jo záčajo loviti; med njegovimi vernìkmi se tüdi gíbaíi začnejo elementi, kí vu iméni slobodščine vse namênijo gorizmêšati i nemirlívosti büditi, — preci kak je Nôvoga Teštamentoma doj obrnenja delo odpravo, je gori djao pri sebi, ka — kakšté se zgodí, ešče i brezi vladára dovoljênja de domô šô.
Pôbrao se je i domô je šô. György vitéz je premíno, Luther je pa z-mrtvi stano.
54
Ravnanje gmajn i razšürjávanje reformácije.
V-1522. márca 3-ga Luthera že pá v-Wittenbergi náidemo i med šümèčim válovjem ga vìdimo. V-rôke je vzeo ravnanje. Eden cêli tjeden je drűgo nê činio, samo je predgao. Vu predgi je od toga gúčala leckia, ka je cérkvi poprávlanje nê slobodno nanágli prehìtiti i kaj vu ti veri slabešimi i nemočnimi si mílo i potrplívo mámo djáti.
Tak se njemi je posrečilo burkajôče môrje potihšati. Sílov rüšéči Karlštadt i nezrnirlivost delajôči zvikaujski prorocke so zamúčili i popűstili.
Začnolo se je evangeličanski gmajn grüntanje i organizêranje.
Fundament je, Boža Rêč, — na nemški jezik doj obrnjeni Nôvi Teštamentom bio. Toga je dao nájprvle vöštampati, v-1522 v-septembra mêseci i za tém je že začno Stári Teštamentom doj obračati. I te Rêči semen je veter na perôti vzéo i v-dalêka krajinaj z-rasêjao, štero gda je vözišlo se je obilno osnávlalo i sád prinášalo. Potom je evangeličanske Bože slűžbe držánje vréd postavo, i popêvanja ôpravico tüdi. V1524 tom leti je vödao te prve evangeličanske „Dühovne pismene knige“ z-24 pesmami, na štiri gláse z-kótami, naj se mladèzen mesto bojdikaj cêstni popêvk i frlík svéte pesmi včí popêvati i Bogá dìčiti.
Pôleg toga je velko skrb noso za šôl gorpostávlanje, kak je šegô meo praviti „nika je nê tak fontošno, kak mladézni osnávlanje.“ Vu varaškoj
55
cérkvi je sam katekizálivao i z-pìsmami opomìnao naprêhodéče, naj krsčanske šolé zídajo. „Dosta trošimo čeres leta na poti, böranja, na buče, na meše i na drűga dugovànja, z-kelkim je bole fontošno, naj se z mladézni hasnoviti lüdjé zgájijo. Či prôti törkom na bojnske stroške eden râhnški darűjemo, teda bi na ednoga deteta osnávlanje 100 râhnški nebi bilô dosta, vêm se ešče i nêma stvár skrbí za svoje mláde. Várošov ôcvetek nevisí od vnôgi pênez, od krepki stên, od précimbni velki zidín, nego od razmeti, zevčeni, presvečeni, vrli pörgarov. Vu blôdnoga človeka roki je kinč kaj nê vrêden.“
Povedao je, ka se more v-šôli včiti; vrêlo je poráčao šolski knigàrnic nastávlanje.
Njegova rêč je nê bíla glás kričéčega vu püščávi. Z-vrêlimi tüvárišmi, v-prvoj vrsti z-Melanchton Filipom, z-Bùgenhágenom i z-Spalatinnom navküp, so li hitro z-nôva stvôrili po cêlom Nemškomorsági tak gmajne, kak šolè, z-šteri se je razprestrla sveklost po cêlom svêti i tak prinas tüdi.
Ali vu etom velkom, blájženstva punom deli, ga je vse dugonê zastavilo po njem že dávno sumnéče proroküvanje, ta grozna páverska revolúcia.
56
Pávrov revolúcia.
Ti zagriženi, Karlštadt, Münzer so veter sêjali i vihér želi. Protivníci nam bàr naočí mečejo, ka je reformácia rodíla vso revolucio. Ali tô je samo potvárjanje. Revolucio je nigdar nê rodìla ta práva slobodščina (ár je njé právda pravica i lübézen) nego tiraništvo i národov nepravično teženje. V-slobodščini živôči človek mir želê i nê nezbìvanje. Robstvo se poreberi, či se na samnovêst zbüdí i či njemi nedájo, ka se ga pôleg Božega i človečega juša dostája, teda z-pesnícov po tanáča stôli dűne i več neprosi, nego zahteva i sôd drži.
Na zavêdnost zbüdjeni nemški národ je držao nájobprvim obri svoji tiranušov, krviželcov i kláčarov grozno sôdbo, àr je nê mogao duže trpeti ni vladárov, ni popév jàrma. Národa neznošeni stáliš je nišče vu jakšoj példì nê zmálao doli, kak rávno Luther Márton . . . Za svojega tiraniša je molila Bogá edna sirôta vdovica — je pravo Luther. — Tô je te krvi želec čüo i čüdüvao se govoréči njê: Zakaj se moliš za méne? — Vdovica sirôta je odgovoríla: „Desét kráv sem mêla, tvoj dêdek mi je dvê vkrâvzèo. Bogá sem molila, naj bi mrô. Mrô je i za njim tvoj oča príšao, i on mi je bio gospôd. On mi je tri krave vzeo vkrâ . . . Pàsem molila, naj vmerjé i za njim tí bojdi moj gospôd i tì si mi zdâ štiri vzéo. Zdâ za tébe molim, naj nemerjéš, ár se bojim, ka či tí vmerjèš, tvoj pohodnìk mi z slêdnjov kravov cêlo mojo vrêdnost vkrajvzeme.“
57
Tô je bio zrok tomi, ka so v-1525 tom mártiuša 15 ga vödáni oni dvanajset artikulušje, v-šteri so povedali: ka želê nemški národ? Popév slobodno odebéranje, gospočine tázbrišanje, rôbota polêhšanje, dáče pravično raztálanje, vkrâvzèti grüntov nazâdánje i. t. v. Tô so vse dostájajôči juši bilì. Ali gospodárje i popevje so odtoga niti čüti nê šteli.
Luther je posredûvati šteo, obê stráni je opomínao, naj sile ne rédijo. Ali že so i njega nêposlűhšali. Naturnost je vse oslepíla. Národ se je porebero, robo, opüstšavao, vmárjao je povsud. Za ništeri mêsec je podrügo jezero klôštrov, gràdov zbrisao tá zzemlé líca i Bôg zná, kelko krvi je prelejáno.
Münzer Tamáš njim je bio voj, kì je je na konji sedéč hujsto: „Li hajda! Li hajda! Brez milošče!“
    Eto nesmerno krvi prelêvanje je že Luther duže nê mogao glédati. Njegovoga méra nit se je tüdi prtrgnola i vu velikoj razburjenosti se je k-vladárom obrno, gori je je pôzvao, naj Satana etoj gnűsnoj zmêni konec včiníjo i hűdodelce z-rožjom pokaštigajo, àr njim je záto dao Bôg rožjé v-rôke. (Riml. 13., 4.) Ali že je ji rátati tak nê trbelo. Vladárje so i samí od sébe krvávo trbíno narédili. Štiristôjezero pávrov krv je krìčala proti nébi. Od vöposlűhnenja je niti rêči nê bilô: koga so v-rôke dôbili, v-kolô so ga vtrli, razčetvérili, žívoga ôdrli, z žerjávimi klêšči ga razčesali, ali z-kôže reménje rezali, očí njim vöspűstili, jezike vöstrgali, vűha dolizrezali, štero je že pô milošče bilô.
