Enote delujejo
ljudmi. V počastitev spomina na padle borce je ob koncu govora enota zapela himno. Nato smo si skupaj ogledali čerkev, ki je preurejena v mu-zej in Kasteličeva nam je med Dogovorom povedala razne podrobnosti o mučenju in ne-človeških grozotah, ki so jih počeli pod krinko vere mistič-no zagrizeni Slovenci. Ker se je bližal mrak, spo nadalje-vali pot po asfaltni cesti in, pe-sem je orlla iz mladih gr-1 prek hribov do bližnjih hiš. Pot, ki je sicer dolga, se nam je zdela kratka in za konec smo pred domom zapeli še znano: »Oj Kozaro.-.« ter se prijetno razšli.
Drugi. pohod pa smo imeli ' 15. in 16. marca v počastitev spomina bojev v narodnoosvo-bodilnem boju, da se seznani-mo z orožjem v praksi, biva-njem v taboru ponoči in s spa-njem na senikih. Smer je bila:
Dom tehniških šol, Ig, Golo, Visoko, Turjak, Želimlje, Ig, Dom tehniških šol. Na dan odhoda se nas je zbralo 79 tiajbolj zagrizenih in odločnih pohodnikov, ki se nismo ustra-šili dežja, kateri nas je strašil cel-teden pred odhodom. Od-hod je bil ob 6,30 in po naporni hoji v peklenskem tempu smo jo primahali ob 11. uri na Gola kjer nas je čakala dvorana v gasilnem domu. Pripravila jo je predliodnica, ki je odšla en» uro pred ostalimi z radio po-stajo, da smo bili- lahko vse-skozi v zvezi. Takoj po priho-du smo imeli predavanje pred spominsko 'ploščo, na mestu, kjer je bila ustanovljena 10. SNOUB Ljubljanska. Borec iz te brigade nam je spregovoril o junaštvih in uspehih, ki jih je zabeležila ta brigada v bo-jih proti Nemcem in njihovim hlapcem. Kosilo je bilo že pri-pravljeno in vsakomur je tek-nil  krompir  v  solati,  še  bolj
pa kranjska klobasa, vse sku-paj pa smo zalili s sokom. Dobro obloženi smo nadaljeva-li pot čez Visoko do Turjaka. Pot se strmo spušča in dviga, vendar smo bili na Turjaku ce.
10  uro prej, kot smo domneva-li. Takoj smo si razdelili naloge za  pripravo  tabora,    senikov, tabornega ognja in vseh osta-lih   drobnih   opravil,   tako   da ni bilo nobenemu dolgčas. Ob 19,00   smo   imeli   težko   priča-kovano večerjo. Po  gneči sem sklepal,  da   so   ostali   še  bolj lačni kot jaz. Pa zaslišim gro-mek  glas:   »V  vrsto!«  In  res, hitreje je šlo naprej kot v gne-či  maloprej.  Po večerji  se je začel kulturno-zabavni program z recitacijami in za konec    še s  plesom.  Utrujeni  in pi^ežeti z novimi spoznanji smo zaspa-
11  varno, saj so, nas čuvali bud-ni stražarji. V nedeljo    dopol-dne je imel komisar predava-nje o vlogi in pomenu ZK Ju-goslavije, 6b  10,00 pa nam je
tovariš Peteiin pripovedoval o bojih, ki so trajali sedem dni, za osvojitev gradu, katerega je čuvalo okoli 800 belih. Po ko-silu in pospravljanju smo na-daljevali pot prek Zelimelj, Iga, Trga revolucije do doma. V Ljubljani smo si z zadnjimi močmi dali »duška« in zopet zapeli: »Oj Kozaro...«
S tega pohoda smo se vrraili dosti bolj utrujeni ko s prvega, a so spomini nanj še lepši.
Dva pohoda smo že opravili, druge pa še bomo in upam, da dobro, sicer pa nas boste videli v Dražgošah, na Gorjan-cili, v Beli krajini in mogoče še kje. .
Alojz Blažič