Reberícijo so zatučili. Gospodárje so obládali. I Luther? Na gospodárov delo je edne skvàrjajôče rêči nê meo. Zakâ? Kak je tô, ka on, kí je páverski sin bio, je zdâ z-páverskim lüdstvom nê čűto edno? Tô je on sam razložo. „Dvôjeféle orság jeste, — je pravo — Boži orság i Svêta orság. Te ov je milošče
58
ete pa srditosti orság; tam je na mesti milošča, eti je nega. Eti samo od ti hűdi kaštiganja i od ti pobožni bránenja zná bidti rêč. Ka so gospodárje svojo zmožnost na hűdo nücali, tô je njùva skrb. Odméne so se tô nê včíli. Pred menom je eden vladár teliko, kak eden páver. Či bi mené poslühšaii, nebi prišlo delo nateliko.“
Z rečjôv njegovo dűšo je i eti Boža Rêč zadržávala. Rêč tak právi: Vu oblásti rôke je dáno rožjé proti hűdodelnikom, krščenìk pa či si bar nepravično denejo žnjim, to hűdo naj z dobrim obláda, naj znáša, trpì, či je potrêbno, náj bole vmerjé, ali prôti naj nestáne. Ár je zadomeščávanje — Bogá.
Ali záto je pávrov bojna njega samoga tüdi i njegovo delo jáko obôžala.
Jeli se zmore z-té nevôle?
59
Vu mirovnom pristanjišči, ali vu domáčem gnêzdi.
Kak ládjestrti marinar se tere v máloj mentüvajôčoj šajki k-gvüšnomi brêgi, tak je i Luther híto zkrvávoga polá, z-ti mrtvi domovine i zdâ je želêla njegova dűša edno mirovno mesto zadobiti.
Ali gde naide tákše? Dober je Bôg. I naišao je je. Pávrov bojna je dozorila vu njem ono veliko pitanje, kaj se on, — te barát — oženi. I kaj tak na Vragá, kak na pápo grozne čemére si edno apatico vzeme. I popravici je i z-etim stopájom tüdi evangelioma vekivečno pravico ščeo zapečatiti. K-koncovi človeča právda Bože právde nemre zničiti! Hištvo je sam Bôg spravo, zravnao i vsàka oblüba, štera se z z Božov právdov protiví, je sáma vu sebi ničes i nêobvézna.
Delo se je etak zgôdilo:
Pôleg Grimma vési, pred človečimi očàmi i náležnostjôv skrito, stojì tak zvána nimpčna apatìc (nün) zápornica (klôšter). Samo siromaški nemeški familij čerí so prebivale i pokôro činìle tam. — Ali kak je te sprevêden tihi hlád i tá notri prinesao Luthera on napisek, v-šterom posvedoči, ka devojke slobodno vöstopijo z kloštra brezi toga, ka bi z-tém prôti Bôgi pregrêhšile, — so se i tê v robstvi bodôči ftíc srdcá obéselila i vö-vö so se želele na slobodščino. Na roditelov prošnje je je Luther z-dvema torganimskima pörgara pomočjôv vöoslôbodo.
60
V-1523-tom na vüzemsko nedelo v-noči so kôla stanola pri kloštra stêni i že naprê obvêstšene apatice so poednoj vöspobegnole i v-prázne lagve skrite so se znjimi zráven v-Wittenberg tirali, gde je je Luther pri pošteni famìlijaj skvartêlivao i sledi kmôžam spravo. Li samo edna devojka je ostála brezi pára, ti junáški devojk junáški voj: Bóra Katalêna.
Njô je Luther k-varaškoga notàroša, Reichenbach Filipa famìliji spravo. Prošnike je i ona mêla, nê samo ednoga, nego več. Ali Katika je skrivomá Luthera vernomi prijáteli, Amsdorfi, naznanila, ka bi ona samo dvá možkiva spodobna bíla blájženoga včiniti: ali njega, ali pa Luthera.
Gda je tô Luther od Amsdorfa zvedo, — je včasi i skončao. V-1525 juniuša 13 ga večér je k-sebi pozvao te nájbôgše prijátele i z Bòra Katalênov se je zarôčo. Gostüvanje so za 14 dni jun. 27 ga obdržali na poglavára i váraša stroški. No, zdâ so se ešče odprli svêta jezicke. „Záto je trbelo reformácio!“ — je pravo eden. „Konec de svêti! — Barát pa apatica, no z-toga híštva se zagvüšno Antikristuš porodi!“ — právi te drügi. „Vê sta že tak v-skrovnoj stávi živela“! — je pravo te trétji.
Luther je nê dosta dao na svêta jezike. Božo volo je činio i z-etim stopàjom — i z tém je i sam tô činio, ka je drűgim predgao: „Nê je dobro človeki samomi bidti!“ Fundálivao je istinsko krščansko familio, popôvske hiže példni kêp, vu svojoj lasnoj familiji i hiži. I blàjženi je bio vu njej.
Stanovánje njima je sam odebérajôči vladár, Môder Frigyeš zrendelüvao v-tak zvànom čarnom klôštri, šteroga globoko tihočo je vsedugonê veséle decé žrabulênje včìnilo glasnoga. Famílie kotrige so se od leta do leta povnožávale.
61
Šestéro decé sta mela, trí siní i trì čerí: Jánoš, Eržébet, Magdalêna, Martin, Pavel i Margarêta.
Hiže gospodína je vu resnici Kata mati bíla. Prôstoga držánja, delavna, vu vsem réd držéča, skrbna, pobožna, bogábojéča pörgsrska ženska, štera je svoje pozvánje, kak hižna vertinja, tüvárišica, i mati verno spunjávala. Rano je stánola, že ob štrtoj vöri, — za šteroga volo jo je Luther za „Wittenbergsko zorjansko zvêzdo“ imenüvao — i včasi je odprávlala svoje hižne ôpravice, okôli hiže, vu ogradčeki i v decinskoj hiži. Tüváriš jo je jàko poštüvao, šálno je jo nê samo ednôk za „Gospon Kata“ pravo, i či gda te rávno vőpűsto reč, od onoga „hižnoga križa“ — je vsigdár gizdávo vadlüvao, ka bi svoje Kate za cêlo francuško králestvo, niti za vse Venecie kinče nebi dao tá, náimre za trê zrokov volo nê: obprvim, ár njemi jo je Bôg dao, obdrűgim, ár či bár má nike hibe, one so dosta ménše od ti drűgi i obtrétjim ár je veren k-njê i ona k-njemi.
Lutheri je rávno tákšo tüvárišico trbelo. Kata je vu resnici tüvárišica bila vu vsem. Tál si je vzéla ztüváriša dêl i težáv. Vérstva spelávanje je celo na sébe vzéla. Tüváriš, ki je bogme jáko malo razmo k-vérstvi i nájmre k-pênez šparanji (ešče i Dáriušove kinče bi razdêlo — med siromákmi), pri tákšoj tüvárišici je brezi skrbi žívo svojemi hištôričnomi pozvánji. I či so ga gda toga pozvánja skrbi, baje obstarale, obtrűdile, trápile, tam vu tihom familiskom gnêzdi, pri tüvàrišici i pri deci se je pá otavo — i nazâ dôbo žitka volo i naišao radost ino blájženstvo.
Kak je tekao v-njidva hiži njidva žitek, od toga sem nê dávno eden prijéten návučen spis čteo, šteroga, z-toga vékšega eti notri pokážem.
Hodmo vu misli z pár stô lêtmi nazâ v-prvêše vrêmen. Kak vesélo stápamo prêk po Wittenberga
62
Elba môsti i že se tam pri Elster vrátaj náidemo, gde je Luther v-ogen lüčo pápo bullo. Strážar naš prêk püsti, i preci na lêvo prêk po ednom ogradčeki k-čarnomi klôštri pridemo. Tô je toga velikoga Luthera stanovánje.
Komaj se naglédamo lêpiva pêsečniva kamniva stebra vrát, na šteri je latinski spisano: „Mirovnost i trôšt je moja močina!“ (Ežaiáš 30, 15.) Klonckamo, ár je bogme zvonca nê bilô. Psa lajanje je odgovor. Dveri se odpréjo. Nájprvle eden máli pesič beži pred nás, za njim mandiga edna prijazniva stára ženska, Lêni néna, Kate tetica, hiže dober dűh. Pod njénim pelanjem notri stôpimo v-stopnjic hižo i pomali gorí po stubaj pridemo v-edno hižo, na štere stenáj Luthera roditelov oliovi kêpi visijo i pôleg tej Dűrer Alberta kufreni i leseni vrêzi. — Dale se gori odpréjo edne drűge dveri i — pred nami stoji te veliki reformàtor. Tak smo mislili, ka je vékšega zrása. Obráz njemi je tüdi náčiši, kak ga stáre slike kážejo, prijaznivêši i dobrotiven je. Ali njegovi čarni ôč bliščéči oster pogléd komaj známo prenositi. „Bôg vas je prinesao, drági prijátelje!“ erčé z čistim ocelnim glásom, z šteroga glása čűtimo, ka smo domà pri ednoj gostolübéčoj familiji. Na edno minuto odhája — da Kato mater poišče i notri pozové, mi pa tečas edno i drűgo pregledávamo vu Luthera hiži.
   V-kôti edne velke lončárske káhle jestejo. Kre stèn okôlivrat stolice z méhkimi vankišmi, na stenáj z-málanimi i pisanimi précimbnimi nápravami. Kre lêve i práve stráni na obloke skôs se vidi v-dobrom rédi bodôči lêpi ogradček. Medtém Luther nazâ pride z-Katov i pozové i tam nás obdrži včasi na večérjo, ar dnes ešče drűge gosté tüdi čáka. Od nás je nê bilô zdâ blâženeši lűdi. Ali da se nam je pa do večérje dönok z nikim trbelo obravnávati, kak decé
63
Luther, kak Biblije obračitel i med familijov svojov.
64
prijátelje smo zvedávali za decé hižo, gde so že náležno čakali na nás. Notri stôpimo. Martinek se z bábov špila. Oča se njemi posmeháva „máli norček“: „Tákši smo bili vu paradižomi, brezi hüdôbe i skazlivosti.“ Margitka nam od nébe čačká nika, gde žemlé visijo na stenáj i mlêko tečé vu potokáj. Oča z ômurnim obrázom právi: „Kak lêpe misli májo deca od Bogá.“ Rávno zdâ pribeži notri te prijéten pesič i eden pojbìč uprav na probo dêva njegovo pokornost. Luther tô nenihá brezi rêči: Eto dête Božo Rêč glàsi z svojim delom „Kralűjte nad môrja ribami i zemlé stvarámi“. Potom pa vö na slobodno beží ves šereg decé. „Ja, — erčé Luther — deca lűbijo slobodščino“ za máli čas pá nazâ pribežijo, štükajôči se, ali pá se vözmirijo med sebom. „Míli moj Bôg — erčé Luther znôva, — nakeliko se more tebi viditi decé žitek i zmêna. Cêli njihov bin je nê drűgo, kak binov odpüščênje.“ Zdâ Pali záča gùčati, pôleg svojega methôduša z-prostôčov od božični svétkov i povê nam ono lêpo pesem, štero so teda od očé čüli i návčili se jo: „Angel svéti z-nebés doli“ i pripovedávao je, kak lêpo zmêno so pokázali notri na on svétešnji večér. Eden je žnji angel bio, ti ovi pa pastérje i oni so tüdi k bethlehemskim jaslam hodili. „Bogme-bogme — zamerka Luther — vu decé osnávlajôčega rôki pôleg šibe naj tüdi jaboko bode.“
Z-decé hiže smo na Luthera pozvánje ogradček šli glédat. On sam nas je vodo. Ogradček je jáko rad meo, z lasni rôk posadjenjom je bio pun.
Preštimano nam je kázao to veliko uriášno tikev i lêpe ôgorke. Pod ednov stárov grűškov stojéči je pravo: „Že malo rodí, ali záto jo dönok nevsečém vö. Pod ete grüške sencov me je Štaupitz vzéo na njé, naj theologie doktor bodem. Zato na ete spômenek naj duže tü stojí.“ I kak je zamùčao, eden
65
máli ftíček je na ednoj vêčici záčao večerášnjo pesem spêvati. Luther je doli vzéo z glàve klobűk i etak je pravo: „Gospon doktor, eto tvojo umetnost, eto nedùžsio i vesélo popêvko jas nevém za tebom činiti. Zaistino so ešče ftiči tüdi naši meštri. Nê zaman píše od njí Mátaj evangelišta vu šéstom táli svojega evangelioma.“ Nadale smo kre edne rôže betva tá šli. Luther je doli vtrgno edno rôžo z etimi rečmí: „Či bi štoj li samo edno tákšo znao napraviti, bi njemi cêlo casarstvo tá trbelo dati za njô. I mí Boži, konca nemajôči vnôgi dárov niti v-pamet nevzememo i da so návadna, nepítamo odkud so? i tak mìslimo, ka tô vse tak moglo bidti.“ Med tém smo k-kruglanci prišli, štera je kre stêne vdiljek. Luther je šteo, tak smo se kruglali. Obprvim je on lüčo. Lêpi lüčáj je bio. Radi bi ga prehítili. Ništerni je z-nás tak lüčo, da bi toga stároga protivníka šteo zavaditi. Luther se dobrovolno zasmêjao. „Mládi prijátelje, kak vídim, ví bi radi dvanájset dolivdarili, pa samo devét báb jeste. Tak je vište tô tüdi vu vsákdenéšnji naši delaj.“
Ali zdâ je že Kata mati krìčala vö na oblok: Večérjat! Gori smo šli i tam je že eden šereg gostév, hiže stàri, verni prijátelje so čakali, med njimi dijáki i nìki pobegnjenci tüdi. Nàjbole je nás interesêrao Lulhera nájvernêši prijátel i tüváriš Melanchton Fülip. Dùgoga zrása, lôši, sűhi, z poredno kustim čelom i na smêh stojéčimi očámi. K stoli smo si seli. Hižen vért je povedao z katekizmuša poznani stolni blagoslov, Kata mati je na sto znosila prôsto žmâhno hráno. Luther je zamerkao: „Zaistino se lehko radűjemo vsákomi Božemi dári. Či je njemi slobodno bilô velke ribe i rajnsko víno stvoriti, nam je tüdi tô slobodno pojesti i spiti.“ Pri stôli je on bio tüvárištva središče. Stára, nôva, ômurna, svéta, šálna svetska dugovánja je prinášao naprê z dühovne svoje skla-
66
dárnice. Pripovedávao je z-žítka sküšenj, od Ríma, Wormša, Wittenberga, od priátelov i nepriátelov i zmês se je z-Kate tüdi šálo. Po dokončanji večérje smo vsi stoječki Bogá molili. Potom — je Luther Jančeki sinê pravo: „Idi i prinesi naprê z hiže kóte, ka mo edno malo popêvali.“
Náležno smo glédali za pojbíčom. Nê on, nego ona hiža nás je interesêrala, kama ga je oča poslao — Luthera delavna hiža. Na srečo je Janček pôleg deteče návade odprête nìhao hiže dveri i tak smo ništerni poglèd lehko vrgli v-ono törma hižo, v-šteroj je Luther svoje velika svêta premenjàvajôča pìsanja písao, gde je Bogá molo, bojüvao se je, brigao i obládao. Semtà plahotéči pogléd je nájprvle na toga „razpetoga“ na stênì viséči kêp spadno, potom na eden veliki küp písem i na vsáki kôt napunjeni napiskov vršàj. Kóte je Janči naišao i vö je je prinesao. Razdêlili so si je. I zgláso se je korál: Trdi Grád je naš Bôg zmožni . . . Luther je tenor popêvao i kcoj lant gláso — z-vugodnim mešterskim znánjem. Na réd so ešče prišle te ove svéte pesmi i ništerne svetske popêvke. Po dokončanji je pravo te veliki môž: „Glásba (igra) je Bogá te eden nájodíčenêši dár. Skoron tákši, kak theológia. Nebi jo mogao povržti za ves kinčov svêta. Ár ona odžené Vraga i obeselì srdcé. Nedržim se med one, kì evangeliom za vsê umetnosti prepravitela držìjo, kak ništerni više mere dühovni lüdjé. Próttomi umetnosti i v-prvoj vrsti igro, z-radostjov pozdrávlam vu onoga slűžbi, kì je jo stvôro.“
Ete — vu pámeti fantázie zmíšleni — ali onoga vrêmena obìska veren málarni doli spìs ešče z-ništerim tègom vö moremo popraviti i dopuniti.
Luther je, ka se njegovoga vèrstvenoga položája tiče je bole siromák bio, kak pa prèmočen. Njegovi
67
dohodki so komaj pokrili dnévno hížno vödávanje. Njegove knige so tüdi samo njí vödávce i trstce bogatile. Vu nájveč zemelski dobrotaj ga je vladár obdeljávao. Od njega je dôbo univerze profesorstva pláčo (priblížno 400 korôn), od njega stanovánje i ogradček i ešče več drűgi šenkani dómov vu materialaj i pênezi. Ali ka je meo je sam razdêlo med drűgimi. Njegova dobrotivnost je od vsê daleč znána bíla. Pri njegovom stôli je nê samo eden siromaški diák dôbo mesto. Z-práznimi rokami je nikoga nê pűsto od sébe, kí je njega prišao prosit. Ednôk je ednomi siromaškomi diàki, koga je z pênezi nê mogao zmočti, svoj srebrni pehár tá dao, no či njemi je tô žena krôto bránila. „Gospodin Bôg je zadosta prémočen, — je pravo — on mi povrné v-drűgom kráji.“ I uprav njemi je povrno. Na stáre dni sta si zvön dvôji hramôv i ništerne jezérke pênez, edno málo imánje spravila ešče.
Z-ednov rečjôv, tìho mirovno gnezdô i pristanjišče je bila njegova hiža i famìlie krôž, gde si je znôva i znôva počìno, môč spràvlao na dalêšnje ôpravice. Àr njemi je môč i vödržánje ešče jáko, jáko potrêbno bilô.
68
Mentüvanje i organizêranje.
Luther je mentüvan, ali što mentűje, obarje evangelioma svéto mater cérkev i vernìke?
Reberícia je vse opüstìla i mesto krvi želcov je anarkia ládala, mesto právde silnost i rôparstvo. Nemešnjaci so cérkevne fonde, i brez lastnikov bodôče klôštre osvojili. Pávri so pa vöpovedali: Cérkevne daje nepláčamo. Popevje naj idejo — kôdivat. Cerkvì, šolé so prázne stalé. Nišče se je nê najšao, kì bi réd šteo, ali smeo réditi. Vladárje i plemenitášje so se med sebom i z-pápom pernjali.
Pred Lutherom sta zdâ dvê pôti stalê — šli naj tá nihá tô cêlo svéto delo, ali pa na pomôč zové svetsko oblàst i ka je do etiga mao činiti nê namêno, cérkevna dugovànja vu držáve, vu vladárov obrambo dene. I na té cíl je li hitro naišao pripravnoga človeka, vu blájženoga spômenka, Môdroga Frígyeša pohodníki, vu Negenjenom Jánoši, Bog njemi dűši dobro dáj! — Té je na Luthera poráčanje evangeličansko vero za držávno vadlüvánje djao i vu vsem je pôleg njegovoga tanáča činio. Vse dühovnike je v-svoj dvor vu Weimár zapovedao i naznánje njim je dao, ka po etom toga Rêč Božo čísto i istinsko morejo glásiti. Zrendelüvao je, ka što božičnoga žítka nači nadaljávati nemore, ali sebé od samnoga zadržávanja obarvati je nespodoben, se naj oženi. Püšpekov pravdene juše je tàzbrisao i Bože slűžbe vmaternom jezíki odprávlanje obvézno zravnao. Potrdo i posvéto je gmajn ono zravnanje, ka si dühovnike
69
slobodno samí zvolijo i vu gmajnski dugovánjaj sami neodvìšeno činíjo.
Negenjenoga Jánoša példo so ti ovi vladárje tüdi nasledüvali i da so vidili, ka se protivnici gìblejo, so se i oni zdrüžüvali, tak da so na špájerskom orsačkom gjülêši (1529) že, kak evangeličanski redôvi odprávlali posle i na obládnost prinesli vu verski dugovánjaj düšnevêsti slobodščine svéti juš i tak tüdi zníčili na Worms gjülêši prinešena skončanja i zravnanja vse tečas, dokeč nede eden poprêšnji žinat držáni.
Ponűjano prìliko so mogočno popadnoli i vö ponücali. Na Luthera i Melanchtona tanáč so v-gmajnaj vizitácio držali, spoglednoli so je i tak vu dühovni, kak vu materiálni dugovánjaj hasnoviti réd napravili. I da so žalostno skűsili, ka nê samo vernici, nego i popevje vu düševni i telovni dugovánjaj v-mantri i v-nezevčenosti vêhnejo, gmajn pregledávanja réd so nastavili i na tô gledôč so naprêspise zgotovili, pôleg šteri želênja se je vizitácia mogla vršiti. Za popèv i vernikov nezevčenosti pomenkanje i znanosti podigávanja volo je Luther Velki i Máli Katekizmuš dao vö. Velkoga za pope, máloga pa za vernike, zvön teva pa ešče drűge hasnovite knige tüdi.
Tô je műdno i teško delo bilô, ali lêpi náshaj je melo. Vu sáskoj zemli so li hitro záčale cvesti gmajne i šolé. Zevčenost, pobožnost, znanost, pašlivost, morálnost se je vu vsem podigávala i hüdôba pa poginjàvala. Tak da je Luther z-pozdignjenim dühom nazvêsto svojemi nôvomi vladari: „Vu orsági Vašega Veličanstva so popevje i predgarje dosta naprê valón, kak indri gderšté na svêti: čisto i pravično včijo i naprê pomàgajo zadovolnost, pobožno živlênje, míra i nebeskoga orsága potrdjàvanje.“
Evangelioma posvêt se je zvužgao i vu drügi orságaj Europe i tak tüdi vu našoj domovini. Rêči
70
semen so k-nam prinesli trstci, Lulhera oni vučenici, ki so se z-rázločni orságov k-Lutheri v-univerzo včit hodili. Zaman so prôti nôvomi nàvuki püšpeci i pápo visiki živlenci brsali, i radi bi ga zadűšili. Nemogôče je bilô! Kak zorje sveklost je nemogôče zastaviti, rávno tak je reformácie rašürjávanje nemogôče bilô fundati.
Z-rečjôv, Wittenberga svetlost se je razsvêtila po cêlom svêti. Mágljov plamén vu pepéli vuspàn, evangelioma návuka plamén je vse više plahotao.
Od Gospodna je tô bilô I je pred nami čűdno!
71
Nôva štükanja.
Dokeč se je Luther za materé cérkvi obarvanja volo trdio i organizêrao, — so se na horizonti drűgi protivnìci skázali, i k-tomi ešče nê z rimskoga tábora, nego celô od drűgoga kraja. Z-têmi si je že vrêdno bilô v-guč stànoti, ár je ji nê bojdikaj, gnűsni nágib, sebičnost, nego pravice iskanje vodilo — i ômurni znanci so bilí.
Toga ednoga so Erazmuš, toga drűgoga Zwingli zváli. Rotterdami Erazmuš (narôdo se je 1467 okt. 28 ga) srêdnjega vêka vrêmena znánja te eden nájvèkši reformátor je bio, i kak tákši Luthera reformátie zmožen pôti pripravláč. On je tüdi vido i bičüvao popév pokvarjenost i poprêk svojega vrêmena hüdôbe, ali do njí globočíne je nê prišao. Tak je mislo, ka de mater cérkev z-znanostjôv tüdi mogôče popraviti. Od evangelioma Bože velke zmožnosti se je niti nê sômno. On je nê Svétoga Písma, nego z-zdávnjega, poganskoga - tak zvánoga klasičnoga pisátelstva kinče zbrodjávao i šteo na svetlost prinesti. Luthera stopàje je za jáko silne, — njegovo delo za rűšenje, zaprávlanje držao, i tô je bio zrok, ka či je gli nê k njemi stôpo, prôti njemi je tüdi nê bio.
Ali sledi se je dönok prôti njemi obrno.
Erazmuš je meo ednoga jàko dobroga králevskoga prijátela: VIII-ga Henrika angluškoga kralá. Ete krônani človek je Lutheri i tak njegovomi jeretnikstvi bêsen protivník bio. Probao se je svêti za môdroga pokázati i eden bantüvan napisek je dao
72
vö prôti Lutheri na pápo brànenje, v-šterom je Luthera za Satana fotiva, z besnjéno birko, pekla vuká i. t. v. imenüvao.
Ali nasádo se je. Luther je nateliko nadumao vu svojem odgovori toga veličanskoga kralá nisiko osobo, ka njemi je naveke odíšla vola od kníg písanja.
Ete odgovor je nê samo VIII-ga Károlja bolo, nego prijátela Erazmuša tüdi i ka naj Luthera napisek nazâ pobíje, je edne knige pisao od ednoga tákšega temelnoga pìtanje, štero je tak rimokatholičanske, kak evangeličanske sv. materè cerkvi petnìk; od človeče slobodščine pítanja, vu štervm je trdo (prôti Lutheri) ka je „človeča vola po grêha spadáji itak slobodna ostála i kaj z-toga shájajôč se je človek i z-svoje môči tüdi mogôči zveličati.“
Vu Luthera roké so té knige v-1524 tom v-jesén prišle i njé je, kak sam právi — skrbno z-cêla prečteo i prebrodo. Radüvao se je, ka se je dönok nikák k-koncovi naišao, kì se je vu toga velkoga boja globočíno zgledno, i v-toga dela mozgé pogledno, — ali z-kníg zdržétkom je nezadovolen bio, nê je edno razmo z-pisàtelom. Te milošče sin bi za svestva prelomlenjé držao zôči Bogom se z-svojov močjôv preštimávati. On je tüdi edne knige pìsao za odgovor: „Od slüžbene vôle (1525-tom), vu šteri vönaznani, ka či bi „rávno mogôče bilô,“ bi se dönok nê rad zsvoje môči zveličao, ar je nê znati, jeli bi z-svojim djánjem smeo i mogao pred Božim lícom stánoti? Radost i mirovnost nam li jedino Boža smilenost ogvüša. Brezi Bogá smo li slugi, grêha slugi. Vu Bôgi smo pa po veri slobodnjáki, i pravice sinôvje. — Tô je evangeliom! Záto se je v-Erazmuši, pri koga či so njemi li samo imé prinesli naprê, vsigdár razburkao, „vu njem je vsákoga vadlüvanja i Kristuša velkoga protivníka vido.“ I eto njemi je tüdi odpisao.
73
Z-toga štükanja je nikša velka baja nê shájala. Ali z-toga ovoga pač, ár je ono proteštánuše na dvà tála raztrgnolo.
Zwingli Ulrik (narôdo se je 1484 jan. 1) je Schwáica reformátor bio. Vu Kristušove večérji pítanji sta se nê mogla zglìhati z Lutherom. Pôleg Zwinglina včenjá je Kristušova večérja: Kristuša za naši grêhov gorialdüvane smrti spômenka znamênje i zálog na ti slabi vere gledôč. Pôleg Zwinglia razláganja je Kristuš nê pri svétoj večérji nazôči i rávno nemre bidti, ár on tam gori pri Oči na desnici sedí.
Luther se je zaprva za Zwinglia etoga návuka volo nê dosta brigao, ali da je vido, ka se on vsebole razšűrjáva, je preci prôti stano i za vrajži návuk ga je imenüvao. Prôti vragá návuki se je pa on, gdekoli i v-kakšojšté dôbi se je skažüvao, vsigdàr mogao bojüvati. Teklo je štükanje vsigdár bole i bole, — na katholičánov nezgovorno radost, dokeč se je k-koncovi proteštánuško vadlüvánje nê na dvà tála vtrgnolo.
Medtém se je ôdpro v-1529 leti v Špejeri orsački gjülêš na sprotolêtje, kama so rim. katoliški i evangeliški poglavárje že kak protivníki šli. Rim. katoliška partája je v-večini bíla, prvêšega orsačkoga gjülêša na vadlüvánje gledôč prinešena skončanja so odvísili i vladárom vu verenávuka dugovánjaj vse ponávlanja prepovedali. Evangeličanski redôvje so se, kak ménšina prôti tomi skončanji vu Bogà i njegove Svéte Rêči, vu nás vsê zveličanja i düšnevêsti iméni proteštálivali (odnut je naše proteštánuško imè) i ka naj na vse mogôčnosti pripràvleni bodejo, so nastavili evangeličancov zvézo. Ali — žalostno, tomi je eden veliki zburkajôči kamen bio zádeva: Kristušove večérje pitanje. Tô zádevo, ka se naj švicarski tüdi lehko k-coj pridrüžijo, je trbelo odstraniti. Tak se je porôdilo na Hessen strážnoga grofa Filipa navdüšeno poráčanje
74
tak zváni marburgski kollokvium, ali si bojdi razgovárjanje, tanáčivanje.
V-Marburgi sta se Luther i Zwingli osobno naišla, ka naj či de mogôče, na edno razmênje prìdeta vu Kristušove večérje pítanji. I jeli je mir gràtao? Ni rêči od toga! Prôttomi se je tá rana bole razčemeríla.
Zaman! Principiuma se držéči lüdjé se nemrejo pogoditi, z svojega štìmanja nepopűstijo. Ocel se vlomi, ali nevugne se. I krv se neobrné na vodô.
Dugo delo bi bilô dojspísati cêlo štükanje. Ešče se je niti nê začnolo, Luther je že pred sébe z-krájdov na sto spísao Rêč, štera je njegovo dűšo zvézano držála: „Tô je moje têlo!“ i vö je nazvêsto,
ka on od toga neodstôpi. Sam Gospôd je pravo, teda tak more bidti. Tô vervati trbê i što ne verje, je nê naš brat, on náčišo dűšo má! Niti je nê préjao Zwinglia knjemi ponüdjene dêsne, kak protivníka sta šla rázno.
Tô je uprav nê bilô prav, vêm sta Jakab i Peter tüdi nê v-ednom štímanji bilá z Pavlom i náimre vu tom nájglavnêšem dugovánji — i dönok sta si brátjo dêsno pôdala, àr pri vsem tom je li dönok lübézen ona, štera je nê samo od návuka, nego od vere i vüpanja, z-ednov rečjôv od vsega više ta nájvékša. Žalostno, — ka smo mí ešče i dnesdén vu lübézni ti nájménši.
V-ednom pa privsem tom díka, poštenjé Lutheri, Zwinglini, za principiuma vernost, za negenjeno,
nevkleknjeno ogvüšanje.
1529. okt. 5-ga so razíšli ti štükajôči se — i zproteštánušov zvéze je nika nê bilô.
75
Agoštinsko verevadlüvánje.
Marburgskomi nezglíhanji so se protivníci srdcá radüvali. V. Károly casar je političnoga položája gospôd pôstao. Z-pápom je mir zvézao i z-francuškim tüdi, i pápi dáno obečanje je spuniti šteo, záto je zdâ že záčao jeretnìke preganjati i vötrêbiti.
Špájersko proteštácijo je odstrano, te nebogatne je trdno pokaštigao. Evangeličanski redôvi so v-nájvèkšoj stêski bilí, gda je — z Bogá dobrôte — odnut prišla pomôč, odkud so jo nájménje čakali. Poganski törci so nam na šinjek stôpili i rávno toga hìpa so že pod Bečom kak cêle Eurôpe strahšniki tábor vdarili. Na tô si je V. Károly nika čednoga zmíslo. Nájbôgše de se nam vözmiriti, v-mér stôpiti i prôti vsê nás pogübeli prôti stánoti. Vküp je pôzvao tak v-1530-tom majuša prvoga orsački gjülêš vAgošta vàraš. Vu krotkom i mirovnom gorpozvánji za pomôč kričí prôti törkom i prosi rédove, ka naj vu verski dugovànjaj eden toga ovoga štímanja i principiume lübeznívo poslűhnejo i pod Jezuš Kristušom se vküpno bojűjejo i živéjo.
Što se je radüvao tomi bole, kak Luther! Tak nás dönok poslűhnejo! Tak dönok lehko vadlüvanje činímo od vere naše pred cêlim svêtom.
Negenjeni Jánoš je včasi gori pôzvao Luthera, Melachtona, i njì tüváriše, naj vküppostávijo evangeličánov glavne verske ártikuluše za volo pred gjülêša postávlanje, štero se je tüdi zgôdilo. Potom aprila 3ga 1530-tom so se na pôt vzéli z-timi ovimi vladármi i rédovmi navküp.
76
Luther je je samo do Kóburg gràda sprevájao.
Tam se je odnjíh odtrgno, ár kak prekunjeni se je nê smeo na gjülêš postaviti! I bôgše je bilô, ka je tam ostao. On je sam sebov i z-nástajom čìsti bio. Dobro je znao, ka z Rímom vküp hoditi nemre. Naj probajo ti drűgi, že bomo vidili, ka doségnejo. Edno si je samo gori obdržao; ka brez njega znànja naj nika nečiníjo, ár je cügle nê šteo z-rôk püstiti. Podgovornost je pred Bôgom i lüdmí dönok li njegova.
Kóburg grád je uprav prìpraven bio, kak stráže postája. Gvüšno mesto je bilô za njega, ár je njegovoga poglavára lastnost bio i blűzi je spadno k-Ágošta váraši. Lehko se je dotíkao z-timi svojimi.
Kóburg je bio njegov Šion, na šterom je trôje prebiválišče pozdigno: edno žoltárom, edno prorokom (tam je dokončao Stároga teštamentoma prestávo), edno pa Ezópuši, ár je toga poganskoga pesnika pripovêsti, za vu njì bodôči vnogo pravìc, opomínanja i návučnosti pôleg Svétoga Pìsma za te nájzmožnêše knige držao. Medtém je — pôleg potrêbčine — napìski, písma pošílao esi i tá, nàjveč v-Ágošta váraš.
Vu ednom napiski v-Ágošta váraši vküpsprávlene pope včì od refortnacie dela i naznani, ka je v-ednom dugovánji za mìra volo gotov popüstiti, tô je: ka püšpeke na mesti nihá, či tak, ka oni evangeličanske predgare postávijo gmajnam. — Lutherova pìsma nam svedočijo njegovo, veke stojéčo mladost, znotrêšnja bìvost je pa, dobroga njegovoga nágiba i číste dűše gledalo. — Vu ednom písmi példo denem k-Ezopuši prispodobno smêšnov šálnostjov orsački gjülêš spìše doli: „Pod oblokom se eden gosti ložíč razprestré. Tü májo kávke i vrane svoj orsački gjülêš. Tàkša sem tá hodba, drkanje, lárma jeste v-noči, vudné, či bi vsi piani bilì. Casara sem njim ešče nê vido, ali glaváčje se že tü vršenijo, z-repámi semtá migajo i vsi so edne licojne, čarni, z-plavkastimi očámi i vsi
77
edno nôto igrajo. — Ka skončajo? — je nê znati. — Ali kak od ednoga tumača čűjem, velko napádanje namenjávajo prôti pšenici, ječméni, ovsi i prôti vsákšemi sêjanji.“
Tak je bilô. Casar se je dugo müdio v-Inšbrucki, ali k-koncovi je dönok prišao. Ti naši so z-Melanchtonom na čeli podtém znôva predelali pred gjülêš dati namenjeno verevadlüvànje; pápinski, lütaranski i sakramentáruški (Zwingliški) popevje so pa medtém eden prôti ovim predgali, drastili, ràšili lüdì, štero je nê samo ednôk do pesničivanja prišlo.
Gotovo verevadlüvánje (štero so te ešče za Apologio zváli) so Lutheri notri pokàzali. Z-dvê tálov je stalô. Prvi tao, 21 àrtikulušov je gúčalo od krščanske vere i návuka glávni tálov, te drűgi pa 7 ártikulušov od k-coj pridáni tadankov, ali si krívoga návuka. Vö so pokázali, ka je naš návuk nê nôvi, nego te právi, koreni, stári krščanski po Jezuš Kristuši i apoštolaj glášeni i vučeči istinski krščanski návuk, kak je vu evangeliumi popísani. Od toga lepšega, pravičnêšega, verevadlüvánja je nê bilô i tüdi ga nigdár nede.
Lutheri samomi se je tüdi „jáko“ povido, samo telko je zamerkao k-coj, kaj „on nevê tak mirovno i potíhoma stápati.“ Preveč za mirovnoga i potrplívoga ga je držao. Toga krotkoga dühá Melanchton ga je pa ešče itak za ostroga najšao, znôva ga je pregledávao, glado nanjem, ár je on vsakojačko mir želo.
Kak je zgotovleni, so ga podpísali i notridáli. Po dúgom vlečenji i zastávlanji so ga k-koncovi 1530 junia 25 ga na casara zapoved pred gjülêš dàli i vnemškom jeziki goriprečteli. Obhod je zvünrédni bio. Ešče i Agoštinski püšpek je pravo: „Ka je gori prečteo, je vse čìsta istina.“ Samo ka pápo rávno pravica bolí, záto je trpeti nikak nešče. Z-míra je nika nê bilô. Prottomi so nasprotni napisek dáli na pobijanje evang. verevadlüvánja. Ali na tô so že po Me-
78
lanchtoni notridánoga odgovora, Apologie nê dopűstili goriprečteti, ár so vidili, ka je po njê njúv nasprotni napisek sploj doj pobiti, šteri je sramotno preslab bio i nê mogao kritike prestáti. K-koncovi so vöpovedali septembra 22-ga, ka Wormsa skončanja do konca doženéjo, nepodložne redôve pred sodski stolec postávijo, štero je telko zadenolo, ka proteštanušom boj odpovejo.
Edno so ti naši dönok doségnoli: od vere svoje so pred cêlim svêtom očivesno svedôstvo djáli i po tom verevadlüvánji so hištôrična mati cérkev pôstali. Zdâ je že evangelioma delo nê samo Luthera delo bilo, nego cêli evangeličanski vernikov medsebno delo. I ka naj eto medsebno dugovanje prôti vsoj pogübeli i proti vsém protivnikom obarvati morejo, so evangeličanski vladárje i redôvi v Schmalkaldi v-1531. leti márciuša 29 tom dnévi med sebom závezek zvézali. Štero V. Károly casar vidôči, koga so bêsni protivníci, francuški i angliški kràl i ešče törci znôva stiskávali, je žnjimi v-Nünbergi 1532 juniuša 23 ga mir zvézao, šteroga míra glavni punktum je bio, ka wormska i ágoštonska skončanja tak ostànejo i ka vu verski i cérkevni dugovánjaj nikšega premenjávanja nebodo činili. Meo je zdâ poslűhšati V. Károly za toga míra zvézanja volo od pápo! Ali on si je — roké prao, i poráčao je, naj že ednôk kak nájprvle obečani žinat vküppozovéjo i tam vrédpostávijo vere dugovánja.
79
Milošče smík.
Občinskoga žinata vküppozvànje je velika trôha bila vu merodájni faktorov očáj. V. Károly casar ga je sílo, VII. Kelemen pápa ga je obečàvao, ali odlášao, ár se je bojao od njega, k-koncovi III. Pavel pápa ga je v-1527 tom màjuša 23-toga dönok vküp dao zezvati, naj — tak erkôči — „materè cèrkvi mir že ednôk z-jeretnikov vöstrêblenjem vréd postávimo.“
Gda so ti naši od toga obvêščeni, so zaprva nazâ šteli poslati i odpovedati pozvánje i naminjàvali so nasprotni žinat vküppozvati, ali k-koncovi so dönok bôgali Luthera tanáč, kì je pravo: „Hodmo, či zadrűga volo nê, ka mo proteštálivali.“ I na sáskoga odebérajôčega vladára zavüpanje je zdâ že sam Luther v nemškom jeziki spisao edno verevadlüvanje, vu šterom je vse rázločke i odtühenje od svètoga pìsma vküper postavo. Pápi je vu vüha trôbo Kristušovo ono pravico, ka se „zobstom z Bože milošče po veri spravičamo!“ I odkrito povedao, ka je: „tô on àrtikuluš, od šteroga neodstôpimo, vu šterom neodpüstìmo, či se bár néba i zemla i vse, ka nema stálnosti, na nàs porűši, ár je té ártikuluš fundamentom vsega toga, ka mí zôči pàpom, vragom i scêlim svètom včímo, — tô je naš žitek“! I potom z-etov Kristušovov pravicov pokáže na Antikristuša to nájvèkšo lažlivost i zapelàvanje; na meš i na popôvske oblásti krívi nàvuk, — odkrito vöpovê, ka je tô: „onoga pozoja (šárkana) rép, na šteroga si bolvánov molênja vnogo zámaza i smétja séde „i vküp naberé“.
80
Eto verevadlüvànje, štero po podpiska mesti „Schmalkaldi àrtikulušje“ — imè má, je med naše verevadlüvánje tüdi notri vzéto i štero je po Melanchtoni spìsanim dostávkom: „od pápo prêdnjosti i oblásti itv.“ z-razgovárjanjom navküp od rim. kath. cérkvi pôleg forme odtrgnenja hištôrične znamenitosti dokumentom grátalo, — so nê mogli notri dati, ár je žinata držánje zaostalo i šteroga je III. Pavel pápa samo v-1545-tom na mártiuša 15 ga v-Trident pôzvao vküper, ali teda že nê, kak sloboden krščanski, nego kak pápešov žinat.
Na tô se je Lulhera mirovnosti nit naveke pretrgnola. Tak je vse zaman! Ka se njemi je že dober čas sômnilo, se je prigôdilo: „Rim, te stári protivnik, na smrt na nás tere. Naj samo tere! Či je bár že betežasti bio, vküp je pôbrao cêlo svojo môč i kak slobôd je stáromi protivnìki te slêgen, milošče smìk dao. Spisao je prôti „Od vragà nastàvlenomi rimskomi pápeštvi“ tituluša napisani napisek, v-šterom na „pekel dozorjenim očom, z-pàpaoslom“ doj zračúna. Na ono glàvno pítanje dá odgovor: Jeli je pápa krščanstvi gláva, ali nê? Odgovor je stálen: nej!... „Pápeštvo — právi — je nê Bôg, nego te Hűdi: Vrág nastavo.“ I ka je pravo, je tüdi z-Svétim Pismom posvedočo.
Tô je bio njegov slêdnji napisek.
Proteštantski redôvi so že nê šli na Tridenta žinat. Vö so oznanoli, ka njega skončanja na sébe gledôč za obvézne nevzemejo. Z-ednim so tüdi tô želênje naznali, kaj se mir naj nepobonta za njihovoga vöostánenja volo. Nehasnovito želênje je bilô. Casar i pápa sta se zdrűžila na vöstrêblenja jeretnikov, ár zdâ že, da se je zvönêšnji bojov več nê trbelo bojati, sta proteštánušov pomôči nê potrebüvala. Vere boj se je tak nê mogao odstraniti. Ali hvála víšnjemi, milostivnomi Bôgi — Luther je toga že nê zadôbo. Gda je te krvi dnéva sunce gori prišlo, Luthera žítka sunce je zaišlo.
81
Vu Bôgi preminenje.
Smrti sômnenje.
Človek má na zemli ednoga tákšega protivnìka, šteroga se nemre ognoti, koga neobláda doli. Zovéjo ga: Smrt. Vsigdár se okôli nás vrti — i ednôk nas zadrobiša, v edno mesto nás správi vse: vu zemlé krìlo, notri vu kmičen grob.
Okôli Luthera se je tüdi dostakrát vrtêla i on si je nê samo ednôk mislo na njô. Ár nemislimo, ka bi on znábiti z-kakšega ocelnoga materiála bio, za kakšega ga mogôče nikáki po njegovi slikaj gledôč bidti míslijo. Prôttomi on je tüdi slaboga i betežastoga têla bio, kak z veliki lűdi nàjveč, kak denmo példo njegov velike dühovnosti prehodník, Pavel apoštol. On je tüdi nê samo ednôk čűto, ka njemi vu têli smrten črv duble. I na tom se nika nemamo čüdüvati.
Že kak dête i mladénec je vido, trpo je sükešìno i vu klôštri se je vse doli zmantrao. Trápo je zdüšov vréd i têlo. Potom ga je obtežíla žítka vse težkôča. Zaistino si je obilen tál vzéo vö z-dela tüdi, z-trűdavnosti i z-pogübeli v-edno dôb i zvön vsê tej, z-vsákoga dnéva posebne skrbi, tak da je z-Pavel apoštolom lehko pravo: „Što je nemočen, da bi jas tüdi nê bio nemočen?“
Ali da je znao, ka je i njemi tüdi zadosta Boža milošča i kaj se Gospodna môč rávno v-ti slabi skončáva — je i z-tém slêdnjim protivnikom vsigdár batrivno zôči stano.
82
Gda je pomor vdérjao v-Wittenbergi i poznancov cêli küpi so kapali, on je na svojem mesti ostano, ár je nê nájemnik, nego dober pastér bio.
Gda je nedovêdno na prági spálnice svoje vküper spadno, i že skoron v-te smrti grli bio — kak njemi je ležê grátalo, prva rêč njemi je Gospodni dá na hvála bìla, kí ga je z pekla tüdi vö pripelao.
Ali nigdàr se je nê skázalo vu Bôgi položeno njegovo vűpanje nateliko, i tak odíčeno, kak gda je lübléni njegov prijátel i tüváriš Melanchton Filip smrtno obetežo v-Weimári. Luther je taki k njemi hìto i kak je toga mantrnika zagledno, nevêdno je ete reči pravo: „Gospodne Bože, nakeliko je na nikoj spravo te Hűdi etoga tvojega slugo. — K-obloki je stôpo moléči. Kakša molitev je bila tô! Sam je pripovedá vao sledi: „Gospodin Bôg me je mogao poslűhnoti, ár sem klonckao pri dveraj njegovi, i k-vűham sem njemi pritekno vsáko obečanje, ka molitev poslűhne.“ Potom je popadno betežnika roké: „Vűpaj se, ti ne vmerjéš!“ Melanchton se je na njega zgledno, proséči ga, naj ga nihá odhàjati, vêm je zdâ na dobroj pôti. Ali Luther ga je pokárao, govoréči: „Od toga ni rêči, Gospodna Bogá tí ešče naduže moreš slűžiti!“ I hráno njemi je ponűdo, i gda bi se odpovedávao jesti, se njemi je protio: „Čüješ Filip, — jej, ár te ovak včasi kuném.“ Filip je jo i ozdravo je.
Filip je ozdravo, ali na prišestno leto je Luthera nájprijétnêša čí Magdalêna, vu cvetéčoj vrsti angelkinja postála. Oča je pomirüo vu Božoj vôli, — ali tô tužno pripetjé ga je dönok jáko obôžalo.
Tak je čűto, da bi se vsáka prvêša bolezen znôva ponôvila prinjem. Bolela ga je gde gláva, gde v-vűhi šümlênje, gde ômut gláve, vu têli trganje i sledi kamena bolezen. Smrti sômnenje ga je tüdi vardêvalo. Velki boji i vnôga dela so njemi celô vtrli môč.
83
Luthera molítev.
84
„Cêle nočí so njemi nê dalé pokoja — je písao v1545. jun. 15 ga Amsdorf prijáteli — moja mantra, i vmoritel je kamni beteg. Vudné sem tüdi nehasnoviti. Rad bi mrô, ali od manter se bojim. Pri vsem tom pa verjem, ka me neostávi Boža milošča i prenosim bolezni i či rávno nê krotko, kamči bár batrivno vmerjém.“ I smrti želênje so njemi podigávala žalostna sküšenjá, náimre lűdi pokvarjenost. Nezadovolen je bio ešče s svojimi vernikmi tüdi. Ešče je i Wittenberg odűro. „Vkraj od etec, vkrâ — je pravo z-ete Šodome!“ I uprav so ga od toga komaj doj zgúčali.
Ednôk je pa dönok odišao i več nigdár nê nazâ prišao. Odbila njemi je slêdnja vöra.
85
Smrtna vöra.
Slêdnje njegovo delo je tüdi lübézni delo bilô. Med mansfeldskimi grofmi je svaja postála za eislebenske gmajne patrônuštva i bajce dohodka volo, Luthera so pôzvali za mìra sodca. Luther je za svojega rodstva mesta i k-zemelskim gospodárom zahválnosti z-lübéznostjov spréjao tô pozvánje i 1545 v-oktôbra mêseci je v Melanchtona i Justus Jonàša tü árištvi šô v-Mansfeld, ali toga hìpa je nika nê grátalo zglihanja, ár so grofi mogli nanàgli v-tábor idti prôti braunschweigskomi hercegi.
Luther se je tak nazâ povrno v-Wittenberg. Ali zdâ si je že niti mesta nê naišao. Ešče i na univerzi naprêdàvanja je nê nadaljávao. „Jas sem že — je pravo — vu slêdnjoj vöri, nespodoben i slab na delo. Proste Gospodna Bogá, naj me v-dobroj i blájženoj minuti preglédne.“ Že se je za nikoj nê interesêrao. Nôvo leto 1546 je tüdi hladno pozdrávlao. „Stári sem — je pìsao vladári — i starost je sáma vu sebi slabost i beteg. Dosta so nosili vrč že k-stüdenci, ednôk se mora strêti. Zadosta sem žívo!“
Na Wittenbergske cérkvi predganco je tüdi 1546 ga januára 17 ga obslêdnjim stôpo i te je prôti vrági, pàpi, blôdnoj pámeti i sakramentariusom krôto grmeo.
Teda je prišlo mansfeldski grofov znôva pozvánje i zdâ so ga že v Eisleben zváli, tak je znôva šô z-trêmi sinmì i Rutfeld imenüvanim inštruktorom. V Halle váraši se je Justus znôva k-njim pridrűžo.
Potüvanje je z-velkov nevoljôv šlo. V-Halle váraši so tri dni mogli čakati za volo velike povôdni,
86
ali za toga volo se je nê dosta starao, ešče se je sprevêdno šengáro. „Potüvanje nam je zastavilo — je pìsao svojoj Kati domô — edno veliko znôva krščenje. Ali mì smo nê vodé žíjo meli; z-dobrim torganskim šőrom i z rajnarskim vìnom smo si plavìli gulé.“
K-koncovi so k mansfelda hatàri prišli. Tam je Luther dojstôpo z-kočűja i dober falat je peški šô. Zahicao se je i pá na kočűj seo i prehládo se je. VEisleben pridôč je že čűto, ka njemi je nê prav. Ali i zdâ je za šálo držao vse. Gda so ga z-mokrimi capami pokrívati záčali, je pravo: „Te Hűdi meštrűje zmenom; vsigdár tak činì, gda vu kàkše velko delo začnem.“
Za máli čas njemi je bôgše grátalo, — začnoli so razgovàrjanje, glìhanje, ali teško je šlo, na nikoj so nê prišli, štero ga je jáko dreselílo. Že je šteo prégati i tam niháti grofe. — Ali z-časoma so se dönok zglíhali — li samo v edno-dvê punktumi nê. Tê vrédpostávlanje je že na drűge zavűpao. On je pa gde predgao, gde pa v prijaznívo tüvárištvo se zdrűživši se je razveseljávao.
Obslêdnjim febr. 14-ga je predgao z-Mátaja 11. tála 25. veršuša. Isti dén je tüdi z Kristušovov večérjov živo, po vzètji Svéte večérje je dvá dühovnika ordinêrao.
Februára 17-ga je vréd prišlo med grofmi glihanje. Luther je tüdi podpisao, potom si je doli légao v-hiži na ledréni diván, sledi je semtá po hiži hodo i pri oblôki Bogá molo. Večér je ešče doj prilazo vu obêdnico, ali nazâ vu hižo pridôč je težkôčo čűto vu prsaj i čeres njemi je slabo grátalo; — doli si je légao i edno vöro je mirovno spao. Potom je gori stano i gori-doli hodéč je etak pravo: „Oča, vu roké tvoje poráčam dűšo mojo, Tì si me zdržao, Bôg
87
veren.“ Z-nôva je vu prsaj bolezen čűto, doli si je počíno. Zaman so ga ribali, vráčili, že se je jàko mantrao. „Totá sem, — je pravo — vu Eislebeni ostánem jas.“ Záčao ga je znoj polêvati. „Tô je smrti mrzel znoj“ — je pravo. Bogá je začno moliti. „Gospodne, Jezuš, vzemi k-sebi dűšo mojo.“ Tríkrát eden zadrűgim je pravo Janoša III. 16-ti i XXX. žoltàra 6-ti veršuš, zamùčao je. Gìbali so ga, ribali, zváli, ali nê se je zgláso. Teda sta Jonáš i Cöliuš k-njemi stôpila i glasna ga pítala: „Poštüvani dühovni Oča, jeli si gotov negenjeno ostánoti pri Kristuši i pri onom návuki, šteroga si gláso?“ — Luther je pomali odgôvora: „Gotov.“ Potom se je k stêni obrno i záspao je, tak za edno málo vöro njemi je smrtna blêdost obsêla obráz, têlo je záčalo mrzlo gratüvati, potom je po ništernom krotkom zdühávi, brezi vse mantre i bolezni naveke záspao.
Tô se je v-1546. februára 18-ga v-četrtek vgojdno med 2 i 3 vöroma zgôdilo.
Njegove smrti glás se je, kak blìsk li hitro razgláso i vu veliki plač vtono cêloga svêta evangeličanstvo.
Vu Wittenbergi pod predgancov bodôčo kripto so ga položili na vekivečen počinek. Mrtvečo predgo je ober njega v nemškom jeziki Bugenhágen, v-latinskom pa Melanchton držao. Njegov spômenek vu grádškoj cérkvi edna brunčena tábla, povsem svêti pa spomenkov stebrov vnožina glási.
Vekivečen spômenek si je sam pozdigno, ár dokeč i gde do evangeliom glásili, — glásili bodo i njegov spômenek.
Glásimo, glásili i blagoslàvlali ga bomo i mì vPrêkmurji živôči evangeličanje, zdâ i navseveke. Amen.
Zdržétek.
Stran
Domá i vu šôli   ........... 3—9
V-klôštri i na katedri     ..........   .  10—19
Boj proti Rimi ..............  20—25
Borüvanje  na  dêsno i  levo,  odstop  od  Ríma        26—40
Odločilno megnenje ............  41—50
Obládnost nad Rìmom      ..........  51—53
Ravnanje gmajn i razšürjávanje reformácije           . 54—55
Pávrov revolúcia  .............  56—58
Vu mirovnom pristanjišči, ali vu domáčem gnêzdi   59—67 Mentüvanje i organizêranje    	........	    68—70
Nôva štükanja..............71—74
Agoštinsko verevadlüvánje    	.........	75—78
Milošče smìk   ...............   79—80
Vu Bôgi preminenje. Smrti	sômnenje   	....	81—84
Smrtna vöra  ...............85—87